Tue, 12 May 2026 03:33:05 +0200WeeblyMon, 12 Feb 2024 08:06:57 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/kaj-je-ze-rekel-gary-linekerPo nekem, nevemkolikem že porazu Angležev z Nemci je imel Gary Lineker vsega dovolj in je podal svojo legendarno izjavo: »Nogomet je igra, pri kateri na vsaki strani sodeluje 11 igralcev in v kateri vedno zmagajo Nemci!«. In res, na svetu sta samo dve reprezentanci, s katerima ima Nemčija na uradnih tekmah (SP, EP) negativno bilanco, to sta Italija in Hrvaška. Svoj četrti naslov so Nemci osvojili zasluženo, če gledamo celotno SP in nekoliko manj zasluženo, če se omejimo zgolj na finalno tekmo. Včeraj smo gledali dober in zanimiv nogomet z obeh strani, Nemcem se je na ogrevanju poškodoval Khedira, za Argentino ni mogel igrati Di Maria. Argentina je uspela parirati nemškim globinskim žogam in nasprotnika prisilila, da je vedno bolj igral prek bokov. Nemci so imeli svoje priložnosti, a Gauči so bili nevarnejši, Higuain, Messi in Palacio so bili trikrat sami pred Neuerjem, a niso uspeli zabiti odločilnega gola, Argentina pa je bila tudi oškodovana za 11m po »Schumacherjevskem« prekršku Neuerja nad Messijem. Bolj, ko se je vlekel podaljšek, bolj je prihajala do izraza boljša fizična pripravljenost Elfa in na koncu je obveljalo »Linekerjevo« pravilo, Demichelis je samo za hip pozabil rezervista Goetzeja in ta je zabil lep gol. To je bil zadnji, 171. gol tega SP, s čimer je izenačen rekord iz Francije 1998, čeprav je spočetka kazalo, da bo gladko presežen. Na splošno smo gledali lep nogomet, lepši kot na nekaj prejšnjih SP, večina reprezentanc igra odprto, s poudarjeno ofenzivno komponento. Sproti sem ocenjeval kvaliteto tekem z ocenami od 5 do 10, povprečna ocena vseh je skoraj 7 (6.9). Desetke nisem podelil, devetko sta dobili tekmi med Italijo in Anglijo ter Belgijo in ZDA (ki je zame tudi najlepša tekma prvenstva in bi edina dobila desetko, če se redni del ne bi končal brez golov). 14 tekem (med njimi tudi finalno) sem ocenil z 8, 26 jih je dobilo oceno 7, 20 pa oceno 6. S petico sem ocenil dve po mojem mnenju najslabši tekmi med Grčijo in Japonsko ter Iranom in Nigerijo. Če so Španija, Italija, Portugalska, Anglija in tudi Brazilija največja razočaranja tega SP, so najlepše osvežitve gotovo Kolumbija, Belgija, ZDA, Mehika, Kostarika, Švica, Alžirija ter osmoljeni Čile. Spočetka je tudi kazalo na premoč Latinske Amerike, ampak na koncu se je prvič v zgodovini SP zgodilo, da je evropska ekipa zmagala na južnoameriških tleh, s čimer je Evropa tudi »ušla« zeleni celini po številu naslovov; Evropa jih ima zdaj 11, Južna Amerika pa 9. Za najboljšega igralca (zlata žoga) so proglasili Messija, za najboljšega vratarja (zlata rokavica) Neuerja (čeprav bi si po mojem mnenju Navas zaslužil vsaj delitev te nagrade), najboljši mladi igralec je Pogba, nagrado za fair-play pa je dobila Kolumbija, ki ima v svojih vrstah tudi najboljšega strelca in dobitnika zlatega čevlja, novo zvezdo svetovnega nogometa Jamesa Rodrigueza.

