KUKIBLOG MILANO CORTINA 2026

Medalje v številkah

26/2/2026

Norveških štirideset
Pravzaprav 41, to so prve ZOI, na katerih je ena država dosegla (in presegla) mejo 40 kolajn, še najbližje temu so bili prav Norvežani leta 2018, ko so jih osvojili 39.

Italijanskih trideset
Prvič v zgodovini ZOI so domačini iger dosegli mejo 30 osvojenih kolajn; najuspešnejši domačin je doslej bila Rusija z 29 osvojenimi medaljami v Sočiju 2014. Gotovo gre razloge za to (tako kot pri Norveških 41-tih) iskati tudi v povečanem številu panog in disciplin, a vendarle je to za Italijo spoštovanja vreden dosežek.

Slovenskih deset
uvrstitev v prvo deseterico predstavlja najslabši slovenski izplen na ZOI po letih 1998 in 2006, ko je bilo takih uvrstitev osem. S častno izjemo Mastnaka nas brez skakalcev in skakalk ne bi bilo nikjer.

Klaebovih šest
Mnogi s(m)o se spraševali, ali bo kateremu tekaču kdaj uspelo zmagati v vseh disciplinah olimpijskega tekaškega sporeda. Veliko jih je poskušalo, nekateri so bili blizu (Daehlie), a uspelo ni nikomur. Ko so leta 2002 uvedli še šprint, se je zdela ta misija še bolj nemogoča. Toda Klaebu je uspelo, zmagal je v vseh štirih posamičnih disciplinah in še v obeh štafetnih preizkušnjah ter tako na lestvici zmagovalcev na enih ZOI prehitel Erica Heidna, ki je 1980 zmagal v vseh petih disciplinah hitrostnega drsanja.

Britanskih pet
Po slabem začetku (4 četrta mesta - Almost-a-medal) je Velika Britanija imela sanjsko nadaljevanje iger in tretjič osvojila 5 medalj, le da jim je tokrat uspel presežek v obliki kar treh zlatih.

Prevčevi štirje
Naša legendarna skakalna družina Prevc je postala komaj druga družina (in prva, ko gre za brate in sestre), ki se lahko ponaša s štirimi nosilci odličij ZOI. Edini tak primer doslej je bila ameriška hokejska družina Christian - Gordon je osvojil srebro na ZOI 1956, njegova brata Bill in Roger zlato 1960, Billov sin Dave pa je bil del tistega Čudeža na ledu" na ZOI 1980.

Franjove tri
Franjo van Almen je postal komaj tretji alpski smučar v zgodovini ZOI, ki je na enih igrah osvojil tri zlate medalje, pred njim je to uspelo le Toniju Sailerju 1956 in Jean-Claude Killyju 1968. Švicar je zmagal v obeh hitrih disciplinah in skupaj z Nefom še v ekipni kombinaciji. Pred veleslalomom so na ORF v šali pogledovali, če ni slučajno znova na štartni listi.

Federicini dve
Federica Brignone seveda ni prva alpska smučarka, ki je na enih ZOI osvojila dve zlati medalji, sta pa to njeni prvi zlati olimpijski medalji, pri 35-tih je bila to njena zadnja priložnost; njen povratek na bele strmine - le 10 mesecev po strganih križnih ligamentih - pa pravzaprav že meji na čudež.

Brazilska prva
Z veleslalomsko zmago Braathena je Brazilija postala prva latinskoameriška država z medaljo (in to zlato) na ZOI. Afrika tako ostaja edina celina, ki še nima medalje na zimskih olimpijadah.

Finska nula
Nekdanji zimskošportni velesili Finski se prvič po letu 2010 zgodilo, da je na ZOI ostala brez zlate medalje. Alkohol očitno dela svoje.

