Tue, 12 May 2026 01:43:18 +0200WeeblyMon, 12 Feb 2024 13:40:59 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-rio-2016/ona-in-jazLjubiva se. Ljubim jo in ona me ljubi. Vem, da me, kajti čeprav na videz deluje hladna in neosebna, se na vsak moj dotik odzove silovito in hipno. Vem, da ji dajem življenjsko energijo in ona jo daje meni, popelje me tja, kamor brez nje ne morem. Ko v dolgih olimpijskih nočeh vse okrog naju potihne in ostaneva sama drug z drugim, postaneva eno. Prepustiva se strastem in neizmerno uživava, obožujem jo kot boginjo, ona pa vsako mojo željo izpolni takoj in brezpogojno. Nikoli se ne pritožuje, le energijo zahteva. In jaz ji jo dajem, o moj Bog, kako ji jo dajem. Raziskujem vse njene odprtine, prek njih se povezujeva v skladno harmonijo. Moje partiture so njena glasba in ta glasba boža vse pore mojega telesa, neizmerno me vzburja in me nikoli ne pusti nepotešenega. Nikoli se ne zasitiva drug drugega, skupaj sva, odkar veva zase in skupaj bova ostala dokler naju smrt ne loči. Nikoli se ne skregava, čeprav me včasih kaj na njej razjezi, celo tako zelo, da bi vanjo najraje kaj vrgel. A se tega vzdržim, ker vem, da ni sama kriva. Tudi pogovarjava se ne, zadostuje nama komuniciranje z dotiki. Skupaj sva prepotovala svet, od velikih zahodnih prerij do širnih prostranstev vzhodnih step, od neskončnih polarnih brezpotij do tropskih pragozdov. Obredla sva vsa velemesta tega sveta, sprehajala sva se med njihovimi bleščečimi nebotičniki in zašla v njihove najbolj temačne kotičke, kjer so ljudje pripravljeni storiti vse za košček kruha ali vbod opojne igle. Kadar želiva, se dvigneva v vesolje, v času in prostoru potujeva daleč prek roba naše galaksije, za naju ni meja in ni spon konvencionalnosti. Nekateri pravijo, da sem z njo poročen, a to ne drži. Poroke ne potrebujeva, zadostuje nama, da se ljubiva. Ona in jaz. Jaz in ona. Moja televizija.
]]>Mon, 12 Feb 2024 13:40:00 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-rio-2016/dan-dNo, pa imamo še četrto kolajno in tako smo izenačili londonsko bero izpred štirih let, po kvaliteti medalj pa smo jo celo presegli – v Londonu smo poleg zlata v judu imeli še srebro in dva brona, letos je v judu dosežek ponovljen (celo v isti kategoriji), dodali pa smo še dve srebrni in eno bronasto. Mislim, da se je treba zavedati, kakšen fantastičen uspeh je vsaka kolajna in kako težko jih je osvajati. Morda to še najbolje vedo sosedi Avstrijci, ki so včeraj osvojili svojo prvo (in ostala bo edina) kolajno na teh igrah, bron pri mešanih jadralskih dvojicah. V zimskih športih, posebej smučanju so morda res velesila, toda ta bron je njihova prva poletna medalja po osmih (!) letih, v Londonu so ostali praznih rok, še najboljšo uvrstitev je tam dosegel »uvoženi« Dinko Jukić s četrtim mestom v plavanju na 200 metrov mešano. Malo smo se bali, tudi sam sem bil skeptičen, da se nam ne bi zgodilo kaj podobnega, a naši so se res izkazali, nenazadnje tudi kajakašica na mirnih vodah, Špela Ponomarenko-Janić, ki je včeraj izjemno presenetila s četrtim mestom na 200 metrov, sama pravi, da je njena boljša disciplina pravzaprav 500 metrov; bomo videli, morda pa še vzamemo kako medaljo in izenačimo rekorden izkupiček iz Pekinga 2008, ko se je v naši zbirki svetilo pet kolajn, zlato Kozmusa, srebro Sare Isaković in Vasilija Žbogarja ter bron Lucije Polavder in »večnega« strelca Debevca. Pravzaprav so zdaj, ko sta jadralki po tistem nesrečnem japonskem protestu praktično izločeni iz boja za odličja, temu še najbližje rokometaši, ki imajo danes svoj dan D. Vse kar je bilo storjenega doslej, je v četrtfinalu pozabljeno, šteje le ta ena in edina tekma. Morda to ni pravično, ampak tako pač je, v skupinskem delu si lahko »raztural« ali pa se skozenj komaj prevlekel z dvema točkama (to je najmanjši možni izkupiček, ki teoretično še vodi v nadaljnje tekmovanje), ko se bo pod igre potegnila črta, se bo uspeh ali neuspeh definiral skozi izid tega famoznega četrtfinala. Po neumnem porazu z Nemci (ampak eno je v skupini vendar treba izgubiti, mar ne) in zmagi nad nikoli slabšimi Poljaki nam je šel razplet druge skupine na roko in s Francozi se ne moremo srečati pred finalom. Kaj reči o Dancih, naših današnjih nasprotnikih? Gledal sem njihovo tekmo s Hrvati in podobno kot Poljakov se tudi njih pravzaprav ne spomnim slabših. Toda tako kot se mi »veselimo« njih, se gotovo tudi oni nas, verjetno nas bodo celo malce podcenjevali, kar zna biti voda na naš mlin. Njihovi glavni igralci so slej ko prej Mikkel Hansen, obe krili, vratar Landin in pa zelo neugodni in spretni pivot Jesper Noddesbo, spomnim se, kako sta pred leti skupaj s playem Spellerbergom v dresu Koldinga skoraj razblinila celjske sanje v ligi prvakov. Igrali bodo tipično skandinavsko obrambo 6-0 (pa saj ni nihče tako nor, da