Vsem, ki ste cel mesec spremljali in brali ta blog, se lepo zahvaljujem za pozornost ter se obenem opravičujem za kakšno napako, ki se vedno prikrade, saj je samega sebe pač nemogoče lektorirati. Lep pozdrav!
]]>Mon, 12 Feb 2024 08:05:40 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/und-morgen-die-ganze-welt-in-jutri-ves-svetNaslov romana Michaela Burka, ki govori o evforičnem vzdušju Nemcev v času vzpona nacizma, morda še najbolje ponazarja razpoloženje med nemškimi navijači, ki so po fantastični polfinalni predstavi Elfa že povsem prepričani, da bodo v osmem finalnem nastopu na SP osvojili svoj četrti naslov. Dva od teh osmih final so Nemci odigrali prav proti svojemu tokratnemu finalnemu nasprotniku, Argentini. Prvič sta se ti dve ekipi v finalu pomerili 1986 v Mexico Cityju  in tako kot celo SP 1986 je tudi to finale zaznamoval Diego Maradona, ki je bil tedaj na višku svojih moči. Argentina je povedla 2:0 z goloma Browna in Valdana, ko pa je najprej Rummenigge zmanjšal, nato pa še Voeller 9 minut pred koncem izenačil, je že kazalo na tipični nemški comeback. Toda »mali zeleni« si ni pustil vzeti "svojega" prvenstva. Matthaus mu je celo tekmo dihal za ovratnik, a v 84. minuti ga je le za trenutek »pozabil« in Maradona je serviral podajo Burruchagi za zmagoviti gol in slavje gaučov. Štiri leta kasneje sta se Nemčija in Argentina spet srečali v finalu, tokrat v Rimu in tokrat je bila Nemčija celo tekmo boljša, nizala eno priložnost za drugo, a uspela zmagati šele z golom Brehmeja iz neobstoječega penala v 85. minuti. Ta penal je povzročil razburjenje Argentincev, ki so »fasali« kar tri rdeče kartone in odšli domov z občutkom, da so bili okradeni. Podobnega mnenja so bili Argentinci (pa ne le oni) tudi po četrtfinalnem porazu na penale proti domačinom Nemcem na SP 2006. Argentina je povedla, nato pa je začel Slovak Michel piskati povsem po notah Elfa in pri tem spregledal vsaj en penal za Argentino in brutalen štart Kloseja nad argentinskim vratarjem, zaradi česar je moral slednji v slačilnico, Pekerman pa je izgubil eno menjavo. Na zadnjem SP pred štirimi leti v Južni Afriki pa so Nemci (ki so takrat že igrali približno tako, kot igrajo zdaj) Argentino (spet v četrtfinalu) razstavili na prafaktorje, vsega je bilo konec že po 20 minutah, ko so povedli s 3:0. Tudi tokrat je Nemčija izrazit favorit, ne le zaradi blesteče zmage nad domačini, celo prvenstvo igrajo v enakem, visokem ritmu. Težave so imeli le, ko je v obrambi zaigral Shkodrani (proti Gani in Alžiriji), sicer pa se poleg čvrste obrambne naveze Boateng – Hummels – Hoewedes, kateri se je zdaj pridružil še Lahm na desnem beku (prej ga je Loew »silil« v vezni red), Nemci zanašajo predvsem na sijajno igro sredinskega trojčka Kroos, Schweinsteiger in Khedira. Ti trije skupaj z Ozilom, Muellerjem in Klosejem neprestano vtekavajo, menjavajo mesta in kombinirajo, s čimer mešajo in lomijo nasprotnikovo obrambo. Prav tu, na 20 – 40 metrih od argentinskega gola, bo prišlo do odločitve o naslovu svetovnega prvaka. Samo če bosta doslej sijajni argentinska obramba in zadnji del zvezne vrste tukaj parirali Nemcem, bodo do izraza lahko prišli argentinski umetniki Messi, Di Maria (kot kaže bo igral), Lavezzi in Higuain. Ključe argentinske obrambe držita izkušena Mascherano in Demichelis, boke branita Zabaleta in Rojo, pred golom pa kraljuje Garay, po mojem mnenju doslej najboljši stoper tega prvenstva. Igra teh petih bo ključnega pomena, izkušenj imajo vsi več kot dovolj, vprašanje je le, ali bodo uspeli zdržati nemški ritem in tempo. Dlje, ko bodo zdržali, več prostora se bo ponujalo Messiju & co. Sicer ima Loew še vedno dilemo, o kateri sem pisal že na začetku prvenstva: na Messiju bo gotovo visel Boateng, na Di Marii pa Lahm in Loew se gotovo sprašuje, ali naj kot »osigurača« žrtvuje še Khediro. Za kaj takega bi potreboval »prebujenje« Ozila, ki zaenkrat deluje kot edina šibkejša točka nemške ofenzive. Še najbolje so se proti Nemcem doslej znašli Alžirci, ki so jim s striktnim conskim pokrivanjem onemogočali pas igro v globino in jih »odrinili« na boke, kjer so manj nevarni in se večkrat znajdejo v ofsajdu. Elf namreč nima tistih klasičnih kril, še najbližje temu je morda Shuerrle, za katerega pa je vprašanje, če bo tekmo začel, verjetno bo prednost že zaradi svoje višine dobil Klose. Morda se priložnost Argentine skriva tudi v odvzetih žogah na sredini, ko so vsi Nemci v gibanju naprej. Pri drugem nemškem golu Brazilcem smo videli eno takšno sumljivo podajo v širino, če bi jo nespretni Fernandinho prestregel, bi kaj lahko sledila hitra kontra. Argentina nima takšnih vajencev, kot je prej omenjeni Fernandinho in transformacija bo ključ njihove ofenzivne igre; če se Messiju odpre toliko prostora, kot se je Alžircem, bo Barcelonina zvezda to brez milosti kaznovala. Napake so pač sestavni del nogometa in kdor jih bo naredil manj, bo svetovni prvak in si bo lahko na dres »prišil« četrto (Nemci) oziroma tretjo (Argentinci) zvezdico. Kdor je bral moje komentarje s prejšnjih SP se gotovo spomni mojega slogana »navijajte za nogomet, navijajte proti Nemcem«. Tokrat se bom omejil le na drugo polovico tega slogana, ker eno z drugim letos enostavno ne gre skupaj.
]]>Mon, 12 Feb 2024 08:05:07 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/van-gaalov-pokerNizozemski selektor Luis Van Gaal je na uvodni tekmi s Španijo zadel v polno z riskantno postavo z dvema klasičnima špicama, prav tako v četrfinalu s Kostariko, ko je za penale poslal na gol Krulla, a v polfinalu proti Argentini tega ni mogel storiti, ker ni imel poguma, da bi porumenelega Martinsa pustil odigrati do konca. Menjavi de Jonga (ki še ni pripravljen za celo tekmo) in Van Persieja (ki bojda ni mogel več hoditi) sta se nekako napovedovali sami od sebe, Martinsov karton pa je bil tisti X faktor, tista malenkost, ki lahko odloči take izenačene tekme. Morda bi lahko tudi Van Persieja pustil tavati po igrišču (Huntelaar ni naredil ničesar), saj je s to zadnjo menjavo izgubil kar dvojno. Prvič, na vrata ni mogel poslati Krulla in drugič, izgubil je zanesljivega strelca 11m; prvi penal je tako namesto Van Persieja streljal (in zastreljal) Vlaar. Razen slednjega je zgrešil še Sneijder in se pridružil dolgemu spisku legend, ki na SP v odločilnem trenutku niso vzdržali pritiska: Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet…Argentinci so vse svoje penale »pospravili«, a ni se mogoče znebiti vtisa, da bi Krull obranil vsaj dva njihova strela. Tekma sama je bila klasično polfinale, težka rovovska bitka, v kateri bi lahko vsaka napaka enih ali drugih pomenila konec upanja na finale. Argentina je bila morda za malenkost boljša in konkretnejša, z boljšimi priložnostmi, toda proti koncu podaljška je vidno padala, njena sicer tako zanesljiva sredina je začela popuščati, a zadnji nizozemski pritisk je bil premalo konkreten. Nizozemcem tako znova ostajajo skomine, neuresničene sanje treh final in dveh polfinal, Argentina pa odhaja v svoje peto finale in po svoj tretji naslov svetovnega prvaka. Prvič so bili v finalu davnega 1930, ko so izgubili z domačinom prvega SP, Urugvajem z 2:4, na drugo priložnost pa so morali potem čakati vse do domačega prvenstva 1978, ko sta ji vratnica Rensenbrinka v zadnji minuti rednega dela tekme in genij Maria Kempesa prinesla tako željeni naslov. Njihovi letošnji finalni nasprotniki, Nemci, so svoje prvo finale odigrali 1954 in takrat senzacionalno premagali Puskasove Madžare s 3:2. Tiste zmage se je v Nemčiji prijelo ime »Das Wunder von Bern« (čudež v Bernu), ne le zaradi favoriziranosti Madžarov (ki so bili pred tem štiri leta nepremagani), ampak tudi zato, ker si je Nemčija takrat še celila rane druge svetovne vojne (zadnji vojni ujetniki so se iz SZ vrnili šele 1955, torej leto dni po »čudežu v Bernu). Naslednjič so se Nemci v finale uvrstili 1966, ko jim je osvojitev naslova na Wembleyu preprečil »tisti« gol Geoffa Hursta, tretjič pa doma, 1974, ko so v finalu premagali Cruyffove Nizozemce. Zadnje nemško finale sega v leto 2002, takrat ga je polomil Kahn in naslov so proslavljali Ronaldovi Brazilci. Namenoma sem izpustil oba dosedanja in zaporedna (1986 in 1990) medsebojna finala obeh letošnjih finalistov, o tem več jutri. Obljubil sem tudi, da bom po polfinalu objavil svojo dokončno postavo prvenstva, ne glede na izid finala je ne bom več spreminjal. Takole sem se odločil: Navas – Lahm, Thiago Silva, Hummels, Garay – James, Di Maria, Kroos, Messi – Mueller, Robben. Še tri menjave v primeru poškodb ali slabe igre: Neuner, Khedira in Neymar. Moj MVP prvenstva pa je odvisen od finalne tekme: Kroos ali Messi. Bomo videli, kakšno postavo bo »pričarala« FIFA in koga bodo oni proglasili za MVP-ja.
]]>Mon, 12 Feb 2024 08:04:06 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/prisel-je-sesti-in-tudi-sedmiKdo ve, ali se je Luis Felipe Scolari ob polčasu včerajšnjega brazilskega debakla in vodstvu Nemcev s 5:0 spomnil na svojo izjavo pred začetkom SP »Pripravite se, šesti prihaja«, misleč s tem seveda na šesti naslov svetovnih prvakov. In res, v drugem polčasu ga je dočakal, ne le šestega, marveč še sedmega in kaj lahko bi se mu zgodilo, da bi štel še naprej. Mnogi s(m)o sicer opozarjali na brazilske slabosti in na moč Nemcev, a takšnega Blitzkriega ni mogel predvideti nihče. Čim so Nemci prvič resneje napadli, so si ustvarili priložnost, a je Cesar še nekako obranil. Ko so drugič napadli, so se Brazilci rešili v kot, po katerem je Mueller (ki je bil sam kot duh – včeraj sem opozoril na njegovo gibanje brez žoge) prvič šokiral domačine. Kar je sledilo 11 minut kasneje sodi med najbolj neverjetnih a tudi najbolj pomenskih 300 sekund v zgodovini SP, Nemci so zabili štiri gole in po pol ure igre so si verjetno mnogi brazilski navijači od srca zaželeli, da bi bil Selecao izpadel že v osmini finala po tistih enajstmetrovkah proti Čilu – takrat bi sicer zelo bolelo, a neprimerno manj kakor pričujoča katastrofa. Podobno kot na prvi tekmi proti Portugalcem so Nemci tudi tokrat do obisti izkoristili vse pomanjkljivosti nasprotnika, statično brazilsko obrambo so s svojim gibanjem in menjavanjem mest razstavili na prafaktorje in Cariocam zadali daleč najtežji poraz na SP (doslej 0:3 v finalu 1998 proti Franciji), za nameček pa jim odvzeli še dva primata: Klose je s svojim 16. golom prehitel Ronalda na večni lestvici strelcev SP, Nemci pa so zdaj na vseh SP dosegli 223 golov in tudi tu prehiteli Brazilce (221).  Še nikoli ni nobena ekipa dosegla takšne zmage v izločilnih bojih in nekaj časa se je zdelo ne le mogoče, ampak celo zelo verjetno, da bodo Brazilci potopljeni na globine El Salvadorja (1:10 proti Madžarski 1982) in Zaira (0:9 proti Jugoslaviji 1974). Po sedmem golu se je »obrnila« celo v rumeno odeta publika, ki je začela navijati za Nemce in žvižgati svojim, pri čemer jo je najhuje odnesel spet katastrofalno slabi Fred. Na brazilsko srečo je Loew vendarle malo ustavil svoje konje in tistega častnega brazilskega gola so se Nemci veselili skoraj bolj kot že povsem deprimirani domačini, ki so komaj dočakali konec te nočne more. Danes se bosta za finale pomerili še Nizozemska in Argentina. Z gotovostjo si upam trditi le, da takšne »batine«, kot v prvem polfinalu tokrat ne bo, se pa oboji spominjajo treh medsebojnih tekem s prejšnjih SP. Prvič so se srečali v polfinalni skupini 1974 in takrat se je Gaučom godilo precej podobno, kot včeraj Brazilcem; naleteli so na Cruyffa & co. ter bili pregaženi s 4:0, lahko pa bi »fasali« še kakšnega. Argentina se zato raje spominja finala štiri leta kasneje na domačem terenu v Buenos Airesu, ko je prav po zmagi nad Nizozemsko osvojila svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Prvi zvezdnik njihove zasedbe je bil takrat Mario Kempes in z njegovim golom je Argentina povedla v prvem polčasu. Nizozemci so bili cel drugi polčas boljši, a izenačili šele v 85. minuti, odločilni detajl pa se je zgodil v 90., ko je Rensenbrink zadel vratnico. Če bi nizozemski golgeter zadel, bi bili Nizozemci prvaki, Rensenbrink pa prvi strelec tistega SP, tako pa je ta čast pripadla Kempesu, ki je skupaj z Bertonijem Argentincem v podaljšku zagotovil zmago s 3:1. Zadnjič doslej sta se ekipi pomerili v četrtfinalu SP 1998, kjer je sta Ortegina neumnost in Bergkampova mojstrovina tehtnico prevesili na stran Evropejcev. Argentina bo nocoj brez Di Marie, Nizozemska pa (morda) brez Van Persieja, a ključ te tekme se skriva v igri argentinske sredine in obrambe. Doslej sta pokazali odločnost in kompaktnost in če bosta lahko parirali Robbenovi hitrosti, bo pol dela že opravljenega. Nizozemci namreč igrajo takole bolj na poskok, dolge žoge in prodore Robbena, če jih umiriš (kot jih je Mehika v prvem in v dobršnem delu drugega polčasa), postanejo zaspani in brez idej. Za vse ostalo pa je potem tu Messi…  
]]>Mon, 12 Feb 2024 08:02:51 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/scolarijeva-misija-nemogoceNapočil je dan prvega polfinala in največjega možnega derbija svetovnih nogometnih prvenstev. Za prvo finalno vstopnico se bosta udarili Brazilija in Nemčija, dve najuspešnejši udeleženki v zgodovini SP. Brazilija je sodelovala na vseh dosedanjih 19 SP, kot edina 5x (58, 62, 70, 94, 02) zmagala ter se razen tega še 5x uvrstila med prve 4. Največkrat (7x) se je uvrstila v finale in je edina, ki ji je uspelo dvakrat zmagati izven svoje celine (Švedska 58 in Japonska 02) ter (poleg Španije) edina med svetovnimi prvaki, ki ni nikoli zmagala na domačih tleh. Poleg Italije je edina, ki ji je uspelo naslov obraniti (58 in 62), obenem je edina, ki je na 4 zaporednih SP 3x zmagala (58, 62, 70). Po drugi strani je Nemčija 3x (54, 74, 90) zmagala in se še 8x uvrstila med najboljše 4 (torej je bila kar 12x v polfinalu, kar ni uspelo nobeni drugi reprezentanci), le enkrat (38) pa se ni uvrstila med najboljših 8. Samo Nemčiji (82, 86, 90) in Braziliji (94, 98, 02) se je uspelo 3x zaporedoma uvrstiti v veliki finale. Pri vseh teh podatkih je morda še najbolj zanimivo dejstvo, da sta se Brazilija in Nemčija doslej le enkrat samkrat srečali na SP. To se je zgodilo v finalu SP 2002 v Yokohami; položaj pred tekmo pa je bil takrat ravno obraten kot je danes. Najboljši nemški igralec, Michael Ballack namreč ni mogel nastopiti zaradi dveh rumenih kartonov, kljub temu so Nemci odigrali solidno in bili v prvem polčasu enakopraven tekmec, v drugem pa je vratar Kahn (sicer najboljši vratar tistega SP, ki je do tedaj prejel le 1 gol), storil hudo napako in Ronaldo je z lahkoto zadel. Malo kasneje je Ronaldo zadel še enkrat in naslov je šel na Copacabano. Sicer ni čisto res, da sta ti dve velesili odigrali le tisto eno uradno tekmo. Dne 30.12.1980 sta se namreč srečali na »Mundialitu« – turnirju vseh dotedanjih svetovnih prvakov v počastitev 50. obletnice prvega SP v Urugvaju. Nemci so po prvem polčasu vodili z golom Schusterja, v drugem pa se je pričela samba Paola Isidora in Ederja, ki sta vsak s po dvema goloma pripeljala Carioce do zmage s 4:1. Kljub vsem tem podatkom pa se bojim, da današnja tekma ne bo upravičila pričakovanj, kakršna smo morda imeli pred začetkom SP, ko je bilo že po žrebu jasno, da se bosta ti dve velesili zelo verjetno srečali v polfinalu. Brazilija je enostavno preslaba (prej omenjene Ronalda, Paola Isidora in Ederja lahko brazilski navijači danes le sanjajo), poleg tega bo še brez edinega »umetnika«, poškodovanega Neymarja in za nameček še brez porumenelega Thiaga Silve. Slednjega bo morda še lahko nadomestil Dante, za Neymarja pa zamenjave enostavno ni. Tako ostajata edina brazilska aduta domače občinstvo in pa »Big Phil« Scolari, ki je na SP doslej vodil 18 tekem in doživel le dva poraza (s Portugalsko 2006 v polfinalu proti Franciji in potem še v bolj ekshibicijski tekmi proti Nemčiji za 3. mesto). Toda veliko vprašanje je, kaj lahko Scolari pričara ob skromni zasedbi Carioc na sredini in naravnost obupnemu napadu, kjer je doslej (poleg poškodovanega Neymarja) nekaj več pokazal le Hulk. Verjetno bomo gledali ravno obratno igro od tiste, katero bi od teh dveh nasprotnikov pričakovali še pred letom dni; Brazilci bodo igrali trdo in obrambno ter svojo priložnost iskali v protinapadih, Nemci pa bolj odprto in z več kombiniranja. Temelje nemškega uspeha naj bi postavil sredinski trojček Khedira, Schweinsteiger in Kroos, četrti član sredine Elfa (Ozil) na tem SP doslej še ni pokazal bogvekaj. Loew ima morda v konici dilemo med Klosejem, Goetzejem in Schuerrlejem, smo pa lahko povsem prepričani, da bo vlogo »povučenega« špica odigral Mueller. Ta slednji ima izjemne sposobnosti; ne le, da zabija gole (kar se za njegov priimek že po tradiciji spodobi), je tudi izvrstno tehnično podkovan, odlično igra v prostoru in zna tudi nesebično zaposliti soigralca. Srčno upam, da se pri vseh teh napovedih motim in da bo morda Brazilija odigrala bistveno bolje, kot doslej. A proti tej nemški zasedbi bo to težko, zelo težko, verjetno pretežko.
]]>Mon, 12 Feb 2024 08:02:03 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/na-zahodu-nic-novegaKo je Erich Maria Remarque pisal svoj sloviti protivojni roman, ni mogel slutiti, da bo sto let kasneje njegov naslov še kako veljal tudi za nogometne odnose med Nemci in Francozi. Tretjič so se srečali na SP in še tretjič so Nemci zmagali. In če sta bili prvi dve zmagi Nemcev 1982 in 1986 morda nezasluženi, so tokrat uprizorili vrhunsko predstavo iz tipičnega nemškega nogometa. To ni bila Nemčija z začetka tega SP, v izločilnih tekmah je težko igrati tako sproščeno in duhovito kot v skupinskem delu. To je bila stara Nemčija, ki zabije gol in potem nasprotniku s tesnim pokrivanjem enostavno ne dovoli igrati, Nemčija, ki obvladuje sredino in preti iz hitrih protinapadov. Lahma je Loew končno vrnil na njegovo mesto desnega beka in tako (vsaj začasno) prekinil Guardiolin eksperiment, ki se je pri Bayernu sicer obnesel, pri navijačih pa ni požel kakšnega posebnega odobravanja. Polovica nemške postave je iz Bayerna in Nemcem se pozna Guardiolin »štih«, hitro menjavanje mest in takojšnja oddaja žoge, brez nepotrebnega »carinjenja«. Francozi so delovali izgubljeno, na trenutke sta Pogba in Matuidi izpadla malodane smešno, kljub temu so na koncu imeli priložnost za izenačenje, predvsem zato, ker je Schuerrle zapravljal eno priložnost za drugo. Zelo podoben potek je imelo tudi četrtfinale med Argentino in Belgijo. Argentina je prvič pokazala svojo resnično moč, zgodaj zadela in potem kontrolirala potek igre. Prvič smo lahko videli, da je Argentina še kaj več kot samo Messi, čeprav je slednji seveda nepogrešljiv člen Sabelline zasedbe. Izvrstno je igral štoper Garay, ne le, da je »odnesel« vse iz svojih 16m, tudi v napadu je bil ob prekinitvah in predložkih stalna nevarnost za nasprotnikov gol. Prebudil se je Higuain in tudi Lavezzi se je pokazal kot odlična zamenjava za neprepričljivega Gaga, največja težava Gaučov pa bo zdaj poškodba sicer sijajnega Di Marie. Belgijci neprepoznavni, doslej najboljši mož njihove obrambe Kompany je delal eno napako za drugo (kako ga je preigral Higuin, ki je potem zadel prečko!), Witsel in De Bruyne sta bila odrezana, daleč najslabši pa je bil ravno tisti, od katerega so največ pričakovali, toliko hvaljeni Eden Hazard. Toda tako kot Francozi so tudi Belgijci na koncu še imeli priložnost za izenačenje, a tudi oni le po zaslugi neizkoriščenih priložnosti nasprotnika. Brazilija je v polfinalu, a Brazilija je ostala brez Neymarja! Proti Kolumbijcem so Carioce odigrale solidno tekmo, neučinkovite napadalce sta z goli reševala branilca Thiago Silva in David Luiz, imeli so malo sreče pri sodniških odločitvah, a na koncu je vse skupaj vendarle zadostovalo za zmago nad tokrat neprepričljivim nasprotnikom, ki je, kot je bilo pričakovati, klonil pod pritiskom (pre)velikih pričakovanj. James je sicer izjemen igralec, a ni mi bilo všeč njegovo »zvezdniško« obnašanje in neprestano gestikuliranje, fantu je neprestano hvaljenje že malo zraslo čez glavo in če res želi izkoristiti ves svoj ogromni potencial se bo moral malo »ohladiti«. Na koncu je od vseh tekem četrtfinala največjo dramo prinesla ravno tista, od katere smo to najmanj pričakovali. Nizozemci so celo tekmo in še cel podaljšek nizali priložnosti in oblegali vrata briljantnega Navasa, a tudi »oranje« so morali preživeti svoj »trenutek groze«, ko je v 117. minuti Urena prišel sam pred vratarja Cillessena, ki je njegov strel vendarle obranil in tako Nizozemski prihranil pravo blamažo. Kljub tej obrambi pa mu Van Gaal ni zaupal dovolj, da bi ga pustil na igrišču ob izvajanju 11m, namesto njega je na gol poslal Krulla in to se mu je obrestovalo. Kostariko je potrebno pohvaliti, igrali so, kolikor so mogli in znali, na SP so prišli kot topovska hrana v skupini s tremi bivšimi svetovnimi prvaki, domov pa odhajajo kot največje pozitivno presenečenje, neporaženi po rednem delu tekem ter s skalpoma Italije in Urugvaja. Po četrtfinalu se že spodobi malo pošpekulirati tudi o idealni postavi prvenstva. Dokončno jo bom sestavil pred finalom, zaenkrat pa sem se odločil takole: Navas – Lahm, Thiago Silva, Garay, Luiz – James, Di Maria, Sneijder, Messi – Mueller, Robben.   
]]>Mon, 12 Feb 2024 08:00:52 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/vikend-grmenjaPrišli smo do faze četrtfinala, ko se bodo štiri moštva morala posloviti, štiri pa bodo nato odigrala še po dve tekmi, polfinale in finale za prvo oziroma tretje mesto. Največ pozornosti vzbujata današnji prvi tekmi med Francijo in Nemčijo ter med Brazilijo in Kolumbijo. Spopad Francozov in Nemcev ima svojo predzgodovino iz dveh polfinal svetovnih prvenstev 1982 in 1986. Tisto prvo polfinale med tema dvema nasprotnikoma je bilo odigrano v Sevilli 08.07.82. Šlo je za epsko tekmo, ki še danes živi v spominu kot ena največjih športnih dram vseh časov. Vsi nevtralci s(m)o navijali za Francoze, če ne prej, pa po tistem brutalnem (in nekaznovanem) štartu Schumacherja na Battistonu. Nemci so bolje začeli in povedli prek Littbarskega, za Francoze pa je iz 11m izenačil Platini. Podaljšek je šel v zgodovino – Francija je povedla s 3:1 in zdelo se je, da je z »Elfom« konec. Toda Derwall je imel na zalogi še spočitega Rummeniggeja (ki zaradi poškodbe ni mogel igrati cele tekme) in ravno on je s svojo svežino prinesel preobrat za izenačenje in prvo izvajanje penalov v zgodovini SP. Ko je Ettori v tretji seriji obranil strel Stielikeja se je že zdelo, da bo pravici zadoščeno, a Nemci so mačka s sto življenji – zgrešila sta Six in Bossis, Hrubesch pa je Nemce popeljal v nezasluženi finale. Štiri leta kasneje sta se ti dve ekipi spet srečali v polfinalu, tokrat na SP v Mehiki, 25.06.86 v Guadalajari. Francozi so bili favoriti, dve leti poprej so doma postali evropski prvaki, v četrtfinalu pa so na penale izločili glavnega favorita turnirja, Brazilijo. Toda Nemci kot Nemci, celo prvenstvo so se mučili, v polfinalu pa odigrali svojo najboljšo tekmo, povedli z golom Brehmeja že v 9. minuti in se nato celo tekmo branili. Francija je imela zares izjemno postavo na čelu s Platinijem, Tigano in Giresseom, toda Nemci so zdržali vse francoske napade in tekmo zapečatili v zadnji minuti z golom Voellerja. Težko je reči, kaj se bo dogajalo danes. Francozi so odlično začeli prvenstvo, motor njihove igre je Valbuena, v obrambi dobro stojita Varane in Koscielny, ampak vseeno moram žal majhno prednost pripisati elfu, že zaradi tradicionalne nemške samozavesti, razen tega imajo res dobro uigrano ekipo in na roko jim gre tudi dejstvo, da je Hummels ozdravel (Shkodrani pa je zaradi poškodbe že izgubljen). Ampak če kdaj, potem tokrat srčno upam, da se motim. V večerni tekmi se morajo domačini prebuditi, sicer bo Neymar moral spet igrati sam, tokrat proti najbolj atraktivni ekipi tega prvenstva, sijajni Kolumbiji in neustavljivemu Jamesu. Brazilska priložnost se skriva v nekoliko mehkejši igri kolumbijske obrambne vrste in v pritisku, katerega Kolumbijci zdaj gotovo že pričenjajo čutiti, saj doma seveda prav vsi pričakujejo zmago. Brazilci so po drugi strani tega pritiska že vajeni, »preživeli« so dramo s Čilom in morda jih bo vse skupaj zmotiviralo, da odigrajo nad svojimi realnimi sposobnostmi. Kdor bo prvi zadel, bo v ogromni prednosti! Podobno velja tudi za nedeljski boj Argentine in Belgije. Ne eni ne drugi v skupini niso briljirali, a dobili vse tri tekme. V osmini finala pa je Belgija že pokazala vso svojo razkošnost in v najlepši tekmi prvenstva izločila ZDA. Argentina se je (pre)dolgo mučila s Švico in spet je moral Messi potegniti iz žepa eno krasno preigravanje in podajo Di Marii. To je tudi glavni problem Argentincev, vse sloni bolj ali manj na teh dveh. Koga bo Wilmots prilepil na Messija? Verthongen in Van Buyten sta prepočasna, Kompany mora pokrivati prostor, upam da ne bo žrtvoval kakega kreativca, Witsela ali De Bruynea, to bi oslabilo belgijsko igro. Argentina verjetno ne bo imela težav z visokim belgijskim ritmom, tudi njena obramba je doslej delovala kompaktno, res še ni naletela na tako kvalitetno ekipo, kot so rdeči vragi. Tudi ta tekma pa ima svojo predzgodovino in to iz istih SP, kot tekma med Francijo in Nemčijo, 1986 sta bila to celo oba polfinalna para! Argentina in Belgija sta se sicer na SP prvič pomerili na otvoritveni tekmi 1982 v Španiji in na splošno presenečenje je Belgija zmagala z golom Vanderbergha. Argentina je imela fantastično postavo z junaki prejšnjega SP Kempesom, Pasarello, Ardillesom in z novo zvezdo Maradono ter mladim talentom Ramonom Diazom, ampak stvar jim takrat pod Menottijem nekako še ni »kliknila«. Zato pa je bilo povsem drugače štiri leta kasneje v polfinalu SP v Mehiki, ko je gauče vodil Billardo. Na stadionu Azteca so Argentinci z dvema goloma Maradone pregazili Belgijce, ki so se celo tekmo samo branili, toda zanje je bilo že polfinale velikanski in nepričakovan uspeh. Nizozemska:Kostarika? No comment! Pozdrav do ponedeljka…
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:57:39 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/moj-prvi-mundialPravijo, da prve(ga) ne pozabiš nikoli. In res, še danes se precej dobro spominjam mojega prvega nogometnega SP, tistega v Nemčiji 1974. Hodil sem v 2. razred in bil povsem prepričan, da ima Jugoslavija najboljše moštvo na svetu in da bo prvič postala svetovni prvak (pravzaprav se mi je zdelo čudno, da to še nikoli ni bila). Ampak da postaneš svetovni prvak, se moraš na SP najprej uvrstiti. To »formalnost« je morala Jugoslavija opraviti 13.02.74 v Frankfurtu na »Waldstadionu« proti Španiji, zato se je moj prvi mundial pravzaprav začel štiri mesece preden se je začel za ostali svet. Pred tekmo se je po televiziji in radiu na veliko govorilo o Španiji ter Francovi fašistični diktaturi in seveda je to le še podžigalo moje sovraštvo do Špancev. Le kdo so ti fašistični prasci, ki želijo moji čudoviti domovini (katere ponosni pionir sem nedavno tega postal) preprečiti več kot zasluženo osvojitev naslova svetovnih prvakov? Verjetno so mojim španskim vrstnikom takrat enako razlagali o Jugoslaviji in Titovi komunistični diktaturi, le da so jih verjetno včlanjevali v kako drugo »domoljubno« organizacijo. Kakorkoli že, Jugoslavija je tisto epsko tekmo, ki še danes sodi v železni repertoar spominov vsakega pravega jugonostalgika, dobila z golom Katalinskega v 13. minuti in znano je bilo, da se bo čez natanko štiri mesece na istem štadionu v otvoritveni tekmi prvenstva pomerila proti branilcem naslova, Braziliji. Ti štirje meseci so zame minevali nekako dvosmerno. Prvič, čim je prišla pomlad, smo otroci na dvorišču (ki je bilo naš «Waldstadion«) začeli do onemoglosti uprizarjati tisti sloviti gol Katalinskega. Takole je šlo: Šurjak je moral podati pred gol, kjer je z glavo streljal Katalinski, vratar Irribar je žogo moral odbiti nazaj na noge Katalinskemu, ki jo je potem v padcu moral zabiti pod prečko španskega gola. Hudo komplicirano! Da je bilo vse skupaj vendarle malo lažje, je »Šurjak« ponavadi »Katalinskemu« podal kar z roko. Največ jeze je povzročal »Irribar«, kadar ni pravilno odbil žoge in potem »Katalinski« ni mogel zabiti tako, kot je bilo treba. Gol so bila vrata sosedove garaže in ker so imela nadsvetlobo (Katalinski pa je seveda zabil pod prečko) se je naposled zgodilo tisto, kar se je prej ali slej moralo zgoditi – po še enem voleju našega golgeterja se je tisti oberliht sesul. Čeprav tistikrat nisem bil »Katalinski« sem bil doma seveda tepen (takrat je bilo to še nekaj povsem normalnega, danes bi moj stari oče verjetno pristal pri kakšni dušebrižni socialni delavki ali celo na policiji) in ker se nič drugače ni godilo niti mojim »soigralcem«, je bilo z »Waldstadionom« za nekaj časa konec. Moja druga pozornost pa je bila usmerjena v zbiranje sličic za album, ki se je seveda začelo takoj, ko se je Jugoslavija uvrstila na SP. Prek teh sličic se je odprl nov svet in glavne zvezde tega novega sveta so bila eksotična imena nogometašev Zaira: Mwamba Kazadi, Tshimen Bwanga, Maku Mayanga, Matantu Kidumu, Etepe Kakoko in Mafu Kibonge – še dobro, da je bila Zairu kot outsiderju posvečena samo ena stran. Veliki favoriti (ZRN, Brazilija, Italija) so namreč imeli po tri strani sličic, večina reprezentanc (med njimi tudi Jugoslavija) po dve, outsiderji (Zaire, Avstralija in Haiti) pa po eno. Sličice so bile predmet trgovanja na Waldstadionu ter v šoli in bolj, ko si imel izpolnjen album, bolj je rasla »cena« manjkajočih sličic. Z igralci je še nekako šlo, ampak tiste sestavljanke »Kup Žila Rimea«, »Svetski kup FIFA« in sličice maskot Tipa in Tapa so predstavljale problem. Na koncu mi je zmanjkalo par teh sličic, toda albumu je bila priložena tabela, kamor si lahko vpisal do 8 manjkajočih sličic, ki so ti jih potem poslali na dom. Takšen način pridobivanja »robe« seveda ni predstavljal posebnega »trgovskega« zadovoljstva, ampak v sili hudič muhe žre in na dan otvoritvene tekme z Brazilijo (13.06.74) sem lahko prikorakal v šolo kot eden redkih, ki je imel kompleten album (nisem pa bil toliko neumen, da bi ga prinesel s sabo). Te otvoritvene tekme se spomnim po tem, da je bila Jugoslavija boljša (Oblak je zadel vratnico) in da je moj stari oče vsak malo ostrejši prekršek Brazilcev pospremil z besedo, ki se sicer uporablja kot zmerljivka za Rome, še prav posebej pa ga je živciral Jairzinho s svojo pričesko »iz džungle«. Medtem so bili tragični dogodki iz našega Waldstadiona že pozabljeni, sosed je namontiral nova vrata brez nadsvetlobe (zelo modro), a ker se je tekma proti Braziliji končala z 0:0, ni bilo kaj »uprizarjati«. Zato pa je toliko več uporabnega »materiala« prinesla zmaga nad Zairom z 9:0 in če je za vlogo »Katalinskega« včasih prišlo tudi do pretepa, je zdaj prav vsak lahko prišel na vrsto za vloge »Bajevića«, »Džajića«, »Oblaka« in ostalih jugovelemojstrov nogometne igre, ki so polnili mrežo nesrečnih Afričanov, kakor se jim je ravno zahotelo. Ostala je še tekma s Škotsko in »Džoe Džordanom«, ki je Jugoslavija za napredovanje ni smela izgubiti. Naši so odigrali odlično, vodili z 1:0, a tudi s končnih 1:1 smo bili vsi zadovoljni in Jugoslavija se je kot zmagovalec skupine uvrstila med osem najboljših. Nato pa sta nastopili dve težavi. Prva (zame in za moje soigralce daleč pomembnejša) je bil tisti gol Karasija Škotom, pri katerem je poletel po zraku in z glavo zabil žogo v škotsko mrežo. Eno je zabijati gole v padcu kot Katalinski, nekaj povsem drugega pa je leteti po zraku kot Karasi. Po dolgotrajnem razglabljanju smo na Waldstadionu končno sklenili, da »Karasiju« povsem zadostuje, če samo v padcu zabije gol z »glavco«, leteti po zraku pa mu zaenkrat še ni treba. Druga težava je bila v zmagi NDR nad ZRN s tistim golom Juergena Sparwasserja, kar je pomenilo, da bo pot do finala (in naslova) malo težja od pričakovane. Čeprav tega niso nikoli priznali pa še danes na splošno velja, da so zahodni Nemci tekmo nalašč izgubili, da so se izognili Nizozemcem. Če bi ZRN proti NDR zmagala ali igrala neodločeno, bi Jugoslavija igrala v skupini z NDR, Poljsko in Švedsko, prve tekme ne bi igrala z domačinom in bi, v to sem pa tudi še danes trdno prepričan, igrala v finalu (tja se je uvrstil samo zmagovalec skupine, drugouvrščeni je igral za 3. mesto). Tisto postavo Jugoslavije še zdaj znam na pamet: Marić, Buljan, Hadžiabdić, Mužinić, Katalinski, Bogičević, Karasi, Oblak, Šurjak, Ačimović, Džajić. Sijajna ekipa, ki pa je izgubila že prvo tekmo polfinalne skupine z Nemci 0:2 (video) in sanj o naslovu je bilo konec. Obenem je seveda plahnela tudi golgeterska vnema na našem Waldstadionu in po porazih proti Poljski in Švedski s po 1:2 je dokončno ugasnila; le kdo bo uprizarjal gole iz izgubljenih tekem! Moje upanje se je zdaj preusmerilo v Cruyffovo Nizozemsko, ki je lomila vse pred sabo in v finalu igrala proti osovraženim Nemcem, ki ne le, da so bili »fašisti« in »nacisti«, ampak so si tudi drznili nesramno razbliniti moje sanje o naslovu svetovnih prvakov za Jugoslavijo. V finalu je bil problem v mojem starem očetu, ki je bil zaljubljen v Kaiserja Franza Beckenbauerja ter je navijal za Nemce (jasno, ne proti Jugoslaviji, proti ostalim pa vsekakor) in vedel sem, da bi vsaka omemba »nacistov« in »fašistov« pomenila takojšnjo in brezprizivno »napotitev« v mojo sobo in s tem proč od televizorja in finala. Vseeno nisem mogel skriti veselja, ko so oranžni zabili gol takoj v prvi minuti po prodoru Cruyffa in penalu, brez da bi se »naciji« sploh dotaknili žoge. Toda vsi vemo, kako se je zadeva potem končala in moja jeza je bila seveda neizmerna, take stvari se ti vtisnejo v spomin in zato še danes vedno navijam proti Nemcem. Ampak ko si froc, se ti stvari dogajajo hitreje in že nekaj ur po koncu nogometnega SP se je (spet s tekmo proti Braziliji) začelo košarkarsko SP v Portoriku in z njim novo upanje na prestižni naslov svetovnih prvakov.

