<![CDATA[Laskodrinker - SP 2026]]>Mon, 17 Aug 2026 04:23:53 +0200Weebly<![CDATA[DEJA VU]]>Tue, 21 Jul 2026 12:35:13 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-sp2026/deja-vuFinale letošnjega SP je bil za obe finalistki nekakšen deja vu, ponovitev zgodovine iz nekega prejšnjega finala. Španija je do naslova prišla na zelo podoben način, kot leta 2010, ko je v svojem edinem dosedanjem finalu v Južni Afriki premagala Nizozemsko. Tudi takrat se je tekma končala brez zadetkov, tudi takrat so Španci dominirali (sicer ne tako zelo, kot tokrat) in tudi takrat so Španci zmagali z golom v podaljšku – zadel je Iniesta. Argentinci pa so se zagotovo spomnili na leto 1990 in poraz proti Nemcem 0:1, ko je par minut pred koncem Brehme zadel z bele točke; Maradona in ostali so bili tedaj celo tekmo v podrejenem položaju, tako kot tokrat si praktično niso ustvarili niti ene priložnosti in tako kot tokrat tudi takrat niso zmogli športno prenesti poraza, tekmo so končali s samo devetimi na igrišču, no, tokrat so jo z desetimi.

Španija je igrala v svojem prepoznavnem modelu z visoko posestjo žoge (večino tekme je nadzirala ritem), široko postavljenimi krili za raztezanje argentinske obrambe in agresivnim pritiskom po izgubljeni žogi.  Ključni cilj je bil prisiliti Argentino v nizko obrambno postavitev in jo utruditi z dolgimi obdobji branjenja. Čeprav si je Španija ustvarila okoli 20 strelov, je večina prihajala proti zelo strnjeni obrambi, zato čistih priložnosti dolgo ni bilo. Argentina se je postavila v  globok obrambni blok, z ozkimi razdaljami med linijami, osredotočila se je na prekinjanje španskih kombinacij in čakala na protinapade.

Tako kot Francija v polfinalu tudi Argentina v rednem delu praktično ni uspela ogroziti španskih vrat. Španska sredina je učinkovito prekinjala prehode, zato Messi in napadalci niso dobili dovolj uporabnih žog.  Izključitev Enza Fernándeza je tehtnico dokončno nagnila na špansko stran. Z igralcem več je Španija še povečala pritisk, Ferran Torres pa je v 106. minuti izkoristil odbito žogo v kazenskem prostoru in odločil finale. Čeprav nismo videli veliko odprtega nogometa, je bil finale zanimiv primer "pozicijskega šaha". Argentina je skoraj 100 minut uspešno branila nizki blok, vendar brez resne napadalne grožnje. Španija je vztrajala pri svojem modelu igre, ohranila disciplino in na koncu dočakala trenutek, ko je obrambna struktura Argentine popustila.  Paradoksalno je največja moč Španije v njeni obrambno – sredinski liniji; na celem prvenstvu so na osmih tekmah prejeli en sam gol (kar je najmanj med vsemi prvaki doslej).

Iz skupinskega dela se je med 32 prebilo 13 ekip iz Evrope, 9 iz Afrike, 5 iz Južne Amerike, 3 iz Severne / Srednje Amerike ter 2 iz Azije. Med 16 jih je bilo iz Evrope 7, iz Južne Amerike 4, iz Severne / Srednje Amerike3 in iz Afrike 2. V četrtfinalu se je že vzpostavilo realno razmerje moči med celinskimi konfederacijami – Evropa je tam imela kar 6 predstavnikov, po enega pa Južna Amerika in Afrika. Na prvenstvu je padlo 308 golov, kar je največ doslej (jasno, odigranih je bilo tudi največ tekem, kar 104) in znaša solidnih 2,96 gola na tekmo, torej smo v povprečju videli 3 gole na tekmo. Nasploh smo lahko gledali atraktiven in napadalen nogomet; v izločilnem delu je šlo 9 tekem v podaljšek, od tega 4 tudi na izvajanje penalov – eno izmed teh je prineslo tudi največjo senzacijo prvenstva, izpad Nemčije. Žreb je bil zastavljen tako, da je že v 1/16 finala prišlo do nekaterih dvobojev (npr. NET:MAR, POR:CRO ali BEL:SEN), ki bi po kvaliteti nasprotnic zagotovo sodili v kako kasnejšo fazo. Zgornja polovica žreba (SPA, FRA, POR, CRO, BEL in – če ne bi izpadla – GER) je bila izrazito težja, po drugi strani pa se je ARG sprehodila do polfinala, kjer naj bi jo čakal zmagovalec dvoboja med BRA in ENG, toda iz te moke ni bilo kruha, za kar so poskrbeli Norvežani, oziroma bolje rečeno Erling Haaland osebno. Dve najboljši (ali vsaj najbolj dramatični) tekmi turnirja je odigrala Anglija; najprej vojna z Mehiko, potem pa bunker proti Argentini, tisti argentinski pritisk po prejetem golu bo še dolgo živel v spominu in že zdaj nedvomno sodi med »večne« klasike vseh SP.

FIFA se je celo prvenstvo »trudila« ubiti nogomet in šport z VAR odločitvami, hydration breaki in razveljavitvijo rdečega kartona Američanu, na koncu pa ji je to uspelo v finalu z obupno dolgim glasbenim »showom« in bebavimi vložki Infantina in Trumpa. Naj bom povsem jasen, vem, da se kdo z mano ne bo strinjal, ampak glasba ne sodi k športu – glasba je zabava, šport pa vojna, boj za zmago na življenje in smrt. Zaradi naštetega je nogomet zame – kljub nekaterim sijajnim tekmam in briljantnim mojstrovinam posameznikov – veliki poraženec tega prvenstva. V kolikor ne bo prišlo do kakih sprememb – in lahko smo prepričani, da ne bo – bo naslednje prvenstvo podobno ali še slabše. Pri FIFI razmišljajo o kar 64 udeleženkah (kar je skoraj tretjina njenih članic) in spomnili so se še ene neumnosti: SP 2030 bo sicer v Španiji, Portugalski in Maroku, toda prve tri tekme se bodo odigrale v Urugvaju, Argentini in Paragvaju, bojda v čast stote obletnice prvega SP 1930. Kako bodo potem udeleženci teh prvih tekem po dolgem poletu prek Atlantika lahko enakopravno igrali z nasprotniki, ostaja seveda uganka. Ampak FIFA in Infantino seveda vse vesta in imata odgovor na vse. Mi pa vemo, da je na tem SP nogometno sonce zašlo in da bomo še dolgo živeli v temi VAR-a, FIFE in Infantina.
]]><![CDATA[KRI NI VODA]]>Thu, 16 Jul 2026 16:19:23 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-sp2026/july-16th-2026Oba polfinalna papirnata favorita, Francija in Anglija, imata v ekipi polno priseljencev (ali njihovih potomcev) in obe multi-kulti nogometni velesili sta izgubili. Obratno sta španska (z izjemo Yamala) in argentinska reprezentanca sestavljeni iz »domačih« igralcev; očitno so ti avtohtonci pripravljeni dati več od sebe in bolj pritisniti  v tistih mejnih situacijah, ko se tekma lomi. Prvi polfinalni obračun med Španijo in Francijo ni bil le dvoboj dveh nogometnih velesil, ampak tudi spopad dveh različnih nogometnih filozofij. Na eni strani je bila Španija Luisa de la Fuenteja, ki je želela nadzor nad tekmo skozi posest, organiziran pritisk in potrpežljivo gradnjo napadov, na drugi pa Francija Didierja Deschampsa, ki je na tem prvenstvu igrala precej bolj napadalno kot v preteklih letih in veliko stavila na individualno kakovost svojih zvezdnikov. Španija je tekmo začela v svoji prepoznavni postavitvi 4-3-3, ki se je v fazi napada pogosto spreminjala v 3-2-5. Oba bočna branilca sta se pomikala zelo visoko, Rodri pa se je spuščal med osrednja branilca in skrbel za miren prenos žoge iz zadnje vrste. Toda ključ španske igre ni bila zgolj visoka posest žoge, temveč kakovost pozicioniranja. Vezisti so se nenehno ponujali med francoskimi linijami, kar je Franciji preprečevalo ustvarjanje učinkovitega visokega pritiska. Olmo in Ruiz sta z inteligentnim gibanjem ustvarjala številčno prednost na sredini igrišča, Yamal pa je neprestano raztegoval francosko obrambo in ravno po enem njegovih prodorov je Španija prišla do enajstmetrovke za vodstvo.

