<![CDATA[Laskodrinker - YUGO 40]]>Tue, 12 May 2026 03:04:46 +0200Weebly<![CDATA[Kdor se zadnji smeje ...]]>Wed, 02 Oct 2024 09:58:26 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/kdor-se-zadnji-smejeZačeli smo s Hajdukom in tudi končali bomo z njim, oziroma z zadnjim finalom jugopokala. Ta tekma je bila odigrana 08.05.1991, v času, ko je na Hrvaškem že tekla kri (teden dni pred tem je prišlo do pokola hrvaških policistov v Borovem Selu) in ko je Jugoslavija razpadala na vse konce in kraje. V finale sta se uvrstila Hajduk in Crvena Zvezda, ki je bila velik favorit, nenazadnje je zgolj dva tedna pred tem v polfinalu Pokala evropskih prvakov izločila Bayern in tudi v domačem prvenstvu je že slavila zadnji, 19. naslov prvaka. Kadar se je v finale uvrstil kak beograjski klub, sta se po navadi odigrali dve finalni tekmi, toda zaradi na pol vojnih razmer so se pri NZJ tokrat odločili za eno samo tekmo in to v Beogradu. To je konec koncev ustrezalo tudi Splitčanom, trener Skoblar (ki se je zavedal moči CZ), je rekel, da jih "v dveh tekmah ne moremo premagati, v eni pa je možno vse".  In res, Hajduk je zmagal z golom Alena Bokšića v 60. minuti, neprepoznavna CZ pa je bila očitno z mislimi že pri finalu Pokala prvakov, v katerem je potem po 11-m premagala Marseille. Pokal (ki se je nekoč imenoval po Titu) je tako odpotoval v Split, kjer je tudi ostal in še danes krasi vitrine splitskega kluba.

Še postavi obeh ekip in link do reportaže:
Crvena Zvezda: Stojanović, Radinović, Belodedić, Najdoski, Marović, Jugović, Prosinečki, Mihajlović, Savičević, Pančev, Binić.  Trener: Ljupko Petrović
Hajduk: Mihačić, Hadžiabdić, Štimac, Setinov, Bilić, Kovač (Osibov), Kozniku, Miše (Jeličić), Vučević, Jarni, Bokšić  Trener: Joško Skoblar

https://youtu.be/6Id17g9PBTw
Tako, prišli smo do konca, čez par dni se bom vrnil v Mostar, kraj najslabšega leta mojega življenja in tako zaokrožil enoletne spomine na šport, tisto edino, kar je bilo v bivši skupni državi dobro in česar se iz tistega časa rad spominjam.
]]><![CDATA[Slovo z medaljama]]>Thu, 26 Sep 2024 06:59:48 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/slovo-z-medaljamiSlovenski smučarji in smučarke so se od nastopanja pod jugoslovansko zastavo poslovili z dvema velikima medaljama na SP 1991. Prvega februarja je srebro osvojila Škofjeločanka Nataša Bokal v Saalbachu, po prvem teku je bila šele deveta, v drugo pa je s sijajno predstavo za več kot pol sekunde deklasirala vso konkurenco, napredovala na drugo mesto in na koncu zaostala zgolj 16 stotink za takrat domala nepremagljivo Vreni Schneider. Devet dni kasneje pa je še ne 20-letni Jeseničan Franci Petek osvojil prvo slovensko skakalno zlato na velikih tekmovanjih; na SP v Val di Fiemme je bil na veliki skakalnici po prvi seriji drugi, vodil je Japonec Higashi. V drugi seriji je Petek prevzel vodstvo in ko ga je vodilni Japonec polomil, je bilo jasno, da imamo zlato. Tako za Bokalovo kot za Petka velja, da sta to bila vrhunca njune kariere; Bokalova kasneje ni nikoli več posegla tako visoko, Petek pa se nikakor ni mogel privaditi na novi slog skakanja in je po ZOI 1992 končal kariero.

Tule sta posnetka njunih nastopov:
2. Nataša Bokal
1. Franci Petek
]]><![CDATA[Zadnji hura]]>Thu, 19 Sep 2024 16:30:52 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/zadnji-huraZadnji večji športni dogodek v bivši skupni državi je bilo EP v atletiki v Splitu (26.08.-02.09.1990). Tri mesece poprej je publika na Maksimiru izžvižgala jugoslovansko himno in nogometno reprezentanco na pripravljalni tekmi za SP proti Nizozemski, zato je bilo prisotno kar nekaj nervoze in strahu, kako bo vse skupaj potekalo v temperamentnem Splitu. Toda atletika je nekaj drugega kot nogomet in vse skupaj se je odvijalo mirno in brez kakršnihkoli incidentov. Verjetno je bilo to celo zadnjič, da je vsa Jugoslavija navijala za svoje športnike in športnice. In ti so se v Splitu res izkazali, najprej je Postojnčan Borut Bilač osvojil bron v skoku v daljavo, nato je Biljana Petrović postala srebrna v skoku v višino, vrhunec pa je bil zadnji dan prvenstva, ko je zlato medaljo osvojil Dragutin Topić (ki je dva tedna poprej postal mladinski svetovni prvak in z 2.37 postavil še danes veljavni mladinski svetovni rekord). Toda tista prava senzacija je sledila par minut kasneje, ko je na 1500m zmagala Snežana Pajkić, takrat komaj 20-letna atletinja iz Ćuprije. Navdušeno hrvaško občinstvo je huronsko navijalo za srbsko atletinjo ter se veselilo njene zmage in tisto nedeljo je bilo zadnjič za kratek trenutek vse kot v najboljših časih "bratstva in enotnosti".

Tule je ta finalni tek na 1500 m za ženske:
https://www.youtube.com/watch?v=75eKAmdLeJA
]]><![CDATA[Šaleški bombarder]]>Wed, 11 Sep 2024 06:42:34 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/saleski-bombarderDesnoroki bombarder Iztok Puc (1966-2011) je svojo športno pot začel v RK Šoštanj (sedaj RK Gorenje Velenje), nadaljeval v banjaluškem Borcu in Zagrebu (s katerim je osvojil dva naslova evropskih klubskih prvakov) ter končal v Sloveniji - najprej je pet sezon igral za Celje, s katerim je osvojil pet naslovov državnih in pokalnih prvakov ter se trikrat uvrstil v polfinale Lige prvakov; kariero pa je zaključil pri Prulah kot igralec (državni prvaki 2002) in na koncu kot športni direktor. Na olimpijskih igrah je nastopil kar za tri različne reprezentance: z jugoslovansko je osvojil bronasto medaljo v Seulu 1988, s hrvaško zlato medaljo v Atlanti 1996, v Sydneyu 2000 pa je končno zaigral tudi za Slovenijo. Ob 60. obletnici Rokometne zveze Slovenije je bil razglašen za najboljšega slovenskega levega zunanjega igralca v zgodovini.