Od takrat je minilo 40 let in ko sem pred par dnevi stal na betonskem parkirplacu, ki je bil nekoč naš Waldstadion, sem se z nostalgijo spomnil tistih brezskrbnih otroških dni, mojih »soigralcev« in predvsem stare mame in starega očeta, ki me je vzgajal in mi vcepil navdušenje za »fuzbal« in šport nasploh.
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:56:36 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/dom-hrabrihS temi besedami (»The land of the free and the home of the brave«) se konča himna ZDA in včeraj so njihovi nogometaši pokazali, kaj pomenijo pogum, nepopustljivost in zaupanje v lastne zmožnosti. Ob vodstvu Belgije 2:0 so v drugem podaljšku zaigrali na vse ali nič, zabili gol in imeli še dve veliki priložnosti za izenačenje. Kljub vsemu pogumu Američanov pa izenačenje le ne bi bilo pravično, Belgija je 105 minut demonstrirala sijajen nogomet, nekakšno pospešeno verzijo španske tika-taka igre s poudarjeno globinsko komponento. Kako menjavajo mesta, vtekajo in kombinirajo, individualne kvalitete De Bruynea, Fellainija in Hazarda so podrejene ekipi, zadaj kraljuje Kompany, spredaj se kot šilo zabada komaj 19-letni Origi. V doslej najboljši tekmi prvenstva so oboji dali vse od sebe, Belgija je dominirala in nizala priložnosti (kaj vse je obranil Howard), Američani so igrali najbolje, kar so lahko in kar znajo, prežali na protinapade in v zadnji minuti rednega dela zapravili 100% priložnost za zmago. Prvi podaljšek je imel podoben potek, kot na tekmi med Nemčijo in Alžirijo, Belgijci so z vstopom Lukakuja vnovčili kvaliteto, a potem nehali igrati in zadnje minute so minile v znaku panike rdečih vragov. Na koncu je Klinsmann vendarle moral od srca čestitati Wilmotsu, všeč mi je Klinsmannov karakter, vedno je nasmejan in prijazen do nasprotnika, poje ameriško himno s svojimi fanti, ki mu toliko dolgujejo, iz njih je naredil kompaktno in odlično organizirano ekipo, ki lahko igra z vsakim, morda ne bodo vedno zmagali, bodo pa dali vse od sebe, nikoli se ne bodo osramotili in več je pravzaprav že nemogoče zahtevati. Tudi Argentina in Švica sta v prvi tekmi dneva prikazali solidno predstavo, Švicarji so v prvem polčasu igrali (in si tudi ustvarili dve lepi priložnosti), v drugem pa se sparkirali na 20 – 25 metrov od svojega gola in prepustili iniciativo nasprotniku, ki se je mučil in mučil s prebijanjem čvrste švicarske obrambe na čelu z Rodriguezom (menda je šel za Messijem še pod tuš). V podaljšku je nato odločila individualna kvaliteta Messija in Di Marie in čeprav je imel Džemaili penale na glavi (nato pa še na nogi), odhajajo on, Shaqiri, Mehmedi, Behrami, Xhaka in ostali domov, kjerkoli že to je. Prvič na SP smo v osmini finala videli podaljške na kar petih tekmah (dve sta potem šli na penale) in prvič se je tudi zgodilo, da so prav vsi zmagovalci predtekmovalnih skupin zmagali v osmini finala. Na splošno smo doslej gledali lep, dinamičen in dodelan nogomet, kakršnega vsaj jaz na SP ne pomnim že vsaj 20 let (od SP 1994 v ZDA) ali morda celo od SP 1986 v Mehiki. Razmerje med Evropo in Latinsko Ameriko se je »uravnotežilo« na 4:4, kar je za Evropo celo napredek v primerjavi s prejšnjim SP, ko je imela le tri četrtfinaliste napram štirim iz zelene celine, enega pa je z Gano imela Afrika.  Briljirata oba »skrita« favorita, Kolumbija in Belgija, v ozadju čakajo (sicer se malo mučijo, a vendarle zmagujejo) Nemci, Nizozemci in Argentinci, čaka se na »prebujenje« Brazilije, Francija ima svoje limite, Kostarika pa jih je že dosegla in presegla. Danes in jutri ne bo tekem, zato bo jutrišnji blog zazrt v preteklost, v petek nadaljujemo z aktualnimi razglabljanji, vabljeni pa tudi na mojo spletno stran SP, kjer je moč najti veliko zanimivih linkov, podatkov in tweetov.
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:55:39 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/evropa-vraca-udarecVčeraj se je favoriziranima evropskima reprezentancama uspelo uvrstiti naprej, čeprav obema težje, kot sta morda pričakovali. Nekoliko lažje delo so vendarle imeli Francozi, katere je preporodil vstop Griezmanna, ki je zamenjal nerodnega Girouda. Nigerija se je dolgo časa solidno upirala, nekaj malega celo pretila, a bolj, ko se je tekma bližala koncu, bolj so galski petelini stiskali in v zadnjih desetih minutah tudi dotolkli utrujene Nigerijce, ki niso imeli niti toliko moči, da bi še karkoli poskušali v napadu. Večerna tekma med Nemci in Alžirci je bila povsem drugačna, čeprav bi na prvi pogled lahko potegnili neko vzporednico v dejstvu, da so Nemci postali nevarnejši po vstopu Schuerrleja. Halilhodžić je »nadmudrio« kolega Loewa s postavitvijo dveh špic in oba, Soudani in Slimani, sta v prvem polčasu sejala paniko v nemški obrambi. Oba nemška štoperja, Mertensacker in Mustafi sta stala preveč narazen in vedno, ko so Alžirci poslali dolgo žogo za hrbet nemške obrambe, je postalo tako vroče, da je moral nemško kožo reševati vratar Neuner (ki je v bistvu igral tretjega štoperja). Loew na mestu levega štoperja ob bolezni Hummelsa očitno nima adekvatne zamenjave, Mustafi je namreč zdaj že na dveh tekmah pokazal, da je šibek člen elfa. V prvem polčasu bi lahko Alžirci Nemce zmasakrirali, v drugem pa se je Loew zatekel k preizkušeni metodi. Nemci skušajo namreč zadnje čase igrati atraktivno, s kratkimi podajami skozi sredino, a včeraj to ob tesnem alžirskem pokrivanju nikakor ni funkcioniralo, zato so se v nadaljevanju z vstopom Schuerrleja vrnili k svoji stari igri po bokih (predvsem po desnem) in predložkom pred nasprotnikov gol. V kombinaciji z naraščajočo utrujenostjo Alžircev je to vendarle prineslo kar nekaj lepih priložnosti iz igre in iz prekinitev, Khedira je vstopil namesto Mustafija, Lahm pa se je pomaknil nazaj in za silo zakrpal Mustafijevo »luknjo« v obrambi. Kljub temu so Afričani še naprej pretili iz protinapadov in imeli eno ali dve mat situacije, katerih niso znali izkoristiti. Tekma je bila praktično odločena že takoj na začetku podaljška, gol Schurrleja lahko pripišemo sreči ali genialnemu navdihu, dejstvo pa je, da je bil neposredna posledica brezveznega vozlanja in izgubljene žoge alžirskega beka globoko na svoji polovici. Tudi po drugem golu Ozila se Alžirci (za razliko od Nigerijcev) še niso predali, zmogli so še častni gol, ampak takrat je bilo že prepozno. Halilhodžićeva Alžirija si zasluži pohvalo, še posebej, če se spomnimo njenih nastopov na prejšnjem SP, ko na treh tekmah ni dosegla gola in nasploh »ubijala« z dolgočasno igro. Z izjemo prve tekme z Belgijo, ko so igrali bunker, so na tem SP prikazali lep, kombinatoren, hiter in agresiven nogomet. Z zmagama Francije in Nemčije se je Evropa vendarle izenačila z Latinsko Ameriko po številu četrtfinalistov, oboji imajo zdaj po tri in oboji imajo zagotovljenega vsaj enega polfinalista. Za preostali dve četrtfinalni mesti se bosta danes najprej pomerili Argentina in Švica, zvečer pa še Belgija in ZDA. Američani so edino še preostalo moštvo, ki ni ne iz Evrope, ne iz Latinske Amerike. Igrajo dopadljivo, toda proti Belgiji bo težko. Zna pa to biti lepa tekma, saj oboji stojijo precej visoko in imajo dober zadnji pas ter hitre napadalce, ki se lahko izognejo ofsajdu in pridejo za hrbet nasprotnikove obrambe. Tekma med Argentino in Švico bo odločila, katera celina bo imela primat v četrtfinalu. Švicarji so se s preveč odprto igro že opekli proti Franciji in tovrstne napake gotovo ne bodo ponovili, kjub vsemu se mi nekako zdi, da švicarski priseljenski legiji dopadlljive igre sicer ne gre oporekati, a ji v igri vendarle manjka malo discipline. Argentina premore več discipline in za nameček ima še Messija, ki je tukaj odločil že tri tekme in zdaj končno daje tisto, kar od njega pričakuje vsa Argentina in tudi dobršen del ostalega sveta. Če bo danes pravi, se Švici slabo piše!
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:54:28 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/izjemno-blizu-in-neverjetno-tesnoMorda naslov tega kultnega post 9/11 filma (Extremely near and incredibly close) še najbolje opisuje po kako tankem ledu in robu prepada so na prvi tekmi osmine finala hodili domačini in papirnati favoriti prvenstva. Film govori o travmatičnih izkušnjah svojcev žrtev terorističnega napada na New York in prepričan sem, da bi ob izpadu Selecaa kolektivna travma zajela celotno Brazilijo. Pravzaprav sta domačine rešila dva čilska nesrečnika, Pinilla (ki je zadel vratnico v zadnji minuti podaljška in zgrešil penal) ter Jara (avtogol in zgrešeni zadnji penal). Že res, da Webb Brazilcem ni dosodil penala in da je razveljavil gol Hulka, toda Brazilija je bila blizu, res blizu katastrofe, ki bi izredno negativno vplivala na celotno atmosfero prvenstva. Carioce enostavno nimajo igre, vse sloni na občasnem navdihu Neymarja in Marcela, upal bi si celo trditi, da na SP-jih pravzaprav sploh ne pomnim slabše Brazilije. Obramba še nekako gre, sredine ni nikjer, spredaj pa Neymar nima dostojnega partnerja. Malo za šalo in malo za res: Brazilcem bo lahko še žal, da so »izpustili« Sammirja, Tavaresa in Eduarda! Prva dva nista nič slabša od Fernandinha in Luiza Gustava, Dudu pa je pravi doktor nogometa za tistega Joa, le kje so tega našli? Ampak, pomembno je seveda zmagovati, že naslednja tekma lahko vse spremeni. Da so Brazilci delovali tako bledo, gre gotovo zasluga tudi neumorni ekipi Čila, ki je dala vse in še več. Medel in Sanchez verjetno nikoli več ne bosta toliko pretekla na eni tekmi, večkrat so izigrali Brazilce in si pripravili nekaj čistih priložnosti, a na koncu jih je enostavno zapustila sreča. Te slednje pa niso potrebovali Kolumbijci, ki so demonstrirali izjemen nogomet, v Jamesu smo dobili novo veliko zvezdo SP, celotna ekipa igra fantastično, kombinatorno in duhovito, skoraj tako kot je nekoč igrala Socratesova Brazilija, le da imajo mnogo boljšo obrambo na čelu z Yepesom. Drugi gol je bil čista poezija, globinska vtekanja in menjavanje strani so popolnoma razorožili brezzobe Uruse, ki so zapretili šele proti koncu tekme, ko so zaigrali na vse ali nič s tremi špicami. Nič ni pomagalo. Kolumbija Higuite, Valderrame in Rincona iz 1990 je bila počasna ekipa z neskončnimi kompliciranimi kombiniranji, 24 let kasneje je Kolumbija Yepesa, Jamesa in Quadrada moderna prezentacija enostavnosti, učinkovitosti in lepote nogometne igre. Po lastni neumnosti odhaja domov tudi tako hvaljena Mehika, ki je povedla in kontrolirala igro, nato pa se 20 minut pred koncem potegnila nazaj in začela čuvati vodstvo. Ivica Osim je nekoč dejal, da lahko trener še tako sili igralce naprej, a tistega podzavestnega čuvanja rezultata se jim enostavno ne da zbiti iz glave. Morda bi proti kaki drugi reprezentanci Mehika tekmo z lahkoto pripeljala do konca, toda Nizozemci so čakali točno na to. Eden ključnih faktorjev mehiškega poraza je gotovo bila tudi odsotnost sredinskega člena Vazqueza (2 rumena), katerega je nadomestil Salcido (po »poklicu« sicer levi bek) in ravno Salcido je zamudil, ko je njegov neposredni nasprotnik Sneijder sprožil topovski strel, ki končno ni zadel Ochoe in je pristal v mreži. Morda je odločilni penal na Robbnu res sporen, toda Proenca bi moral zapiskati že v prvem polčasu, ko so napadalca Bayerna v mehiškem kazenskem prostoru dobesedno »sesekali«. Van Gaalu mnogi zamerijo preveč defenzivno igro, toda Nizozemska je znala vzeti ponujeno in to je zelo pomembna lastnost ekip, ki imajo najvišje ambicije. Za razburljivo nedeljsko noč sta poskrbeli Kostarika in Grčija; človek pravzaprav ne ve, kaj bi rekel na tako tekmo. Po uspavanki v prvem polčasu so najprej Ticosi imeli vse, vodili so z enim res lepim, plasiranim golom (vedno pravim: gol je širok 7 metrov, pravilno plasirano žogo je zelo težko obraniti), nato je sodnik spregledal roko Grkov v lastnih 16m in po izključitvi Duarteja ter vedno bolj izraženi vlogi Samarasa je Grčija končno uspela izenačiti ter tekmo odpeljati v podaljške. Da jo potem v svoj prid ni »odpeljala« še do konca, se lahko zahvali nespretnim napadalcem, ki niso uspeli premagati sijajnega Navasa ter oslabljenega in utrujenega nasprotnika, ki je komaj še stal. V loteriji penalov je Navas obranil zadnji strel Gekasa in Kostarika ima razlog za nov državni praznik (menda je v parlamentu že v igri en tak predlog), dosegla je praktično nemogoče, uvrstila se je med najboljših osem! Danes bodo to skušali doseči še Francozi proti Nigerijcem in Nemci proti Alžircem. Obe evropski ekipi sta takorekoč 100% favorita in morda bolj kot proti današnji tekmi že pogledujeta proti medsebojnemu spopadu v četrtfinalu. Vsaj na papirju bi Francija sicer utegnila imeti več težav proti čvrsti Nigeriji, a večjo pozornost vendarle vzbuja tekma med Nemčijo in Alžirijo, predvsem zaradi kontroverzne zgodovine nogometnih »odnosov« med državama. Vse se je zgodilo 1982 na SP v Španiji; najprej so Alžirci z goloma svojih največjih zvezd Madjerja in Belloumija senzacionalno premagala takratno ZRN z 2:1 (video), nato pa je v zadnji tekmi skupine ZRN premagala Avstrijo z 1:0, edinim rezultatom, ki je vodil naprej obe ekipi, seveda na račun Alžirije, ki je tako izpadla. Hrubesch je zabil že v 10. minuti in potem so oboji ob žvižgalnem koncertu publike (in zgražanju komentatorja ARD, tule je video) samo še čakali na konec tekme. Zaradi tiste tekme je potem FIFA vzpostavila pravilo, po katerem se morata zadnji tekmi v skupini odigrati istočasno, a kaj je to pomagalo Alžiriji, ki vse do današnjega dne ostaja edina reprezentanca v zgodovini SP, ki ji tudi dve zmagi v skupini nista zadostovali za napredovanje.
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:53:24 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/na-vse-ali-nicAlžirci so včeraj zasluženo izvlekli remi z nekonkretno Rusijo, ironično pri tem pa je, da jim je to verjetno uspelo samo zato, ker so že zelo zgodaj (v 6. minuti) dobili gol in so bili potem prisiljeni celo tekmo napadati, loviti izenačenje in praktično igrati na vse ali nič. Na koncu so dobili vse, Rusi, ki so zapravili eno res fantastično priložnost za 2:0, pa nič – in Capello odhaja domov v slogu svojih rojakov. Z alžirskim slavjem se je tako končal skupinski del letošnjega SP, katerega poglavitni značilnosti sta lep in napadalen nogomet in zelo slabo sojenje. Doseženih je bilo 136 golov (od tega 4 avtogoli), kar znese slabe tri gole na tekmo, največ (10) so jih zabili Nizozemci, najmanj (le po enega) pa Iran, Honduras in Kamerun, ki jih je skupaj z Avstralijo tudi največ dobil (10); najmanj (samo po enega) so jih prejeli Mehika, Kostarika in Belgija. Maksimalni učinek (3 zmage in 9 točk) so dosegle Nizozemska, Argentina in Belgija, vse tri poraze so zabeležili Kamerun, Avstralija in Honduras. Med 16 ekipami jih je kar sedem iz Latinske Amerike in samo šest iz Evrope (najmanj doslej, tokrat stara celina prvič nima največ udeleženk osmine finala), dve udeleženki bo prvič prispevala Afrika, spisek pa zaključujejo ZDA. Od štirih predstavnikov Azije se preboj ni posrečil nikomur, kar le potrjuje moje prepričanje, da imajo na SP zagotovljenih preveč mest. Na listi strelcev vodijo Neymar, Messi in Mueller – slednji je ob Shaqiriju tudi edini, ki je dosegel hat-trick. Prišlo je do velikih presenečenj, v osmini finala ni nihče pričakoval Kostarike in Alžirije, glede na sestavo skupine pa tudi Čila in Grčije ne. Prvič doslej se je zgodilo, da so izpadli kar trije bivši svetovni prvaki – Španija, Italija in Anglija. Poleg že omenjenih presenečenj Kostarike in Čila so lepo in atraktivno igro prikazali še Brazilci (beri Neymar), Mehičani, Nizozemci, Kolumbijci, Francozi, Nemci, Američani in v zadnji tekmi tudi Argentinci (beri Messi), med potniki domov pa se (vsaj z igro, če že ne z rezultatom) niso osramotili Hrvaška, Avstralija, Anglija, Gana in Bosna. Razen od izpadlih prvakov smo precej več pričakovali tudi od Portugalske (vsaj zaradi Ronalda) in Slonovače (ki ji tokrat kljub res ugodnemu žrebu spet ni uspelo). Zdaj se začenjajo izločilni boji, kjer ni več »popravcev« in kjer bo vsaka napaka lahko imela usodne posledice. Jutri se bosta najprej pomerili Brazilija in Čile in čeprav so slednji pokazali lepe partije, mislim, da proti domačinom nimajo možnosti. Carioce igrajo v valovih (po nekajminutnem zatišju začne kar naenkrat grmeti) in seveda na krilih Neymarja, ki tukaj res blesti. Večerni obračun bo verjetno bolj izenačen, čeprav Urugvaj brez bedaka Suareza vsaj na papirju nima možnosti proti spektakularnim Kolumbijcem. Toda kolikokrat smo na SP že videli, kako so take »spektakularne« ekipe, ki so v skupini lomile vse po spisku (Danska in SZ 1986, Nigerija 1994 in 1998, Romunija 1998, Senegal 2002, itd.), potem izpadle proti sicer manj spektakularnim, a bolj izkušenim turnirskim reprezentancam in Urugvaj je točno tak tip ekipe. Zmagovalca sobotnih dvobojev se bosta srečala v četrtfinalu, kar pomeni, da ima Južna Amerika že zagotovljenega vsaj enega polfinalista. Največji spektakl celotne osmine finala se nam obeta v prvi nedeljski tekmi, ko se bosta srečali Nizozemska in Mehika, šlo bo za spopad najboljšega napada in najboljše obrambe skupinskega dela. Majhno prednost tukaj vseeno pripisujem Nizozemcem, predvsem zaradi izkušenj nosilcev igre in bliskovite transformacije, kateri bo sicer odlična Mehika po mojem mnenju vseeno le stežka parirala in lahko se ji zgodi, da tekme ne bo končala z enajstimi igralci. Bo pa zmagovalec velik favorit v četrtfinalu, ko bo igral proti boljšemu iz obračuna med Kostariko in Grčijo. Tudi tukaj velja enako, kot pri Kolumbiji in Urugvaju – če bodo Ticosi prikazali podobno igro, kot v skupini, potem Grki nimajo nobenih možnosti, toda tudi oni so, tako kot Urugvaj, tipična turnirska ekipa, samozavest je zdaj gotovo na višku in kaj lahko se zgodi, da po Maratonu »uprizorijo« še Salamino. V teh izločilnih tekmah na splošno velja, da bolj ko gre tekma naprej in bolj ko so na vidiku podaljški in morda penali, večje breme je na papirnatem favoritu, obratno pa nasprotnik igra vse bolj sproščeno. Penali so sicer loterija, vendar enim »ležijo« bolj kot drugim; tule so »scori« reprezentanc, ki so se uvrstile v osmino finala in so na SP že sodelovale v »shootoutu«: GER 4-0, ARG 3-1, BRA 2-1, BEL 1-0, URG 1-0, FRA 2-2, NET 0-1, SUI 0-1 in MEX 0-2; ostalih sedem reprezentanc penalov na izpadanje še ni izvajalo. Vseh penalov v »shootoutu« je bilo doslej na SP-jih 207 na 22 tekmah (2x v finalu – 94 in 06). Strelci so zadeli 147x (71%), gol so zgrešili 9x (4%), vratnico ali prečko zadeli 10x (4%), vratarji pa so obranili 41 (21%) strelov. Torej se povprečno zgrešijo 3 penali od 10-tih, oziroma 3 na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla v seriji 5 penalov ali manj (GER:FRA 82 in SWE:ROM 94). Imena pri penalih ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet… Pozdrav do ponedeljka!