bi proti nam igral kaj drugega) in prežali na kontre prek svojih hitrih kril. Te kontre in lahke zadetke moramo za vsako ceno (tudi izključitve)preprečiti, tu se po mojem mnenju skriva pot do zmage, ko se naša obramba enkrat postavi, bo potrebno le »sekati« Hansena in čimbolj »kvariti« njihov pretok igre, ki, vsaj po doslej videnem, že tako ali tako ni na vem kako visokem nivoju. Če bomo ti dve »domači nalogi«, torej kontre in Hansena, uspešno absolvirali, bo polovica dela že opravljenega, za vse ostalo pa sta potem tu general Uroš in kardinal Gorazd, vse skupaj naj bi izgledalo podobno kot proti Švedom, katere smo res pošteno »našolali«. Pravzaprav se mi večji problem kot Danci zdijo naši, igrajo toplo-hladno s povsem nerazumljivimi padci v igri, kar naenkrat začno početi neumnosti in potem sledijo tiste zdaj že pregovorne črne minute v katerih se spravijo v zelo neugoden položaj. Z izjemo tekme proti Nemcem, so se doslej iz njega še vsakič blesteče rešili in človek se potem sprašuje ali je to res ista ekipa in isti igralci, taka so ta nihanja. Res, za ta četrtfinala ne zadostuje le kvaliteta, potrebno je imeti še kaj več (srce, ekipni duh) in kdor tega ne premore, se lahko z iger hitro poslovi praznih rok. To se je ponoči zgodilo brazilskim odbojkaricam, prvim favoritinjam turnirja, ki so v skupini vse tekmice pregazile s 3:0, potem pa izgubile s Kitajkami (te pa so se kot četrte komaj prevlekle skozi skupino). Nasploh gre domačinom bolj slabo, vse ženske ekipe so jim že izpadle, ostali so jim le še odbojkarji, rokometaši (ki bodo danes izpadli s Francozi) in nogometaši. Morda pa je vse skupaj kazen »od zgoraj« za nesramno in primitivno obnašanje gledalcev ob koncu tekmovanja v skoku s palico. Vem, Brazilci so temperamentni, čustva so razgreta in tako kot vsak si tudi oni silno želijo uspeha svojih, ampak kar je preveč, je preveč. Leta in leta gledamo takšne in drugačne izpade primitivnih človečnjakov na nogometnih in še na kakšnih igriščih, toda atletika je bila doslej nekakšna oaza plemenitosti in športnega navijanja za rekorde in izvrstne dosežke, ne glede na to, kdo jih dosega.  Ampak…naj vrže kamen tisti, ki je brez greha; se spomnite, kako so v socializmu vzgojeni bedaki nekoč žvižgali razrednemu sovražniku v podobi bratov Mahre na slalomu v Kranjski Gori?   
]]>Mon, 12 Feb 2024 13:39:15 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-rio-2016/trije-kondorjevi-dneviKakšni trije dnevi so za nami, tri nove kolajne se svetijo v slovenski zbirki. Najprej je uspelo Trstenjakovi, dan kasneje pa končno tudi Petru Kavzerju (s kakšnim veseljem sem se ugriznil za jezik, razbit je tisti kajakaški urok). Vsak športnik ima, ne glede na svoje »uradne« izjave, nekje v sebi svoj cilj, svoje sanje in svojo predstavo o vrhuncu kariere in nekateri ravno zato vztrajajo, ne morejo se posloviti, brez da bi to udejanili, brez da bi kronali svojo kariero. Enostavno ne bi bili popolni, ne bi bili zadovoljni sami s sabo, do konca življenja bi jih glodal tisti črv neizpolnjenih sanj. Toda vsem to še zdaleč ne uspe, samo spomnimo se legende slovenskega športa in smučanja, Bojana Križaja, do olimpijske medalje sta mu zmanjkali tisti prekleti dve stotinki in nikoli več  ju ni mogel »nadoknaditi«, olimpijske igre so pač samo na vsaka štiri leta. Obratno je Goranu Ivaniševiću »veliki met« uspel, ko tega nihče več ni pričakoval, toda njemu je vendarle bilo lažje, vsako leto so štirje turnirji za Grand Slam. Kauzer je v Peking in v London prišel pompozno, glasno je najavljal naskok na zlato. Saj, tako je tudi prav – ne maram tistih, ki gredo zgolj »sodelovati« - ampak he talked the talk but didn`t walk the walk. Tokrat je prišel bolj umirjen, letos tudi ni imel nekih rezultatov in pričakovanja javnosti (zagotovo pa ne tudi njegova!) so bila manjša. Psihični moment je pri naših športnikih drugačen kot pri tistih iz športnih velesil. Čeprav seveda tekmuje vsak predvsem zase, se vsi dobro zavedajo, da imamo zelo omejeno število kandidatov za kolajne in da njihov morebitni neuspeh ni »samo njihov«. Za Angleža, ki je Kauzerja edini premagal, izven maloštevilne kajakaške srenje tudi v Britaniji še nihče ni slišal in se z njim ne obremenjuje, pri poplavi kolajn so to kajakaško tekmo pravzaprav komaj zaznali in fant se je lahko spustil po progi povsem neobremenjen – kar bo, pač bo. Ima pa vse skupaj tudi obratno, pozitivno plat – če ti pri nas uspe, si narodni heroj, Bog v človeški podobi, eden redkih nosilcev medalj. Tak status bo poslej imela tudi naša druga junakinja, Ana Velenšek, s poškodovanim kolenom je dosegla tako rekoč nemogoče. Toda v Fabjanovem vokabularju beseda nemogoče ne obstaja, s svojo varovanko sta spisala zgodbo, ki je sicer manj teatralična, v bistvu pa zelo primerljiva s tisto Petre Majdič iz Vancouvra 2010.