Po vsaki izgubi žoge je Španija takoj izvedla agresiven pritisk s ciljem Franciji preprečiti hiter prehod v protinapad; to je tudi eden glavnih razlogov, da Mbappé večino tekme ni dobival žog v prostor. Francija je sicer želela igrati višje, hitreje prihajati do zaključkov in izkoristiti hitrost svojih krilnih igralcev, toda prav ta bolj odprta postavitev se je proti Španiji izkazala za dvorezen meč; ko so Francozi izgubili žogo, je med napadom in obrambo pogosto nastala velika razdalja. Tchouameni in Rabiot sta ostajala v podrejenem položaju proti številčno močnejši španski sredini, zaradi česar je Španija brez večjih težav nadzorovala tempo srečanja. Sijajni Rodri je znova odigral vlogo dirigenta, njegova sposobnost umirjanja igre in pravočasnega menjavanja strani napada je Francoze silila v nenehno premikanje brez žoge, po drugi strani pa je Olmo je z gibanjem med linijami vlekel francoske veziste iz njihovih položajev, Ruiz pa je odlično napadal prazne prostore. Francija je želela sredino preskočiti s hitrimi navpičnimi podajami proti napadalcem, vendar je španska obrambna linija pravočasno prestrezala večino teh poskusov. Posledično so Francozi vse pogosteje iskali individualne rešitve, kar je bila voda na mlin odlično organizirani španski obrambi. Akcija za drugi gol je odlično ponazorila razliko med ekipama: Španija je dolgo krožila z žogo, prisilila Francoze v pomikanje z ene strani na drugo, nato pa z nekaj hitrimi podajami prebila prvo obrambno linijo, Olmo je našel Porra, ki je iz drugega plana pritekel v kazenski prostor in rutinirano zadel za 2:0 - to ni bila naključna akcija, ampak rezultat potrpežljivega ustvarjanja prostora in odličnega časovnega usklajevanja gibanja igralcev. Rezultat 2:0 ne odraža le večje učinkovitosti Španije, ampak predvsem njeno taktično superiornost. De la Fuente je še enkrat dokazal, da lahko organizirana posest, inteligenten pritisk in natančno pozicioniranje nevtralizirajo tudi eno najbolj talentiranih reprezentanc na svetu, ki je prvi strel v okvir gola sprožila šele v 97. (!) minuti.

V drugem polfinalu smo gledali obračun dveh nogometnih velikanov, ki je bil (kot smo videli po koncu tekme) več kot zgolj nogometna tekma. Argentina je po dramatični zmagi z 2:1 izločila Anglijo in si zagotovila nastop v finalu. Obe reprezentanci sta tekmo začeli disciplinirano; Anglija pod šablonskim Tuchlovim vodstvom ni želela dovoliti Argentini, da bi prevzela pobudo, zato je zapirala sredino igrišča in poskušala hitro prehajati v protinapade. Argentina je na drugi strani potrpežljivo gradila napade, vendar v prvem delu ni našla veliko prostora med angleškimi obrambnimi linijami, Messi je sicer mojster nogometa, a kadar nima prostora in ko ne dobi žoge, tudi on ne more storiti ničesar.

V začetku drugega polčasa je Anglija izkoristila obdobje svoje najboljše igre. Gordon je po hitri akciji popeljal Angleže v vodstvo in zdelo se je, da imajo tekmo pod nadzorom, toda namesto da bi še naprej pritiskala, se je Anglija pomaknila nazaj. To je bila ključna napaka, kajti Argentina je začela vse bolj nadzorovati posest žoge, dvignil se je val od Buenos Airesa do Mendoze, od Parane do Ognjene zemlje, vzplamenele so pampe in angleška govedina je postala asado. Padle so Tuchlove šablone, zaplapolala je Albi Celeste, tista modro-belo-modra zastava s soncem na sredini, spregovorilo je SRCE, Gauči niso več igrali le zase, ampak za Di Stefana, za Kempesa, za Maradono in za vse rojake, angleška posest žoge je od prejetega gola do konca tekme padla na sramotnih 12%, Messi je dobil več prostora za organizacijo napadov in začelo se je nabijanje žoge v angleški kazenski prostor; znova se je pokazalo, kako nenavadno ranljiva je Anglija na visoke žoge. Dvakrat je Pickford obranil s črte, dvakrat je zacingljala vratnica, a Scaloni je poslal Enza Fernandeza na misijo, najprej ga je on zabil s 25m, potem pa je še drugi Scalonejev adut s klopi, Lautaro Martinez, samo podstavil glavo na še eno genialno Messijevo podajo (med dvema angleškima hibridoma je zadel svojega miniaturnega soigralca) in Argentina je zasluženo odkorakala v svoj že šesti finale SP. Doslej je tri (1978, 1986 in 2022) dobila, dva (1930 in 1990) pa izgubila.

Zdaj se bo za svoj četrti naslov pomerila s Španijo in to bo spopad argentinskega srca in španske racionalnosti. Če je nogomet igra taktike, strategije in kombinatorike bo Španija drugič postala svetovni prvak; če pa je igra srca, domovinskega naboja in genialnih potez, bo slavila Argentina. Sam si želim te druge variante, moje srce bije za pampe, za asado, za Messija in za deželo, ki je nekoč z odprtim srcem sprejela naše zatirane rojake. Kakorkoli že, uživajmo v nogometu in upajmo, da res spregovori fuzbal, ne pa Infantino in FIFA s kako brezvezno VAR odločitvijo.
]]><![CDATA[FINAL FOUR]]>Sun, 12 Jul 2026 19:57:29 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-sp2026/final-fourVse od davnega leta 2002 se ni zgodilo, da bi katera reprezentanca na SP imela tako dominantni trio igralcev, ki zasenčijo ne le nasprotnika temveč tudi ostale člane lastne ekipe. Takrat so v brazilski igri dominirali Rivaldo, Ronaldinho in Ronaldo, danes za Francijo na igrišču gospodarijo Olise, Dembele in Mbappe. Mnogi so Francozom napovedovali težek četrtfinalni obračun z Marokom, toda Afričani so padli brez izstreljenega naboja, Francija je bila tako dominantna, da si Maroko na celi tekmi ni ustvaril niti ene večje priložnosti. Po drugi strani so galski petelini vršili konstanten pritisk na zadnjo linijo, ki je prej ali slej morala popustiti. Francija igra najboljši in najlepši nogomet na prvenstvu in ostaja prvi favorit, deluje nepremagljivo in je na dobri poti, da osvoji prvenstvo s samimi zmagami po rednem delu, to je prvaku doslej uspelo le trikrat: Urugvaju 1930 ter Braziliji 1970 in 2002. Po drugi strani pa se je taka dominantna reprezentanca že dvakrat opekla - Puskaseva Madžarska 1954 in Socratesova Brazilija 1982.

Francozi se bodo v polfinalu (ki je, vsaj zame, finale pred finalom) srečali s Španci, ki po začetnem senzacionalnem remiju s Kapverdi rušijo vse pred seboj in dominirajo s svojo igro trikotnikov, vtekanj in kratkih podaj; na malem prostoru preštejejo nasprotnika in ga, prej ali slej, tudi razmontirajo. Belgija je sicer nudila dober odpor, po vodstvu Špancev so iz svoje edine prave priložnosti izenačili, a na koncu jih je pokopala kardinalna napaka rezervnega vratarja, podobna tisti, ki jo je v finalu SP 2002 (že spet ta analogija) storil Oliver Kahn, ko je Ronaldu poklonil vodilni gol in posledično naslov prvakov. Težko je biti pameten in napovedovati, kako se bo odvijala polfinalna tekma med Francijo in Španijo, morda bodo Francozi nasprotniku prepustili sredino in posest ter prežali na bliskovite kontre v režiji zgoraj omenjenega trojčka; morda bomo videli en tak epski spektakel, na katerega čakamo že celo prvenstvo, tekmo, ki bo zaznamovala to SP, kot je finale med Argentino in Francijo zaznamovalo prejšnjega.

Norveška je pokazala, da je nismo zastonj uvrščali med potencialna presenečenja, toda Anglija je bila vendarle premočna; Haaland enkrat za spremembo ni vsak dotik žoge spremenil v gol, angleška obramba ga je dobro »kontrolirala«, so se pa zato priložnosti ponujale drugim Vikingom. Tekmo, ki bi lahko šla v eno ali drugo smer je na koncu odločil genij Judea Bellinghama, pri njegovem drugem golu je norveški vratar »posnemal« belgijskega kolega, žogo je odbil naravnost na njegovo nogo, Angleži že celo jutro pojejo Hey Jude, Vikingi pa lahko z dvignjenimi glavami odveslajo domov. Anglija se je zdaj četrtič uvrstila v polfinale, a preboj v finale jim je uspel le enkrat, ko so na domačem SP 1966 premagali Portugalce in potem osvojili naslov. 1990 jih je po penalih izločila Matthausova Nemčija, 2018 pa po podaljšku Modrićeva Hrvaška.

Argentina je v tretji izločilni tekmi še tretjič nevarno visela a se je še tretjič izvlekla. Pravzaprav je težko reči ali se jim ne ljubi ali pa preprosto ne zmorejo odigrati cele tekme v visokem ritmu. Švico so zelo očitno podcenjevali (in hitro vodstvo je to podcenjevanje zagotovo še stopnjevalo), Messi (ki je zadel na zadnjih šestih tekmah SP) se je bolj ali manj ležerno sprehajal po igrišču. Švica sicer ne premore igralcev Messijevega kova, je pa odlično organizirana, homogena in taktično podkovana ekipa, ki je, videč, da Gauči samo čakajo na konec tekme, v drugem polčasu pritisnila višje, ta pritisk je obrodil sadove v smislu izenačenja in bogsigavedi, kako bi se zadeva razpletla, če ne bi Embolo po neumnem simuliranju moral zapustiti igrišče. Od tistega trenutka dalje so lahko Švicarji upali le še na penale, da do njih ni prišlo, je poskrbel Alvarez z enim najlepših, če ne celo kar najlepšim  golom prvenstva.