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:49:06 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/nic-ne-pride-samo-od-sebePoznate grško himno Ýmnos is tin Eleftherían (Himna svobode)? Kadar jo slišim, me vedno impresionira; velja za najstarejšo še aktualno himno sveta, po izročilu so jo prvič zapeli po bitki na Maratonskem polju pred 2500 leti, v sodobno obliko pa so jo uglasbili leta 1823. Grški nogometaši so tukaj pokazali enako odločnost, pogum in nepopustljivost, ki je tako krasila Atence, ko so se podali v boj z mnogo številčnejšim perzijskim sovražnikom, kajti Slonovača je po nogometnem znanju in kvaliteti vsaj za razred boljša od hrabrih Helenov. Toda tako kot so Miltiadesovi hopliti zdržali nalet močnejšega sovražnika (in mu potem zadali odločilen udarec na krilih), so tudi Samaras & co. pokazali Slonom, da nič ne pride samo po sebi, da je za uspeh vedno in povsod potrebno nekaj vložiti. Grki so po podarjeni žogi povedli z 1:0, zapravili še cel kup priložnosti iz konter in tudi ko so Afričani nezasluženo izenačili se niso vdali v usodo, odigrali so do konca in za nagrado poželi ne le svoje prvo napredovanje iz skupine na SP, ampak tudi podobno občudovanje, kakršnega zahodni svet še danes izkazuje njihovim davnim prednikom. V drugi tekmi te skupine je Kolumbija (ki je igrala brez polovice prve postave) deklasirala Japonce in pri tem pokazala tako sijajno in duhovito igro, da se človek sprašuje, kdo jih sploh lahko zaustavi. Spopad dneva med Urugvajem in Italijo je prerastel v pravo bitko in Italijani bi verjetno iz nje izšli kot zmagovalci, če ne bi neumnosti najprej naredil Ballotelli (v prvem polčasu je dobil rumenega in Prandini si ga ni upal več poslati na igrišče), nato pa še Marchisio z nepotrebnim džonom. Godin se je še enkrat izkazal za jokerja (Atleticu je njegov gol prinesel prvenstvo in čisto malo je manjkalo, da bi mu še Ligo prvakov), Italija pa je zdaj že drugič zapored izpadla v skupini in ob povratku domov jih bodo spet pričakali pommidori, tradicionalna »dobrodošlica« jeznih italijanskih tifozov. Grizzli Suarez? Raje ne, škoda tega bloga za takega kretena. Argentina se dviguje, Messi pa že blesti! Zadnja žrtev Gauchev je bila Nigerija, ki se je sicer dobro držala, a kaj več od častnega poraza ni mogla izvleči. Toda tudi to je bilo dovolj za napredovanje, ker so Bosanci resno pristopili k tekmi z Iranom in ga povsem nadigrali. Če bodo Zmaji v naslednjih letih malo popravili igro v obrambi, bodo sčasoma postali konkurenčni tudi za vidnejše dosežke, po drugi strani Irancem ob taki igri niti Bog ne more pomagati – ne njihov, ne naš, ne noben! Samo pičlih 8 minut je manjkalo, da bi bili edina reprezentanca, ki na tem SP ni dosegla gola! Iz skupine E sta se po pričakovanju naprej uvrstili Francija in Švica, čeprav se je slednja dolgo poigravala s svojo usodo, proti Hondurasu povedla z 2:0 po 20 minutah, nato pa v drugem polčasu prepustila iniciativo nasprotniku, ki je zapravil niz priložnosti in bil okraden za penal. Šele proti koncu tekme so dosegli odrešilni tretji gol, kajti če bi Ekvador premagal Francijo (in tam je bilo 0:0), bi Švicarji ob zmagi s samo 2:0 izpadli! Danes bomo tudi videli, ali držijo ugibanja glede dogovora med Klinsmannom in njegovim bivšim pomočnikom Loewom. Pravzaprav remi ustreza obojim: Nemci bi bili prvi v skupini, Američani bi se uvrstili naprej in vsi skupaj bi bili lepo zadovoljni. Ampak mislim, da se bo vseeno igralo na nož, ZDA preprosto ne znajo drugače, če pa bo kakih 20 minut pred koncem še vedno neodločeno, bodo eni in drugi čuvali rezultat, kar je povsem normalno. Na poraz enih ali drugih namreč čakata Gana in Portugalska, ki morata zmagati, če želita še upati na napredovanje. Za vodilnima ekipama zaostajata 3 točke in bosta ob zmagi morali loviti tudi gol razliko. Zaenkrat imajo Nemci +4, ZDA +1, Gana -1 in Portugalska -4; variante si lahko izračunate sami – v primeru enakega števila točk štejejo po vrsti: gol razlika, število doseženih golov in šele nato medsebojna tekma. Zvečer bo o uvrstitvi še zadnjega udeleženca osmine finala odločal neposredni dvoboj Rusov (ki morajo zmagati) in Alžircev (njim zadostuje že remi) in tu je težko biti pameten in karkoli napovedovati, ker so oboji zelo nepredvidljivi. Upam pa si trditi naslednje: Alžirija mora napasti, tako kot je to storila proti Koreji; če bodo samo branili neodločeno, ga bodo prej ali slej »fasali«! V teoriji ni odpisana niti Koreja, ki mora premagati Belgijo za 1 gol več, kot bi Rusi Alžirce; če bi se druga tekma končala neodločeno pa mora Koreja zmagati vsaj za 3 gole, ampak proti odličnim Belgijcem (ki lahko teoretično tudi še izgubijo prvo mesto) bodo Korejci težko iztržili že remi, kaj šele, da bi lovili gol razliko.
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:47:35 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/i-opet-nistaVelik vložek in rizik hrvaškega selektorja Kovača se na odločilni tekmi z Mehiko ni obnesel, še več, izkazal se je za pravi bumerang. Vsa hrvaška nogometna javnost in stroka sta v nedogled ponavljali, da sta Modrić in Rakitić žrtvovana, ker igrata zadnja vezna in nedvomno so tudi te kritike vplivale na Kovačevo odločitev, da proti Mehičanom začne s spremenjeno koncepcijo, pri čemer je Modrićevo mesto na zadnjem veznem zasedel Pranjić, Realov vezist pa se je pomaknil naprej. Če se je že odločil za tak eksperiment, bi verjetno moral naprej »poriniti« Rakitića, ki na tem položaju igra celo življenje in ne Modrića. V drugem polčasu se je s Kovačićem vrnil k preizkušeni metodi, ampak Mehika je bila včeraj enostavno predobra in premočna. Na začetku obeh polčasov sicer morda ni izgledalo tako, ampak bolj, ko je tekel čas, bolj so pobudo na sredini prevzemali Guardado, Herrera in Vazquez, Aguilar in Layun pa sta po bokih prihajala vse višje in višje. Mehiški selektor je sicer žrtvoval Dos Santosa za flajšter na Modriću, a to se na kreativnosti mehiške igre ni poznalo. Odločilni (prvi) gol so Mehičani dosegli po kotu, iz skoka, kar naj bi sicer bila njihova slabša in hrvaška boljša stran. Vse, kar je temu golu sledilo, je bilo le podaljševanje hrvaške agonije. Mehika je bila boljša (tudi okradena za penal) in konkretnejša. Moram reči, da je neuvrstitev med 16 za Hrvate neuspeh. Res, da se je skupina izkazala za (pre)težko, res da so tako Mehičani kot Brazilci igrali praktično doma, res da je bil tisti penal nad Fredom izmišljen, a reprezentanca, katere nosilci igre igrajo v največjih svetovnih klubih, se ne more zadovoljiti z zgolj epizodno vlogo na SP. Kovač bo ostal selektor, njegove postavitve so sicer v veliki meri določane z razpoložljivim kadrom, a so tudi odraz njegovega igralskega mesta in njegovega načina igre za časa aktivne kariere. Poslovili se bodo Pletikosa, Olić in Pranjić, upanje vzbuja nova generacija s Kovačićem in Rebićem. Treba je reči tudi kakšno besedo o Mehičanih, predvsem selektorju Herreri, ki je reprezentanco prevzel pred dodatnimi kvalifikacijami z Novo Zelandijo. Naj spomnim, da so se tja uvrstili bolj po sreči, že uvrščene ZDA so v gosteh dale gol Panami v zadnji minuti, sicer bi v kvalifikacije šli Panamci. Že samo dejstvo, da so bili Mehičani gladko za Hondurasom, pove dosti in od tod tudi hrvaški (in moj) optimizem po žrebu. Toda Herrera je v reprezentanco vrnil kapetana Marqueza in že proti Novi Zelandiji (5:0, 4:2) je bil viden napredek. Večina reprezentantov igra v domačem prvenstvu, ki se je končalo že marca ter so lahko spočiti pričakali začetek priprav in to se zdaj obrestuje. Igrajo kompaktno, hitro, tehnično dodelano in predvsem igrajo kot ekipa. Če bodo uspeli narediti še korak naprej (Nizozemska!) bom vesel zanje, kakor se iger svojih rojakov gotovo veseli tudi senor Gabriel, naš vodič po Mehiki leta 2002, ki ga imamo v tako lepem spominu. Danes se bosta razpletli še skupini C in D. V prvi so Kolumbijci že uvrščeni naprej s 6 točkami, Slonovača je blizu uspeha s tremi, po eno pa imata dolgočasni Grčija in Japonska. Kolumbija igra z Japonci in remi jim zagotavlja prvo mesto v skupini in verjetno »nagrado« v obliki izločilne tekme z Italijo ali Urugvajem. Če hočejo biti drugi in igrati s Kostariko, morajo izgubiti ter upati na zmago Slonovače, ki pa ima za 4 gole slabšo gol razliko. Slonom proti Grkom igra zmaga, pa tudi remi, v kolikor Japonska ne premaga Kolumbije za vsaj 2 gola. Tako Japonci kot Grki pa morajo zmagati, če to uspe obojim, so v prednosti sinovi vzhajajočega sonca, ki imajo za 2 gola boljšo gol razliko. Torej kombinacij kolikor hočeš, ampak mislim, da sta Kolumbija in Slonovača predobri za svoja nasprotnika in da bosta zasedli prvo in drugo mesto. Tekma dneva bo seveda obračun v skupini D Italije in Urugvaja, dveh bivših svetovnih prvakov, ki sta oba senzacionalno izgubila s Kostariko in s precej muke premagala Anglijo. Zaradi boljše razlike v golih so v prednosti Italijani, katerim ustreza tudi remi. Na neodločen izid je sicer težko igrati, a če kdo to zna, potem je to Italija. Tudi sicer menim, da so Azzuri kvalitetnejša ekipa z boljšo vezno linijo, a Urugvaj ima nepredvidljivega Suareza, ki je že odločil tekmo z Anglijo. Podobno kot pri Mehičanih in Hrvatih bo najverjetneje tudi tu odločilen prvi gol, sploh, če ga zabije Italija. Ob zmagi so lahko oboji tudi še prvi v skupini, v kolikor Kostarika (ki ima za 3 gole boljšo razliko od Italije in za 4 od Urugvaja) izgubi z odpisanimi Angleži. Čestitke ob Dnevu državnosti in obrit pozdrav do četrtka!
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:46:24 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/nebesa-vice-in-pekelOd 32 udeleženk SP jih je pred zadnjim kolom skupinskega dela pet (NET, CHI, COL, ARG in BEL) že uvrščenih v osmino finala, samo teorija pa lahko to prepreči še nadaljnjim štirim (BRA, CRC, FRA, GER), torej jih je devet v nebesih osmine finala. Za nekatere je to zgolj nujen in pričakovan korak, za druge (CRC, CHI) spet velik in morda tudi nepričakovan uspeh. V vicah čaka na zadnjo tekmo in na svojo usodo 16 reprezentanc (CRO, MEX, CIV, GRE, JAP, ITA, URG, ECU, SUI, NIG, IRI, USA, GHA, ALG, RUS in KOR) od katerih jih je polovica (MEX, CRO, CIV, ITA, URG, NIG, USA, ALG) odvisnih zgolj od samih sebe. Vse te bi se z zmago (nekatere pa že z remijem) v zadnji tekmi zanesljivo uvrstile naprej; preostalih osem članic nogometnih vic mora tudi v primeru svoje zmage upati na zanje ugoden izid druge tekme v skupini. Teoretične (ampak res samo še teoretične) možnosti za odrešitev imata zaradi slabe gol razlike (-4) še HON in POR, ki sta se tako v peklu odhoda domov praktično že pridružili preostalim petim »prekletim«: CMR, SPA, AUS, ENG in BSH. Med »nebeščani« je zagotovo največje in najlepše presenečenje Kostarika, ki igra čvrsto, imajo visoke in močne skakalce ter genialca Campbella in so nasploh zelo dobro organizirani. Na tekmi z Italijo so spočetka sicer malo »plavali« (priložnosti Balotellija), ampak po nedosojenem penalu (možje v črnem so posebno poglavje tega SP, a o tem morda kdaj drugič) so takoj zabili gol in v drugem polčasu so lahko neprepoznavni Azzuri le še jalovo napadali. V zadnjem kolu bodo Ticosi igrali z največjo osmoljenko turnirja, Anglijo, ki je med vsemi izpadlimi igrala najbolje, a dvakrat ostala za gol »prekratka« zaradi zapravljenih priložnosti in predvsem zaradi mlade in neizkušene obrambne vrste. Noro so prvenstvo začeli Francozi, edina reprezentanca pri kateri v dveh tekmah ni bilo opaziti napak in spodrsljajev; Švico so nabunkali kot kakega tretjeligaša, Valbuena sicer ni veliko višji od korner zastavice, toda povsod ga je polno, menjava položaje, organizira igro in podaja uporabne žoge za Benzemaja in Girauda. Bomo videli, kako dolgo bodo galski petelini zdržali v takem ritmu. Argentina igra v precej nižjem ritmu, z izjemo dveh potez Messija ni pokazala kaj dosti, a v takem turnirskem sistemu so najbolj pomembne zmage, ki so dosežene s slabšo igro, podobno velja tudi za Belgijo, ki je pokazala sposobnost dviga ritma in kakovosti igre, ko je bilo to najpomembnejše. Sicer lahko Argentince na prvem mestu v skupini prehiti še Nigerija, ki je imela sodniško pomoč v prvem polčasu tekme z Bosno, v drugem pa so morali Bosanci napadati in do izraza je prišla hitrost in moč Afričanov. Žal mi je mojega mladostnega nogometnega idola Safeta Sušića, toda na SP je prišel s preskromno obrambno zasedbo in z povsem indisponiranim Pjanićem, ki bi moral biti motor bosanske igre. Dobro, če bi jim priznali tisti gol Džeka, bi se morda vse obrnilo, ampak zdaj je, kar je! Navdušujoč drugi polčas sta odigrali Nemčija in Gana, Loew ga je najprej polomil z Shkodranijem in se potem rešil s Schweinsteigerjem in Klosejem, ki je dosegel svoj 15. gol na SP, s čimer se je na prvem mestu izenačil z Ronaldom. Gana je zelo čvrsta in dobro organizirana, na trenutke tudi duhovita reprezentanca in ne morem se znebiti občutka, da so Nemce »izpustili«, kar jih bo najverjetneje stalo uvrstitve naprej. Krasno tekmo sta odigrali tudi ZDA in Portugalska. Všeč so mi takšne variante, ko obe ekipi stojita dokaj visoko in se igra v glavnem dogaja na 60 m dolžine (po 30 m na vsaki strani sredine igrišča), kar rezultira v »frontalnem« spopadu« zveznih vrst in velikem številu podaj za hrbet visokostoječim obrambnim igralcem. Čeprav so Portugalci izenačili v zadnjih sekundah, so v tem boju »prsa ob prsa« daljšo potegnili Američani, katerim je Klinsmann poleg tradicionalne čvrstosti in discipline vsadil tudi duhovitost (videli smo celo dve »petki«) z mnogimi vtekanji in ustvarjanjem viškov na bokih. Najbolj pa sem bil presenečen ob (zanje povsem netipičnem) »naskoku« Alžircev na Korejce. Halilhodžić je v primerjavi s prvo tekmo zamenjal kar pet članov prve postave in to se mu je obrestovalo, Korejce so dobesedno »nagazili« in povsem izpostavili vse slabosti njihove obrambe. V drugem polčasu se je Koreja z visokimi žogami pričela vračati, a še ena katastrofalna napaka obrambe je omogočila Alžircem sprehod do četrtega gola, ki je zapečatil tekmo, od katere nismo ničesar pričakovali, dobili pa pravi "ognjemet". Morda je alžirski način tudi recept za Hrvate, za napredovanje morajo danes premagati Mehiko, ki na tem SP edina še ni dobila gola (sicer lahko "kockaste" naprej pelje tudi remi, a za to bi moral že odpisani Kamerun premagati Brazilce, kar se zagotovo ne bo zgodilo). Vse od decembrskega žreba se je že zaradi razporeda bolj ali manj vedelo, da bo to za obe reprezentanci odločilna tekma, načrtovano Kovačevo točkovno računico je pravzaprav pokvaril samo remi Mehičanov z Brazilijo. Statistika je povsem na strani Mehike: v skupini so nazadnje izpadli davnega 1978, na vseh naslednjih SP, na katerih so sodelovali (1982 in 1990 jih ni bilo) pa so se uvrstili naprej. Obratno Hrvaška na velikem tekmovanju še nikoli ni dobila tekme, ki je odločala o uvrstitvi iz skupine. Kadar so napredovali (EP 1996 in 2008 ter SP 1998), so si to zagotovili že po dveh tekmah, v odločilnih tretjih tekmah pa so ga po vrsti polomili z Ekvadorjem (SP 2002), Anglijo (EP 2004), Avstralijo (SP 2006) in Španijo (EP 2012). Tudi edino uradno medsebojno tekmo so dobili Mehičani (1:0 na SP 2002), na roko jim gre tudi dejstvo, da mora Hrvaška zmagati in pa seveda ogromna podpora s tribun, saj se na štadionu v Recifeju obeta kar 35.000 bučnih mehiških navijačev. Na prvi pogled so torej vsi aduti v rokah Marqueza, Dos Santosa & co., toda Hrvaška bo svojo priložnost iskala v kvaliteti Modrića in Rakitića, hitrosti Perišića, Olića in Srne, golgeterskih sposobnostih Mandžukića ter se zanašala na presenetljivo čvrst in soliden stoperski par Ćorluke in Lovrena. Čeprav že na EP 2012 ni igrala slabo, pa Hrvaška morda prvič po EP 2008 (in nesrečnem izpadu s Turki) igra kot ekipa s prepoznavnim konceptom in idejo, Kovač je preporodil Štimčevo anarhijo, a najpomembnejši in morda odločilni faktor bi lahko bil tisti duh, tisti »dišpet« in »inat« s katerim hrvaški športniki vedno tako lepo in ponosno prezentirajo svojo mlado državo. Ajmo, Vatreni; ta teden mi res še ni do britja!!
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:45:23 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/bedaki-in-konjiSe spomnite legendarne angleške humoristične serije Samo bedaki in konji (Only Fools and Horses)? Kako Del vedno »najde« nek dobičkonosen posel, zanj navduši svojega skeptičnega brata, nato pa se (ponavadi zaradi kakšne »malenkosti«) izkaže, da ni vse tako, kot si je Del predstavljal? Nekaj podobnega se na tem prvenstvu dogaja z angleško reprezentanco. Včeraj so igrali, na trenutke navdušili, si ustvarjali priložnosti, na koncu pa izgubili, ker so pozabili na eno »malenkost« - Luisa Suareza. Pri prvem golu je okrog podajalca Cavanija stalo šest Angležev in nihče ga ni oviral; sedmi, Jagielka, pa je nespametno stekel ob Suarezu, namesto, da bi še on stal pri Cavaniju in potem bi bil Suarez v ofsajdu in Cavani mu ne bi mogel podati. Drugi gol je zrežiral Suarezov klubski soigralec Gerrard ki je žogo podaljšal do Urugvajca, vratar Hart pa se je strelu skorajda umaknil. Medtem je Rooney zapravljal priložnost za priložnostjo in na koncu so Angleži, ki itak že tečejo kot konji, izpadli še bedaki. Zdaj jih na SP ohranja le še teorija, ker imajo vse preostale ekipe v skupini že po tri točke (Angleži pa seveda nobene), se niti ena tekma v skupini ne sme več končati brez zmagovalca, čim pride do kakršnegakoli remija, so Angleži out! Urugvaj se je zaenkrat rešil, toda tudi oni so še daleč od napredovanja, saj igrajo zadnjo tekmo z Italijani, za katere bodo (družno z Angleži) navijali danes proti Kostariki. Balotelli je v svojem slogu že izjavil, da želi poljubček od kraljice… Kolumbija z dirigentom obrambe Yepesom in sijajnim pakerjem Cuadradom ima zaradi gol razlike +4 praktično že zagotovljeno prvo mesto v svoji skupini in pogleduje proti osmini finala kjer si seveda želi Kostarike. Včeraj so nadigrali Slonovačo, kateri ni pomagal niti vstop Drogbe (krivec za prvi gol Kolumbije), niti genialni slalom in gol njihovega najboljšega igralca Gervinha. Ta gol si zasluži še posebno omembo, ker bi Gervinho lahko mirne duše padel v 16m čez iztegnjeno nogo branilca in sodnik bi najbrž moral pokazati na penal. Ampak ni hotel pasti, raje je zabil najlepši gol na tem SP in pokazal pot vsem napadalcem: ne padajte ob vsakem dotiku kot pokošena trava, ampak raje zabijte gol! Nočna tekma med Grki in Japonci je žal upravičila pričakovanja, pravi dolgčas. Grki (ki se bodo za vstop v osmino finala udarili s Sloni) sicer malo boljši kot na prvi tekmi, a verjetno le zato, ker so Japonci pač slabši od Kolumbije. Ko so že v prvem polčasu ostali z igralcem manj, bi človek pričakoval, da jih bodo Japonci vendarle dobili. Ampak pri slednjih je veliko prometa in malo učinka. Res, da se trudijo, neprestano tekajo gor-dol, levo-desno in se kar naprej nekaj medsebojno bodrijo, ampak zgodi se bolj malo, ni ideje in ni realizacije. Z današnjim dnem se skupinski del preveša v drugo polovico in za večino reprezentanc prihajajo na vrsto odločilne tekme, ki bodo odločile njihovo usodo. A več o teh kombinacijah v ponedeljek…Lep vikend vsem