Ponoči so me rokometaši naravnost navdušili, odigrali so eno izjemno tekmo, brez obveznega packanja" seveda ni šlo, ampak takrat je bilo že vseeno. Švedi vedno igrajo svojo 6-0 obrambo, to je njihov zaščitni znak, igrali so jo, ko se je rokomet igral še na asfaltu in igrali jo bodo, ko pisca in bralcev teh vrstic že zdavnaj ne bo več med živimi. Toda včeraj jih je en mož, Uroš Zorman, prisilil, da so jo spremenili in ko so to storili, so bili dokončno pečeni. Vse so poskusili, 4-2, 3-2-1, v obupu tudi 5-1, nič ni pomagalo. Morda je nepravično izpostavljati samo Zormana, tudi drugi so prispevali svoje, toda veliki mag rokometa igra tukaj na res izjemnem nivoju. Njegova vizija rokometa je čista romantika iz nekih davnih časov in mislim, da sta se tu ujela z Vujovićem, ta je to vizijo moral potem samo še pojasniti ostalim mladcem, ki jih danes v klubih učijo vseh mogočih postavitev in šablon ter jim bolj kot pamet v glavo nenehno vbijajo fizično moč in hitrost. Zorman je za tako »nabijanje« prestar in tudi  šablon pri njemu ni, vse je v njegovi glavi, verjetno včasih še sam ne ve, kaj bo storil in to je njegov forte, če sam ne ve, kako naj to potem ve nasprotnikova obramba?! Seveda je vse skupaj lahko dvorezen meč, če mu ne gre, Slovenija pade. Gotovo bo prišla tudi kaka taka tekma, bolje zdaj v skupini, kot pa potem, ko se bo odločalo o kolajnah. Morda nam z Nemci ni treba igrati čisto na polno, morda lahko kaj skrijemo pred njimi in drugimi potencialnimi nasprotniki, ki si zagotovo z velikim zanimanjem ogledujejo naše tekme.
Danes se prične atletski spored, atletika je zame vedno vrhunec iger, pa še živcirati se ni treba, ker z eno ali dvema izjemama niti nimamo atletov za ta nivo. Zelo bi bil vesel že osebnih rekordov recimo Rennerja (to bi zagotovo pomenilo finale) ter Janežiča (polfinale) in če sem že ravno pri Celjanih, morda pa ima Martina Ratej v sebi še en met prek 65 metrov. Kakorkoli že, atletike se veselim tudi zaradi pronicljivih (in seveda visoko strokovnih) komentarjev doktorja Stareta in Petra Kavčiča. Doktor sicer ne gre s časom in na vsak način vztraja pri takojšnjem navajanju dosežkov v metih in skokih, a to majhno nečimrnost mu z veseljem odpustim, še posebej, ker za glavo ali dve presega večino ostalih slovenskih reporterjev in reporterk. Iva Milovanoviča in »njegove ure« smo že navajeni, Jolanda Bertole pa je po novi zmagi Phelpsa v eter izdavila: »Phelps deluje utrujeno, se vidi, da ni več najmlajši!« Bog ji pomagaj, le od kod vleče take cvetke, če po olimpijski zmagi ne deluješ utrujeno, potem je s tabo ali s konkurenco nekaj hudo narobe! Ampak nič ne de, važno, da trije kondorjevi dnevi zdaj dobijo še svoj sequel: Ostermanov (beri Žbogarjev) vikend. Lep olimpijski pozdrav do ponedeljka!
]]>Mon, 12 Feb 2024 13:38:05 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-rio-2016/vazno-je-imenovati-se-tinaČe zgornjemu naslovu morda kdo ne verjame, naj samo pogleda seznam Slovenk z zlato olimpijsko medaljo in seznam slovenskih športnic leta. Toda če je neprekosljiva Korošica na poti do vrha morala spoznati tudi grenkobo porazov in razočaranj, se zdi, da Celjanka pozna samo en uspeh za drugim in da vsako leto poseže po novem vrhuncu: evropska prvakinja, svetovna prvakinja, olimpijska zmagovalka, prva na svetovni lestvici (ne le v svoji kategoriji). Še malo, pa se je bo prijel vzdevek ženski Teddy Riner, po nepremagljivem francoskem kralju juda, ki velja za merilo stvari v tem športu. Ampak vedno odločajo malenkosti, med katere neizbežno sodi tudi tisti nujno potrebni kanček sreče, tudi naši novopečeni olimpijski prvakinji je že v prvem kolu samo malo manjkalo, da ni bila diskvalificirana; potem bi se spet oglašali dežurni »filozofi športa« ter takšni in drugačni »strokovnjaki«. Razlika med olimpom in prepadom je lahko izjemno majhna, meri se v malenkostih, katere zaznajo le precizne naprave, narejene ravno zato, da lahko ločijo tiste najboljše od ostalih dobrih. Taka malenkost, en sam majcen dotik tistih visečih vratic, je včeraj zmanjkala kanuistu Savšku. Sam sicer nisem nek poznavalec tega vodnega športa, pravzaprav o njem nimam kaj dosti pojma, pa vendar se me je v povezavi z njim prijel nek fatalizem, vnaprejšnja prepričanost, da medalje ne bo. Morda je to samo posledica silne želje po olimpijskih uspehih naših in zavarovalna polica pred neizbežnim razočaranjem; nihče ne bo srečnejši od mene, če se danes ali jutri izkaže, da sem se motil. Nasploh so naši udarni športi na teh igrah (z izjemo rokometa) takšni, da jih bolj kot ne spremljam zgolj vsaka štiri leta, vsi uspehi, ki so doseženi vmes, nekako hitro zbledijo. »Ja, lepo«, imam navado reči, »ampak šteje le olimpiada«. Ampak vsaj dosleden skušam biti: ko je pred štirimi leti naslov olimpijske prvakinje osvojila Urška Žolnir, sva se s prijateljem že usedla v avto, da se odpeljeva na Lopato, kjer se je v Fabjanovem judoističnem brlogu (ali bolje rečeno, v bifeju pred njim) odvijala velika »fešta« z »zastonj čevapčiči in pijačo«; še ravno pravi čas sva se zavedla, da tja pravzaprav ne sodiva; če judo in judoiste ter judoistke »povohaš« le vsaka štiri leta, potem tudi nimaš kaj iskati na njihovih feštah, ko jim uspe veliki met. Ja, pri nas (in verjetno še kje drugje) je nasploh veliko takih, ki se vse preradi sončijo v slavi in dosežkih drugih, ko pa slednjim iz takšnega ali drugačnega razloga spodrsne, se poskrijejo v svoje mišje luknje ter tam do onemoglosti glodajo svoj suh in že zdavnaj prežvečen sir privoščljivosti in zavisti. Uf, zdaj me je pa že malo preveč zaneslo v morbidnost…