Tule je njegov legendarni gol, s katerim je tri sekunde pred koncem odločil finale Pokala evropskih prvakov 1993 med Zagrebom in Wallauom:
https://www.youtube.com/watch?v=p3f_Q7dBvSc
]]><![CDATA[Nepozabno finale]]>Thu, 05 Sep 2024 07:17:41 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/nepozabno-finaleMaja 1982 sta Crvena zvezda in Dinamo (ki je tisto pomlad pod taktirko Ćira Blaževića postal državni prvak) odigrala dve vrhunski tekmi v finalu nogometnega jugopokala (takrat še Pokala Maršala Tita), ki sta le še podžigali apetite pred težko pričakovanim nastopom reprezentance na prihajajočem SP v Španiji. Dobro se spomnim, da je TV vmes med tema tekmama prenašala finale angleškega pokala (Tottenham - QPR 1:0) in splošno mnenje je bilo, da se kvaliteta tega finala niti slučajno ne more primerjati s spektaklom, ki sta ga uprizorila Dinamo in Zvezda.

Na prvi tekmi, odigrani 16.05.1982 pred 50.000 gledalci na zagrebškem Maksimiru, je Zvezda povedla z golom Miloša Šestića v 16. minuti, v drugem polčasu je potem Dinamo v 50. minuti prek Mustedanagića najprej izenačil, deset minut pozneje pa povedel z golom Cerina. Zvezda se je poraza rešila šest minut pred zadnjim sodnikovim žvižgom, ko je Cvetković v kazenskem prostoru podrl Krmpotića in je Petrović realiziral penal za končnih 2:2.

Postavi prva tekma:
DINAMO: Vlak (Ivković), Bručić, Cvetković, Hadžić (Mustedanagić), Zajec, Bošnjak, Krnčević, Cerin, Kranjčar, Mlinarić, Deverić
CRVENA ZVEZDA: Stojanović, Krmpotić, Mališević, B.Djurovski, Borovnica, Jurišić (Rajković), Petrović, Šestić, Djordjić, Janković, M.Djurovski

Teden dni kasneje, 23.05.1982 se je na povratni tekmi na Marakani zbralo 60.000 gledalcev, trener Crvene zvezde Branko Stanković je v začetno enajsterico uvrstil Dušana Savića, ki je prvo tekmo v Zagrebu presenetljivo presedel na klopi; Blažević pa je ostal brez enega svojih glavnih adutov, poškodovanega Deverića. Na vratih Dinama je že v Zagrebu poškodovanega Vlaka zamenjal takrat komaj 19-letni Tomislav Ivković, ki je s sijajnimi obrambami držal Dinamo nad vodo. Kljub temu je Savić po dolgi podaji Jankovića zadel za 1:0, toda še pred koncem prvega polčasa je Kranjčar iz prostega strela izenačil, minuto pozneje pa je Mlinarić po krasnem prodoru podal Cerinu za vodstvo Zagrebčanov 2:1. V drugem polčasu je Zvezda pritisnila in imela terensko premoč, a Dinamo je v 60. minuti zapravil priložnost za bržkone odločilnih 3:1, ko Krnčević ni potisnil žoge v prazno Zvezdino mrežo. Kazen je sledila čez 6 minut, ko je Đorđić z močnim strelom z roba kazenskega prostora izenačil, sedem minut pozneje pa je po dolgi podaji Vladimirja Petrovića - Pižona zadel Šestić in izid dokončno preobrnil v korist Crvene zvezde, Savić je tri minute pred koncem le še dodal piko na i za zmago Zvezde 4:2 oziroma skupno 6:4.

Postavi druga tekma:
CRVENA ZVEZDA : Stojanović, Krmpotić, Mališević, B.Djurovski, Borovnica, Janković, Petrović, Šestić, Savić, Janjanin (Djordjić), M.Djurovski (Repčić)
DINAMO : Ivković, Dragićević, Cvetković, Bošnjak, Zajec, Bogdan, Krnčević, Cerin, Kranjčar (Hohnjec), Mlinarić, Panić (Dumbović)