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:44:06 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/somrak-bogovLe kaj lahko bolje opiše entropijo (zdaj že bivših) svetovnih prvakov kot naslov znamenite Wagnerjeve opere, sicer zaključnega dela njegovega opusa Sage o Nibelungih? Popoln razpad španske igre se je nakazal že v prvem polčasu tekme s Čilom, ko so Latinoameričani samo vzeli ponujeno in dvakrat prebili spet nezanesljivo in počasno špansko obrambo, drugi polčas pa je po dveh zapravljenih priložnostih naznanil dokončen potop španske galeje in z njo vred so na dno morja potonili vsi zlatniki, reali in dubloni, ki so jih španski »mornarji« nabrali v šestih letih vladanja svetovnemu nogometnemu oceanu. Tako se je petič v zgodovini SP primerilo, da je branilec naslova izpadel že v predtekmovanju, prvič pa je to jasno že kar po dveh odigranih kolih. Če odštejemo Urugvaj (ki 1934 sploh ni prišel branit naslova izpred štirih let), je prvi tovrstni »podvig« uspel Italiji 1950, sledili pa so jim Brazilci v Angliji 1966, katerim se je ob uvodni zmagi z Bolgari poškodoval Pele in sledila sta poraza z Madžari in Portugalci. Še najbližje španskemu debaklu je primer Francozov iz leta 2002 in SP-ja na Japonskem in Koreji: izgubili so uvodno tekmo prvenstva s Senegalom in odigrali 0:0 z Urugvajem. Nato se je po poškodbi v moštvo vrnil Zidane in z zmago nad Danci v zadnjem kolu bi šli Francozi lahko še vedno naprej, ampak so seveda izgubili z 0:2 in izpadli brez doseženega gola! Pred štirimi leti je podobna neslavna usoda doletela Italijane, ki so odigrali 1:1 s Paragvajem in Novo Zelandijo ter potrebovali le točko v zadnji tekmi s Slovaki, ziheraško igro so na koncu plačali s porazom 2:3 in potjo domov. Torej se je zdaj že na treh od zadnjih štirih SP branilec naslova moral posloviti po predtekmovanju! Zasičenost, vedno večja koncentracija kvalitete ali zgolj nabrušenost konkurence? Kdo bi vedel. Čile se bo zdaj v zadnjem kolu za prvo mesto v skupini in izogib Brazilcem pomeril z Nizozemsko, ki je proti brezkompromisni Avstraliji vendarle pokazala določene slabosti. Morda je šlo zgolj za slab dan ali podcenjevanje nasprotnika, ampak opozorilo je tu. Nizozemcem za prvo mesto sicer zadostuje remi, toda s Čilom ne bo šale. Hrvati so se bali tropskega Manausa, potem pa razstavili Kamerun na prafaktorje. Tudi pri Afričanih je prišlo do podobnega razkroja, kot pri Špancih: najprej je Song (še dobro, da v rokah ni imel mačete!) naredil tako zahrbten in podmukel faul za rdeč karton, kakršnega še svoj živi dan nisem videl, na koncu pa so se »Levi« še stepli med seboj. Hrvati bodo zdaj svojo biti ali ne biti tekmo igrali z Mehiko, ki še ni prejela gola in kateri zadostuje remi, Vatreni pa morajo seveda zmagati. Svoj biti ali ne biti bosta danes lahko ugotavljala tudi Anglija in Urugvaj, poraženca prvega kola proti Italiji in Kostariki. Oboji pravzaprav morajo zmagati, no, morda bi Angležem remi še nekako ustrezal glede na to, da igrajo potem zadnjo tekmo s Ticosi. Razplet se bo nakazal tudi v skupini C, kjer pričakujem atraktiven obračun zmagovalcev prvega kola Slonovače in Kolumbije, ter nočno mučenje žoge med Grčijo in Japonsko, ki me bo zazibalo v sen…
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:41:53 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/spektakl-tudi-brez-golovNikoli, ampak res nikoli, še nisem gledal tako dobre tekme brez golov, kot je bil včerajšnji spektakl med Brazilijo in Mehiko. Mehiko, ki se je postavila na igrišče in odigrala eno skoraj herojsko tekmo, morda celo nad svojimi realnimi sposobnostmi; Mehiko, ki napada po širini in po diagonalah (ne pa tudi globinsko); Mehiko, pri kateri ton igre diktirata Guardado in Dos Santos, v napad pa se redno vključujeta visoki Rodriguez in branilec Layun. Brazilija je bila konkretnejša, to gotovo drži, ampak Brazilija ima sicer čvrsto obrambo, ima odličnega Marcela in ima fantastičnega Neymarja, toda to je tudi bolj ali manj vse. Če (in to je velik »če«) bo Brazilija šla do konca, jo lahko tja popelje samo Neymar, a v današnjem nogometu je (pre)težko »viseti« samo na navdihu enega igralca, pa naj je ta še tak mojster. Nazadnje je to uspelo Argentini in Maradoni davnega 1986, ko se je vendarle še igralo malce drugače. Tisti Fred je res »Kremenčkov« iz kamene dobe; vse kar je naredil v dveh tekmah je bil teatralen padec proti Hrvatom. Brazilija pri vseh svojih igralcih, ki igrajo v bolj ali manj zvenečih ligah, ne premore pravega špica, ki bi bil dostojen partner za Neymarja. Kaj bi danes dali za enega Giovanneja Elberja, ki je njega dni tresel mreže za Bayern, ob Rivaldu in Ronaldu pa ni mogel niti blizu brazilske reprezentance. Kaj bi tudi dali za enega res kreativnega vezista (»Fantasista«, kot sami pravijo takim igralcem), niti ni potrebno, da je to "kategorija" Socratesa ali Ronaldinha, že kak Juninho bi vnesel malo več reda in Neymarju ne bi bilo treba hoditi tako daleč nazaj po žogo. Posebna zgodba včerajšnjega večera je vratar Mehike, Ochoa. Obranil je štiri stoodstotne priložnosti in brez njega bi Mehika kljub odlični igri lahko hudo nastradala. Trikrat je bil odlično postavljen in ga je žoga zadela, obramba Neymarjevega strela z glavo pa spada med velike obrambe vseh SP in precej spominja na tisto obrambo Banksa Peleju 1970, ki je bila proglašena za najboljšo obrambo vseh časov. V uvodni tekmi dneva je Belgija potrebovala 80 minut, da je strla alžirski odpor in bunker, najbolj po lastni neumnosti. Najprej so naredili neumen faul za penal Alžircev (ki sicer nikoli ne bi dosegli gola), potem pa so vse do vstopa Fellainija in Mertensa igrali prepočasi in preveč »carinili« žogo. Belgija bo res nevarna, ko bo imela manjšo posest in bo napadala prek konter, imajo bliskovito transformacijo igre in sijajnega Hazarda. Na tej tekmi se je že tretjič na tem SP zgodilo, da so rezultat preobrnili igralci s klopi in nekaj podobnega je bilo tudi na sicer dolgočasnem obračunu Rusije in Koreje, ko je Keržakov rešil Ruse iz »zapora«, v katerega jih je spravila neumnost golmana. Danes bodo Španci igrali za biti ali ne biti s Čilom, samo zmaga jih obdrži v turnirju, samo v tem primeru bodo lahko še naprej sami odločali o svoji usodi. Če dolgo ne bodo spravili žoge v čilsko mrežo ali če Bognedaj Čile povede, potem bo svetovnim in evropskim prvakom zelo, zelo težko! Hrvaška potrebuje štiri točke iz dveh tekem, pri čemer mora v zadnjem kolu premagati Mehiko, torej ji danes v tropskem peklu Manausa »igra« tudi remi, Kamerun pa je takorekoč že odpisan, saj tudi ob današnji zmagi realno ne more računati na napredovanje, v zadnjem kolu bi namreč moral premagati (in s tem tudi izločiti) še Brazilce. Pravzaprav bi Hrvati morali dobiti Afričane, močnejši bodo za Mandžukića, nasprotnik pa šibkejši zaradi poškodbe Etoja. Ajmo Vatreni!
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:40:11 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/deja-vuImate kdaj občutek neizogibnosti, ko nekaj gledate ali opazujete in natančno veste, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku? Jaz ga imam vedno, ko Nemci igrajo svoje tekme v skupinskem delu SP, sploh tiste uvodne! 2002 Savdska Arabija 8:0, 2006 Kostarika 4:2, 2010 Avstralija 4:0 in letos je četvorno porcijo dobila še Portugalska, vsaj na papirju najmočnejša (in nikakor ne samoumevno premagljiva) uvodna nasprotnica Nemcev na zadnjih štirih SP. Portugalci so sicer začeli odločno, imeli prvo priložnost, a že takoj v naslednjem nemškem napadu se je videla nezanesljivost portugalske obrambe in bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo njihova mreža zatresla. Všeč mi je bila izključitev Pepeja, ta tip me že leta živcira s svojimi primitivnostmi v Ligi prvakov. Tukaj je naredil še eno neumnost, ki je dokončno zapečatila portugalsko usodo. Nemce sicer njihova javnost vedno pospremi na SP z določeno mero skepse; tokrat so Loewu zamerili, da ima v postavi samo enega pravega špica (Kloseja), a Mueller že po prvi tekmi vodi na listi strelcev. Nemška igra počiva na globinskih žogah, hitrem vtekavanju in menjavanju mest. Ponavadi vse skupaj začneta Lahm in Ozil, medtem ko Mueller, Kroos in Goetze (ki izgleda, kot da bi pobegnil iz vadbenega kampa Hitlerjugenda) s stalnimi, skoraj rokometnimi križanji skrbijo za zmedo v nasprotnikovi obrambi. Popolno svobodo v igri pušča Loew (ki ima "na zalogi" še Schweinsteigerja in Schuerrleja) tudi Khediri, Hoewedesu in delno celo Hummelsu, le Boateng je bil prilepljen na Ronalda. Prav v tem se skriva tudi osnovna Loewova dilema: kako igrati proti res močnim reprezentancam? Ali pustiti zadnjim vezistom svobodo kreativnosti in pridodajanja ofenzivi ali pa jih zaposliti s striktnim markiranjem nasprotnika? V dveh polfinalih (SP 2010 proti Španiji in EP 2012 proti Italiji) se je dvakrat odločil za bolj obvezno in zaprto varianto, dvakrat je prepustil iniciativo nasprotniku in dvakrat je izgubil. V odgovoru na to Loewowo dilemo in v njegovi odločitvi se po mojem mnenju skriva ključ do nemškega uspeha, morda celo ključ do naslova svetovnega prvaka. Po nemško (pa saj je selektor Klinsmann) so začeli tudi Američani, dosegli peti najhitrejši gol vseh SP in Gani nagnali tak strah v kosti, da se je kar nekaj časa pobirala. Gotovo tudi zato, ker sta njihovi glavni zvezdi, Essien in Boateng, v igro vstopili šele v drugem polčasu. Ampak čim je Gana po eni zares lepi akciji izenačila, takoj so nepopustljivi Američani spet zabili in storili velik korak proti drugemu mestu v skupini. Podobno kot Španija ima namreč Portugalska katastrofalno gol razliko in podobno kot Čilu bo tudi ZDA zadostoval remi. Tekma med Nigerijo in Iranom (prva nulanula in celo prvi remi na letošnjem SP!) je bila po pričakovanju mučenje žoge brez golov in s komaj kakšno priložnostjo. Res ne vem in ne razumem, zakaj nekateri stalno ponavljajo, kako »afriške reprezentance iz leta v leto napredujejo«; za Nigerijo to gotovo ne drži. Spomnimo se, kako so igrali pred točno 20 leti na SP 1994, ko so v skupini pregazili Grke in kasnejše polfinaliste Bolgare ter bili par sekund oddaljeni od uspeha nad Italijo v osmini finala. Zdaj pa igrajo počasi, vse preveč je posameznih akcij ter neskončnega kompliciranja in posledično izgubljenih žog. Posebna zgodba so azijske reprezentance – včeraj je Iran dokazal, da so kar štiri zagotovljena mesta (in še eno možno po dodatnih kvalifikacijah) na SP za Azijo enostavno preveč. Res da v tej konfederaciji zdaj igra še Avstralija, toda po mojem bi bili dve zagotovljeni mesti povsem dovolj, lahko pa še dve ali zaradi mene tudi več ekip poizkusi srečo v dodatnih kvalifikacijah – me prav zanima, kako bi Iran igral proti (recimo) poraženkam evropskih dodatnih kvalifikacij Švedski, Ukrajini, Romuniji in celo Islandiji.
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:34:23 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/igra-se-za-goleGol je največje nogometno veličanstvo in na tem SP jih resnično ne primanjkuje. Doslej je bilo na 11-tih tekmah doseženo 36 golov, torej v povprečju več kot trije na tekmo, kaj takega se na SP-jih ni zgodilo že vse od davnega 1958, ko je še kraljeval Pele (in na naših prostorih Šekularac) in ko so obrambe za današnje pojme delovale naravnost patetično. Niti ena tekma doslej se ni končala brez golov (in le ena z 1:0), vse reprezentance (z izjemo Grčije in Hondurasa) so nekaj odigrale in upravičile svoj nastop. Pot je nakazala Nizozemska, prvič po dolgem času smo neko vrhunsko reprezentanco videli igrati z dvema klasičnima špicama in sistemom 4-3-1-2, pri čemer je tisti »1« Sneijder. Tak sistem je v novejšem času že dvakrat prinesel naslov: Nemcem 1990 (Voeller, Klinsmann) in Brazilcem 1994 (Bebeto, Romario). Torej dva čista špica, ne en špic in drugi, ki se pridodaja v fazi napada, v obrambni fazi pa ima neke določene obveznosti. Ne, Robben in Van Persie sta oproščena vseh obrambnih nalog, zanju jih opravljajo mladi in motivirani igralci, ki razgrajujejo nasprotnikovo igro in pomagajo Sneiderju vršiti bliskovito transformacijo. Tekma je pravzaprav imela zgodovinsko konotacijo, šlo je za dokončno detronizacijo nekega načina igre (tika-taka), ki je prevladoval zadnjih 10 let. Ni bilo moč spregledati nemoči Ramosa (ki je bil pred 4 leti ključni Del Bosquejev mož), obupne igre Piqueta in katastrofalnega dneva Casillasa. To seveda še ne pomeni, da je Španija odpisana, prvi polčas je odigrala v svojem slogu in povedla, tretji gol Nizozemcev je bil neregularen, ampak zdaj jo čaka nabrušeni Čile (ima kar za 6 golov boljšo gol razliko in mu seveda zadostuje remi), ki je v prvih četrt ure demoliral Avstralce, nato pa z ležerno igro ogrozil zanesljivo zmago. Teorija zarote gre zdaj takole: FIFA bo storila vse, da Španija ne premaga Čila in da bi Brazilci v osmini finala igrali prav z njim! Bomo videli. Povsem nepričakovano lepotico prvenstva sta odigrali Italija in Anglija; v tropskih pogojih Amazonije smo pričakovali nulanula uspavanko, dobili pa pravi spektakl! Hodgsonov osvežilni koncept (Rooney je »vaba«, ki odpira prostor Sturridgu, Sterlingu in Wellbecku) bi deloval proti marsikateri drugi reprezentanci, toda Azzuri so preveč izkušeni, da bi nasedali na to. Enkrat sicer so, ampak na koncu je prevladala italijanska sredina na čelu z genialnim Pirlom in De Rossijem ter krilnimi prodori Candreve in ko so Italijani povedli z 2:1 so se sparkirali na svojo polovico, kot to znajo le oni. Ampak pohvale gredo obojim, niso igrali tipičnih skrivalnic, ki smo jih na začetku takih turnirjev od teh dveh ekip sicer vajeni. Mnogi s(m)o si veliko obetali tudi od dvoboja med Argentino in Bosno, toda oboji so k tekmi pristopili preveč plašno. Argentina je začela s kar petimi (!) branilci in šele po opravljenih rošadah v drugem polčasu je lahko Di Maria začel opravljati svoje osnovno poslanstvo: odpirati prostor za Messija in njegove prodore. Zdaj vsi govorijo, da je Bosna igrala dobro, a že v 3. minuti so si sami zabili gol, potem so sicer nekaj poizkušali, Sušić je hotel kopirati Hodgsona s preveč nazaj orientiranim Džekom, a Bosna pač nima angleške hitrosti. Zdi se, da je Pape (pre)spoštljivo mentaliteto iz izjav (»ne domišljamo si, da lahko premagamo Argentino«) prenesel na teren. Na SP-ju ni prostora za strah, spoštljivost in skromnost, potrebno je biti agresiven in igrati svojo igro, ne pa se prilagajati nasprotniku. Takšen način razmišljanja je prinesel uspeh Kostariki (moram se opravičiti za moj omalovažujoč zapis o njihovem načinu igre v enem od prejšnjih postov). Kljub vodstvu Urugvaja niso odstopili od svojega načina igre in na koncu razbili papirnatega favorita ter popolnoma odprli skupino. Saj, verjetno sta Anglija in Italija boljši, ampak to bosta morali Kostariki dokazati na igrišču! Francija se je poigrala s Hondurasom, Kolumbija pa z Grki, ki igrajo zastarelo in  počasi, vse skupaj še drži vodo, dokler ne fašejo gola; tukaj so ga takoj na začetku in sledil je vesoljni potop. Na tekmi med Slonovačo in Japonsko je Drogba s svojim vstopom prinesel preobrat v pičlih stotih sekundah, Švica je odigrala do konca in izkoristila površnost Ekvadorja. Ja, Švica! Kdo je tam pravzaprav naturaliziran? So to še Djorou, Rodriguez, Inler, Behrami, Xhaka, Shaqiri, Mehmedi, Drmić in Seferović ali sta to že Benaglio in Lichtsteiner, tujca v lastni reprezentanci?
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:33:17 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/glej-ga-zlomkaKo sem včeraj pisal o sodniških ekshibicijah in Fifinem privilegiranju domačina, si res nisem predstavljal, da se bo to tako manifestiralo že kar na uvodni tekmi. Cel svet je videl ekshibicijo Japonca, saj on ni kriv, da je Fred padel. Ko Brazilci niso mogli zlepa, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo tip zapiskal, in glej ga zlomka, takoj prvi padec Brazilca v kazenskem se je »izplačal«. Mar bi vsaj počakal na kak bolj konkreten padec, bolj, ko bi šla tekma naprej, bolj, bi se Carioce valjale, še posebej v 16m. Kronsko vprašanje: Ali bi enako zapiskal v brazilskih 16m? Seveda ne! Jezen sem, res jezen, ker to boli, prideš, odigraš korektno in tudi konkretno, potem pa te en takle ekshibicionist po direktivi tiste napihnjene švicarske žaburine spravi s tira, ne, to res ni fair. Saj, Brazilija je bila močnejša, ampak kot Neymar dobro ve iz kluba, posest žoge ne šteje. Hrvaška je odigrala celo nad mojimi pričakovanji, morda malo padla v drugi polovici prvega polčasa, ampak drugo je bilo na nivoju. Pletikosa bi pravzaprav moral obraniti tisti prvi gol in skoraj bi obranil penal, samo ugibam lahko, ali bi ga potem Japonec ponavljal, se spomnite tiste tekme med Španijo in Jugoslavijo na SP 1982? Brazilija se bo skozi turnir dvigovala, Scolari ima ekipo. Čvrsti so, letijo malo na milo, malo na silo, ste opazili, kako izvajajo proste strele in aute, ne čakajo na sodnikov znak! Danes bosta Mehika in Kamerun zaokrožila prvo kolo skupine A, zmagovalec te tekme bo že kar blizu uvrstitve naprej, remi pa seveda ustreza Hrvatom, ki se morajo pobrati, nič še ni izgubljenega. Veselim se tudi večerne ponovitve finala izpred štirih let med Španijo in Nizozemsko, skoraj si ne morem predstavljati nulanula uspavanke, čeprav bi to v bistvu obojim še najbolj ustrezalo. Čez vikend nas čakata še dva »šlagerja«, v soboto ITA : ENG, v nedeljo pa ARG : BSH. Včerajšnji večer bi itak najraje pozabil, nesreča nikoli ne pride sama. Ravno, ko sem se malce pomiril glede fuzbala so me domov grede ustavili še policaji. 900 EUR in 16 pik. Glej ga zlomka! Blogerski pozdrav do ponedeljka…
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:31:21 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/napovedi-so-nehvalezne…ampak poskusimo vseeno malo razmišljati, kdo bi se lahko uvrstil naprej. Od osmih skupin so nekatere bolj, druge pa manj uravnotežene. Med bolj uravnotežene spada skupina A (BRA, CRO, MEX, CMR), kjer se bo Brazilija gotovo uvrstila naprej, za drugo mesto pa bo potekal hud boj med ostalimi tremi. Hrvaška je verjetno vseeno favorit za drugo mesto, čeprav se je Mehika (s katero so se Hrvati tudi že enkrat opekli) iz skupine uvrstila naprej na zadnjih petih SP in čeprav bo Hrvaška z Afričani igrala v tropskem Manausu. Če se malo ozrem še na današnjo uvodno tekmo, Hrvaška je najbolj ranljiva ravno tam, kjer je Brazilija (vsaj če sodimo po lanskem Pokalu konfederacij) najmočnejša – pri visokih in polvisokih žogah v kazenski prostor in »vrtenju« Neymarja & Co. v njem. Hrvaška obramba večkrat zaplava in že dejstvo, da je bil njen steber 39-letni Šimunić (ki bi storil bolje, če bi se »spremao« za Brazil, namesto za dom) samo po sebi pove dosti. Moč Hrvaške je v njenem veznem redu, v Modriću in novopečenem članu Barcelone Rakitiću, mislim pa, da bi lahko bila Kovačić in Perišić odkritji prvenstva. Ne vem, morda je za "Vatrene" celo bolje, da z Brazilci izgubijo, sicer bi lahko prišlo do tradicionalnega podcenjevanja in vnaprejšnjega razglabljanja o ponovitvi 1998 (»u najmanju ruku«)…