Polfinale med Anglijo in Argentino nosi v sebi poseben naboj. Ekipi sta se na SP doslej srečali petkrat, pri čemer dve tekmi še posebej izstopata, druga izmed obeh je bila odigrana v osmini finala SP 1998. Argentina je povedla, potem pa so Angleži z golom Shearerja in mojstrovino takrat komaj 18-letnega Michaela Owena prevzeli vodstvo in kazalo je, da se bodo zlahka uvrstili v četrtfinale. Toda Argentina je še pred koncem prvega polčasa izenačila, v drugem pa se je angleški kapetan Beckham pustil sprovocirati, brcnil je sedanjega trenerja Atletica Simeoneja in fasal rdečega; vse skupaj se je zavleklo v penale, kjer so Angleži (kot že tolikokrat) znova potegnili krajšo.
Toda najbolj znamenita tekma med tema nasprotnikoma (in ena najznamenitejših tekem vseh SP) slej ko prej ostaja tisto četrtfinale izpred skoraj natančno 40 let, odigrano je bilo 22.06.1986 na sloviti Azteci v Mexico Cityju, vse skupaj je potekalo malo po koncu Falklandske vojne, kar je tekmi dalo še dodaten »štih«. Zaznamoval ga je seveda Maradona z dvema neverjetnima goloma, prvega je dosegel z roko in sodnik ga je na splošno začudenje priznal. Če bi takrat obstajal VAR, bi gol razveljavili, Maradona pa bi fasal rumenega. Toda VAR-a še ni bilo in 4 minute kasneje je Maradona izvedel eno največjih mojstrovin v zgodovini nogometne igre, sam je vzel žogo na svoji polovici, preigral pet Angležev in na koncu »položil« še Shiltona za vodstvo Argentine z 2:0, pri čemer so bili vsi njegovi dotiki žoge izvedeni izključno z levo nogo. Angleži so po vstopu Barnesa zaigrali bolje, zmanjšali na 2:1, a kaj več niso zmogli in Argentina je odkorakala najprej v polfinale in nato še v finale, kjer je z zmago nad Nemčijo 3:2 vzela še svoj drugi naslov.
Morda ima tokrat Anglija v rokah celo boljše karte, je bolj raznovrstna od Argentine in ima na voljo več formacijskih opcij, toda Argentina ima Messija, ki si zagotovo ne želi reprezentančne kariere zaključiti na tekmi za tretje mesto.

V polfinale so se torej uvrstili štirje prvi nosilci, prvi štirje na FIFI-ni lestvici; tri ekipe iz Evrope in ena iz Južne Amerike, enako kot pred štirimi leti. To so dejansko štiri najbolje organizirane reprezentance, ki so tudi pri sodnikih najbolj zaščitene.

Po navadi pred polfinalom prvič objavim mojo postavo prvenstva in tule je:
Unai - Hakimi, Martinez, Cubarsi, Cucurella - Olise, Bellingham, Dembele, Messi - Haaland, Mbappe
]]><![CDATA[FIFINE VAR-iacije]]>Wed, 08 Jul 2026 06:41:35 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-sp2026/fifine-var-iacijeKo so špartanskega kralja Leonidasa pred bitko pri Termopilah vprašali, kako za vraga namerava s 1200 hopliti braniti prelaz pri Termopilah proti celotni perzijski armadi, je dejal: »Borili se bomo, dokler bo šlo.« »In potem?« »In potem se bomo borili naprej!« Več kot 2500 let kasneje so se nogometaši Paragvaja lotili Francozov na podoben način, le z malo drugačnimi sredstvi: »Klepali bomo, dokler bo šlo.« »In potem?« »In potem bomo klepali naprej!« Le da tokrat tistega »dokler bo šlo« ni bilo, ker jim je nesposobni uzbekistanski sodnik dovolil, da so Francoze neusmiljeno klepali celo tekmo; še več, tip je podelil samo tri rumene kartone in to vse tri Francozom. Da ne bo pomote, še zdaleč nisem ljubitelj Francozov, ampak celo njih mi je bilo hudo gledati, kako se na vse kriplje trudijo izogniti pogubnim štartom nasprotnika, ki je pomanjkanje kvalitete skušal nadomestiti z grobostjo. Ja, grobost je tukaj še premil izraz, morda je bolj na mestu brutalnost - eno je namreč moška igra na telo, nekaj povsem drugega pa so štarti s podplatom in stegnjeno nogo na nasprotnikove gležnje in stopala. FIFA se več kot očitno trudi pripeljati domačine čim dlje in zato jim je treba očistiti pot; na veliko žalost Infantina & Co. so bili nebodigatreba Francozi vsaj za tri razrede boljši od Paragvaja, njihova minimalna zmaga namreč niti slučajno ne odraža razmerja moči na tekmi. Žal pa fuzbal vzbuja negativna čustva in reakcije tudi pri tistih, ki bi že zaradi svojega položaja in statusa morali biti tiho. Paragvajska senatorka Celeste Amarilla poraza ni mogla preboleti in se je na X-u takole spravila nad Mbappeja: "Sploh se ni naučil pisati. Namesto materinega mleka je sesal kokosove orehe in najbolj izobražena stvar, ki jo je slišal, so bili šimpanzi." Razumi, kdor more.

Naslednji Fifin poskus forsiranja domačina je bil že bolj direkten. Mehika že po tradiciji igra vse svoje tekme na legendarnem štadionu Azteca v Mexico Cityju - edinem štadionu na svetu, ki je gostil že dve finalni tekmi svetovnega prvenstva (1970 in 1986). »Težava« tega prizorišča je v dejstvu, da leži na 2240 metrih nadmorske višine; vsa stroka, ki se s tem ukvarja, pravi, da je za aklimatizacijo na tako višino potrebno tam vedriti vsaj pet dni pred tekmo. Ampak FIFA je Mehičanom (ki so igrali v skupini A) seveda »izžrebala« zmagovalca skupine L, ki je že po abecedni logiki zaključni tekmi igrala med zadnjimi. In medtem, ko so Mehičani na Azteci odigrali vse svoje tekme v skupini ter imeli v 1/16 finala tam še lažji trening z Ekvadorjem, so morali Angleži po zadnji skupinski tekmi v New Yorku na noge Kongu v Atlanto in šele dva dni pred tekmo so prišli v Mexico City. Da bi porinila domačina naprej (in seveda pri tem zaslužila še več zelencev), je FIFA na štadion Azteca pripeljala Angleže kot kake obredne žrtve starih Aztekov, če malce pretiravam, je manjkalo samo še to, da se odsekana glava Harryja Kana zakotali po stopnicah bližnjega Templo Mayor, kjer so njega dni Azteki mesarili ujetnike v čast svojega krvoločnega boga Huitzilopochtlija. Ampak FIFA se je znova zakalkulirala - Angleže (ne le v športu in nogometu) ves preostali svet hudo podcenjuje, večini tujcev se zdijo kot kaki prijazni, a malo prismojeni pajaci, ki morajo vse početi na nek svoj čuden način, se voziti po levi, razdalje in hitrosti meriti v miljah ter urejati svoje vrtičke ob najhujših nalivih, ob petih morajo piti svoj čaj in jesti tiste svoje čudne, zvečine neokusne jedi in (kakšni bedaki!) lepo urejeno stati v gosjem redu ter čakati, da pridejo na vrsto za karkoli pač že. Saj to zvečine vse drži in o marsičem se Angleži celo norčujejo sami iz sebe, toda ko vrag odnese šalo in so stisnjeni ob zid, ko se jim zazdi, da se jim godi krivica, se ti pajaci prelevijo v divje bojevnike s katerimi ne gre preveč češenj zobati. To so na lastni koži doslej izkusili že mnogi, tokrat pa Mehičani, ki so po začetnem pritisku padli na dve klasični kontri; v štirih dosedanjih tekmah Mehika ni prejela gola, tukaj pa je kasirala dva komada v dveh minutah. Ko se je Mehičanom posvetilo, da skozi sredino ne bo šlo in da je Anglija tokrat nenavadno ranljiva pri visokih žogah, se je tekma spet odprla in FIFA je zaslutila svojo priložnost - najprej so tako dolgo gledali posnetek štarta angleškega beka, da so našli kontakt za rdeči karton (če bi imeli tak kriterij za Paragvajce, bi ti tekmo končali brez polovice ekipe), po penalu za Anglijo pa so morali pričarati še enega za Mehiko - takih kontaktov je na vsaki tekmi vsaj 5-6, ampak v nekatere se v VAR sobi zapičijo, v druge pa ne, odvisno kdo je kdo. Ta penal je že četrta - po obeh hrvaških in tistem kobajagi prekrškom Nemca nad paragvajskim vratarjem - sporna VAR odločitev, ki sem jo videl, morda je bila še kakšna, ki je nisem. Da se razumemo, vse te odločitve se lahko sodijo kot so se, lahko pa se tudi ne in ko sta na eni tekmi dve takšni mejni odločitvi in obe v korist ene in iste ekipe, potem je jasno, kam pes taco moli.

