Wed, 14 Oct 2026 22:27:42 +0200WeeblyMon, 12 Feb 2024 07:25:31 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/petelin-je-odkikirikalGalski petelini so odkikirikali zadnje takte Eurobasketa in se prvič veselili zlate medalje. Tik ob njih so Španci, nato pa zeva ogromen prepad do vseh ostalih. Da sta se ti dve ekipi srečali že v polfinalu, je zgolj posledica izbire Špancev, ki so šli izgubiti že dobljeno tekmo z Italijo in si za četrtfinalnega nasprotnika izbrali Srbe. Polfinalna tekma med obema najboljšima ekipama je bila košarkarska klasika, če že ne poslastica. Francozi so nevarno viseli in morali cel drugi polčas loviti Špance, kar jim je po zaslugi izjemnega meta in rovokopaške obrambe na koncu tudi uspelo. Španija je imela v bistvu tekmo v svojih rokah, vodila ob polčasu za 14 in na koncu tudi imela zadnji napad za zmago v rednem delu, a tokrat jim ni uspelo, zmanjkala sta ravno Pau Gasol in Navarro (ki bi tisti zadnji met zagotovo zadel). V finalu je potem Francija zlahka opravila z Litvo, dobili so bitko ravno tam, kjer bi morala biti Litva najmočnejša – pod obročema. Briljiral je Batum in ko sta se morala pri Litvi spočiti Kleiza in Kalnietis, je bilo vsega konec. Sicer ne razumem, zakaj je Kauslauskas »pozabil« na Valančiunasa, ko je bilo vendar jasno, da je Lavrinovič prepočasen za francoske skakalce, ampak verjetno tudi to ne bi pomagalo. Vseeno je Litva lahko zadovoljna, spet se je vrnila v vrh evropske košarke. Četrti so Hrvati, ki so se po uvodni polomiji s Španci pobrali z dvema srečnima zmagama proti Gruziji in Sloveniji, ter imeli srečo, da so v četrtfinalu naleteli ravno na Ukrajino. Slednja je gostiteljica naslednjega EP in tudi sicer najprijetnejše  presenečenje EP. Volkov je poklical Fratella in Fratello je poklical Jeterja…Srbija in Italija sta edini končali prvi del s 4 točkami (Italija celo brez poraza), na koncu pa sta se spopadli za zadnjo preostalo vozovnico za SP. Italija ima sicer nekaj izjemnih posameznikov, nima pa širine in je nebogljena v skoku, zato je bila brez možnosti proti Srbom (ki imajo mlado in raznovrstno ekipo). Hudo so razočarali Rusi in Turki, pa tudi Grki, ki igrajo prepočasi in so preveč odvisni od Spanoulisa.

Kaj reči o Sloveniji? Že v prvem blogu pred pričetkom EP sem napisal, da za uspeh štejem le uvrstitev v polfinale in pri tem stojim tudi danes. Na splošno gledano smo igrali dobro, dosegli tri lepe zmage (Španija, Italija in Grčija), a žal izgubili že dobljeno tekmo s Hrvati, kar se je kasneje izkazalo za usodno. Nekateri so navdušili, nekateri so bili na nivoju pričakovanj, drugi spet pod njimi, a o imenih zdaj ne bi govoril. Celje, Ljubljana in cela Slovenija so dihali z reprezentanco in jo nosili do tja, kamor se je objektivno dalo priti. Na koncu je žirija izbrala all-star team in MVP-ja prvenstva. V all-star team so uvrstili Parkerja, G. Dragića, Bogdanovića, Kleizo in seveda Gasola. Morda bi Gorana (po prikazanem in tudi po igralnem mestu) lahko zamenjali z bratom Zoranom, morda bi lahko v all star team uvrstili še koga drugega (Teletović), te zadeve so vedno stvar okusa in debate. Zato pa ni nobenega dvoma o MVP-ju Tonyju Parkerju – svojo ekipo je vodil v maniri izkušenega NBA-jevca in daleč odstopal od vseh drugih igralcev na prvenstvu. Žal so se potrdila tudi moja razmišljanja iz uvodnega bloga o načinu igranja, vse je tako bolj na silo, redko vidiš kakšno atrakcijo, ko se rezultat in tekma lomita se vsi še bolj zatečejo k obrambi in zapirajo ter klatijo.