Iz skupine B (SPA, NET, CHI, AUS) bi se pravzaprav morala oba finalista prejšnjega SP brez težav uvrstiti naprej. Španci so sicer 4 leta starejši in so že vse osvojili, a še vedno so dovolj dobri, da lahko vsakega našolajo. Čile bo čakal na slab dan Nizozemcev, pri katerih lahko hitro pride do notranjih (rasnih!?) nesoglasij. Po drugi strani pa oranžnim morda ravno letos, ko niso tako v ospredju, uspe veliki met, ki se jim je že trikrat za las izmuznil. Avstralija je s svojo rovokopaško igro v skupini s tremi tehnično superiornimi ekipami brez možnosti za napredovanje. »Catch« te skupine je v tem, da bo ena od ekip, ki se bosta uvrstili naprej, v osmini finala »nabasala« na Brazilijo in tega si prav gotovo nihče ne želi. Ne le zaradi same kvalitete Brazilcev, mislim tudi, da FIFA ne bo dovolila izpada Brazilije pred polfinalom. Poleg tradicionalne Fifine naklonjenosti domačinov je namreč potrebno upoštevati še aktualne razmere – demonstracije in socialne napetosti bo že tako ali tako težko obvladovati, če pa Brazilija izpade, se lahko v vročem brazilskem kotlu vse skupaj hitro še dodatno zakomplicira.