S prve tekme so na Youtube na voljo le goli, z druge pa polurni povzetek:
PRVA TEKMA
DRUGA TEKMA 
]]><![CDATA[Superfinale]]>Sat, 31 Aug 2024 14:34:09 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/superfinaleJeseni 1978 sta se na (za nas) povsem eksotičnih Filipinih odvijala dva velika športna dogodka - v Baguiju sta se za naslov svetovnega šahovskega prvaka v epskem dvoboju, ki je presegal zgolj šahovsko dimenzijo, merila Karpov in izzivalec Korčnoj, v Manili pa je od 01. do 14. oktobra potekalo osmo svetovno prvenstvo v moški košarki. Jugoslavija je nanj prišla kot izrazit favorit, nenazadnje je bila kar trikratni zaporedni (1973, 1975 in 1977) evropski prvak, proti glavnemu konkurentu SZ pa je uradno tekmo nazadnje izgubila na OI 1972 v Munchnu. Sistem tekmovanja je bil tak, da sta se iz treh skupin v finalni del uvrstili po dve ekipi (medsebojna tekma se je prenesla), tam pa sta se tem šestim ekipam pridružila še domačin Filipini in branilec naslova SZ. Modri v skupini seveda niso imeli težav, po vrsti so padli Senegal 99:64, Južna Koreja 121:85 in Kanada 105:95. V finalni skupini se je Jugoslavija najprej poigrala s Filipini 117:101, nato pa je sledila prava demontaža Italije 108:76 (kar je vse do danes najhujši poraz italijanske moške košarkarske reprezentance). Naslednja tekma in naslednja zmaga (100:93) je bila proti ZDA ali bolje rečeno, proti neki amaterski ekipi s smešnim imenom Athletes in Action - Američani SP takrat še niso jemali najbolj resno in so nanje pošiljali drugorazredne reprezentance. Potem pa je prišlo do prvega obračuna z glavnim tekmecem SZ, Jugoslavija je odigrala naravnost sijajno tekmo in na krilih ostrostrelcev Dalipagića in Kičanovića gladko zmagala 105:92. Sledili sta še dve rutinski zmagi proti Braziliji 91:87 in Avstraliji 105:101 (na tej tekmi prva petorka sploh ni stopila na igrišče). Na vseh dotedanjih SP bi bilo teh devet zmag več kot dovolj za zlato, tokrat pa so se pri FIBI domislili še superfinala, tretje in četrtouvrščeni sta odigrala še dodatno tekmo za bron, prva dva pa sta se znova pomerila za naslov prvaka.  Seveda je bilo jasno, da se na enem tekmovanju SZ ne da dvakrat tako razbiti, razen tega je imel eden nosilcev igre, legendarni Mirza Delibašić, hude težave s hrbtom, zato se je to superfinale kljub sijajnim dotedanjim predstavam vendarle pričakovalo z določeno mero skepse in strahu. Toda Plavi so tudi to tekmo pričeli mojstrsko in v 10. minuti že vodili za deset, potem pa so Rusi zaigrali čvrsteje v obrambi na Dalipagiću in Kičanoviću in ob polčasu je bilo 41:41. Čvrsta obrambna taktika Gomeljskega je delovala tudi v nadaljevanju; dvakrat so Rusi vodili za štiri (v tistih težkih minutah se je z nekaj koši in prestreženimi žogami izkazal najmlajši član jugoekipe, takrat komaj 19-letni Peter Vilfan). Po številnih izenačenjih je Jugoslavija 20 sekund pred koncem vendarle imela zadnji napad, a je Delibašić (ki so ga s pomočjo akupunkture nekako usposobili za par minut igre) zgrešil zadnji met in pri rezultatu 73:73 je tekma šla v podaljšek. Že ta rezultat pove, kako odlično obrambo so v tem finalu odigrali Rusi - Jugoslavija je dotlej na skoraj vsaki tekmi dosegla 100 točk (najmanj pa 91), a tokrat je bila omejena na zgolj 73. Odločilni trenutek superfinala in s tem tudi celotnega prvenstva se je potem zgodil na začetku podaljška, ko je ob začetnem skoku za žogo peto osebno dobil glavni ruski igralec Tkačenko, Radovanović je zadel oba prosta meta in plavi do konca niso več izpustili vodstva, sicer drame ni manjkalo, vodili smo že 82:77, Rusi so se tri sekunde pred koncem približali na 82:81, za kaj več pa jim je zmanjkalo časa in veliko slavje se je lahko pričelo; to superfinale je nekako definiralo moje športno otroštvo in datum 14.10.1978 še danes živi v spominu kot eden lepših dni v mojem življenju.

Postava Jugoslavije na SP 1978: Vilfan, Kičanović, Žižić, Knego, Jerkov, Skroče, Slavnić, Čosić (kap.), Radovanović, Krstulović, Dalipagić, Delobašić. Selektor je bil Aleksandar Nikolić z vzdevkom Profesor, njegov pomočnik pa Pero Skansi.

Tokratna videoponudba obsega celotno finalno tekmo in dokumentarec Zlatni momci iz leta 2019, v katerem že ostareli akterji povedo marsikaj zanimivega o pripravah in prvenstvu samem:

SUPERFINALE
ZLATNI MOMCI
]]><![CDATA[Prva liga!]]>Sat, 24 Aug 2024 06:18:49 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/prva-ligaSpomladi 1976 je celo Celje dihalo za svoje rokometaše, ki so se bližali tretji uvrstitvi (po 1966 in 1968) v najmočnejšo rokometno ligo na svetu, tako težko dosegljivo prvo zvezno ligo. Temelji za uspeh so bili postavljeni že v jesenskem delu drugoligaškega tekmovanja, z gostujočo zmago nad glavnim konkurentom, ljubljanskim Slovanom. Tisto tekmo na Kodeljevem je prenašala TV, ves čas je bila izenačena, minuto pred koncem pa je pri neodločenem rezultatu Slovan krenil v zadnji napad po zmago. Toda Dušan Božič je prestregel žogo in zabil gol iz kontre za zmago Celja.  V spomladanskem delu sta oba slovenska tekmeca zmagovala in jasno je bilo, da bo o potniku v kvalifikacije za prvo ligo odločala povratna tekma. Ta je bila odigrana 09.05.1976 na Skalni kleti pred rekordnimi 2500 gledalci, Celjani pa so z zmago 31:29 potrdili status zmagovalca II. ZRL Sever. To je bila obenem tudi zadnja pomembnejša tekma na legendarni Skalni kleti, kajti pod Golovcem je že rasla nova in za tisti čas moderna dvorana, ki je bila nared ravno pravi čas za kvalifikacije, bolje rečeno za povratni dvoboj z mostarskim Veležem, zmagovalcem II. ZRL Zahod. Ta povratna tekma (na prvi je Velež zmagal 16:11) se je igrala v četrtek, 01.07.1976 ob treh popoldne v najhujši poletni vročini 40 stopinj Celzija, vsi, ki smo bili na tej tekmi, smo komaj dihali, seveda je dvorana (ki takrat še ni bila klimatizirana) pokala po šivih, spomnim se, da so nekateri lezli po tistih oranžnih ceveh pod stropom. Po uradnih podatkih je bilo gledalcev 3000, ampak delovalo in izgledalo je kot da bi nas bilo 10.000, atmosfera je bila naravnost neverjetna, ne vem, če je bila kasneje še kdaj takšna, vsaj v Golovcu ne. Celje je razliko petih golov hitro nadoknadilo in povedlo 7:2, toda Velež se ni dal kar tako, v nekem trenutku so se približali na samo 2 gola zaostanka, ob polčasu pa je bilo 13:9. V drugem polčasu se je razlika ves čas gibala med 3 in 5 goli, potem pa je Vlado Bojovič (ki je prišel iz reprezentančnih priprav za OI Montreal) s tremi zaporednimi goli zapečatil usodo gostov, končni rezultat je bil 22:15 in slavje se je lahko začelo. To je bila prva tekma v dvorani Golovec, ki je bila nato dom celjskih rokometašev naslednjih 27 let, vse do 30.11.2003 in povratne tekme s Flensburgom v skupini. Kot zanimivost naj še dodam, da se je tisto sezono kot drugi novinec ob Celju v prvo ligo uvrstila Metaloplastika, ki je slabih deset let kasneje dvakrat zapored osvojila evropski pokal prvakov.