Vsem, ki ste prebirali ta blog hvala za pozornost in nasvidenje ob kaki naslednji športni priložnosti!
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:24:37 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/obdobje-romanovVčeraj namenoma nisem pisal bloga, želel sem počakati še na preostali dve četrtfinalni tekmi, pa tudi vtisi po sredini tekmi Slovenije so se morali malo poleči in se na nek način zliti s tistimi po »tolažilni« tekmi s Srbijo. Francozi so nas dobili na točno tak način, kakršnega sem se bal in na kakršnega vedno dobivajo take ekipe, kot je Slovenija. Na fizično premoč so dobili skok in potem seveda nismo mogli razviti svoje tranzicijske igre. Če nimaš skoka pod lastnim obročem, ne moreš igrati na hitre kontre! Poleg Ajinca, ki je Begića in Vidmarja pospravil v žep (oba skupaj sta dosegla reci in piši 2 koša!!), je veliko delo v obrambi opravil tudi Batum, poleg skokov je ves čas visel na Dragiću. V francoskem napadu je seveda kraljeval Tony Parker s svojimi prodori (vedno po desni!) in asistencami. Sicer nismo slabo začeli, tudi ob polčasu je bilo 24:26 (kar se je lepo vklapalo v mojo teorijo, da jim ne smemo dovoliti več kot 60 košev – tudi katastrofalen met za 3 me ni pretirano skrbel, bil sem prepričan, da se bo pa zato odprl v 2. polčasu). Pokopal nas je katastrofalen začetek 2. polčasa, ko so nam po izenačenju Nachbarja naredili serijo 10:0 in ko enkrat Francozi takole povedejo, je zadeva bolj kot ne zaključena. Sicer smo še prišli na -3, a Dragićevo bezljanje je odpihnilo še zadnje upanje. Goran Dragić je nedvomno izjemen igralec in lahko smo veseli, da ga imamo, toda s Parkerjem ne more tekmovati (to me malo spominja na neko davno izjavo Ota Giacomellija o Ulagi: »Primož je izjemen skakalec, a je preveč obremenjen s tem, da mora premagati Nykaennena. Kadar se ne obremenjuje z njim pa ga včasih tudi lahko.«) Zakaj ni na Parkerju visel Joksimović, ve samo Maljković, zakaj je čakal s time-outom tudi. Je pa dejstvo, da je to Parkerjevo Francijo v takih četrtfinalnih tekmah izredno težko izločiti, vedno se fokusirajo prav nanjo in po navadi tudi uspejo.
Veseli me, da smo se že naslednje popoldne lepo pobrali in Srbom odčitali lekcijo ter si vsaj zagotovili nastop na prihodnjem SP. Srbe so nam malo »pripravili« že Španci, ki so jih tako razbili, kot jih že dolgo ni nihče. Ostali dve četrtfinali sta potekali več ali manj po pričakovanjih, Hrvati so opravili z Ukrajino, Litovci so se dolgo mučili z Italijo, a ko so enkrat zaprli vhode Belinellija in Gentileja pod koš, se je Italija (ki nima adekvatnih centrov) sesula. Če bodo uspeli podobno zapirati Bogdanovića, Litovci tudi s Hrvaško ne bi smeli imeti težav – imajo tri sijajne centre (Valančiunas, Motiejunas in Lavrinovič), ki lahko pospravijo s parketa Tomića & co. Drugo polfinale bo bolj napeta in negotova zadeva. Če so pred leti v evropski košarki kraljevali Slovani (Juga in SZ), je zdaj očitno prišlo obdobje Romanov, Francozov in Špancev, oboji so daleč pred vsemi ostalimi. Njihovi spopadi so vedno na nož (spomnimo se pretepa v četrtfinalu OI) in na majhno število doseženih košev. Francoska ključa v obrambi sta dva: utrujati in izčrpavati Gasola (to je nenazadnje uspelo tudi nam) in preprečiti oz. omejiti španske trojke. Po drugi strani bodo Španci s plejado svojih bekov utrujali Parkerja in iskali možnosti za hitre protinapade, preden se francoska trdnjava postavi. Španija ima več hitrih igralcev, a Francija ima Parkerja; Francija ima več skakalcev, a Španija ima Gasola. Nižji, kot bo rezultat, večje so francoske možnosti.
