|
|
"Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!" Jože Pučnik, 23.12.1990
|
V zaostreni krizi jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja od sredine osemdesetih let 20. stoletja, ki se je že od Titove smrti (04.05.1980) kazala tudi kot kriza mednacionalnih odnosov, se je pokazalo, da jugoslovanski komunisti vključno s slovenskimi ne morejo pokazati novih poti nadaljnjega razvoja večnacionalne jugoslovanske državne skupnosti. Pokazalo se je, da socialna, gospodarska, kulturna in politična struktura slovenskega naroda ni združljiva s strukturami drugih jugoslovanskih narodov. Tako je s svojimi prispevki za nov slovenski narodni program spomladi 1987 nastopila skupina intelektualcev protikomunistične usmeritve, zbrana okoli Nove revije. V teh prispevkih so zahtevali opustitev komunističnega sistema in uvedbo pluralističnega demokratičnega sistema, svobodnega socialno tržnega ekonomskega reda in samostojno slovensko državo. To je bilo dobri dve leti in pol pred padcem berlinskega zidu in tudi v Jugoslaviji je bil na oblasti komunistični sistem, ki je te zahteve zavrnil. Toda pri slovenskem narodu so te zahteve, še posebej po aretaciji četverice maja 1988, hitro navdušile široke množice in slovensko komunistično vodstvo je bilo spomladi 1989 prisiljeno prepoznati to spremembo v razpoloženju naroda in se mu je začelo pridruževati, zlasti ob zaostreni mednarodni krizi na Kosovu. Maja 1989 je dovolilo veliko ljudsko zborovanje v Ljubljani, ki je z Majniško deklaracijo podprlo zahteve kroga Nove revije za neodvisno slovensko državo. Komunisti so poskušali še do pomladi 1990 reševati slovensko narodno vprašanje v obliki asimetrične jugoslovanske federacije, kljub temu so septembra 1989 podprli amandmaje k slovenski ustavi, ki so govorili o suverenosti slovenskega naroda pri razpolaganju z njegovim bruto proizvodom in poveljevanju oboroženim silam na tleh slovenske republike. Novembra 1989 je komunistični režim v Sloveniji proti volji Beograda dovolil svobodno večstrankarsko življenje ter preprečil "miting solidarnosti" v Ljubljani, januarja 1990 pa so slovenski delegati zapustili zadnji kongres ZKJ. Nove demokratične politične stranke, ki so nastajale že od začetka 1989, so se združile v koalicijo DEMOS, ki je na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 zmagala, za predsednika pa je bil v drugem krogu izvoljen prenovljeni komunist Milan Kučan. DEMOS-ova vlada je hitro spreminjala politični sistem, bolj počasi pa družbenoekonomskega. V vladajoči koaliciji, ki je bila socialno, politično in ideološko zelo raznolika, so nastajale razlike glede poteka lastninjenja, zaradi ideoloških razlik med katoličani in liberalci pa se je zataknilo pri sprejemanju ustave.
DEMOS pa je bil enoten pri nameri za vzpostavitev samostojne slovenske države. Zvezni jugoslovanski vladi in drugim republikam je od poletja 1990 ponujal dogovor o preoblikovanju jugoslovanske federacije v konfederacijo. Zvezni organi in vodstva vseh republik, v katerih je demokratizacija zaostajala, so, z izjemo Hrvaške, takšen dogovor zavrnili. Novembra 1990 se je koalicija DEMOS odločila za plebiscit za samostojno Slovenijo. Plebiscit je bil izveden 23.12.1990 in ob veliki volilni udeležbi je več kot 88% glasovalo za samostojno Republiko Slovenijo; posledično je 25.06.1991 slovenski parlament sprejel Temeljno ustavno listino ter Deklaracijo o neodvisnosti Republike Slovenije. Svečana razglasitev državne neodvisnosti je bila dan pozneje na največjem ljudskem shodu v Sloveniji na Trgu republike v Ljubljani. Z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije se ni strinjala jugoslovanska zvezna vlada in jo je poskušala preprečiti z akcijo jugoslovanske armade, ki je v noči razglasitve slovenske neodvisnosti začela zasedati slovenske mejne prehode, s čimer bi Slovenijo odrezala od sveta in jo zadržala v Jugoslaviji, obstajali pa so tudi tajni načrti za spremembo političnega vodstva v Sloveniji. Slovensko vodstvo je na dejanje JA odgovorilo z akcijo slovenske TO in policije, ki sta začeli blokirati in napadati enote JA. Odporu proti JA, ki jo je slovensko vodstvo razglasilo za sovražno silo, se je množično in spontano pridruževalo slovensko prebivalstvo; začela se je 10-dnevna vojna za neodvisnost. Po dveh dneh je slovenski odpor že pokazal rezultate. JA je bila blokirana in je zagrozila Sloveniji z obsežnimi povračilnimi ukrepi, javno mnenje v Evropi pa se je začelo nagibati na slovensko stran in 29.06. je v Zagreb prišla trojka EU, ki je poskušala posredovati za premirje. Toda vojne operacije so se z vso silo nadaljevale do 02.07., ko sta se v Zagrebu slovenska delegacija in evropska trojka sporazumeli za premirje na podlagi predhodnega dogovora 01.07. v Ljubljani med slovenskim vodstvom in delegacijo jugoslovanske vlade na čelu z Antejem Markovićem. Generali JA so sicer še naprej grozili, toda 07.07. je bila na Brionih po posredovanju evropske diplomacije sprejeta t.i. Brionska deklaracija. Republika Slovenija je ohranila nadzor nad svojim ozemljem skupaj z zunanjimi mejami, slovenske sile so odpravile blokado enot JA, ki so se morale vrniti v vojašnice, izpuščeni so bili vsi vojni ujetniki in Slovenija se je za tri mesece morala odreči nadaljnjim osamosvojitvenim ukrepom. 18.07. je predsedstvo Jugoslavije sprejelo sklep o umiku JA iz Slovenije. Med moratorijem so neodvisno Slovenijo priznale Hrvaška, Litva, Gruzija, Latvija, Estonija in Islandija. Ker do 08.10. ni bilo novega sporazuma (vojna pa se je razbesnela na Hrvaškem), je obveljala mednarodna razsodba, podprta z odločitvijo Badinterjeve komisije, da je Jugoslavija razpadla. 24.10. je Slovenijo zapustil še zadnji vojak JA, pričela pa so se tudi prizadevanja za mednarodno priznanje. EU je pred Božičem 1991 sklenila, da bo 15.01.92 priznala neodvisni državi Slovenijo in Hrvaško. Sledilo je množično priznavanje in 07.04.1992 so Slovenijo priznale ZDA, 22.05.1992 pa je bila Slovenija sprejeta tudi v OZN. |
OSEBNOSTI
DOKUMENTARNE ODDAJE TV SLO
ARHIV ČASOPISA DELO ARHIV NOVEGA TEDNIKA CELJE
| |||||||||||||