Včeraj so nas razveselili tudi rokometaši, čeprav pri njih ne gre brez obveznega »packanja«, ki me seveda spravlja ob živce; ko je Gaber zgrešil tisti zicer (in smo posledično dobili gol v prazno mrežo), je daljinec dobil »krila«, pravi čudež je, da se ni raztreščil na prafaktorje in da ta čudoviti in nepogrešljivi človekov spremljevalec še vedno deluje! Take stvari me pri rokometu najbolj razkurijo, ko je igralec na črti sam kot duh, potem pa »pokne« po golu z vso silo, brez da bi malo pogledal, kam bo streljal. »Nemoj pucati, gađaj« je imel navado reči pokojni Slobodan »Čile« Mišković. Ampak dobro, tekmo smo vendarle imeli bolj ali manj ves čas pod kontrolo, tudi zato, ker je nasprotnik delal ogromno osnovnošolskih napak in dokazal, da še zdaleč ni zrel za tak nivo tekmovanja, pravzaprav mi ni jasno, kako so lahko premagali Poljake. Je pa zrasla vrednost naše zmage nad Egiptom, ta je ponoči ugnal Švede in odprl skupino. Nemci se zdijo kot kakšen dobro podmazan stroj, ki melje vse pred sabo; v ključnih trenutkih vedno nekdo »potegne« in potem zlahka pripeljejo tekmo do konca. Če premagamo Švede (in skrajni čas je, da jih, izvlekli so se nam že na dveh EP in tudi na OI kvalifikacijah), bomo tudi teoretično že v četrtfinalu, pravzaprav bi morali opraviti tudi s Poljaki in se potem z Nemci udariti za prvo mesto v skupini. V drugi skupini so Francozi na realna tla postavili katarsko tujsko legijo, neverjetno srečo pa so imeli Hrvati: Argentina je imela napad za zmago a ga je šla odigrat brez vratarja, ko so 4 sekunde pred koncem zapravili žogo, jo je hotel Duvnjak vreči proti praznemu argentinskemu golu, daleč od tega, da je bil zicer, vprašanje če bi zadel, toda Argentinec se je vrgel na njega in po novih pravilih je to penal. Tako so namesto poraza Hrvati zabeležili zmago in se (zaenkrat) rešili prepada. Sicer delujejo povsem »razštelano« toda če pridejo v četrtfinale (in to je velik če) se jim zna ravno tam »poklopiti«. Nasploh se mi zdi ta sistem, ko iz skupine napredujejo kar štirje, hudo nepravičen. Nekako se pač moraš prevleči skozi skupino in potem se vse odloča v tisti eni tekmi: ali se boš boril za medalje ali greš domov; tudi če si prej vse tekme suvereno zmagoval, to zdaj ne šteje nič. Enega kandidata za tak tipični čertfinalni fiasko »voham« že od daleč: to so košarkarji Avstralije; prav lahko se jim zgodi, da bodo v četrtfinalu naleteli na doslej neprepričljive Špance…
]]>Mon, 12 Feb 2024 13:36:04 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-rio-2016/lahko-je-samo-se-boljeUvodni olimpijski vikend je slovenskim športnikom in športnicam s tremi izjemami (Gomboc, Tokič, rokometaši) prinesel precej razočaranja. Saj ne, da bi pričakovali kaj posebnega, ampak nekateri niso nastopa niti upravičili s kakim osebnim ali državnim rekordom. Tu seveda v prvi vrsti ciljam na plavalce in plavalke. Vsi njihovi konkurenti dosegajo osebne in državne rekorde, naši pa za njimi zaostajajo po več kot sekundo. Ko je pred 8 leti v Pekingu Damir Dugonjič priplaval do polfinala in ko se je leto dni kasneje na SP v Rimu uvrstil v finale ter spustil državni rekord pod minuto, se je za trenutek zazdelo, da smo morda vendarle dobili plavalca, ki se je uspel izogniti pastem slovenske »malobazenske« miselnosti, katero je leta in leta poosebljal Peter Mankoč, večkratni svetovni in evropski prvak ter svetovni rekorder v disciplini, ki je v velikih bazenih sploh ni mogoče plavati. Toda očitno Dugonjič ni zmogel tega preskoka in svoje najboljše rezultate zdaj dosega v malih bazenih in še to na 50 metrov prsno, ki sploh ni olimpijska disciplina. Pravzaprav slabše ne more biti, lahko je samo še bolje – ta naslovni stavek današnjega bloga za naše plavanje gotovo drži, sposodil sem si ga pa pri Rainerju Pariaseku, voditelju avstrijskega studia v Riu. Tudi našim sosedom gredo namreč stvari za enkrat bolj slabo od rok in od nog – njihov glavni adut preteklega vikenda, judoist Paitscher, je treščil na hrbet že po 27 sekundah uvodne borbe – in Pariasek je v tolažbo gledalcem lahko ponudil zgolj dejstvo, da slabše pač ne more biti, stvari se lahko samo še izboljšajo. Imajo pa Avstrijci olimpijski studio na sloviti plaži Ipanema, pri TV Sloveniji pa je nekdo prišel na »genialno« idejo, da v ljubljanski studio nasujejo mivko ter da Sanja Modrić in Matic Osovnikar v japonkah gledalcem nekako skušata pričarati brazilsko vzdušje. Vsaka podobnost s tisto večbarvno šipo, ki smo jo njega dni postavljali pred črno-bele televizije, je zgolj slučajna.