Drugemu domačinu, Kanadi, FIFA ni mogla pomagati (morda tudi ni hotela, ker Kanada itak ni igrala več doma) - Maroko je lepo demonstriral, kako se igra proti takim električnim zajcem na Duracell baterije, najprej je absorbiral pritisk, nato pa lepo počakal, da zajcem zmanjka energije in jih na koncu trikrat potopil. FIFA se tudi zagotovo ni hotela znebiti Brazilije, je pa to namesto njih storil Erling Haaland, tip je neverjeten, čim pokne po žogi, že se trese mreža. V bistvu so si Brazilci krivi sami, zapravili so cel kup priložnosti (in še penal povrhu), sicer je v njihovi igri opazen napredek, toda samo Ancelotti in Vinicius očitno nista dovolj; zdaj so že šestič zapored izpadli proti evropski reprezentanci; nazadnje so katero izmed predstavnic UEFE v izločilnem delu premagali davnega 2002, ko so po vrsti padle Belgija, Turčija in v finalu še Nemčija. Ko je 05. julija 1982 Socratesova Brazilija izpadla proti Rossijevi Italiji, je žaloval cel svet; danes, natanko 44 let kasneje - razen Brazilcev - ne žaluje nihče več.

Človek bi pomislil, da se bo FIFA po sramotah na tekmah med Hrvaško in Portugalsko, Francijo in Paragvajem ter Anglijo in Mehiko vendarle umirila; ampak ljudje smo seveda zmotljiva bitja, FIFIN pohlep pa neizmeren. Ameriškemu napadalcu Balogunu, ki je na prejšnji tekmi fasal rdečega, so ta karton šli spremeniti v, pazite, pogojnega! Kaj ta »pogojni« pomeni, ne razume nihče - mar to pomeni, da bi bil na tekmi z Belgijo izključen že, če bi prejel rumenega? Konec koncev bi lahko tudi Gvardiolov gol priznali kot »pogojnega«, pri čemer bi morali Hrvati potem v podaljšku doseči gol več od Portugalcev, da bi prišli do penalov. Na koncu je bilo vseeno, Belgija je nadebudnim Američanom odčitala pravo nogometno lekcijo, Baloguna je sijajni Ngoye pospravil v mali žep, Trossard in De Kettelare pa sta spredaj odigrala podobno simultanko kot Bellingham proti Mehiki.

Najbolj nestrpno pričakovana tekma osmine finala, tista med Španijo in Portugalsko, je minila v neskončnem iskanju luknje v nasprotnikovi obrambi, oboji so se postavili v čvrst blok, pri čemer je bila Španija vendarle konkretnejša; na koncu je ena podaja »po šivu« prerezala portugalsko obrambo in Špancem prinesla zasluženo zmago, Ronaldu pa solze slovesa. Španci gredo zdaj v četrtfinalu nad Belgijo, kar bo ponovitev tekme izpred 40 let - tudi na SP 1986 sta se ti dve ekipi srečali v četrtfinalu, v katerega sta se obe uvrstili kar malo presenetljivo. Španija je v osmini finala s štirimi goli Butraguena izločila takrat favorizirano Dansko, Belgija pa je pripravila pravo malo senzacijo, ko je v tekmi, polni preobratov, po podaljšku izločila SZ. Španija je z Michelom in Butraguenom na čelu veljala za favorita, toda Belgija je imela sijajno postavo - branil je Pfaff, v obrambi je kraljeval Gerets, igro sta vodila Vercauteren in sijajni Enzo Scifo, spredaj je na nasprotnikove napake prežal Ceulemans in ravno on je Belgijo v 35. minuti popeljal popeljal v vodstvo. Španci so potem celo tekmo lovili izenačenje in ga v 85. minuti tudi ujeli. V podaljških golov ni bilo, Eloy pa je zastreljal odločilni penal in poslal Belgijo v polfinale, kjer jo je z dvema goloma potopil Maradona.
Messi in njegova Argentina sta znova preživljala kalvarijo, Kapverdi so imeli tudi veliko sreče, Egipt pa je precej boljša ekipa, ki je takoj izpostavila poglavitno težavo Gaučov: njihova vezna linija ne more slediti hitri nasprotnikovi tranziciji in zaplava čim nasprotnik pritisne višje, struktura linij se jim podre in potem sta Tagliafico in Romero izpostavljena na čistini proti številčni premoči nasprotnikovih napadalcev. Egipčani so jim vsake toliko časa enostavno pobegnili in sejali paniko v argentinskem kazenskem prostoru. Messi je že drugič (po Avstriji) zastreljal penal in po drugem golu Egipta je Gaučom začela teči voda v grlo. Ta drugi gol je zanimiv tudi z vidika VAR-a. Par minut prej ga je VAR Egiptu razveljavil tako, da je našel prekršek na začetku akcije, globoko na polovici Egipta, igrala se je 60 minuta in FIFO je že po malem grabila panika, da ne bi Argentina slučajno izpadla. Tudi tokrat je trajalo precej dolgo, preden so Argentinci končno šli s centra, to pa zato, ker so v VAR sobi hoteli na vsak način najti kaj spornega in razveljaviti tudi tega, ampak pri najboljši volji niso mogli najti ničesar. Celo pri tistem Messijevem zastreljanem penalu je vratar krenil s črte in to precej prej, kot Livaković proti Angliji, VAR se ni oglasil, ker je bilo to še na začetku tekme in ker so bili prepričani, da bo Argentina zmlela nasprotnika tudi brez njihove pomoči. No, na koncu ga tudi je, Egipt je šel po stopinjah Senegala, Messi in Argentina pa - na zadovoljstvo vseh, vključno z mano - korakata naprej. Zdaj bodo za vstop v polfinale igrali proti Švici, ki je bila srečnejša in spretnejša pri izvajanju penalov od Kolumbije, ta tekma je imela penal-scenarij napisan že od samega začetka.

In tako je FIFA pripeljala SP do četrtfinala, bomo videli, kaj bodo v VAR sobah počeli, ko (če) bo treba poriniti Anglijo prek Norveške, Španijo prek Belgije in Argentino prek Švice. Francije ne bodo porivali prek Maroka, prej obratno, ker si FIFA silno želi znova imeti v polfinalu eno afriško ekipo, da lahko poltem blebetajo o globalnem nogometu, o priložnosti za vse in ves ostali bla, bla … Živi bili, pa videli.
 
www.laskodrinker.net/canusamex-2026.html
]]><![CDATA[DAS GIBTS DOCH NICHT]]>Sat, 04 Jul 2026 06:11:59 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-sp2026/das-gibts-doch-nichtTri tekme (BRA:JAP, NET:MAR in CRO:POR) šestnajstine finala, od katerih smo pričakovali največ, so ta pričakovanja tudi upravičile. Ampak začnimo z (doslej) edino pravo senzacijo tega prvenstva, porazom in izpadom Nemčije proti Paragvaju. Ko so Nemci leta 2014 na Maracani proslavljali svoj četrti naslov svetovnih prvakov, si zagotovo niti v sanjah niso predstavljali, da bodo na naslednjih treh prvenstvih zapored izpadli že v skupini (2018, 2022) ali v prvem krogu izločilnega dela. Očitno nemški nogometni stroki ni jasno, da mora Elf igrati čvrsto, s presingom in po krilih, ne pa da skušajo biti umetniki, ker to nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Celo na tej neslavni tekmi s skromnim Paragvajem niso mogli nič, dokler so silili skozi sredino, nevarni so postali šele, ko je vstopil Woltemade (ki izgleda, kot bi križal Vollerja in Kloseja) in so pričeli nabijati visoke žoge pred nasprotnikov gol. In seveda so potem tu še penali - Nemci so na SP doslej štirikrat izvajali penale, ki so odločali o preboju v naslednji krog in v teh štirih izvedbah so streljali 18 penalov ter zgrešili samo enkrat - Uli Stielike ga je zastreljal na tisti znameniti polfinalni tekmi proti Franciji 1982. Tukaj pa so jih proti Paragvaju streljali šest in kar trikrat zapacali, das gibts doch nicht!

Tudi Brazilija je nevarno visela, za vodstvo Japoncev je poskrbel Danilo z eno tako katastrofalno prečno podajo na svoji polovici, pred kakršnimi svarijo vsi trenerji tega sveta. Kakšna druga Brazilija bi se razpadla, toda ne ta, Ancelottijeva. Na koncu so dvakrat našli luknjo v sicer do potankosti izpopolnjeni japonski obrambi, tisti drugi gol je že spominjal na neka davna brazilska čaranja. V osmini finala bo Brazilcem vendarle lažje proti Norveški, ki ima sicer zelo potenten napad z »zverjo« Haalandom, a tudi precej porozno in nezanesljivo obrambo.

Morda se komu zdi izpad Nizozemcev presenečenje, toda Maroko kaže izjemno igro in le sreči ter nespretnosti Maročanov se imajo Oranje zahvaliti, da so sploh prišli do izvajanja penalov. Strelci so jih zgrešili pet, torej kar polovico od streljanih desetih, kar je nedopustno slab izkoristek celo za kako vaško tekmo, ne pa za SP. Maroko gre zdaj na Kanado, za katero velja, da ustvari »veliko prometa, a malo zaslužka«. Za Južno Afriko je bilo prometa dovolj, za Maroko bo zaslužka slej ko prej premalo.

Izvlekla se je Anglija, oziroma bolje rečeno, Anglijo je znova izvlekel Harry Kane. Angleški mediji so seveda neizprosni in na vprašanje »Where would England be without Harry?« strumno odgovarjajo »At home«. Angleži bodo zdaj šli na noge Mehiki, ki še ni prejela gola in leti na krilih huronskega navijanja. Ta tekma in tista med Španijo in Portugalsko sta tudi največja »šlagerja« osmine finala, se pa že zdaj nekako nakazujeta polfinalna para - FRA:SPA in BRA:ARG. Branilci naslova imajo, vsaj na papirju, odprto pot med najboljše štiri, v osmini finala jih čaka Egipt, v četrtfinalu pa zmagovalec še ene zanimive tekme, tiste med Švico in Kolumbijo.