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:23:36 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/zdravljica-bodi-luc-obramba-pa-kljucNapočil je dan resnice, dan polaganja računov, dan, ki bo ločil može od fantov, vrhunske od dobrih. Prvi četrtfinalni dan nudi obračuna med obema finalistoma prejšnjega EP (Španijo in Francijo) ter dvema ekipama, ki izhajata iz jugošole basketa (Srbija malo bolj, Slovenija malo manj). Španci in Francozi so favoriti, čeprav na tem EP doslej niso blesteli, oboji so po trikrat izgubili (tudi z obema potencialnima polfinalnima nasprotnikoma). In medtem ko so Španci vsaj na prvi tekmi s Hrvati pokazali, česa so sposobni, Francozi še niso odigrali zares dobre tekme. Ravno to dejstvo me najbolj skrbi. Ali so res tako slabi ali pa je bilo vse doslej le »nujno zlo« in bodo ravno danes pokazali vso svojo kvaliteto. Kje leži ključ do morebitnega uspeha Slovenije v današnji tekmi, ni težko uganiti. Poleg nujnih, že doslej izkazanih atributov (obramba, skok, hitra igra), moramo ustaviti Tonyja Parkerja. Gre namreč za izjemnega igralca, takega, ki se zjutraj spomne »Gonna play some ball tonight (dons bom pa mau špilou)« in te potem zvečer rastura. Ključna bo torej obramba na njem, Joksimović je že pospravil v žep Belinellija in Spanoulisa, a pri Parkerju bo potreboval pomoč v smislu podvajanja. Parkerjeve prodore je namreč potrebno zaustaviti za vsako ceno, tudi če bomo kdaj izpadli smešni, ko bo kdo od Francozov sam in neoviran polagal po uspelem pick&rollu. Potrebno ga je neprestano utrujati in tokrat, za spremembo od tekem z Italijo in Grčijo igrati malce ožjo obrambo in bolj zapirati prostor pod košem in vhode v raketo, spet tudi za ceno kakšne francoske trojke, ker Francozi nimajo izrazitega strelca z razdalje (menda ja nisem zdaj katerega »priklical« nad nas). Torej zgostiti obrambo in poleg Parkerjevih prodorov zapirati njihova skočna krila Batuma, Pietrusa, Diawa in Gelabala ter seveda težkega centra Ajinca. Ne smemo dopustiti, da nam pobirajo žoge in imajo še en ali dva napada po zgrešenih metih. Težko delo čaka Begića, Bog ne daj, da si (pre)hitro nabere osebne. Je okretnejši in skočnejši od svojega nasprotnika Ajinca in to mora izkoriščati tako v obrambi, kakor tudi v napadu. Naš najmočnejši »forte« je naša hitra tranzicijska igra prek bratov Dragić (btw. zakaj ni mama Mojca rodila treh sinovJ) in tu moramo biti dosledni in maksimalno izkoriščati nekoliko slabšo obrambno igro Parkerja ter ga po možnosti čim prej napolniti z osebnimi. Na postavljeno obrambo mora Dragić napasti koš in potem, če ne more polagati, podajati ven na trojko. Tu morajo svoje delo opraviti Nachbar, Lorbek in Murić (pa še kdo!), brez dobrega meta ne bo šlo, saj bomo težko parirali z igro na centre.

Ampak…vse zapisano je zgolj in samo teorija, stokrat preštudirana, preigrana in narisana na tablah šjor Boža. Najbolj pomembno je srce naših fantov, naj jih Zdravljica in publika nocoj poneseta do ene resnično zgodovinske zmage za slovenski šport! DAJMO NAŠI!