Nočna tekma rokometašev z Egiptom je pokazala, kako nehvaležne so lahko napovedi, posebej še tiste o taktiki. Vsi, ki ste brali moja razmišljanja pred tekmo in ki ste jo gledali, ste se gotovo muzali, ko sta ekipi igrali ravno obratni obrambi od napovedanih – Egipčani plitko 6-0 (očitno so nas vsi dobro preštudirali in vedo, da nimamo visokih zunanjih), naši pa so tekmo obrnili ravno s 4-2 obrambo, ki sem jo pripisoval nasprotniku. Tega smo dolgo lomili, uspeli priti v dobljen položaj, na koncu pa po nam svojstvenih bedarijah skoraj »uspeli« zapraviti zmago. A zmaga vendarle šteje, prve tekme so vedno težke, vsi papirnati favoriti se mučijo, ne le v rokometu (kjer so Hrvati izgubili s Katarjem, Poljaki pa z domačini), tudi v drugih ekipnih športih ne manjka presenečenj: v odbojki so Kanadčani z gladkih 3:0 odpravili ZDA, hrvaški košarkarji so s fantastično rampo Šarića Gasolu v zadnji sekundi »zamrznili« Špance, brazilski nogometaši z Neymarjem na čelu v dveh tekmah niso dosegli gola, zame pa je največja senzacija zmaga rokometašic Angole nad Romunkami. Tako pač je, favoriti so pod hudim pritiskom, nasprotniki pa razbremenjeni in ko enkrat »zavohajo kri« se favorit le stežka izvleče, nenazadnje je izpadel tudi Đoković, ki za razliko od prej omenjenih sploh nima možnosti za popravni izpit.
Naj se – preden bo ob poplavi dogajanja zbledela iz spomina – še malo ozrem na spektakularno otvoritev. Brazilija se je izkazala, vse črnoglede napovedi so zdaj le še spomin. Že ko sem včasih zavzeto spremljal nastope brazilskih nogometašev, me je večkrat prešinilo, da je to ena redkih držav sveta, kjer rasna enakopravnost ni le črka zakona, le malo kje je najti takšno pestrost in pomešanost ras in raznih odtenkov polti. In tudi tokrat smo se lahko spet prepričali v to, bilo je krasno, živo, pestro. Vedno me fascinira mimohod držav, tudi tu je prisotna ta raznolikost in pestrost. Narodi pošljejo na igre najboljše mlade ljudi, kar jih premorejo in ti športniki skupaj tvorijo upanje in prihodnost človeštva. V mimohodu so več kot očitni karakterji različnih narodov – nekateri (npr. Američani, Italijani, Brazilci) razposajeno in veselo poskakujejo ter klikajo na svoje mobilne naprave, drugi (npr. Nemci in Skandinavci) se držijo dostojanstveno, zavedajoč se časti in odgovornosti, ki so jim jo z imenovanjem v olimpijsko ekipo izkazali in naložili njihovi sonarodnjaki. Manjše in bolj eksotične države so odete v svoje narodne noše – Indonezijska me je še prav posebej impresionirala – zavedajoč se, da je to ena redkih, morda celo edina priložnost, da svetu pokažejo delček svoje kulture in izročila, kakršnakoli že ta sta.
]]>Mon, 12 Feb 2024 13:34:23 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-rio-2016/olimpiade-moje-mladostiJa, šele ko se spomnim, da sem spremljal že kar enajst poletnih olimpijskih iger, se pravzaprav zavem, kako star sem že in da je za mano že več kot polovica mojega življenja! Moje prve poletne OI so bile tiste v Munchnu 1972. Začele so se 26. avgusta in teden dni zatem sem prvič veselo odkorakal v prvi razred osnovne šole. Moj stari oče, ki je bil velik športni navdušenec, me je celo poletje pripravljal na šolo in seveda na olimpijado. Risala sva olimpijske kroge, razlagal mi je, kaj pomenijo barve na njih, kako so stari Grki med igrami razglasili premirje, pa o sami ideji iger in o nekem francoskem baronu, ki je vse skupaj prenesel v sodobni čas, na veliko je razlagal o plemenitosti in domoljubnosti sokolov in kako je bil slovenski sokol Štukelj svoj čas najboljši telovadec na svetu ter olimpijski zmagovalec, naš prvi olimpionik (vem, da se danes nekateri nad tem izrazom zmrdujejo, ampak gre za grški izraz za olimpijskega zmagovalca, olympio nike). Kadar je beseda nanesla na atletiko, je vedno govoril o »lahki« atletiki, med »težko« je njegova generacija prištevala rokoborbo in dviganje uteži. Seveda ni ostalo zgolj pri teoriji: na dvorišču sva si podajala ali brcala žogo, doma pa sem moral delati raznorazne vaje, najbolj mi je ostala v spominu tista, ko se je bilo potrebno s prsti na rokah dotakniti prstov na nogah, brez da bi pokrčil kolena – danes mi to niti slučajno ne uspe več. No, iz časa OI sem si najbolj zapomnil tisti dan, ko sem smel z njim k g. Lubeju gledat atletiko, na sporedu je bil namreč met kopja z našo Celjanko Natašo Urbančič in pridružil se nam je tudi njen oče; pri dedkovih znancih sem vedno vzbujal veliko zanimanja, bil sem pravi eksotični primerek  – »ta mlada Kopušarjeva ima poba z Indijcem«. Kakorkoli že, Urbančičeva je bila peta z novim državnim rekordom (kar je bila tudi najboljša slovenska uvrstitev na tistih igrah) in vsi so bili zadovoljni, čeprav sta jim šli malce v nos prvouvrščeni vzhodni Nemki, »moja vsaj zgleda kot ženska« je dejal stari Urbi, ko sta mu druga dva čestitala. Še prej smo gledali moški met kopja, kjer sta se za zmago dajala zahodni Nemec Wolfermann in predstavnik SZ Janis Lusis. Toliko sem že vedel, da se je v takih primerih pri nas doma obvezno navijalo za Nemce, tukaj pa so na moje veliko presenečenje vsi trije družno navijali za Rusa (in bili na koncu razočarani, ko je za 2 cm izgubil zlato). Tam sem bil seveda previdno tiho, a ko sva šla domov, sem si vendarle upal povprašati, kako je zdaj s tem. »Boš že razumel, ko boš večji«, je odvrnil, »za enkrat zadostuje, da veš, da v SZ živijo še drugi narodi, ne samo Rusi.