Še bolj kot Anglija se je izvlekla Belgija. Pravzaprav so se že predali, Senegal je vse do 86. minute vodil 2:0 in kontroliral tekmo, De Bruyne in Doku sta povsem rezignirana sedela na klopi, potem pa se je od nekod prikazal Lukaku, Senegalci pa so padli v tisto črno luknjo, ko se že vnaprej zdi, da boš izgubil, da je tok usode že določen in Belgija je postala prva ekipa v zgodovini SP, ki je v izločilnih dvobojih dvakrat nadoknadila zaostanek dveh golov in šla naprej (prvič jim je to uspelo v Rusiji 2018, ko so obrnili Japonce). Izpad Senegala je naznanil potop afriških reprezentanc, od devetih sta se naprej uvrstili samo dve, poleg že omenjenega Maroka je to uspelo tudi Egiptu, ki je po obojestransko skromni predstavi na penale izločil Avstralijo, še zadnjega predstavnika Azije. Je pa Afrika dala najlepše presenečenje prvenstva, Kapverdske otoke; večina ljudi jih pozna zgolj kot turistično destinacijo, toda tukaj so peljali Argentino in Messija (ki je zabil še sedmi gol) do roba prepada. Seveda je treba reči, da so imeli neverjetno srečo, skoraj vsako polpriložnost so pretvorili v gol in konec koncev niso zmagali niti na eni tekmi od štirih odigranih. Ampak hej, tudi izgubili niso nobene, vsaj po rednem delu ne!

Tekma med Hrvati in Portugalci je bila doslej najboljša na prvenstvu, še posebej drugi polčas. Hrvati so po podrejeni vlogi v prvem polčasu stopili višje, zaigrali pogumneje in bili nevarnejši nasprotnik. Toda Portugalska je zanje zakleta, tako kot je Norveška zakleta za slovensko hokejsko reprezentanco. Tokrat sta Hrvatom presodili dve mejni VAR odločitvi, ki sta (skupaj z izborom Ronalda za igralca tekme) le še podžgali teorijo zarote, ki se že lep čas širi po družbenih omrežjih, gre pa nekako takole: na prejšnjem SP je FIFA zaradi Messija forsirala Argentino, in ker ima naslov Messi, ga mora imeti tudi Ronaldo, zato bo FIFA tokrat storila vse, da bo svetovni prvak postala Portugalska.

Sam v take bedarije seveda niti najmanj ne verjamem in prepričan sem, da jih bo konec že v osmini finala, ko bo Španija raztreščila Portugalce in njihovo zelo porozno obrambo. Mi je pa seveda žal, da je ta tekma pomenila konec neverjetnega, čudovitega obdobja Vatrenih. Na dveh zaporednih SP-jih so odigrali maksimalno možno število tekem, kar pomeni, da so bili obakrat vsaj v polfinalu. Zlatko Dalić se je iz anonimnega trenerja, ki deloval na arabskem polotoku, prelevil v enega najuspešnejših nogometnih strokovnjakov v zgodovini, Luka Modrić pa je končal veličastno kariero s kar 23 odigranimi tekmami na SP, več so jih odigrali le Messi, Ronaldo, Matthaus in Klose. In če je bil Modrić prvi vitez Vatrenih, je bil vsa ta leta njegov prvi oproda Ivan Perišić, ki je na SP odigral 21 tekem ter se zapisal v zgodovino, saj je postal komaj šesti igralec v zgodovini, ki je dosegel gol na kar štirih SP.

Tokrat prvič po osmih letih in 15 blogih svojega bloga ne morem zaključiti z zdaj že znamenitim stavkom Ajmo, Vatreni. Zato se tokratni zadnji stavek glasi: Hvala Vatreni, hvala vam dečki na svemu!  
]]><![CDATA[POPRAVCEV JE KONEC]]>Mon, 29 Jun 2026 08:03:03 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-sp2026/popravcev-je-konecKončan je skupinski del in dobili smo 32 reprezentanc, ki bodo v petih izločilnih krogih določile novega (ali starega) svetovnega prvaka; popravnih izpitov zdaj ne bo več. Pred prvenstvom se je na veliko razglabljalo, koliko točk bo potrebnih za uvrstitev naprej s tretjega mesta; na koncu se je izkazalo, da se je samo Senegal uvrstil naprej s tremi točkami, vsi ostali so potrebovali po štiri. 100% izkupiček imajo samo Argentina, Francija in seveda domačin Mehika (ki je imela sramotno lahko skupino), brez točk so ostali Haiti, Tunis, Jordanija, Uzbekistan, Irak in Panama, ki je tudi edina reprezentanca brez doseženega gola. Kar tri izmed teh ekip so iz Azije, kar tudi pove veliko o nesorazmerni zastopanosti celin na SP. Iz Azijske konfederacije sta se v izločilne boje izmed devetih ekip uspeli uvrstiti le Japonska in Avstralija, pa še ta slednja igra v Aziji bolj na lastno željo. Povsem drugače je z Afriko, od 10 afriških ekip se jih je naprej uvrstilo kar 9 (izpadel je samo Tunis), med njimi tudi senzacionalni Kapverdski otoki, ki so  - odkar zmaga šteje tri točke - postali prva reprezentanca, ki se je uvrstila naprej brez zmage in to celo kot drugouvrščena! Enako bi se - kot tretjeuvrščenemu - skorajda posrečilo Iranu, a jim je veselje preprečil infarkten zaključek tekme med Avstrijo in Alžirijo. Izmed evropskih ekip so izpadli Turki, ki so igrali čisto spodobno, a kaj, ko nikakor niso mogli zabiti gola Paragvaju in Avstraliji, ko so se potem proti Američanom razigrali, je bilo že prepozno, izpadli so Škoti (business as usual, na svojem šestem SP so še šestič izpadli v skupini) in izpadli so tudi Čehi, ki so se s svojo (ne)igro naravnost osramotili. Severna Amerika je imela kar šest predstavnikov, naprej so se uvrstili le vsi trije domačini, brez izstreljenega naboja pa so izpadli Curacao, Panama in Haiti - človek se nehote sprašuje, kako se ob tolikšnem številu mest na SP ni uspela uvrstiti ena Kostarika, ki je doslej vendarle že nekaj pokazala. Južna Amerika bi bila 100%, če ne bi presenetljivo zapacal Urugvaj, ki je pravzaprav tudi največje razočaranje skupinskega dela, v prvih dveh tekmah niso uspeli premagati skromnih ekip Savdske Arabije in Kapverdov, potem pa se seveda niso mogli izvleči proti Špancem.
 
Blestijo tisti, od katerih se je to tudi pričakovalo, najbolj On, kralj Leo, najboljši nogometaš vseh časov, La pulga atomica (atomska bolha). Dosegel je že 6 golov (in povrhu še zgrešil en penal), doslej jih je na SP zabil že rekordnih 19 in to na rekordnih 6 prvenstvih in na rekordnih 29 tekmah, kdo ve kje se bo ustavil. Na zadnjih 12 prvenstvih (vse od 1978) se je le dvakrat (Ronaldo 2002 in Mbappe 2022) zgodilo, da je najboljši strelec dosegel več kot 6 golov, deset golov pa so na enem SP doslej zabili le trije: Just Fontaine 13 (1958), Sandor Kocsis 11 (1954) in Gerd Muller 10 (1970) in morda bo prav Messi četrti, ki mu bo uspel tak podvig. Messi sicer preteče najmanj km na prvenstvu, a zanj to v argentinski koncepciji opravlja neumorni De Paul, Leo pa potem s svojo eksplozivnostjo zaključi zadeve. Če bo kdo kdaj podrl vse te Messijeve rekorde, bo to zagotovo druga velika zvezda, Killyan Mbappe, ki tako kot celotna francoska ekipa igra precej lepše in lahkotnejše kot pred 4 leti v Katarju. Vse se vrti okrog ključne naveze Olysse - Dembele - Mbappe in vsaj meni se v tem trenutku kaže Francija kot najpotentnejša ekipa in prvi favorit za naslov prvaka.
 
Prvič bomo gledali dvoboje šestnajstine finala in tukaj najbolj izstopajo tri tekme: Brazilija - Japonska, Nizozemska - Maroko in Portugalska - Hrvaška.  Brazilija je bila pred prvenstvom ena največjih neznank. Kakovost posameznikov ni bila nikoli vprašljiva, precej več dvomov pa je bilo o tem, ali lahko Carlo Ancelotti v nekaj mesecih ustvari ekipo, ki bo sposobna osvojiti svetovni naslov. Prva opazna sprememba je organizacija igre brez žoge, prej je Brazilija pogosto igrala zelo odprto, Ancelotti pa je to skoraj popolnoma odpravil. Ko Brazilija izgubi žogo, se takoj postavi v srednji obrambni blok, namesto kaotičnega lovljenja nasprotnika zapirajo sredino in silijo tekmeca na boke, po odvzeti žogi pa sledi bliskovita tranzicija. Ancelotti je zadel s Cunho in potem je tu Vinicius, ki zadeve zaključuje, v igri ena na ena je trenutno zagotovo prvi napadalec sveta. Toda Japonci bi znali biti kar trd oreh, so odlično organizirani in tudi oni imajo hitro tranzicijo. Nizozemci so jim dvakrat povedli in dvakrat so se Japonci vrnili, nato so se poigrali s Tunizijo, v zadnji tekmi so proti Švedom potrebovali remi in tako so se tudi postavili, v čvrst obrambni blok, Isak in Gyokeres se tako rekoč nista sestala z žogo. Podobno se bodo postavili tudi proti Brazilcem, ampak Vinicius je vendarle boljši od obeh Švedov in tudi brazilska sredina je boljša.