Postava in strelci Celja na povratni tekmi z Veležem 01.07.1976: Presinger, Mrovlje, Luskar 3, M. Bojovič 2, Božič 4, Guček, Peunik, Levstik 1, V. Bojovič 8, Anderluh 4, Ivezič, Marguč.

V priponki najdete poročilo Novega Tednika s te legendarne tekme.
Prvaliga.pdf
File Size: 476 kb
File Type: pdf
Download File
]]><![CDATA[Najuspešnejša olimpiada]]>Sat, 17 Aug 2024 05:51:12 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/najboljsa-olimpiadaDaleč najuspešnejše Olimpijske igre bivše skupne države so bile tiste 1984 v Los Angelesu, kjer je Jugoslavija osvojila kar 18 (7-4-7) medalj, kar je ena več, kot na prešnjih dveh (1976, 1980) olimpiadah skupaj. To rekordno število medalj gre zagotovo tudi na račun dejstva, da so OI 1984 bojkotirale države vzhodnega bloka (z izjemo Romunije), kot povračilo za zahodni bojkot OI 1980 v Moskvi. Olimpijski prvaki so postali vaterpolisti, obe rokometni reprezentanci, boksar Josipović, rokoborca Lisjak in Trstena ter kanuistični dvojec Ljubek-Nišović. Medalje so kar deževale in pravzaprav je bilo še največje razočaranje polfinalni poraz košarkarjev (ki pa so vseeno osvojili bron) proti Španiji, tako da je bilo treba na pričakovani dvoboj Dražen - Jordan počakati še osem let do Barcelone 1992.

Tule vam ponujam dve lepi zmagi nad ZRN - finalno pri moškem rokometu ter četrtfinalno pri nogometu, kjer sta igrala tudi Katanec in Elsner:

ROKOMET FINALE YUG:FRG                                                                 
NOGOMET ČETRTFINALE YUG:FRG
]]><![CDATA[Vojvodinski bombarder]]>Tue, 06 Aug 2024 05:26:52 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/vojvodinski-dinamitSlobodan Kačar iz Novega Sada je eden od zgolj treh jugoslovanskih boksarjev, ki so osvojili zlato olimpijsko medaljo. To mu je uspelo v Moskvi 1980, ko je v poltežki kategoriji suvereno namlatil vse svoje nasprotnike. 1983 je prestopil med profesionalce, dosegel 21 zaporednih zmag (od tega 13 z KO) in dve leti kasneje z zmago nad Eddyjem Mustafo Muhammadom postal svetovni prvak po verziji IBF. Naslov je izgubil 1986 proti Bobbyju Cziczu, nato pa odboksal le še dva dvoboja in zaključil svojo športno kariero.

Tule so povzetki njegovih dvobojev v Moskvi in zmag nad Tanzanijcem, Rusom Kvačadzejem, Vzhodnim Nemcem Bauchom ter žilavim Poljakom Szkrzeczem, seveda z neizbežnim komentarjem legendarnega Dragana Nikitovića:
https://www.youtube.com/watch?v=_OMw_rdLl6U
]]><![CDATA[Zlati konjenik]]>Thu, 01 Aug 2024 04:22:36 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/zlati-konjenikLjubljanski telovadec Miro Cerar je bil najuspešnejši športnik povojne Jugoslavije. Na OI je osvojil 3 medalje - dvakrat zapored (1964 in 1968) je zmagal na konju z ročaji, temu pa je dodal še bron na bradlji 1964. Na SP je osvojil 6 kolajn, od tega 4 zlate, na EP pa je kar 15x stal na odru za zmagovalce, od tega 9x na najvišji stopnički. Njegovo najmočnejše orodje je bil seveda konj z ročaji, na katerem je bil na velikih tekmovanjih kar 9 let nepremagan - od EP 1961 do domačega SP v Ljubljani 1970, na katerem je sklenil briljantno kariero.

Tule je njegova zlata vaja na konju iz OI v Tokiu 1964:
https://www.youtube.com/watch?v=V8RYm-VDsCE
]]><![CDATA[Drama v Moskvi]]>Fri, 26 Jul 2024 15:14:32 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/nepremagljiviJugoslovanska košarkarska reprezentanca se je že 1968 in 1976 uvrstila v finale olimpijskih iger (obakrat po polfinalni zmagi nad SZ), vendar so bili Američani v obeh primerih enostavno premočni. Naslednja priložnost se je potem ponudila na OI v Moskvi 1980, ki so jih Američani bojkotirali. Po zgolj bronu na EP 1979 je krmilo aktualnih svetovnih prvakov iz Manile 1978 prevzel preizkušeni selektorski tandem Žeravica - Novosel. V skupinskem delu so plavi zanesljivo ugnali Senegal, Poljsko in Španijo ter se tako uvrstili v finalno skupino šestih, iz katere sta se prvi dve reprezentanci nato uvrstili v superfinale. Jugoslavija je v finalni skupini najprej razmontirala Italijo (112:81) in Kubo (112:84), nato pa je sledila tekma proti SZ. Sovjetski prireditelji (na čelu s političnim vrhom) so ogromno stavili na košarkarsko zlato (Sergej Belov je celo prižgal olimpijski ogenj), a so se nepričakovano spotaknili in  že v drugen krogu finalne skupine izgubili z Italijo. Pred tekmo Jugoslavija : SZ je bila situacija taka, da bi plavi z zmago Ruse izločili iz finala in tam igrali s tiste čase "redno stranko" Italijo. Jugoslavija je imela tekmo ves čas pod kontrolo in 27 sekund pred koncem vodila 81:77, Radovanović pa je imel na voljo proste mete - takrat se je metalo 3 za 2, če si enega (ali oba) zgrešil, si imel na voljo še tretjega. Sicer vedno zanesljivi center sarajevske Bosne pa je zgrešil vse tri in Rusi so se po pravi drami nekako rešili v podaljšek. Tam pa je stopil na sceno Dalipagić in z natančnimi meti povsem razmontiral Ruse, ki so izgubili 91:101 in tako ostali brez boja za zlato. V superfinalu z Italijo potem ni bilo nobenih težav, Jugoslavija je (lažje, kot kaže končni rezultat) zanesljivo zmagala 86:77 in osvojila svoje edino olimpijsko zlato. To je bil obenem tudi zadnji veliki triumf t.i. prve zlate generacije jugobasketa, na naslednjo zlato medaljo smo morali čakati (pre)dolgih 9 let, vse do EP 1989 v Zagrebu, ko je dozorela druga zlata generacija na čelu z Draženom.