« Še o mnogo čem so se pogovarjali, dva dni prej je prišlo do terorističnega napada v olimpijski vasi in kadarkoli je pogovor nanesel na to temo, je bilo v povezavi s Palestinci obvezno slišati besedo, ki se sicer uporablja kot zmerljivka za Rome, spraševali so se ali bodo Američani zdaj poslali Spitza domov. Ta slednji je bil namreč Žid in največja zvezda ter atrakcija celotne olimpijade, osvojil je 7 zlatih medalj in še eno srebrno za povrhu. G. Lubej je gostoma pridno natakal vino (domače, seveda – doletela me je velika čast, ko sem smel poskusiti majhen požirek, pravzaprav sem bolj namočil jezik) in premosorazmerno s količino popitega vina je tudi rasla frekvenca uporabe zgoraj omenjenega sinonima za Rome. Proti koncu iger sva doma gledala napeto rokometno polfinale med Jugoslavijo in Romunijo, jasno je bilo, da bo zmagovalec osvojil zlato medaljo, kasnejše finale s Čehi je bilo za Horvata, Lazarevića, Pokrajca in ostale jugovelemojstre rokometne igre le še formalnost. Seveda sva spremljala tudi zmage Parlova, njega je moj stari oče še posebej občudoval, nekoč je namreč gledal neko reportažo o njegovih treningih, kjer je iz pulskega šampiona lil znoj, kot da je ravno prišel izpod tuša, to pa je bilo povsem v skladu s špartansko miselnostjo mojega dedka, da »se samo s trdim in napornim delom ter samoodpovedovanjem in trpljenjem lahko kaj doseže«. Ko so se igre končale nisem mogel niti slutiti, da bodo to tudi edine poletne igre, ki sva jih s starim očetom spremljala skupaj – Montreal 1976 in Moskvo 1980 sem spremljal v Angliji, Los Angeles 1984 v Mostarju v vojski, 1988 (Seul) pa je bil moj ljubi dobri dedek že zelo bolan in v bolnici.
Naslednje poletne igre, tiste v Montrealu 1976, sem torej spremljal v Angliji, kamor sem poleti hodil k staršem na počitnice. Moja poglavitna težava je bila v tem, da BBC prvi teden ni prenašala ekipnih športov, ki so me poleg atletike seveda najbolj zanimali, saj je bila Jugoslavija prava velesila v košarki, rokometu in vaterpolu. Namesto tekem Jugoslavije sem bil tako prisiljen »občudovati« gimnastiko z Nadio Comaneci v glavni vlogi in pa neskončno dolge prenose veslanja in jadranja, kjer so bili Britanci močni in so se borili za medalje. Tako sem se moral znajti drugače in sem vsako jutro hodil v bližnjo trafiko pogledat športno stran Daily Telegrapha z vsemi olimpijskimi rezultati – moj oče je bil namreč prevarčen, da bi dovolil vsakodnevno kupovanje časopisov, še sam jih je občasno hodil brat v knjižnico. Prodajalka Mrs. Fiona je bila prijazna priletna gospa, ki je s štiriurnim dopoldanskim delom v trafiki krpala moževo pokojnino in spočetka me je malo čudno gledala, ko sem rekel, da bi rad samo v časopisu samo pogledal šport  in ji ga potem vrnil, no, po par dnevih pa je vzklikala, že ko me je od daleč zagledala: »Yugoslavia won in basketball, Yugoslavia has won!« Seveda je že zjutraj zame »prečekirala« športne strani, neverjetno, kako jo je zanimalo vse o Jugoslaviji, pa o »Marshall Titou« in še o čem. Mene »Titou« že takrat ni kaj dosti zanimal, zato pa so toliko bolj rasli košarkarski apetiti (rokomet in vaterpolo sta se končala bolj klavrno), še posebej, ko sem ugotovil, da smo nekako premagali Italijo 88:87 (posnetek sem na youtube-u videl šele pred kratkim) in se uvrstili v polfinale. To polfinale z SZ pa je BBC prenašala in mojemu veselju ob zmagi in uvrstitvi v finale ni bilo ne konca ne kraja. Sicer sem vedel, da tam proti ZDA ne bo kaj dosti za praskati, ampak glavno, da smo premagali osovražene Sovjete. Naslednji jugovrhunec bi morala biti atletika – takrat smo imeli dva izvrstna atleta v Sušanju in Stekiću. Ostala atletska tekmovanja so bila izjemna, spomnim se presenetljive zmage Haseleya Crawforda na 100 metrov, toda za načrtovana vrhunca sem bil vendarle prikrajšan. Oba naša favorita sta morala leto pred olimpijskimi igrami odslužiti vojsko in tako v Montreal nista prišla v optimalni formi. Jugoslavija je sicer imela precej podoben politični in gospodarski sistem kot vzhodni blok (kjer so športnikom dajali prednost pred »navadnimi« državljani), toda pri športu o socializmu ni bilo ne duha ne sluha! Sušanj je bil tako v finalu šesti, Stekića pa sploh nisem mogel gledati! Ko namreč je oče na dan finala skoka v daljavo prišel ob 6h iz službe, sta se z mamo strinjala, da nocoj ne bo kuhala, ampak bomo naročili hrano kar iz indijske restavracije (ponavadi smo jedli okrog 8h zvečer in točno takrat se je imelo pričeti finale skoka v daljavo). Takoj mi je bilo nekaj sumljivo in po poizvedovanju sem izvedel, da je nocoj na BBC2 premiera Upora na ladji Bounty z maminim najljubšim igralcem Marlonom Brandom. Hiter pogled v tv spored je razkril grozljivo dejstvo, da se film začne na minuto točno takrat, kot skok v daljavo – oboje ob 20.15 – in da traja več kot 3 ure! Nič ni pomagalo, ne jeza, ne prošnje, ne jok, ne (spodleteli) poskus bojkota hrane, Marlon Brando je gladko odtehtal  Nenada Stekića in tako sem šele naslednje jutro (med filmom sem seveda zaspal) izvedel, da je Stekić ostal brez tako željene medalje. Kadarkoli na enem od številnih filmskih kanalov zasledim ta film ali pa na zaslonu samo zagledam Marlona Branda, se še dandanašnji spomnim na tisto davno poletje 1976 in na moje prestane duševne muke ob spremljanju podvigov upornih angleških mornarjev po južnem Pacifiku namesto skoka v daljavo!