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:22:25 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/nebesa-in-pekel-cetrtfinalaŽal se je zgodilo ravno tisto, česar si nismo želeli in v četrtfinalu bomo igrali z najtežjim in najneugodnejšim možnim tekmecem, ki je prišel na prvenstvo z enim samim ciljem, osvojiti zlato medaljo, edino, ki mu še manjka. Zisis je imel na roki naše polfinale, a Grkom ni bilo usojeno zmagati v doslej največji drami prvenstva. S tem je rešil tudi neprepričljive Špance, ki bi sicer, v to sem prepričan, ne izpustili že dobljene tekme proti Italiji. Vse odkar so pri FIBI uvedli ta (zame krut in nepravičen) sistem četrtfinala, je to postala pravzaprav edina tekma, ki res kaj pomeni. Dobro, do nje je treba priti, ampak v končni fazi četrtfinale odloča o vsem. Je meja med pozitivno in negativno oceno nastopa, vse morebitne sijajne predhodne igre ob četrtfinalnem porazu zbledijo, obratno ob zmagi nikogar več ne zanima, kako se je katera ekipa prej mučila in na kakšen način je do četrtfinala prišla. Tokrat so se ekipe po skupinah razvrstile tako, da so v eni polovici kar štiri od petih najboljših reprezentanc (Slovenija, Francija, Srbija in Španija), peta (Litva) pa ima na drugi strani odprto pot do finala prek Italije in Hrvaške, kateri pa bi znala Ukrajina delati težave (sploh, če bo prišlo do tradicionalnega podcenjevanja; Srbi so se z Ukrajino že opekli).

Slovenija bo jutri igrala svoje peto zaporedno četrtfinale. Prvič smo se tja uspeli uvrstiti v Beogradu 2005 po sijajnih igrah v skupini in zmagah nad BiH, kasnejšim prvakom Grčijo ter Francijo. Takrat je bil sistem še tak, da so se v četrfinale neposredno uvrstili samo zmagovalci štirih predtekmovalnih skupin, drugo in tretjeuvrščeni pa so v nekakšni osmini finala igrali še za štiri prosta mesta. Proti Nemcem smo bili favoriti, malo smo se bali le Nowitzkega, toda strgalo se je Rollerju ter Demirelu in sanj o medalji je bilo konec. Dve leti kasneje v Španiji smo spet odlično igrali v obeh skupinah (takrat je bil sistem že tak, kot danes), premagali najprej Italijo (s tisto znamenito trojko Lakoviča v zadnji sekundi), nato pa Francijo in Poljsko, v nadaljevanju pa ob porazu z Litvo dobili še Nemce (za 30 točk!) in Turke. V četrtfinalu smo z Grki še 3 minute pred koncem vodili za 12, a na koncu nesrečno izgubili, malo zaradi »norišnice« Diamantidisa in Papaloukasa, malo pa zaradi prepoznega odziva Pipana.  Na Poljskem 2009 smo dosegli svojo edino četrtfinalno zmago. Pod vodstvom selektorja Zdovca in na krilih neustavljivega Lorbka je Slovenija (kljub številnim poškodbam in tradicionalnim odpovedim) naravnost blestela. Po vrsti so padle Velika Britanija, Srbija, Litva (+30!!), Poljska in Turčija, edini poraz smo doživeli po podaljšku s Španijo. V četrtfinalu je sledila težka tekma s Hrvati, katere smo celo tekmo lovili in jih na koncu tudi ujeli in premagali. V polfinalu proti Srbiji smo spet bili blizu zmage, a je nasprotnika v podaljšek rešil Teodosić. V podaljšku in v tekmi za bron z Grki je končno prišla do izraza naša kratka klop in kljub pohvalam, ki so deževale z vseh strani, smo se morali zadovoljiti z nehvaležno leseno žlico. Na zadnjem EP v Litvi 2011 smo igrali slabo, se komaj uvrstili med 8 in tam gladko izpadli s Španci. 