Skupina C (COL, GRE, IVC, JAP) je ena od dveh izrazito »prelahkih« skupin in tu se skriva priložnost za Slonovačo, verjetno najmočnejšo afriško reprezentanco, ki je na obeh prejšnjih SP izpadla v zelo težkih skupinah, enkrat z Nizozemsko in Argentino in drugič z Brazilijo in Portugalsko. Mislim, da bi se poleg Slonovače naprej lahko uvrstila še Grčija, ki na SP doslej sicer še ni naredila ničesar, je pa na EP že dokazala, da je ena taka izrazito turnirska ekipa, ki zna dosegati gole v pravih trenutkih. Kolumbija je sicer nosilec skupine in velja za nekakšnega črnega konja turnirja, toda brez poškodovanega ideologa Falcaa po mojem mnenju ne morejo narediti kaj dosti, tudi Japonci preveč nihajo.

Skupina D (ITA, ENG, URG, CRC) sodi v »težko« kategorijo, saj so v njej kar trije bivši svetovni prvaki, od katerih bo eden seveda izpadel. Težko si predstavljam, da bi Italija (kljub poškodbi in odsotnosti Montoliva) še drugič zapored izpadla že v skupini, zato se bo boj za drugo mesto bil med Angleži in Urugvajci in mislim, da so slednji tu v prednosti. So namreč zelo izkušena turnirska ekipa (na zadnjem Copa America so v četrtfinalu, polfinalu in finalu zmagali po penalih!), razen tega bodo igrali takorekoč na domačem terenu. Anglija je mešanica izkušenj in mladosti, toda bojim se, da enostavno nimajo dovolj kvalitete, a morda se tudi motim, saj pri Angležih nikoli ne veš, kako bodo igrali, nenazadnje se lahko kak Rooney vedno »strga s ketne«. Zato pa vsi natančno vemo, kako bo igrala Kostarika, s svojo obrambno in mehko igro kratkih pasov so v tej skupini brez pravih možnosti.