0 Comments

Hokejske drame in trilerji

20/2/2026

0 Comments

Ko se takole igre bližajo koncu in je večina medalj že podeljenih, se pozornost ljubiteljev športa osredotoča na izločilne boje na moškem hokejskem turnirju. Čeprav sta bili še dve drugi četrtfinalni tekmi odločeni šele v podaljšku, pa je največ pozornosti požela nepozabna tekma med Kanado in Češko. Ta tekma je imela vse elemente pravega hokejskega trilerja – velikega superfavorita Kanado in tistega klasičnega »underdoga«, Češko. Čehi so pravi mojstri te vloge, odlično so se pripravili na kanadsko igro, držali svojo modro črto tudi s štirimi in veliko igrali na telo nasprotnika, obenem pa z duhovitimi kontrami prehajali v nasprotnikovo obrambno tretjino. Bili so korak do senzacije, čisto malo je zmanjkalo – ko so dobrih sedem minut pred koncem povedli 3:2 je hokejski svet otrpnil, kot je otrpnil tistega davnega 1980 v Lake Placidu, ko so Američani povedli 4:3 proti SZ. A Kanadčanom je uspelo, kar Rusom ni, še ravno pravi čas so izenačili in se rešili v podaljšek, v katerem so potem vendarle dosegli zmagoviti gol. V kolikor bi šla tekma v kazenske strele, bi se takoj nakazovala še druga vzporednica z bogato zgodovino hokejskih trilerjev na ZOI; 1998 so se v Naganu prvič v zgodovini na igrah pomerili vsi najboljši hokejisti sveta in Čehi ter Kanadčani so odigrali nepozaben polfinale v katerem je ob izvajanju kazenskih strelov blestel Hašek, ki je Čehe popeljal v finale in nato do zlate medalje.

Tule je zbranih deset najbolj legendarnih tekem olimpijskih hokejskih turnirjev po mojem izboru:

10. Pozabljeni »Miracle on ice« - ZDA : SZ 3:2, finalna skupina Squaw Valley 1960

Vsi poznamo legendarni Čudež na ledu iz leta 1980, toda koliko ljubiteljev hokeja, tudi tistih najbolj zagrizenih, pozna čudež iz leta 1960? Američani so bili - tako kot dvajset let kasneje – gostitelji, obenem pa tudi precejšnji avtsajderji. Kanadčani, Sovjeti, Švedi in Čehoslovaki so veljali za močnejše, toda pogumna ameriška ekipa je poskrbela za presenečenje in premagala vse štiri favorite. Odločilna je bila zmaga nad SZ 3:2, Rusi so vodili 2:1, toda Američani so najprej izenačili in pet minut pred koncem zabili zmagoviti gol. Zadnji, ki ga je pred igrami ameriški selektor izločil iz postave, je bil Herb Brooks, ki je bil 20 let kasneje sam selektor zmagovite ekipe.

9. Beloruska senzacija – Belorusija : Švedska 4:3, četrtfinale Salt Lake City 2002

V četrtfinalni tekmi je beloruski branilec Vladimir Kopat s strelom skoraj s sredine presenetil švedskega vratarja Tommyja Sala, ga zadel v masko, nato pa se puck odbil čez njegovo glavo v mrežo. Belorusi so tako le dobri dve minuti pred koncem tekme povedli 4:3 in nato zdržali do konca, veliki favoriti Švedi pa so izpadli in odšli domov. Kljub senzaciji pa Belorusi niso mogli do medalje - gladko so izgubili tako polfinale kot tudi tekmo za bron.

8. "Puckdrama" – Kanada : Nemčija 4:3p, četrtfinale Albertville 1992

V čertrtfinalu olimpijskega turnirja 1992 v Savojskih Alpah sta se srečali Kanada, ki je v svoji skupini zasedla prvo mesto in Nemčija, ki se je kot četrta komajda uvrstila v četrtfinale. Kanadčani so imeli v postavi štiri NHL-ovce (na čelu z legendarnim vratarjem Seanom Burkeom) ter mladega, 18-letnega bodočega zvezdnika Erica Lindrosa, toda Nemci se jih niso ustrašili, dve minuti pred koncem so izenačili na 3:3 in tekma je šla v podaljšek in nato kazenske strele – prve v zgodovini ZOI. Po treh strelih je Kanada vodila 2:0, toda Nemci ne bi bili Nemci, če ne bi do konca serije petih strelov rezultat izenačili. V šesti seriji je potem Lindros zadel, strel Draisaitla (očeta današnjega NHL zvezdnika) pa je končal na gol črti in Kanada se je uvrstila v polfinale, kjer je premagala (takrat še) Češkoslovaško, nato pa v finalu izgubila proti Združeni ekipi, bivši SZ.