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:21:32 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/cakajoc-na… Parkerja ali Jeterja? Slovenija je lahko v svoji skupini samo prva (če Hrvaška izgubi z Grčijo in mi premagamo Fince) ali druga (če Hrvaška premaga Grčijo). Žal se je v drugi skupini razpletlo tako, da je najneugodnejši možni četrtfinalni tekmec Francija ravno tretja. Brez dvoma so si Francozi tako izbrali sami, saj bi z zmago nad Srbijo bili drugi (prvi niso mogli več biti) in po vsej verjetnosti naleteli na Španijo, katere se bojijo kot hudič križa, saj jih je v finalu zadnjega EP demolirala, izločila pa jih je tudi v četrtfinalu OI 2012. V soboto smo Grke razstavili na prafaktorje, vendar nam lahko ravno oni naredijo veliko uslugo, če premagajo Hrvate in nas »pošljejo« nad Ukrajince. Namesto slednjih bi lahko v četrtfinalu bila Latvija, a je spet odigrala po svojem starem sistemu toplo  - hladno in izgubila z Belgijo. Grkom gre hudo za nohte, saj morajo zmagati ter upati na poraz Španije proti Italiji, ki je že uvrščena med osem. Če Grki zmagajo, se bo breme nervoze prevalilo na Špance, ki bi ob porazu z Italijo celo izpadli; ob grškem porazu bi se Španija in Italija udarili za 3. mesto in dvoboj z Litvo, poraženec pa bi igral proti Srbiji. Nakazujejo se torej naslednji četrtfinalni pari: SLO/CRO – UKR; SLO/CRO – FRA; SPA – LIT in ITA – SRB. Če igramo z Ukrajino, bi se polfinalu srečali z zmagovalcem med SPA – LIT, v primeru obračuna s Francijo (in seveda zmage) pa naletimo na boljšega iz dvoboja ITA – SRB. Morda je ta druga varianta celo boljša … Več o vsem skupaj pa jutri, ko bomo tudi več vedeli…
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:20:15 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/kralj-gogi-dvojni-zokiK sreči se je bitka z Italijo odvijala po scenariju, ki sem ga nakazoval v včerajšnjem blogu. Odigrali smo dovolj široko obrambo, da smo vsaj delno onemogočili njihov met za tri (začeli so sicer s 7/11), dobili smo boj pod košema in imeli premoč v skoku (45:28). Lotili smo se jih na moč in hitrost in jih tudi fizično »obvladali« ter odgnali od koša. Blestela sta Dragića – Goranovih 22 točk in dvojni dvojček Zorana (15 točk + 11 skokov) je zadostovalo (čeprav si naši ne morejo kaj, da ne bi stvari proti koncu skoraj zakomplicirali) za ne dovolj konkretne Italijane, ki so nam malo tudi šli na roko, ker se niso odločili za consko obrambo, se prevečkrat spustili z nami v divjanje gor in dol, v napadu pa morda premalo razširjali na krila, kar je skrilo luknje v naši široki obrambi, ki se je lahko skoncentrirala na sredino, kjer je Joksimović odlično »izključeval« Belinellija.  Je pa Datome izvrsten igralec, lahkotnega in skladnega koraka ter stila igre, izdelan met, igra na »easy«, en tak majstor iz starih časov basketa.

Zdaj smo v ugodnem položaju, ki nam dovoljuje razmišljanje o glavnem zadetku na tomboli tega prvenstva – četrtfinalni tekmi z Latvijo ali Belgijo. Pogoj za to je, da dobimo tako Grke kot Fince (ki so brez poškodovanega Mottole že napol odpisani) in da Hrvati izgubijo z Italijo ali Grčijo. Danes se bo verjetno razpletla skupina E z zmagami Litve nad Belgijo, Srbije nad Ukrajino in Francije nad Latvijo. Če bo vse šlo po planu, si bodo prva tri mesta razdelile favorizirane ekipe, za tisto četrto pa se bosta v neposrednem dvoboju v nedeljo udarili Latvija in Belgija; Ukrajina je zaradi katastrofalnih -34 z Latvijo v vsakem morebitnem krogu brez možnosti in bi morala za napredovanje premagati koga od »velikih treh«.

Grki so najprej tako uspavali Špance, da so ti zadremali in niso imeli odgovora na silovito budnico pod taktirko Spanoulisa v zadnji četrtini. Grki igrajo počasi in tu se skriva naša priložnost proti njim. Treba bo spet divjati gor in dol po igrišču (kakorkoli mi je že taka igra zoprna, proti Grkom je treba držati visok ritem), obrambo zastaviti (spet) široko zaradi njihovega meta za tri in seveda dobiti skok. Problem bo, kot po navadi, v napadu, sploh če bodo Grki igrali cono. Ampak zgoraj omenjena četrtfinalna »nagrada« je tako mamljiva, da se res splača potruditi…

Pozdrav do ponedeljka…
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:17:28 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/kdo-se-boji-crnega-petraMe veseli, da sta včeraj obe baltski ekipi upravičili moje bloganje; Latvija je razstavila Ukrajino na prafaktorje, Litva pa je pokazala pot proti francoskim galjotom (da ne bo pomote, še vedno sem prepričan, da bodo Francozi prvaki) – zapreti poti do svojega koša, v napadu pa s kolektivno igro in kombinatoriko vrteti francosko obrambo; če še Tony Parker nima svojega dne, je polovica naloge opravljene. Srbi so se dolgo mučili z netalentirano, a vztrajno Belgijo, na koncu so jo le zlomili in si s to zmago kot prvi že zagotovili četrtfinale. Zmagale so torej vse tri ekipe iz jeseniške skupine, kar tudi nekaj pove. Poleg Srbov se bodo v četrtfinale uvrstili še Litovci in Francozi (tu zna priti do kroga), o četrtem potniku pa bi lahko odločila tekma med Latvijo in Belgijo.