Druga zanimiva tekma bo med Nizozemci in odličnimi Maročani, ki so v prvih dvajsetih minutah popolnoma nadigrali Brazilce in so pravzaprav le po smoli vodili zgolj z 1:0. Maroko je še nadgradil svoje predstave izpred štirih let; če so v Katarju zvečine igrali bunker, se zdaj z nasprotniki spuščajo v odprto nadigravanje. Dodana vrednost sta izjemni napadalni vezist Reala Brahim Diaz in hitri centerfor PSV-ja Saibari. Po drugi strani pa Nizozemci delujejo močno, igrajo na rutino, Ronald Koeman je sestavil ekipo, ki deluje izredno uravnoteženo. Nizozemska morda ni najbolj atraktivna reprezentanca prvenstva, je pa ena taktično najbolj dovršenih. Na čelu obrambe je seveda Van Dijk, ključni igralec pa je Gakpo, ki se spušča med nasprotnikove branilce in ustvarja prostor za Brobbeya, sicer nekoliko manj znanega napadalca Sunderlanda (letos sedmouvrščena ekipa Premiershipa), ki pa je produkt slovite Ajaxove šole in je svojo reprezentančno kariero začel z dvema naslovoma evropskega U-17 prvaka v letih 2018 in 2019, ko je bil tudi prvi strelec prvenstva. Po vseh tistih davnih tragedijah finalnih porazov so Nizozemci zdaj spet tu, skoraj neverjetno zveni podatek, da so tekmo SP po rednem delu nazadnje izgubili davnega 2006 (res pa se na SP 2018 sploh niso uvrstili). Ali lahko torej tokrat, ko niso med največjimi favoriti, gredo do konca? Morda, ampak najprej bo treba »preživeti« Maroko.

Seveda moram na koncu omeniti še tretji veliki derbi šestnajstine finala, tekmo med Hrvaško in Portugalsko. Igrala se bo v »kockastem« Torontu, tisto malo kart, kolikor jih je še bilo na voljo, je v hipu pošlo, vsi želijo videti zadnji reprezentančni nastop ene od dveh nogometnih legend - Modrića ali Ronalda. Ne eni ne drugi v skupini niso ravno blesteli, Portugalci so se mučili in samo remizirali s Kongom ter izgubili s Kolumbijo, Hrvati so doživeli mrk proti Angliji in odigrali negledljivo tekmo s Panamo. Že nekaj časa se zdi, da je Ronaldo pravzaprav cokla portugalske igre, vsi gledajo kje stoji, vsi ga iščejo, vse gre na njega in vsa igra je podrejena njemu. Toda Portugalci so lahko še kako nevarni, imajo tisto hitro kombinatoriko in tranzicijo ter preizkušen, kompakten sistem v katerem že dolgo igrajo skupaj; zato so seveda favoriti. Poleg tradicije, ki pravi, da Portugalske na uradni tekmi še ni nikoli premagala, je glavna težava Hrvaške njena zelo porozna obramba. Dovolj zgovoren je že podatek, da je na prejšnjih dveh SP Hrvaška v skupinskem delu prejela samo po en zadetek, tukaj pa jih je kasirala že kar pet. Vzrok temu je predvsem poškodba in posledično popolna nepripravljenost najdražjega branilca sveta Gvardiola, ki ni niti senca svojih bleščečih iger izpred štirih let. Ampak pri Vatrenih človek nikoli ne ve, po navadi zaigrajo najbolje ravno proti favoriziranim reprezentancam, nenazadnje so edini, ki so na SP že premagali vse štiri članice velike četvorke svetovnega nogometa (BRA, ARG, GER, ITA). Je pa tu še nekaj, tisti hrvaški X-faktor, tisti duh povezanosti, vere in domovinske pripadnosti, ki jo Hrvati tako radi poudarjajo; tole je povedal Nikola Vlašić, strelec zmagovitega gola na tekmi proti Gani: »Držimo se zajedno, molimo zajedno i Bog nam je jako važan u životu. Mislim da se to vidi i da smo prava obitelj.« Ajmo, Vatreni!
]]><![CDATA[NAPOVEDI SO NEHVALEŽNE ...]]>Thu, 11 Jun 2026 04:20:41 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-sp2026/napovedi-so-nehvalezne... ampak dajmo vseeno poskusiti malo pošpekulirati kako in kaj:

Tokrat na SP prvič sodeluje kar 48 reprezentanc, kar je po mojem skromnem mnenju odločno preveč, še posebej zaradi bebavega celinskega ključa, ki ga forsira FIFA. Vsled tega so skupine zvečine neuravnotežene in v skupinskem delu lahko na prste ene roke naštejemo tekme, v katerih si lahko obetamo vrhunske predstave. Napovedi dodatno otežuje dejstvo, da se bo v naslednjo fazo tekmovanja uvrstilo kar osem tretjeuvrščenih reprezentanc, zaradi česar je seveda dinamika tekem (in kalkuliranja) povsem drugačna, kot če bi se naprej uvrstili zgolj po dve iz vsake skupine. Vseeno malo poglejmo, kaj bi se lahko dogajalo:
 
Skupina A – Mehika, Južna Koreja, Južna Afrika, Češka
Kakovostno zelo skromna skupina, ki bo žal ponudila tudi otvoritveno tekmo. Mehika je zaradi domačega terena in tudi kakovosti logični favorit za prvo mesto. Južna Koreja je izkušena ekipa, ki je taktično in mentalno dovolj solidna, da ima realne možnosti za napredovanje, njihova ključna tekma bo proti Čehom, ki menda še sami ne vedo, kako se jim je sploh uspelo uvrstiti na SP, imeli so srečo, da so obe dodatni tekmi igrali doma. Južna Afrika je tu popoln outsider.
 
Skupina B –Švica, Kanada, Katar, Bosna in Hercegovina
Favorit skupine je zagotovo Švica, ki je taktično zelo dobro organizirana, linije so kompaktne, tranzicija pa učinkovita; težko si predstavljam, da bi lahko v tej skupini imeli težave. Kanada je sicer eksplozivna, polna hitrosti, tranzicije in agresivnosti, toda obramba je zelo porozna, podobno velja za Bosno in medsebojna tekma bo odločala o drugem mestu. Je pa Kanada domačin in Bosni se kaj lahko pripeti, kar se je pripetilo Italiji proti njim. Katar? Kanta za nabijanje in lovljenje gol razlike.
 
Skupina C – Brazilija, Maroko, Škotska, Haiti
Ena močnejših skupin. Brazilija je vedno favorit, take »manjše« ekipe kot sta Škotska in Maroko znajo stisniti, kot so stisnili Srbijo na prejšnjem SP. Maroko je bil senzacija zadnjega SP, dvoboj s prerojenimi Škoti bo odločal o drugem mestu in tu se lahko zgodi ena taka taktična nulanula tekma s preprosto kalkulacijo, da bodo štiri točke dovolj za uvrstitev naprej - ker proti Haitiju pač vsi (upravičeno) računajo na poln izkupiček. Tekma med Brazilijo in Škotsko ima tudi svojo predzgodovino - doslej so se na SP med seboj pomerili že kar štirikrat in Škoti so le enkrat (1974) iztržili remi.
 
Skupina D - ZDA, Turčija, Paragvaj, Avstralija
Kar zanimiva in na prvi pogled izenačena skupina. Vendarle so ZDA tu glavni favorit, na domače SP so se zagotovo odlično pripravili in z napredovanjem ne bi smeli imeti težav. Turki so izredno nepredvidljiva ekipa, ki niha od briljantnih do katastrofalnih predstav, Paragvaj pa je zanesljivo oddelal kvalifikacije in v južnoameriški skupini zasedel tretje mesto, celo pred Brazilijo. Avstralija je že po tradiciji na SP zato, da komu pokvari načrte, tekme v tej skupini bodo zanimive in v zadnjem krogu bo polno kalkuliranja.

Skupina E – Nemčija, Ekvador, Slonokoščena obala, Curaçao
Nemci bi se morali sprehoditi do 1/16 finala, menda se jim ja ne bo ponovila blamaža z zadnjih dveh SP, ko so izpadli že v skupini. Ekvador je sicer fizično in taktično izjemno neugoden, Slonokoščena obala ima individualno kakovost, ki lahko eksplodira, ampak ne eni ne drugi Nemcem ne morejo parirati, bolj se bodo skoncentrirali na medsebojno tekmo, na kateri bo obojim za napredovanje bržkone zadostoval že remi, saj o eksotičnem Curacau ni vredno zgubljati besed.
 
Skupina F – Nizozemska, Japonska, Švedska, Tunizija
Skupina F je ena najbolj taktično zanimivih skupin na prvenstvu, ker združuje štiri reprezentance, ki prihajajo iz popolnoma različnih nogometnih kultur. Nizozemska prinaša strukturo, tehnično dovršenost in samozavest velike evropske sile. Japonska je sinonim za disciplino, organizacijo in izjemno kolektivno igro. Švedska je tradicionalno fizična in kompaktna ekipa, Tunizija pa »ubija« igro in je pogosto neprijetna za ekipe, ki igrajo bolj “čist” nogomet. Vseeno pa se zdi, da Nizozemci ne bi smeli imeti težav, Švedi in Japonci pa se bodo udarili za drugo mesto.
 