7. Peter`s puck show - Švedska : Kanada 3:2p, finale Lillehammer 1994

Asociacija na legendarno nemško glasbeno oddajo Peter`s Pop Show. V finalu ZOI 1994 v Lillehammerju sta se pomerili Kanada in Švedska. V izenačeni tekmi so prvi povedli Švedi, nato Kanadčani, da bi Švedi izenačili na 2:2 le slabi dve minuti pred koncem. Za odločitev o olimpijskem prvaku je bilo potrebno izvajati kar sedem serij penalov, v zadnji je Peter Forsberg (ki je zadel že v četrti seriji), zabil mojstrski gol, Kariya pa je zgrešil in Švedi so se veselili prvega naslova olimpijskih zmagovalcev.

6. Klasični knockout - Kanada : Rusija 7:2; četrtfinale Vancouver 2010

Čeprav so bili domačini in veliki favoriti, se Kanadčani iz skupine niso neposredno uvrstili v četrtfinale, morali so v play-off, kjer so premagali Nemce 8:2. V nasprotju z njimi so se Rusi do četrtfinala sprehodili in ves svet je napeto pričakoval četrtfinalno tekmo. Toda napetost je trajala le do 13. minute, ko je Kanada povedla 3:0. Prva tretjina se je končala 4:1, nakar je sledila popolna demontaža nekoč dominantnega ruskega hokejskega stroja, končni rezultat je bil 7:2. Kanada je nato v polfinalu po hudem boju premagala Slovake 3:2 in nato v finalu še ZDA po podaljšku s tistim slovitim zlatim golom Sydneya Crosbyja.

5. Veliki preobrat - SZ : Češkoslovaška 4:3, finalna skupina Innsbruck 1976
V tekmi, ki je odločala o naslovu olimpijskega zmagovalca, so Čehi zaradi slabše gol razlike potrebovali zmago in po prvi tretjini so že vodili z 2:0. V drugi so Rusi izenačili, osem minut pred koncem tekme pa je Novak Čehe znova popeljal v vodstvo in na korak do olimpijskega naslova. Toda gola Jakuševa in minuto kasneje Harlamova sta Ruse pripeljala do zmage s 4:3. Kasneje se je izkazalo, da Čehom tudi zmaga ne bi zagotovila zlate medalje; na eni od prejšnjih tekem (proti Poljakom) so namreč enega od čeških hokejistov ujeli na dopingu in jim naknadno odvzeli točki.

4. Slovaška stopi na sceno - Rusija : Slovaška 3:2ot; četrtfinale Lillehammer 1994

Slovaški hokejisti so bili leta in leta nepogrešljivi del češkoslovaške reprezentance, na ZOI 1994 pa so prvič nastopili pod svojo zastavo. Imeli so sijajno ekipo, v kateri so izstopali 37-letna legenda Peter Stastny ter mlada NHL zvezdnika Satan in Palffy. V skupini so po zmagi nad Kanado osvojili prvo mesto, v četrtfinalu pa naleteli na Ruse, ki so bili v svoji skupini zgolj četrti. Slovaki so dvakrat povedli, a so Rusi vselej izenačili in v podaljšku tudi dosegli zmagoviti gol ter se veselili uvrstitve v polfinale. Toda tam je bilo njihovega veselja konec - izgubili so proti Švedom in nato v boju za bron še proti Fincem.

3. Zlati gol Sydneya Crosbyja - Kanada : ZDA 3:2ot, finale Vancouver 2010

Finalno tekmo olimpijskega turnirja v Vancouvru 2010 mnogi še vedno smatrajo za najboljšo hokejsko tekmo vseh časov, prinesla pa je nepopisno veselje vsej Kanadi, ki je celotne igre živela in dihala s svojimi hokejisti. Kanadčani so bili seveda favoriti in tudi povedli so z 2:0. Toda žilavi Američani so najprej zmanjšali in nato v zadnji minuti (in brez vratarja) tudi izenačili. Epski dvoboj je nato v 8. minuti podaljška odločil Sydney Crosby, tisti njegov gol pa je postal del kanadske hokejske legende in športne antologije.