Ko je prišel čas za naslednje poletne igre v Moskvi 1980 sem že hodil v prvi letnik Gimnazije, toda moje olimpijske težave so ostale enake. Spet sem bil v času olimpijade pri starših v Angliji in na BBC spet ni bilo moč spremljati ekipnih športov. Tokrat je bilo vse skupaj še huje, ker je Britanski olimpijski komite igre zaradi sovjetske invazije v Afganistan bojkotiral (britanski športniki pa so nastopali pod olimpijsko zastavo) in vsled tega so na njihovi televiziji močno okrnili olimpijski program; namesto načrtovanih 180 ur prenosov in posnetkov so se na koncu odločili le za borih 60 ur, pa še te so bile v glavnem posvečene epskemu dvoboju na srednjih progah med Coeom in Ovettom. Na koncu so bili vsi zadovoljni, saj sta vsak osvojila po dve medalji, od tega  eno zlato. Spet sem moral po informacije v bližnjo trafiko, le da tam ni bilo več Mrs. Fione (izvedel sem, da je pred kratkim umrla, tako kot njen »Titou«), namesto nje je bil tam nek Jamajčan, ki se mu ni ljubilo prav nič. Ko sem vprašal za časopis, je samo pomignil, češ, tamle je in imel sem občutek, da se ne bi preveč sekiral, tudi če bi ga bil kar odnesel. No, vseeno pa sem se lahko znova veselil uspehov našega košarkarskega dream-teama, ki je tokrat, ko zaradi bojkota ni bilo ZDA, pometel z vsemi tekmeci in osvojil zlato. Drugo zlato je osvojil Kačar, boks so še kolikor toliko prenašali in odlični Lala se je poigraval s tekmeci, najbolj pa prebutal nekega vzhodnega Nemca, ki si je ta dvoboj zagotovo zapomnil za vse življenje. V atletiki je pozornost veljala našemu Celjanu Roku Kopitarju, ki je spomladi v Mariboru postavil odličen državni rekord 400m z ovirami 49.11; ker na OI zaradi bojkota ni bilo Američanov in v Evropi nepremagljivega Haralda Schmidta, je bilo upanje na medaljo kolikor toliko realno in upravičeno. Do finala je šlo vse gladko, tam pa je Rok odtekel morda malce slabše in bil na koncu peti. Zlato in srebro sta osvojila našopana Rus in vzhodni Nemec, za bronasto medaljo pa je zadostoval ravno izid 49.11, če bi torej odtekel osebni rekord, bi jo verjetno osvojil! Poleg olimpijskih iger so tisto poletje zaznamovali še moji kadilski poskusi – v prvem letniku Gimnazije sem pričel kaditi in na Brniku sem v duty-freeju junaško kupil celo šteko Gitanes brez filtra, kdor jih je kdaj poskusil, ve, da so močne kot sam hudič, pravi strup za pljuča. Kajenje je bilo potrebno seveda skrivati, pred mamo sicer ne, toda če bi oče samo posumil, da kadim, bi nastal cel cirkus. K sreči sem imel zaveznika, z mano je bil nek moj sorodnik in vrstnik (takrat se v Anglijo še ni hodilo kar tako in njegovi starši so z veseljem sprejeli povabilo mojih, da sin preživi del počitnic z nami) tako, da sva skupaj hodila v park ter tam kadila in seveda opazovala punce, ki so takrat za naju že počasi prehajale v središče zanimanja, kot se za 15-letne mulce tudi spodobi. Punce so naju komaj zaznale (ali pa so se vsaj delale tako), kljub temu sva se jeseni doma na veliko hvalila, kako sva »pecala« Angležinje. Ko je bilo olimpijskih iger konec, so se končale tudi moje težave z BBC in ko sem štiri leta kasneje v vojski gledal naslednjo olimpijado sem si od srca zaželel, da bi bil namesto v kasarni v Angliji, tudi če ne bi videl niti minute košarke in ostalih ekipnih športov.