Skupina G – Belgija, Egipt, Iran, Nova Zelandija
Še ena »na smrt« dolgočasna skupina, v katero Belgija vstopa kot izrazit favorit, čeprav so njeni glavni igralci že precej v letih. Preostali trije se bodo krčevito borili za vsako točko, morda je tukaj celo Iran v prednosti pred Egiptom in Kiwiji, znajo stati v bloku in zapirati prostor ter izkoristiti napake nasprotnika. Egipt in Nova Zelandija bosta »mučila žogo« in čakala - Faraoni na kak individualni preblisk, Kiwiji pa na kak strel z glavo, ampak vse skupaj bo težko gledljivo.
 
Skupina H – Španija, Urugvaj, Savdska Arabija, Zelenortski otoki
Izrazito neuravnotežena ib neatraktivna skupina, v kateri se bosta Španija in Urugvaj sprehodila do prvih dveh mest, preostali ekipi pa se bosta v medsebojni tekmi udarili za tri točke, ki še lahko vodijo naprej.
 
Skupina I – Francija, Senegal, Norveška, Irak
Morda celo najbolj zanimiva skupina, Francozi seveda favoriti, ampak tu je tudi »črni konj« tega SP, Norveška, ki se je sprehodila skozi kvalifikacije, v katerih je zabila kar 37 golov in dvakrat deklasirala Italijo. Senegal je najpotentnejša ekipa črne Afrike z izjemno tranzicijo - spomin jim tudi uhaja na epsko zmago nad Francijo (takrat branilcem naslova) na otvoritveni tekmi SP 2002.
 
Skupina J – Argentina, Avstrija, Alžirija, Jordanija
Če se malo pošalimo, bi to - glede na začetnice kar treh udeleženk - morala pravzaprav biti skupina A. Gauči so seveda premočni za ostale tri, bo pa zanimiv dvoboj za drugo mesto med Avstrijo in Alžirijo; Avstrijci so sicer favoriti, toda Alžirci se bodo skušali po dolgih 44 letih našim severnim sosedom končno »oddolžiti« za tisto farso iz SP 1982, ko so se slednji z Nemci zmenili za rezultat, ki je peljal naprej oboje, Alžirija pa je vse do danes ostala edina v vsej dolgi zgodovini SP, ki se kljub dvema zmagama iz skupine ni uvrstila naprej. O Jordaniji ni vredno zgubljati besed.
 
Skupina K – Portugalska, DR Kongo, Uzbekistan, Kolumbija
Tule so Portugalci in Kolumbijci izraziti favoriti, Kongo in Uzbekistan pa se bosta v medsebojni tekmi udarila za zmago in tri točke, ki lahko še peljejo naprej.
 
Skupina L – Anglija, Hrvaška, Gana, Panama
Skupina L je ena bolj zanimivih in hkrati najbolj “turnirskih” skupin na prvenstvu. Anglija (že spet!) prihaja na SP z občutkom, da je čas, da končno nekaj osvoji; Hrvaška je prav z zmago proti Angliji v polfinalu SP 2018 dosegla svoj največji uspeh - tako eni kot drugi bi se sicer morali uvrstiti naprej, toda Gana je polna energije, hitrosti in nepredvidljivosti, Panama pa je izrazit outsider.
]]><![CDATA[DOBRO JE VEDETI ...]]>Tue, 09 Jun 2026 03:37:39 GMThttps://www.laskodrinker.net/kukiblog-sp2026/dobro-je-vedetiPreden se SP začne, je dobro poznati nekatere statistične podatke, ki nakazujejo neke zakonitosti svetovnih prvenstev:

BRAZILIJA je kot edina sodelovala na vseh 22 dosedanjih SP (1930 – 2022), odigrala največ (114) tekem, dosegla največ zmag (76) in golov (237), edina petkrat (1958, 1962, 1970, 1994, 2002) osvojila naslov ter se razen tega še šestkrat uvrstila med prve štiri. Je edina neevropska reprezentanca, ki ji je uspelo zmagati na evropskih tleh (Švedska 1958), nikoli pa ni zmagala na domačem SP. Poleg Italije je edina, ki ji je uspelo naslov obraniti (1958, 1962), ter edina, ki je na 4 zaporednih SP trikrat zmagala (1958, 1962, 1970). Zadnje čase so brazilska težava izločilne tekme proti evropskim reprezentancam; vse od finalne zmage nad Nemčijo 2002 ji ni uspelo dobiti niti ene takšne tekme - zapored je izpadala proti Franciji (četrtfinale 2006), Nizozemski (četrtfinale 2010), Nemčiji (1:7 blamaža v polfinalu domačega SP 2014), Belgiji (četrtfinale 2018) in Hrvaški (četrtfinale 2022)!

NEMČIJA je štirikrat (1954, 1974, 1990, 2014) osvojila naslov, bila največkrat (8x) v finalu in se še petkrat uvrstila v polfinale (torej je bila kar 13x med najboljšo četverico, kar ni uspelo nobeni drugi reprezentanci); 2014 je kot doslej edina evropska ekipa osvojila naslov na južnoameriških tleh. Samo Nemčiji (1982-90) in Braziliji (1994-2002) se je uspelo trikrat zaporedoma uvrstiti v veliki finale, razen tega so Nemci edini, ki so se kar štirikrat zapored (2002-2014) uvrstili v polfinale. Vse do 2014 je bila Nemčija tudi edina reprezentanca, ki se je vedno prebila iz skupine, a zdaj ji to že dvakrat zapored (2018, 2022) ni uspelo!
 
ITALIJA je tretja najuspešnejša ekipa na SP s štirimi naslovi (1934, 1938, 1982, 2006) in še dvema uvrstitvama v finale (1970, 1994). Poleg Brazilcev so edini, ki jim je uspelo naslov obraniti (1934, 1938).  Se pa Italija zdaj že tretjič zapored (2018 - 2026) sploh ni uspela uvrstiti na SP!
 
ARGENTINA, ki je trikratni svetovni prvak (1978, 1986, 2022) ter še trikratni finalist (1930, 1990, 2014), zaključuje veliko četverico svetovnega nogometa. 

FRANCIJA je dvakrat osvojila naslov (1998, 2018), ter bila še dvakrat v finalu (2006, 2022). 

URUGVAJ je dvakrat osvojil naslov svetovnega prvaka (1930, 1950) ter se še trikrat (1954, 1970, 2010) uvrstil med prve štiri. Do polfinalnega poraza 1954 proti Madžarski sploh ni izgubil tekme na SP, saj 1934 in 1938 ni sodeloval. 
 
ANGLIJA je osvojila »domače« SP 1966 in bila še dvakrat v polfinalu (1990, 2018). Angleži imajo največ (22) remijev na SP; kar štirikrat (1982, 1990, 2006, 2018) pa so končali SP brez poraza v rednem delu tekme, a tudi brez naslova (izpadli po podaljških ali enajstmetrovkah).
 
ŠPANIJA je osvojila naslov 2010, prej pa je bila le enkrat četrta (1950). Poleg Brazilije, Nemčije in Argentine je edina, ki ji je uspelo zmagati izven svoje celine (Južna Afrika).
 
NIZOZEMSKA je trikratni poraženi finalist (1974, 1978, 2010), razen tega je bila še dvakrat v polfinalu (1998, 2014), ima pa tudi rekorden niz 19 zaporednih tekem brez poraza v rednem delu tekme (2010 – 2014; 2022).

MADŽARSKA (1938, 1954), ki je dosegla največ golov na enem SP (27 – 1954) ter najvišjo zmago na SP (10:1 proti Salvadorju 1982) in ČEŠKA (1934, 1962) sta se po dvakrat uvrstili v veliki finale, ŠVEDSKA pa se je kar 4x uvrstila med prve štiri, a le na »domačem« SP 1958 tudi v finale. HRVAŠKA je poraženi finalist SP 2018 (ko je kot edina 3x zapored dobila tekmo po podaljšku ali enajstmetrovkah); razen tega je bila še dvakrat tretja (1998, 2022) in je edina, ki je na SP premagala (ali izločila) vse članice velike četverice.

NASLOV SVETOVNEGA PRVAKA je težko osvojiti, še težje pa ga je ubraniti; to je doslej uspelo le ITA (1934, 1938) in BRA (1958, 1962), kar šestkrat pa je branilec naslova izpadel že v skupinskem delu: ITA 1950, BRA 1966, FRA 2002 (brez doseženega gola!), ITA 2010, SPA 2014 in GER 2018; 1934 URG sploh ni branil naslova. Naslov je bil do sedaj samo trikrat osvojen s 100% izkupičkom (same zmage po rednem delu tekme): URG 1930 ter BRA 1970 in 2002, kar petkrat (GER 1954 in 1974, ARG 1978 in 2022, SPA 2010) pa je kasnejši prvak kakšno tekmo v predtekmovanju izgubil. Med vsemi prvaki so najmanj golov na prvenstvu (po 2) prejeli FRA 1998, ITA 2006 (en avtogol in ena 11-m!) in SPA 2010, največ (14) pa GER 1954, ki pa jih je takrat med prvaki tudi največ dosegla (25). Najmanj doseženih golov (samo 8) je za naslov zadostovalo SPA 2010.
 