Tule je ta znamenita olimpijska tekma proti SZ:
https://www.youtube.com/watch?v=5J4gsjugCDY
]]><![CDATA[Zlata ribica]]>Sat, 20 Jul 2024 06:48:46 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/zlata-ribicaEna največjih športnih senzacij v času bivše skupne države je bila olimpijska zlata medalja splitske plavalke Djurdje Bjedov na 100m prsno v Mexicu 1968, kateri je dodala še srebro na 200m. Kako in zakaj je do njenega nastopa v Mehiki sploh prišlo, pa si lahko ogledate v spodnjem prispevku:

https://www.youtube.com/watch?v=-3IQbFpFC44
]]><![CDATA[Nepozabna Mateja]]>Sun, 14 Jul 2024 05:19:24 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/nepozabna-matejaLjubljančanka Mateja Svet je bila najboljša zimska športnica v zgodovini bivše skupne države. Že kot mladinka je veljala za izjemen talent in 1984 je postala mladinska svetovna prvakinja v veleslalomu. V sezoni 1985/86 se je dokončno uveljavila tudi med članicami in dosegla dve zmagi v svetovnem pokalu; tista v Visokih Tatrah 09.02.1986 je bila sploh prva slovenska ženska zmaga v svetovnem pokalu. Leta 1987 je na svetovnem prvenstvu v švicarski Crans Montani osvojila kar tri medalje (srebrno in dve bronasti), kar je kasneje med slovenskimi smučarkami uspelo le še Tini Maze. Leto kasneje se ji je na ZOI v Calgaryju za las izmuznila medalja v veleslalomu, ji je pa uspelo priti do srebrne slalomske medalje. V sezoni 1987/88 je osvojila mali kristalni globus v veleslalomu, na SP v Vailu pa je 07.02.1989 osvojila zgodovinsko prvo zlato medaljo za slovensko alpsko smučanje, ko je postala svetovna prvakinja v slalomu, za nameček pa je bila še bronasta v veleslalomu. Po koncu sezone 1989/90 je pri zgolj 22 letih v nikoli docela pojasnjenih okoliščinah (o katerih še danes noče govoriti) nenadoma in nepričakovano končala kariero. Skupaj je v svetovnem pokalu dosegla 7 zmag in 22 uvrstitev na stopničke (med slovenskimi smučarji in smučarkami jih imajo več le Tina Maze, Ilka Štuhec in Bojan Križaj. Slovenski in tudi drugi ljubitelji alpskega smučanja pa se še danes sprašujemo, kaj vse bi lahko Mateja še dosegla, če ne bi tako zgodaj končala kariere.

Tule je posnetek slaloma na SP v Vailu 1989:
https://www.youtube.com/watch?v=g0A3zyd-kGU
]]><![CDATA[V tretje gre rado ...]]>Sat, 06 Jul 2024 08:36:48 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/v-tretje-gre-radoČe smo se zadnjič spomnili največjega uspeha jugožogobrcarjev na Euru, se bomo tokrat spomnili njihovega največjega uspeha na SP, četrtfinalne zmage nad ZRN z 1:0 na SP v Čilu 1962. Jugoslavija in ZRN sta se že na prejšnjih dveh SP-jih (1954 in 1958) srečali v četrtfinalu in obakrat so zmagali Nemci. Ampak tokrat se je sreča nasmehnila plavim, ki so zmagali 1:0 z golom Pere Radakovića v 85. minuti. Glavne zvezde jugoekipe so bili nenadkriljivi dribler Dragoslav Šekularac iz Crvena zvezde (uvrščen v idealno postavo prvenstva), hitronogo desno krilo Joško Skoblar (OFK Beograd) in 193 cm visoki centerfor Dinama Dražan Jerković, ki si je s 4 goli delil naslov najboljšega strelca tistega SP. Po tej epski četrtfinalni zmagi je bila Jugoslavija v polfinalu proti Češkoslovaški favorit, toda plavi so to tekmo izgubili 1:3. Ta polfinalna tekma je šla v anale, saj je bilo na njej najmanj gledalcev v zgodovini SP (samo 1300), to pa zato, ker se je ob istem času igralo drugo polfinale med domačinom Čilom in Brazilijo. Razočarani jugosi so potem izgubili še tekmo za 3. mesto proti Čilu ter končali SP kot četrti.

Povzetek četrtfinalnega obračuna proti ZRN je na voljo tule:
https://www.youtube.com/watch?v=kOSrXXT-Y-A
]]><![CDATA[Gol za finale]]>Tue, 25 Jun 2024 15:10:15 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/gol-za-finaleV teh vročih dneh letošnjega Eura se velja spomniti verjetno največjega uspeha nogometne reprezentance bivše skupne države, polfinalne zmage nad Anglijo (ki je dve leti poprej postala svetovni prvak) na Euru 1968. Jugoslavija se je na zaključni del uvrstila bolj slučajno, v kvalifikacijski skupini je bila skupaj z ZRN in Albanijo, na Euro pa se je uvrstil le prvouvrščeni. Nemce so doma sicer premagali 1:0, a v gosteh izgubili 1:3 - tako da so bili Nemci v prednosti in so v zadnjem krogu potrebovali le še zmago nad takrat še popolnim outsiderjem Albanijo. Ampak začuda so Nemci (aktualni svetovni podprvaki) v Tirani igrali le 0:0 in plavi so se uvrstili na zaključni turnir osmerice v Italiji. Tam so najprej v četrtfinalu demolirali Francoze 5:1 in nato še v polfinalu (05.06.1968) senzacionalno premagali aktualne svetovne prvake z golom Dragana Džajića v 88. minuti. Na tem mestu velja omeniti postavo plavih na tej famozni tekmi: Pantelić - Fazlagić, Paunović, Holcer, Damjanović - Petković, Osim, Pavlović, Trivić - Musemić, Džajić. Tri dni kasneje je Jugoslavija v skoraj identični postavi (le Osima je zamenjal Ačimović) igrala finale proti domačinu Italiji, ki je v polfinalu odigrala 0:0 proti SZ in se v finale uvrstila po žrebu (!). Plavi so z golom Džajića povedli v 39. minuti, Italijani pa so izenačili v 82. Ker tudi po podaljških ni bilo odločitve, se je po takratnih pravilih dva dni kasneje igrala nova tekma, ki jo je Italija odigrala s svežimi močmi in premagala utrujene Jugose z 2:0.