]]>Mon, 12 Feb 2024 13:33:00 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-rio-2016/zika-in-doktorjiPred pričetkom vsakih olimpijskih iger je prisotna nervoza, pri tekmovalcih, pri organizatorjih, pri MOK-u in verjetno še kje. Tudi tokrat je tako, le da dodatno dimenzijo vsemu skupaj dajeta še virus Zika in ruska dopinška afera (sami izberite, kaj je slabše, da te piči nadležni brazilski brenčač ali kak tavarišč daktor). Več kot očitno je, da so v to afero vpleteni ne le športniki, ampak tudi športni in še kakšni drugačni funkcionarji, med njimi pa najbolj izstopajo ravno tisti, ki bi morali skrbeti za regularnost in neoporečnost postopka kontrole uživanja prepovedanih substanc. Zame ima vse skupaj korenine v 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja, ko je bil doping predvsem v SZ in NDR sponzoriran s strani države, ki je hotela prek športnih uspehov dokazovati »uspešnost, učinkovitost in naprednost« političnega sistema. Sicer daleč od tega, da bi bili ti dve državi edini, kjer se je jemalo doping, toda drugod je šlo za individualne »projekte«, tu pa za sistemske. Samo spomnimo se vzhodnonemških plavalk, ki so dominirale na OI in SP, postavljale nove in nove neverjetne svetovne rekorde ter vse ostale plavalke bolj ali manj zreducirale na boj za bronasto medaljo, saj so imele države pravico postaviti le do dve tekmovalki na disciplino – še sreča da je bilo temu tako, sicer bi »postavne« tevtonke pobrale prav vse medalje. Toda najbolj očitno in zastrašujoče učinkovito je bilo vse skupaj v atletiki, kraljici športov in paradnemu konju vsakih OI. Če malo pogledamo statistiko, pridemo do dih jemajočih ugotovitev, predvsem pri ženskih metih. Kroglo je prek 21 metrov doslej sunilo 34 atletinj, od tega jih je bilo 12 iz SZ in 11 iz NDR; po letu 2000 je ta dosežek uspel le še trem: Larisi Pelešenko, Nadzeyi Ostapčuk (obe sta bili kasneje »ujeti«) in novozelandski atletski divi Valerie Adams. Njen rezultat 21.24 (morda edini »čisti« met prek 21 metrov) je 24. na lestvici vseh časov ter skoraj meter in pol slabši od svetovnega rekorda 22.63 Rusinje Natalije Lisovskaje. Podoben ali še slabši je položaj pri metu diska: prek 70 metrov ga je doslej zalučalo 25 atletinj, samo trenutno najboljši metalki diska na svetu, Hrvatici Sandri Perković pa je to uspelo v tem tisočletju (a tudi ona je že »počivala« - uradno sicer zaradi kapljic za nos). Sandrinih 71.08 je na 18. mestu večne lestvice in kar za slabih 6 metrov zaostaja za uradnim svetovnim rekordom 76.80 »brhke« Gabrielle Reinsch. Poleg slednje je 70 metrov preseglo še 7 vzhodnih Nemk in 7 Rusinj, torej gre tudi tu več kot polovica teh »fantastičnih« dosežkov na račun SZ in NDR. Verjetno bi imeli precej podobne lestvice vseh časov tudi pri metih kopja in kladiva, če ne bi 1999 uvedli novega kopja in če ne bi kladivo postala uradna disciplina šele po letu 2000. Podobno bi se lahko »zgražali« nad svetovnim rekordom Marite Koch na 400 metrov, pa vendar njen čas 47.60 – tako kot oba šprinterska rekorda razvpite Flo-Jo – precej odstopa tudi od sodobnic, tako da lahko tukaj morda zamižimo na eno oko in vsaj pogojno priznamo fenomenalnost in izjemnost njunih dosežkov. Mariti Koch se je na 400 metrov še najbolj (47.99) približala še ena »missica« tistega časa – Čehinja Jarmila Kratochwilova, sicer lastnica najstarejšega ženskega svetovnega rekorda, davnega 1983 je 800 metrov pretekla v času 1:53.28. No, gospa je danes predsednica češke atletske zveze in deklarativna borka proti dopingu, pa še precej bolje izgleda, kot je nekoč… Ko je v Evropi padla železna zavesa, so atletsko dopinško štafeto prevzele Kitajke: bojda s pomočjo želvje juhe (!) so postavile niz neverjetnih članskih, mladinskih in kadetskih svetovnih rekordov na srednjih in dolgih progah – iz tistega časa je morda še najbolj v spominu ostalo povsem upravičeno zgražanje in žvižganje celotnega štadiona na SP v Stuttgartu 1993, ko so tri kitajske kloniranke tekle svoj solo tek na 3.000 metrov, pri čemer niso niti enkrat zamenjale vrstnega reda, razdalja med njimi pa se ves čas teka ni spremenila niti za milimeter. Toda poostrene dopinške kontrole WADA so Kitajcem stopile na prste, v Nemčiji pa je po združitvi vendarle prevladalo spoznanje o katastrofalnih posledicah dopinga; samo osem nemških ženskih atletskih rekordov je bilo postavljenih v tem tisočletju; od tega jih je sedem v »novih« disciplinah 5000m, steeplechasu, kladivu, kopju, skoku ob palici, troskoku in hoji na 20km; le Ariane Friedrich je v skoku v višino z 2.06 presegla prejšnje NDR dosežke. Tako se je sistemska in sponzorirana dopinška manipulacija obdržala samo še v Rusiji (in po mojem skromnem mnenju tudi v Belorusiji – sliši se neverjetno, ampak notorični »farmacevt« Ivan Tihon bo spet nastopil na OI, letos ima drugi rezultat na svetu v metu kladiva, 80.04), več kot očitno gre za vsesplošno koordinacijo med športniki, zdravniki in antidopinškimi funkcionarji, edina razlika od prejšnjih železnih časov je verjetno le v dodanem pojavu korupcije in v višini zneskov, ki so romali iz žepa v žep. Verjetno res ne bi bilo prav, da bi iz iger izključili vse ruske športnice in športnike, že pri ekipnih športih bi nastale težave – takoj bi bila ena skupina lažja od druge. Pri atletih je meni osebno najbolj žal za dva: veliko in takorekoč nepremagljivo Eleno Isinbajevo ter nepredvidljivega maga skoka v višino Ivana Uhova, ki se je sicer že tudi večkrat »dopingiral«, ampak z alkoholom, ta pa za enkrat v atletiki še ni prepovedan! Bodi za prvič dovolj in bodi dovolj o dopingu, let the games begin!
]]>