Izrazita favorita skupine E (FRA, SUI, ECU, HON) sta seveda Francija in Švica. Posebej slednja je v zadnjih letih pravi hit svetovnega nogometa. Tradicionalni nepopustljivosti in borbenosti so prek druge generacije priseljencev dodali še tehnično in domišljijsko komponento. Francozom bo sicer manjkal najboljši, Ribery, a mislim, da so stvari v tej skupini najbolj jasne, obe evropski ekipi sta preveč kvalitetni in disciplinirani, da bi ju Latinoameričani lahko presenetili.

Precej bolj komplicirana je skupina F (ARG, BSH, NIG, IRA). Argentina je seveda prvi favorit, a predvsem Bosna (malo bolj) in Nigerija (malo manj) sta lahko huda zalogaja tudi zanje, sploh če Messi ne bo pri stvari, kar ne bi bilo prvič. Bosna mora igrati svojo igro, njihova šibka točka je obramba (na katero selektor Sušić že kot igralec ni polagal kaj dosti) in tu se skriva priložnost za močne in visoke Nigerijce, ki so tudi afriški prvaki. Iran je s svojim mučenjem žoge popoln outsider.

Najtežja med vsemi je po mojem mnenju skupina G (GER, POR, GHA, USA). Nemci na vsakem tekmovanju delujejo nevarnejše in naj si to sam še tako želim, si ne morem predstavljati, da se ne bi uvrstili naprej (saj so se doslej še vedno, so namreč edina reprezentanca, ki na SP še nikoli ni izpadla v skupini). Portugalce bi lahko Ronaldo popeljal do druge vozovnice za osmino finala toda ZDA in še posebej nepredvidljiva Gana sta močni, kompaktni in predvsem zelo izkušeni reprezentanci, tako da zna biti v tej skupini še zelo veselo.

Obratno pa je skupina H (BEL, RUS, KOR, ALG) najslabša. Izjema je Belgija, ki je moj favorit za presenečenje prvenstva in pravzaprav ne vidim načina, kako bi lahko v tej skupini izpadli. Po kvaliteti so jim še najbližji Rusi, toda izkušnje učijo, da so premalo homogeni in kompaktni za kakšen odmevnejši dosežek, a morda jim je to uspel vsaditi Capello. Slednji je tudi edini razlog, da jim dajem prednost pred Korejo, ki je že večkrat pokazala, da zna komu hudo zakomplicirati življenje. Alžirci so brez možnosti, ob vsem spoštovanju do selektorja Halilhodžića.

Tako, to so napovedi oziroma špekulacije, kakor vam je pač ljubše. Vsekakor se veselim tega prvenstva v živopisni in ritmični brazilski atmosferi. Upajmo, da bomo gledali lepe in atraktivne tekme ter da jih bodo odločale kvaliteta in mojstrovine igralcev, ne pa kake sodniške ekshibicije
]]>Mon, 12 Feb 2024 07:30:07 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/10-najboljsihVsem lep pozdrav! Za ogrevanje je tule moj izbor 10 najboljših tekem vseh SP, katere sem spremljal (od 1974 naprej). Verjetno bi lahko na seznam uvrstil še kakšno tekmo, ampak na koncu sem se odločil takole:

10. NET : ARG 2:1 Četrtfinale - Marseille, 04/07/1998
Krasna četrtfinalna tekma, Nizozemska je dominirala prek Kluiverta in Bergkampa, Argentina pa je zgostila igro na 20 - 40m od svojega gola ter pretila z bliskovitimi kontrami Batistute in Lopeza. Po izenačenju slednjega in izključitvi Numana se je zdelo, da se je tehtnica nagnila na argentinsko stran, toda Ortega je naredil neumnost – najprej je hotel odigrati 11-m, nato pa je še z glavo udaril nizozemskega vratarja in dobil rdečega. Na koncu je z izjemnim golom odločil Bergkamp in Nizozemci so se uvrstili v polfinale.

9. BRA : SZ 2:1 Tekma v skupini - Sevilla, 14/06/1982
Brazilci so prišli na SP 1982 s sijajno postavo, morda najboljšo, kar jih je svet kdaj videl. Sanjska četverica Falcao, Zico, Socrates in Eder je dajala ton sambi, toda na prvi tekmi so naleteli na odlično uigrano reprezentanco SZ, sestavljeno pretežno iz igralcev dveh Dinamov iz Kijeva in Tbilisija. Brazilci so dominirali, toda gol Bala po hudi napaki vratarja Valdirja Pereza je dal Sovjetom (nepravično bi bilo reči Rusom) krila in kaj lahko bi dosegli še kak gol. V drugem polčasu so Carioce še bolj stisnile in nizale priložnosti ter končno zmagale z dvema bombama Socratesa in Ederja.

8. BRA : NET 5:3 (1:1; 1:1) Polfinale - Marseille, 07/07/98
Lepotico prvenstva v Franciji 1998 sta zaznamovala Ronaldo in Kluivert, ki sta dosegla po en gol, a tudi zapravila cel kup priložnosti. Brazilija se je v četrtfinalu mučila z Dansko, Nizozemska pa z Argentino. Prvi polčas ni obetal nič posebnega, v drugem pa je gol Ronalda v 46. minuti končno odprl tekmo, nizale so se priložnosti na obeh straneh in končno je par minut pred koncem Kluivert izenačil. Brazilci so bili v podaljšku konkretnejši, a zmagali šele po penalih, kjer je Taffarel obranil strela Cocuju in De Boeru.

7. ARG : GER 3:2 Finale - Mexico City, 29/06/1986
To je edino finale, ki se pojavlja v tem izboru, tako kot celo SP 1986 ga je zaznamoval Diego Maradona, ki je bil tedaj na višku svojih moči. Argentina je povedla 2:0 z goloma Browna in Valdana, ko pa je najprej Rummenigge zmanjšal, nato pa še Voeller 9 minut pred koncem izenačil, je že kazalo na tipični nemški comeback. Toda »mali zeleni« si ni pustil vzeti svojega prvenstva. Matthaus mu je celo tekmo dihal za ovratnik, a v 84. minuti je le za trenutek pozabil nanj; Maradona je serviral podajo Burruchagi za zmagoviti gol in »otanta se« (86 po špansko) je postala del argentinskega nacionalnega mita.

6. NET : ITA 2:1 Polfinalna skupina - Buenos Aires, 28/06/1978
Italija je za preboj v finale (takrat so igrali v dveh polfinalnih skupinah in le zmagovalca sta se uvrstila v finale) potrebovala zmago, Nizozemski je zadostoval že remi. Italija je povedla z avtogolom Brandtsa, kateremu se je v tistem trenutku gotovo sesul svet, saj je obenem še poškodoval svojega vratarja. Toda ravno ta tekma je dokaz, kako se lahko v nogometu vse obrne. Najprej je Jongbloed (ki je zamenjal poškodovanega Schrijversa) nanizal nekaj izjemnih obramb, nato pa je ravno Brandts izenačil s pravo bombo. Zadnji žebelj v italijansko krsto je nato zabil Haan s še eno bombo s 30 m in Nizozemci so se uvrstili v svoj drugi zaporedni finale.

5. NET : ARG 4:0 Polfinalna skupina - Gelsenkirchen, 26/06/1974
SP 1974 so zaznamovali Nizozemci s svojim totalnim nogometom Michelsovega Ajaxa in tekma z Argentino je bila najboljša demonstracija takšnega pristopa k igri. Pod taktirko Cruyffa so »Oranje« prezentirali presing, bliskovito transformacijo in uigranost linij, kakršne svet do tedaj še ni videl ter nakazali novo pot v nogometu. Argentino so razstavili na prafaktorje in Gauchi so jo s samo štirimi prejetimi goli še dobro odnesli!

4. BRA : NET 3:2 Četrtfinale - Dallas, 09/06/1994
Še ena »klasika« SP. Po dokaj monotonem prvem polčasu je zagrmelo v drugem. Brazilija ni bila več tista romantična ekipa iz 1982 in 1986, a je imela udarni špici v Romariu in Bebetu, ki sta tudi dosegla gola za vodstvo 2:0 v 63. minuti. Toda Nizozemci so se vrnili z goloma Bergkampa (ki je za to SP izjemoma sedel na letalo) in Winterja. Tekmo je 9 minut pred koncem odločil Branco z natančno odmerjenim prostim strelom s 25 m, De Goey je bil ravno toliko pokrit, da ni pravočasno reagiral in Brazilci so odkorakali po svoj četrti naslov.

3. GER : FRA 7:6 (3:3; 1:1) Polfinale - Sevilla, 08/07/1982
Epsko polfinale, ki še danes živi v spominu kot ena največjih športnih dram vseh časov. Vsi nevtralci s(m)o navijali za Francoze, če ne prej, pa po tistem brutalnem (in nekaznovanem) štartu Schumacherja na Battistonu. Nemci so bolje začeli in povedli prek Littbarskega, za Francoze pa je iz 11m izenačil Platini. Podaljšek je šel v zgodovino – Francija je povedla s 3:1 in zdelo se je, da je z »Elfom« konec. Toda Derwall je imel na zalogi še spočitega Rummeniggeja (ki zaradi poškodbe ni mogel igrati cele tekme) in ravno on je s svojo svežino prinesel preobrat za izenačenje in prvo izvajanje penalov v zgodovini SP. Ko je Ettori v tretji seriji obranil strel Stielikeja se je že zdelo, da bo pravici zadoščeno, a Nemci so mačka s sto življenji – zgrešila sta Six in Bossis, Hrubesch pa je Nemce popeljal v nezasluženi finale.

2. ITA : BRA 3:2 Četrtfinalna skupina - Barcelona, 05/07/1982  
Brazilcem je za preboj v polfinale zadostoval remi, Italija pa je morala zmagati. Sicer sijajna brazilska reprezentanca je imela dve šibki točki: slabega vratarja in popolnoma nesposobnega centerforja Serginha, katerega je Coutihno, Bogve zakaj, držal v igri vse do 69. minute. Italija je dvakrat povedla prek Rossija in Brazilija se je po hudem pritisku in mnogih zgrešenih priložnostih prek Socratesa in Falcaa dvakrat vrnila. Toda ko je Rossi v 74. minuti po še eni napaki brazilske obrambe zadel še tretjič, Cariocam ni bilo več pomoči. Zoff je vse obranil, Italija je na krilih Rossija odšla do naslova prvakov, Brazilci pa domov, ob solzah svojih lepotic in razmišljanju, kaj bi bilo, če…

1. FRA : BRA 5:4 (1:1; 1:1) Četrtfinale - Guadalajara, 21/06/1986
Zame najlepša tekma vseh SP bi bila še lepša, če bi Brazilci zmagali. Tako kot 4 leta poprej so spet imeli sijajno ekipo, morda še močnejšo, bili so bolj čvrsti v obrambi, Socratesu in Zicu sta se pridružila Branco in Alemao, svet je spoznal Josimarja in Careco. Francozi so 2 leti poprej doma postali evropski prvaki, pod taktirko Platinija so blesteli Tigana, Giresse in Rocheteau. Na 40 stopinjah vročine so oboji igrali krasen, odprt in napadalen nogomet, Brazilci so bili malce boljši, povedli prek Carece, a je Platini že kmalu izenačil. Na obeh straneh so se vrstile priložnosti; v 71. minuti je vstopil rahlo poškodovani Zico in takoj nato zgrešil 11m. Tudi v podaljških odločitve kljub številnim priložnostim ni bilo, v dramatičnem izvajanju 11m sta najprej zgrešila, kakšna ironija, ravno oba najboljša Socrates in Platini, v zadnji seriji pa je slab strel Julia Cesarja zapečatil usodo tega epskega četrtfinala in spet smo gledali objokane lepotice na tribunah…
]]>