Na spodnjem linku je tisti legendarni polfinalni gol Dragana Džajića:
https://www.youtube.com/watch?v=OIHOyvNZIQI
]]><![CDATA[Ko ga Slovenec zabije Angliji]]>Tue, 18 Jun 2024 16:46:24 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/ko-ga-slovenec-zabije-anglijiDanes se bomo - malo za vzpodbudo pred tekmo z Anglijo - spomnili najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov, Ljubljančana Braneta Oblaka. Svojo blestečo kariero je pričel pri ljubljanski Svobodi, od koder je leta 1965 prestopil k mestnemu tekmecu Olimpiji. Proslavil se je že na prvi tekmi, ki jo je odigral za Olimpijo, 20. maja 1966 v Beogradu, ko je Olimpija z 2:1 premagala mnogo slovitejši Partizan, Oblak pa je zabil oba gola. Do leta 1973, ko je prestopil k splitskemu Hajduku, je za Olimpijo odigral 181 tekem in dosegel 33 zadetkov. V dresu Hajduka je igral dve sezoni in v obeh osvojil tako prvenstvo kot pokal. Leta 1975 je prestopil v Schalke 04, tam je ostal 2 leti in bil v sezoni 1976/77 drugi v Bundesligi, že naslednjo sezono pa prestopil v Bayern, kjer je ostal 3 sezone, v zadnji (1979/80) je bil z Bayernom tudi nemški prvak. Nato je vse do leta 1987 igral v različnih avstrijskih amaterskih klubih, dokler ni sklenil nogometne kariere.

Za jugoslovansko reprezentanco je prvič zaigral leta 1971 na prijateljski tekmi proti Romuniji, že naslednje leto ga je doletela čast igrati na Pelejevi poslovilni tekmi v Riu de Janeiru. Na SP leta 1974 v Nemčiji je kot prvi Slovenec zaigral na SP in čeprav je bila Jugoslavija šele osma, je bil izbran v najboljšo enajsterico prvenstva. 1976 je igral na zaključku Eura v Jugoslaviji in s tem tudi končal reprezentančne nastope. Za reprezentanco bivše skupne države je odigral 46 tekem in dosegel 6 zadetkov, tule pa je nedvomno najlepši, ki ga je zabil Angliji na prijateljski tekmi v Beogradu 05.06.1974:

www.youtube.com/watch?v=F68sUOLJPrc

]]><![CDATA[Senzacija iz Kragujevca]]>Fri, 14 Jun 2024 05:29:49 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/senzacija-iz-kragujevcaEna največjih senzacij jugošportnikov je uspela atletu Milošu Srejoviću iz Kragujevca. Na EP v atletiki 1978 v Pragi je v zadnji seriji troskoka skočil 16,94 m, kar je bilo dovolj za zlato medaljo. Senzacija je bila toliko večja, ker je njegov osebni rekord do tedaj znašal 16,61 m in ker je s tem troskokom premagal do tedaj vodilnega (in takrat najboljšega troskokaša sveta) Rusa Viktorja Sanejeva. Tri leta kasneje je Srejović ta rezultat še popravil ko je prvič (in zadnjič) preskočil takrat magično mejo 17 m. Teh njegovih 17,01 je še danes drugi najboljši rezultat kakega jugotroskokaša vseh časov, dlje je skočil le Djordje Kožul (17.11).

Tule je ta Srejovićev troskok:
https://www.youtube.com/watch?v=ydGeKZTDy7Y
]]><![CDATA[Mima]]>Thu, 06 Jun 2024 15:20:26 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/mimaMariborčanka Mima Jaušovec je bila vse do pojava Monike Seleš daleč najuspešnejša jugoslovanska teniška igralka in edina (tako v ženski kot v moški konkurenci), ki ji je uspelo zmagati na turnirju za Grand Slam. To se je zgodilo v Parizu 1977, nasploh so ji peščena igrišča najbolj ustrezala - razen te zmage se je v Rolland Garosu še dvakrat (1978 in 1983) uvrstila v finale. Tudi na preostalih treh turnirjih za Grand Slam pa je dosegala rezultate, kakršne lahko danes slovenske igralke zgolj sanjajo: na Odprtem prvenstvu Avstralije se je uvrstila v polfinale, enako tudi na US Openu, v Wimbledonu pa v četrtfinale. Razen tega je osvojila še štiri turnirje WTA med posameznicami in enajst med dvojicami, kjer sta z Romunko Virginio Ruzici sodili med najboljše na svetu; na pesku sta bili nekaj časa domala nepremagljivi - 1978 sta osvojili Rolland Garros in bili v finalu Wimbledona. Mima Jaušovec je bila kar 7 let (1976-83) med top 10 na svetovni lestvici WTA, njena najvišja uvrstitev pa je bila 5. mesto.