Toda danes je za nas prvi »dan D« na tem prvenstvu – sicer tudi ob porazu še ne bi bili čisto odpisani, vendar bi vse skupaj postalo hudo težko in verjetno niti ne bi bili več odvisni sami od sebe. Nasprotno bi zmaga prinesla olajšanje po dveh porazih in, kar je še pomembneje, bili bi zelo blizu četrtfinala. In kakšen je ključ zmage proti Italiji? Podoben, kot proti Špancem, le da lahko igramo malce širše v obrambi, ker Italija nima Gasola, sta pa zato Datome in Belinelli nevarna strelca z razdalje, potrebno bo tudi ustavljati hitrega in nepredvidljivega Gentileja. Z Italijo je pač podobno, kot je bilo nekoč s SZ – igrajo kolektivno, toda če pretrgaš en člen v verigi, se ta seveda pretrga in potem so gotovi. Danes bomo tudi dokončno videli, ali ima Slovenija potencial (pa ne mislim kadrovskega, tega se bojim, da itak nimamo, bolj gre za psihični vidik) za polfinale in boj za medaljo. Za obrambo se niti ne bojim, naš poglavitni problem je brezidejnost v napadu in zgrešeni zicerji ter prosti meti – to dvoje pa spada v domeno psihe. Drug problem je dvorana v Stožicah, ki ne bo nabito polna (upam seveda, da se motim), kot je bil Zlatorog in potem s tribun ne bo takega pritiska, še posebej zato ne, ker je večina navijačev pokupila cenejše karte v zgornjih »nadstropjih«, spodnja pa so večinoma rezervirana za anemične VIP-ovce in ostale salonske navijače. Najpomembnejše od vsega pa se mi zdi, da se naši ne ustrašijo italijanskega »črnega Petra«. Italijani so kot narod že po značaju predrzni, a tudi plašni. Ko jim gre vse kot po maslu, so glasni in samozavestni, toda ko se stvari zalomijo, pričnejo cviliti in se zatekati v mamin objem. Danes jih moramo napasti »po moško«, da jih še mamice ne bodo mogle potolažiti. Jim že od začetka, tudi za ceno večjega števila osebnih, pokazati, da z nami ni heca. S Španci se je to obneslo in zakaj se ne bi tudi z Italijani, ki so vendarle slabši od njih.
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:16:44 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/mojstri-z-baltikaDanašnji prvi dan drugega dela nudi obračune v skupini E med Latvijo in Ukrajino, Srbijo in Belgijo ter Litvo in Francijo. Jasno, da bom navijal za Srbe (vsaj proti Belgijcem), navijal pa bom tudi za obe baltski republiki. Na obalah Baltika se je od nekdaj igrala lepa, atraktivna košarka, ki je vsa povojna leta prispevala levji delež k uspehom reprezentance SZ. Sicer teh igralcev nismo preveč marali, ker so nam zaradi svoje kvalitete pač bili trn v peti, vendar bi se morali zavedati, da so tudi oni trpeli pod jarmom komunizma in sovjetske okupacije. Vse tri baltske republike so namreč bile samostojne države že od 1918 pa vse do 1939, ko so jih Sovjeti okupirali v skladu s sporazumom Molotov – Ribentropp. No, že pred tem je Latvija zmagala na prvem EP (1935), Litva pa na naslednjih dveh (1937 in 1939). Prva velika povojna »sovjetska« košarkarska zvezda je bil 220 cm visoki Latvijec Janis Kruminš. Za tisti čas (Gomeljski ga je odkril že leta 1953) je bila to prav neverjetna višina in Kruminš je bil odločilen faktor v treh zaporednih zmagah ASK Rige (to je kasneje uspelo samo še Jugoplastiki) v prvih treh izvedbah evropskega pokala prvakov ter seveda v pohodih na evropsko reprezentančno zlato, na katero je bila SZ v tistih časih tako rekoč abonirana. Po navadi je zadostovalo, da se je samo postavil pod koš… V 60-tih letih prejšnjega stoletja je baltsko štafetno palico v sovjetski reprezentanci prevzel Litvanec Modestas Paulauskas. Pred obdobjem Sergeja Belova je bil Paulauskas motor sovjetske ekipe, skupaj pa sta SZ popeljala do kontroverzne zmage na OI v Münchnu 1972. Naslednja baltska legenda je bil spet