DOMAČIN PRVENSTVA je doslej šestkrat postal svetovni prvak (URG 1930, ITA 1934, ENG 1966, GER 1974, ARG 1978 in FRA 1998), dvakrat (RSA 2010 in QAT 2022) pa je izpadel že v skupini.
 
VELIKA ČETVERICA (BRA, GER, ITA, ARG) je dominantna, samo enkrat (2018) nobena izmed njih ni bila med prvimi štirimi, samo dvakrat – 2010 (SPA:NET) in 2018 (FRA:CRO) pa se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale.
 
MALO ČETVERICO tvorijo preostali štirje svetovni prvaki (URG, ENG, FRA, SPA), katerim vsekakor velja pridružiti še trikrat poraženo (1974, 1978, 2010) finalistko NET.
 
V VELIKI FINALE se je doslej uvrstilo 13 reprezentanc, a v zadnje pol stoletja je to uspelo le osmim: BRA, GER, ITA, ARG, NET, FRA, SPA in CRO.
 
V PREDTEKMOVANJU PO SKUPINAH je brez izgubljene tekme težko izpasti, ni pa nemogoče; to se je doslej zgodilo 4x (SCO 1974, CMR 1982, BEL 1998 in NZL 2010); obratno je napredovanje iz skupine brez ene same zmage uspelo 7x: WAL 1958 (ki je potem dobil dodatno tekmo), ITA 1982 (ki je nato postala svetovni prvak), BUL in URG 1986, IRE in NET 1990 (v isti skupini) ter CHI 1998; samo enkrat (ALG 1982) pa niti 2 zmagi v skupini nista zadostovali za uvrstitev naprej; obratno je teoretično moč napredovati tudi z dvema porazoma, a se to doslej še ni zgodilo. Goli sicer štejejo, a le, če jih dosežeš na »pravih« tekmah: HUN (1982) jih je v skupini dosegla 12, a vseeno izpadla; ITA (1970) in POL (1986) pa sta napredovali s samo po enim doseženim golom. Obratno se je GER (1954) uvrstila naprej s kar 11 prejetimi goli (in postala svetovni prvak), SCO (1974), CMR (1982), NOR (1994), SUI (2010) in TUN (2022) pa so izpadle, čeprav so dobile le po enega. Pravi »podvig« pa je »uspel« SUI 2006, ko na vseh 4 odigranih tekmah sploh ni prejela gola, a vseeno izpadla v 1/8 finala po enajstmetrovkah. Obratno je IRE 1990 prišla do četrtfinala brez ene same zmage po rednem delu tekme. Zanimiv je tudi primer BRA 1978, ki ni izgubila niti ene od od vseh 7 možnih tekem, a je po argentinski šestici Peruju ostala brez finala in osvojila »samo« 3.mesto, podobno se je godilo tudi ITA 1990, ki jih je od sedmih dobila 6, a izgubila polfinale po enajstmetrovkah. Svojevrsten fenomen je tudi MEX, ki se je na 7 zaporednih SP (1994-2018) vedno prebila iz skupine, a nato vselej izpadla že takoj v 1/8 finala.
 
ENAJSTMETROVKE (ki so doslej 32x odločale o napredovanju in 3x o naslovu prvaka) so sicer loterija, vendar enim »ležijo« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: ARG 6-1, GER 4-0, CRO 4-0, BRA 3-2, FRA 2-3, ENG 1-3, NET 1-3, ITA 1-3, SPA 1-4, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, JAP 0-2, MOR 1-0, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, RUS 1-1, YUG 0-1, SUI 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1, DEN 0-1, COL 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« FRA in ITA (1-1) ter ARG in NET (2-0). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 320 na 35 tekmah (od tega 3x v finalu – 1994, 2006 in 2022). Strelci so zadeli 222x (69%), zgrešili (obramba, mimo ali prek gola, vratnica) pa so 101 strel (31%). Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma tri na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER:FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE:ROM 1994), obakrat je bilo potrebno izvesti 12 penalov; obratno jih je trikrat (GER:MEX 1986, UKR:SUI 2006 in MAR:SPA 2022) zadostovalo že 7. Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Six, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Donadoni, Waddle, Belodedici, Baggio, Baresi, R. de Boer, Ševčenko, Lampard, Gerrard, Trezeguet, Sneijder, Eriksen, Busquets, Van Dijk in Marquinhos. Med vratarji so se v shootoutu doslej najbolj izkazali Portugalec Ricardo (POR:ENG 2006) ter Hrvata Subašić (CRO:DEN 2018) in Livaković (CRO:JAP 2022), ki so obranili 3 enajstmetrovke, pri čemer je Livaković edini, ki je obranil že kar prva dva strela.
 
Od ekip, ki niso ne iz EVROPE (UEFA) in ne iz JUŽNE AMERIKE (COMNEBOL), se doslej še nobena ni uvrstila v finale, v polfinale so se uvrstili le USA 1930, KOR 2002 (doma) in MOR 2022. Oceanija tako ostaja edina celina, ki v polfinalu še ni imela predstavnika (še najbolje se je odrezala AUS z 1/8 finala 2006).
 
Med »uvoženimi« SELEKTORJI naslova svetovnega prvaka še ni osvojil nihče, še najbližje sta bila z uvrstitvijo v finale Anglež George Raynor (SWE 1958) in Avstrijec Ernst Happel (NET 1978).

Med uspešnejše udeleženke SP spada tudi bivša JUGOSLAVIJA, ki se je do svojega razpada 1991 osemkrat (1930, 1950, 1954, 1958, 1962, 1974, 1982 in 1990) uvrstila na SP. Dvakrat (1930, 1962) je bila v polfinalu in še štirikrat (1954, 1958, 1974, 1990) med prvimi osmimi, 1987 pa je bila mladinski svetovni prvak, kar je 2015 uspelo tudi Srbiji.  Jugoslavija si z Madžarsko deli rekord za zmago z najvišjo razliko (1974 Zaire – 9:0), na tej tekmi pa se je med strelce vpisalo rekordnih 7 igralcev.

Med državami naslednicami so se na SP uspele uvrstiti že kar štiri: SLOVENIJA, BiH, SRBIJA in HRVAŠKA, ki je med vsemi tudi daleč najuspešnejša; na SP se je uvrstila v 7 od 8 poskusov, ter bila enkrat druga (2018) in dvakrat tretja (1998 in 2022); je tudi edina reprezentanca na svetu, ki je na SP premagala ali izločila vse 4 članice velike četvorke. Luka Modrić je bil 2018 proglašen za najboljšega igralca SP, Dražan Jerković (1962) in Davor Šuker (1998) pa sta bila najboljša strelca, slednji je s 6 goli tudi najboljši strelec SP s teh prostorov. Poleg navedenih je bilo po raznih anketah še 20 (skupaj torej 23) igralcev uvrščenih v idealne postave SP: vratar Milovan Jakšić in Milutin Ivković (1930), Rajko Mitić (1950), vratar Vladimir Beara (1954), Vasilije Šijaković (1958), Dragoslav Šekularac in Josip Skoblar (1962), Branko Oblak (1974), Dragan Stojković (1990), Zvonimir Boban, Robert Jarni in Mario Stanić (1998), Šime Vrsaljko, Domagoj Vida, Ivan Rakitić in Ivan Perišić (2018), vratar Domagoj Livaković, Josip Juranović, Joško Gvardiol in že drugič Modrić (2022). Robert Prosinečki je bil proglašen za najboljšega mladega igralca na SP 1990, oba s Stojkovićem pa sta na SP zadela tako za skupno (1990), kot za svojo državo (1998). 28 selektorjev z območja bivše države je na SP vodilo 17 različnih reprezentanc, najuspešnejši med njimi je Zlatko Dalić s po enim drugim in tretjim mestom (CRO 2018, 2022). Dalić je vodil največ (14) tekem in ima največ (9) zmag, poleg njega pa so se v polfinale uvrstili še Miroslav »Ćiro« Blažević (CRO 1998), Boško Simonović (YUG 1930) ter tandem Ljubomir Lovrić - Prvoslav Mihajlović (YUG 1962), med jugoselektorji pa izstopa tudi Srb Bora Milutinović, edini selektor v zgodovini, ki je na petih zaporednih SP vodil kar pet različnih ekip (Mehika 1986, Kostarika 1990, ZDA 1994, Nigerija 1998 in Kitajska 2002), kar je tako rekoč neponovljiv dosežek. Enako velja tudi za Hrvata Josipa Šimunića, ki je vsled sodniške malomarnosti kot edini v zgodovini SP dobil 3 rumene kartone na eni tekmi (CRO:AUS 2006). Hrvaška vratarja Danijel Subašić (2018) in Dominik Livaković (2022) sta v shootoutu obranila kar po 3 enajstmetrovke, kar je uspelo le še Portugalcu Ricardu (POR:ENG 2006), pri čemer je Livaković edini, ki je obranil že kar prva dva strela.

SLOVENIJA se je na SP doslej uvrstila 2x – 2002 in 2010 in obakrat izpadla že v skupini, za reprezentanco bivše skupne države pa je poleg že omenjenega Oblaka (1974) zaigral še Srečko Katanec (1990). Katanec (2002) in Matjaž Kek (2010) sta slovensko reprezentanco vodila na SP kot selektorja, v trenerskem štabu Jugoslavije 1974 pa je bil tudi Ivan Toplak.
]]>