Tule je dokumentarec v katerem Mima govori o svoji karieri:
https://www.youtube.com/watch?v=PbMSOdw_Y_A
]]><![CDATA[Zlata Vera]]>Wed, 29 May 2024 06:12:33 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/zlata-veraDanes se bomo spomnili izvrstne tekačice na 800m, Vere Nikolić (1948-2021) iz Ćuprije, ene najboljših atletinj bivše države vseh časov. Prvič je zablestela na EP 1966 v Budimpešti, ko je pri nepolnih 18 letih osvojila zlato medaljo. 20.07.1968 je v Londonu postavila svetovni rekord 2:00.5 in na prihajajočih olimpijskih igrah v Mexicu je veljala za veliko favoritinjo. Toda tam je pritisk storil svoje in Nikolićeva se je zlomila ter v polfinalu v solzah odstopila. Naslednjo sezono (1969) je na EP osvojila bron, 1971 pa znova postala evropska prvakinja. Od aktivnega nastopanja se je poslovila na OI 1972 v Munchnu, kjer je bila peta in se z osebnim rekordom 1:59.5 kot prva Jugoslovanka spustila pod magično mejo dveh minut. Poleg naštetega velja še omeniti, da je bila tudi 18-kratna balkanska prvakinja na 800 in 1500 m, kar je izjemen dosežek glede na takratno konkurenco romunskih in bolgarskih srednjeprogašic.

Tule je njen intervju, v katerem se spominja svetovnega rekorda in mehiške olimpiade:
https://www.youtube.com/watch?v=7NZRtlIPnVY
]]><![CDATA[10 golov]]>Sat, 25 May 2024 04:47:32 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/10-golov15.11.1977 je jugo nogometna reprezentanca odigrala eno najbolj bizarnih tekem v svoji zgodovini. Šlo je za tekmo kvalifikacij za SP 1978 v Argentini - v kvalifikacijski skupini so bile samo tri ekipe, Jugoslavija, Španija in Romunija. Plavi so začeli z dvema porazoma - proti Španiji v gosteh in Romuniji doma, tako da so imeli zgolj še teoretične možnosti za uvrstitev na SP, kamor je potovala le prvouvrščena ekipa. Španci in Romuni so v medsebojnih tekmah zmagali doma in izgubili v gosteh, tako da se je pričakovalo, da bo o prvem mestu v skupini na koncu odločala gol razlika. Zato so Romuni za tekmo z že odpisano Jugoslavijo najavljali lovljenje čim višje zmage. In res, začelo se je, da se slabše ne bi moglo, že v drugi minuti je vratar Partizana Borota dobil gol iz 40 metrov. Ampak potem se je tekma, ki je bila polna preobratov, razvijala v povsem nepričakovano, redko videno smer in na koncu so plavi slavili z 6:4. Ta rezultat je pomenil, da je Romunija izločena, Jugoslavija pa bi morala za uvrstitev na SP v zadnji tekmi na beograjski Marakani premagati Španijo z vsaj dvema zadetkoma razlike, ampak ni šlo, vsi se spomnimo tiste steklenice, ki jo je dobil Juanito v glavo ...

Gole s te znamenite tekme v Bukarešti pa si lahko ogledate tule:
https://youtu.be/_vnY2q-sKXU
]]><![CDATA[Zlati olimpijci]]>Sun, 19 May 2024 05:31:02 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/stenclovi-fantje1972 je bil dvoranski rokomet prvič na sporedu olimpijskih iger in med favoriti je bila tudi Jugoslavija, ki je 1970 osvojila svojo prvo medaljo (bronasto) na SP. Reprezentanco je vodil Zagrebčan Vlado Štencl, med igralci pa velja izpostaviti Horvata in Pribanića (člana takratnega evropskega klubskega prvaka Partizana iz Bjelovarja), Lazarevića (Crvena zvezda), Lavrnića (Krivaja), vratarja Arslanagića in pivota Popovića (Borac Banja Luka), v selekciji pa sta bila tudi dva kasnejša selektorja Pokrajac in Živković. Svojo moč je Jugoslavija pokazala že na spomladanskem četveroboju narodov, ko je gladko odpravila ZRN, Češkoslovaško in Dansko. Ta vsakoletni turnir je bil v tistih časih, ko je bilo od velikih tekmovanj na sporedu le SP (pa še to zgolj vsaka 4 leta) zelo prestižen in pogosto celo najpomembnejša reprezentančna akcija sezone. Tudi razmerja moči v rokometu so bila takrat precej drugačna kot danes, Danska niti slučajno ni bila kaka velesila, so pa ta status imele Romunija, NDR in SZ. Med zahodnimi državami so bile "v igri" le tri: ZRN, Švedska in Danska; Francozov in Špancev še ni bilo nikjer. Jugoslavija je olimpijski turnir začela z rutinskima zmagama proti Japonski (20:14) in ZDA (25:15), potem pa v tekmi, iz katere so se nesle točke naprej, premagala še Madžarsko 18:16. Sledila je polfinalna skupina iz katere se je zmagovalec uvrstil v finale, drugouvrščeni pa se je moral zadovoljiti s tekmo za bronasto medaljo. V prvi tekmi te skupine so plavi pred 10.000 gledalci razmontirali domačina ZRN (24:15), za vstop v finale pa je bila odločilna tekma s takratnimi svetovnimi prvaki in prvimi favoriti olimpijskega turnirja Romuni, pri čemer je našim zadostoval že remi. Jugoslavija je v težki tekmi zmagala 14:13 in se tako uvrstila v finale, kjer je potem zlahka odpravila Češkoslovaško (ki je presenetljivo izločila NDR in SZ) 21:16 in osvojila zlato medaljo.