Latvijec, nepredvidljivi genij Valdis Valters, ki je najbolj blestel v letih 1981 in 1982, ko je bil na EP v Pragi in SP v Caliju nerešljiva uganka tudi za jugoslovanske košarkarje. V tistih letih je bil član prve peterke SZ tudi Litvanec Sergejus Jovajša. Edino, kar Gomeljski ni osvojil s Kruminšem, je bila zlata olimpijska medalja. Ko se je pred OI 1988 v Seulu še tretjič vrnil na selektorsko mesto, je reprezentanco zgradil okrog jedra ekipe Žalgirisa iz Kaunasa, katerega so sestavljali verjetno najboljši beli center vseh časov Arvydas Sabonis, Rimas Kurtinaitis, Valdemaras Homičius in Šarunas Marčulionis, igral pa je tudi Estonec Tit Sokk. Na olimpijskem turnirju so prvo tekmo proti Jugoslaviji sicer gladko izgubili, potem pa v nepozabnem polfinalu (takrat sem menda prvič v življenju navijal za kako rusko reprezentanco, že zato, da bi nam bilo potem v finalu lažje) s sijajno obrambo demolirali nadute (»sole goal Seoul gold«) ameriške NCAA zvezdnike na čelu z Robinsonom in Manningom (ki je imel met 0/10); žal je bila SZ potem v finalu premočna tudi za mlado jugoekipo – vodili smo 24:12, potem pa je Sabonis zalimal tri zaporedne rampe Rađi, dvakrat jih na tistem turnirju nismo mogli premagati. Med razpadanjem SZ so bile baltske košarkarske zvezde (takrat so povečini že vsi igrali v NBA) med glavnimi protagonisti neodvisnosti svojih držav, vsi po vrsti so tudi ponosno stali v tisti sloviti 700 km dolgi živi verigi od Talina do Vilniusa! V postsovjetskem obdobju je Litva osvojila 3 olimpijske brone 1992, 1996, 2000 (kdo lahko pozabi maestralno partijo Šarunasa Jasikievičiusa v polfinalu OI Sydney 2000, ko je le malo manjkalo, da bi skoraj sam premagal NBA-jevce), bronasta je bila tudi na SP 2010, krona pa je prišla na EP 2003, ko je osvojila še svoje tretje evropsko zlato.

Krepšinis yra teisė! (Košarka je zakon!)
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:15:50 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/dolga-temna-nocVčeraj so me za začetek »navdušili« Ukrajinci in Britanci, nadaljevali so Čehi (ki so proste mete metali 5/21!!) in Hrvati, piko na i pa so postavili naši. Tekme sploh nisem mogel gledati do konca – ko je Joksimović zabrisal žogo Vidmarju v noge, sem preklopil drugam. No, ena svetla točka včerajšnjega dneva pa je vendarle bila – Mirza Teletović. BiH je potrebovala zmago z 10 točkami in Teletović je metal trojke iz parkirplaca ter jih skupaj z Đedovićem (vsaj ta dva še premoreta nekaj stare jugošole) pripeljal na +16, toda Litva je vrnila z dvema trojkama Kleize in se rešila.

Če bi bil pokojni Bora Stanković še živ (in predsednik FIBE), bi v drugem delu v Ljubljani sploh ne gledali več tekem. Namesto tega bi Stanković na parket Stožic lepo posadil (kdor želi, lahko sedi tudi v conski postavitvi) igralce vseh 24 ekip in njihova strokovna vodstva ter jim v predvidenih terminih tekem na velikem platnu vrtel stare košarkarske posnetke, recimo tiste iz EP Zagreb 1989. Da bi videli, kaj je basket, kaj je kombinatorika, kaj so ideje. Teletović bi lahko pomagal ostalim navzočim s strokovnimi komentarji posnetkov, gledalci z že kupljenimi kartami pa bi za svoj denar dobili več užitkov, kot jih bodo sicer. Nedvomno bi večina reprezentanc in »strokovnjakov« hotela dvorano zapustiti, nekateri iz protesta, ker ne morejo razkazovati svojih mišic in tetovaž, spet drugi bi ob videnem obupali nad samimi sabo in se hoteli vreči v Ljubljanico. Ampak Litvance bi nazaj v dvorano nagnal vseprisotni Sabonis, naše Zdovc, Hrvate Kukoč, Srbe Divac, Grke Galis, Ruse pa kak Miškin. Samo…kdo bi pa nazaj naganjal Belgijce, Britance, Švede…

Ampak kaj hočemo…košarkarsko sonce je zašlo in noč bo (pre)dolga in (pre)temna.