Na spodnji povezavi si lahko ogledate končnici tekem proti ZRN in Romuniji:
https://www.youtube.com/watch?v=YuGWxIXfmXg
]]><![CDATA[Politična tekma]]>Sat, 11 May 2024 06:15:57 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/politicna-tekma20. julija 1952 sta se v osmini finala olimpijskih iger v Tampereju pomerili nogometni reprezentanci Jugoslavije in SZ. Jugoslavija je 15 minut pred koncem vodila s 5:1, nato pa kasirala 4 gole, tako da je bil končni rezultat 5:5. To je pomenilo, da morata ekipi čez 2 dni odigrati še eno tekmo, ki jo je Jugoslavija dobila s 3:1. Toda ti dve tekmi sta takrat pomenili veliko več od zgolj športa, šlo je za politični prestiž v času informbiroja. Več o teh tekmah in tistih časih nasploh pa tule:
https://www.youtube.com/watch?v=c1VvnsZJlaM
]]><![CDATA[Splitski trojček]]>Mon, 06 May 2024 06:00:44 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/splitski-trojcekSplitska Jugoplastika je bila že v 70-tih letih prejšnjega stoletja eden vodilnih jugoslovanskih in s tem tudi evropskih košarkarskih klubov, dvakrat je bila državni prvak, v sezoni 1971/72 pa se je kot prvi jugoklub uvrstila v finale pokala prvakov, a tam izgubila proti Ignisu. V začetku osemdesetih pa je v Splitu prišlo do menjave generacij, kar je povzročilo krizo in celo izpad iz prve Yu lige. Toda ta kriza je bila kratkotrajna, kajti v Splitu je rasel izjemen rod košarkarjev, na čelu s Tonijem Kukočem, Dinom Rađo, Goranom Sobinom in Velimirjem Perasovićem. Prelomnica je bila prihod takrat domala neznanega srbskega trenerja Božidarja Maljkovića (1986), ki je v klub pripeljal playmakerja Zorana Sretenovića, leto kasneje pa še ostrostrelca Duška Ivanovića. V sezoni 1987/88 je Jugoplastika po hudem boju v finalu play-offa proti Partizanu osvojila naslov državnih prvakov in od takrat je bila vse do razpada skupne države 1991 domala nepremagljiva. Štirikrat zapored je bila državni prvak, trikrat pa evropski. Na prvi Final Four 1989 v Munchen je prišla kot outsider, a tam najprej v polfinalu presenetila favorizirano Barcelono, v finalu pa še Maccabi. Jeseni istega leta je na svetovnem klubskem prvenstvu (Mc Donald`s Open) v polfinalu razbila domačina, milanski Tracer, v finalu pa bila zelo blizu senzacionalne zmage proti NBA ekipi Denver Nuggets. Naslednjo sezono (1989/90) so bili Splitčani še močnejši, Maljković je pripeljal še Savića in Pavičevića in na Final fouru v Parizu je Jugoplastika znova slavila, najprej v polfinalu proti Limogesu, nato pa še v finalu proti Barceloni, ki je počasi dobivala "splitski kompleks". Zato Katalonci naslednjo sezono (1990/91) niso hoteli ničesar prepustiti slučaju in so Maljkovića zvabili v Barcelono. Jugoplastiko je prevel Željko Pavličević, odšla sta Rađa in Ivanović (prišel pa je Američan Lester) in Barcelona je bila tokrat še večji favorit kot prejšnja leta; tudi Final Four se je igral v Zaragozi. A vse to Kataloncem ni pomagalo, Splitčani (zdaj pod novim imenom POP 84) so v polfinalu odpravili Scavolini, v finalu pa po veliki predstavi Kukoča in Savića še Barcelono za tretji zaporedni naslov evropskih prvakov. Tak podvig je prej uspel le ASK Rigi, kasneje pa nikomur več in veliko vprašanje je, če sploh še kdaj komu bo.


Na spodnjem linku je dokumentarec Odiseja u žutom o zgodovini splitskega kluba:
https://youtu.be/kaP95ebuOjo?list=PLlaD057QbNGZdNC8uAQEzjvsIUo-RRzi5
]]><![CDATA[Svetovni rekord v Celju]]>Tue, 23 Apr 2024 16:40:15 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/svetovni-rekordDanes se bomo spomnili izvrstne atletinje Drage Stamejčič-Pokovec (1937-2015), Ljubljančanke, ki pa je vso kariero nastopala za celjski Kladivar. Njen veliki trenutek je prišel pred 60 leti, 05.09.1964 je na celjskem štadionu s časom 10.5 izenačila svetovni rekord na 80m ovire; to je bila takrat olimpijska disciplina. Rezultati so bili tedaj sicer še ročno merjeni in vetra v hrbet so ji namerili 1.8m/s, pa vendarle je šlo za izjemen dosežek, kakršen na prostem ne prej ne pozneje ni uspel nobenemu drugemu slovenskemu atletu ali atletinji, v dvorani pa se lahko s svetovnim rekordom pohvali zgolj Jolanda Čeplak. Stamejčičeva se je mesec dni kasneje na OI v Tokiu uvrstila v finale teka na 80m z ovirami in tam zasedla sedmo mesto, v peteroboju (80m/o, daljava, krogla, višina, 200m) pa je bila odlična peta. Njen svetovni rekord je eden od le dveh, ki sta bila dosežena na celjskem štadionu, drugega je 02.05.1980 z 22.36 dosegla brhka vzhodnonemška metalka krogle Ilona Slupianek.

V priponki je poročilo o tem izjemnem dosežku Stamejčičeve v Celjskem Tedniku:
Picture
]]><![CDATA[Študenti iz Skenderije]]>Fri, 19 Apr 2024 15:46:52 GMThttps://www.laskodrinker.net/yugo-40/studenti-iz-skenderijePo osvojenem drugem naslovu svetovnih prvakov v Manili 1978 je v jugokošarki prišel čas tudi za prvi naslov evropskih klubskih prvakov. To je 1979 uspelo sarajevski Bosni, mladi in poletni ekipi pod vodstvom takrat komaj 32-letnega Bogdana Tanjevića. Jedro ekipe je tvoril trojček Delibašić, Varajić in Radovanović, svoje pa so ponavadi dodali še Bosiočić, Krvavac, Benaček, Hadžić, Đogić, Izić, Vučević in kasnejši trener Svetislav Pešić. V finalu so s 96:93 premagali favorizirani Emerson iz Vareseja, ki je prej kot Ignis osvojil že štiri naslove zmagovalca pokala prvakov, v svojih vrstah pa je poleg tradicionalnih dveh Američanov imel tudi najboljšega italijanskega igralca Meneghina; slednji je v dvobojih z Jugocentri ponavadi potegnil kratko in tudi tokrat je bilo tako. Življensko tekmo je odigral Žarko Varajić, ki praktično ni zgrešil meta in je nasprotniku nasul 45 točk (pa takrat še ni bilo trice), svoje pa sta dodala vedno zanesljiva Delibašić (30) in Radovanović (10).

Na spodnji povezavi najdete posnetek tega epskega finala:
https://youtu.be/k6RDDcAQsXs?list=PLlaD057QbNGZdNC8uAQEzjvsIUo-RRzi5
]]>