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:15:00 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-eurobasket-2013/samo-z-obrambo-se-ne-da-zmagovatiVčerajšnja tekma Slovenije in Hrvaške je lahko dober poduk vsem sodobnim košarkarskim strokovnjakom, ki prisegajo na garanje v obrambi, škripanje tenisk po parketu in neprestanim rotiranjem vseh igralcev. Takšna filozofija ne le, da ubija lepoto igre, ampak tudi tako utrudi igralce (še posebej tiste ne preveč talentirane), da enostavno ne zmorejo koncentracije pri metih na nasprotnikov koš. Zdaj je veliko govora o coni, toda cona je zastarel način obrambe, ki proti resnim ekipam pogori. Si je kdo upal igrati cono proti Draženovi Ciboni, Kukočevi Jugoplastiki ali Partizanu Đorđevića in Danilovića? Ve se tudi, kako se cona razbije – z meti za tri ali s prodori pod koš, pogosto s kombinacijo obojega. Žal Slovenija (z izjemo odličnega Lorbka) včeraj ni imela igralca, ki bi znal zadeti odprte mete. Ko jih gre nekaj notri, se cona razširi in odpirajo se poti do koša. Selektor je po tekmi (sicer nima te navade) kar precej govoril o sodniku, svojem rojaku Milojeviću. Morda je bila kakšna odločitev res sporna, toda sodniki mu niso vsilili menjavanja peterke, ki je naredila +13. Zelo cenim Jako Lakoviča, ki je pred štirimi leti (ko so bili ostali gospodje playi odsotni ali poškodovani) sam nosil celo prvenstvo, toda žal se je padec, tako kot proti Gruziji, tudi včeraj pričel ravno z njegovim vstopom v 3. četrtini. Razočaral je tudi Nachbar, ki bi moral biti ključni strelec, obenem pa izkoriščati dobro tehniko (za svojo višino) ter več igrati ena na ena. No, dobro, tudi poraz se enkrat mora zgoditi, morda nam Čehi še pomagajo do polnega izkupička za naslednji del, razen tega bi to zaprlo nekaj zdaj zelo glasnih novinarskih ust južno od Kolpe, kjer nekateri menda še vedno mislijo, da so v vojni in vsako tako tekmo označujejo kot »zgodovinsko« ali »epohalno«, svoje igralce (za katere sem prepričan, da imajo tega poln kufer) pa (ne le v košarki) ob zmagah enačijo s »heroji«in »branitelji«,  ob porazih pa postanejo »luzerji« in »izdajice«. Če Čehi zmagajo za 3 ali več in Slovenija izgubi s Poljsko bi nastala zanimiva situacija, ko bi bila Slovenija v skupini šele tretja, pa vendar bi šla naprej z vsemi 4 točkami. Pa o porazu s Poljsko raje sploh ne razmišljam…

Poslovila sta se dva (papirnata) tigra, Turčija in Rusija, nam se bodo v nadaljevanju pridružili Grki, še edini neporaženi Italijani in prijetno presenečenje Finci (btw, še vedno mi ni nihče povedal, ali je  Koponen že preletel 200mJ). Na drugi strani, posebej v jugo-baltski skupini na Jesenicah je situacija tako zakomplicirana, da se mi vseh možnih kombinacij niti ne da opisovati. Bodo pa tam seveda Francozi, Ukrajinci in morda Britanci (premagati morajo Ukrajino in šli bodo naprej celo z dvema točkama). Belgijci so si zakomplicirali življenje s porazom proti Izraelu in če Britanija premaga Ukrajino, bodo za napredovanje morali premagati Francijo…

Živi bili pa videli…
]]>