2. Je to tak, sme v finale - Češka : Kanada 2:1p, polfinale Nagano 1998

Za ZOI 1998 v Naganu so v ligi NHL prvič prekinili tekmovanje, da bi vsem hokejistom omogočili nastop na igrah. Kanada je prišla z najmočnejšo možno postavo, na čelu z legendarnim Waynom Gretzkym. V polfinalu so naleteli na Čehe, ki so opozorili nase že s četrtfinalno zmago nad ZDA (na stavnicah drugim favoritom turnirja) 4:1. V prvih dveh tretjinah golov ni bilo, potem pa so najprej povedli Čehi, silovit kanadski pritisk pa je rezultiral v izenačenju, le dobro minuto pred koncem srečanja. Tudi v podaljšku so Kanadčani nenehno pritiskali in nizali eno priložnost za drugo, toda na čeških vratih je stal legendarni vratar Dominik Hašek in tekma je odšla v izvajanje penalov. Pet kanadskih strelcev Hašeka ni moglo premagati, Čehe pa je v finale z edinim golom popeljal Reichel. Tam so Čehi premagali Ruse 1:0 in nepozabno slavje na čeških ulicah se je lahko pričelo.

1. Miracle on Ice - ZDA : SZ 4:3, finalna skupina Lake Placid 1980

Na prvem mestu je seveda (in verjetno bo tam tudi ostal za vse večne čase) legendarni Čudež na ledu iz Lake Placida 1980, senzacionalna zmaga ameriških študentov nad močno favorizirano Zbornajo komando. Rusi so bili seveda veliki favoriti, že v pripravah teden dni pred ZOI je Zbornaja premagala selekcijo NHL ter tudi ameriško olimpijsko reprezentanco s kar 10:3. Po drugi strani so bili Američani outsiderji, ne le na tekmi z SZ, tudi možnosti za kolajno jim je le malokdo pripisoval. Ameriška ekipa je bila sestavljena iz igralcev študentske in podružničnih lig, toda že v prvi tekmi je pokazala zobe in proti favoriziranim Švedom izenačila v zadnji minuti. Naslednje opozorilo je prišlo, ko so ti študenti s kar 7:3 razbili Čehe, ki so veljali za drugo najmočnejšo ekipo na turnirju. Tako so se Američani skupaj s Švedi uvrstili v finalno skupino, kjer se je odločalo o medaljah. Rezultat se je prenesel, tako da so Američani in Švedi prišli v finalno skupino s po 1 točko, Rusi pa z dvema za zmago nad Finci. Takoj prva tekma finalne skupine je bila med Američani in Rusi in zdelo se je, da je edino vprašanje, s kakšno razliko bodo Rusi zmagali. Gledano zgolj po imenih so imeli morda najmočnejšo postavo v zgodovini – v prvem napadu so še vedno igrali veterani Petrov, Mihailov in Harlamov, v drugem pa že Makarov in Krutov, na vratih je bil legendarni Tretjak, največ golov na turnirju pa je do tedaj zabila nova, vzhajajoča zvezda Helmut Balderis. Kot po navadi so Rusi tekmo začeli napadalno, s svojim prepoznavnim kombiniranjem, plošček je tekel kot po špagi. Američani so temu skušali parirati s pogostimi letečimi menjavami, kajti njihov selektor Herb Brooks je (vedoč, da je Rusom po tehnični plati nemogoče parirati) vse stavil na tempo in na branjenje lastne modre črte. Kljub temu so si Rusi ustvarjali eno priložnost za drugo, toda na ameriških vratih je stal izjemno razpoloženi Jim Craig, ki je branil vse, kar se je braniti dalo in še večino tistega, česar se po navadi ne da. Trikrat so Rusi povedli in trikrat so Američani kot po čudežu izenačili! Še posebej pomenljivo je bilo drugo izenačenje na 2:2 v zadnji sekundi prve tretjine: Američani so, kot že neštetokrat, izbili plošček iz svoje tretjine, povsem neogreti Tretjak ga je zgolj lenobno odbil, pridrsal je Johnson in mu ga še ravno pravi čas spravil za hrbet. Zaradi tega gola je sicer vedno hladni ruski selektor Tihonov morda edinokrat v svoji dolgi karieri reagiral čustveno in jezno ter zamenjal Tretjaka z Miškinom, ki vendarle ni bil na Tretjakovem nivoju. Drugo tretjino so Rusi dobili z 1:0 ter zraven zapravili še cel kup priložnosti, ko pa so Američani na začetku tretje tretjine še tretjič izenačili (in to ravno, ko se jim je iztekal powerplay), se je med Ruse naselil strah. Niso več igrali tako tekoče ter kolektivno, poskušali so z individualnimi akcijami in tekma se je sprevrgla ravno v tisto, česar si je Herb Brooks najbolj želel: trd boj mož na moža z veliko telesnega kontakta, igre ob ogradi in z veliko prekinitvami. Točno na polovici tretje tretjine pa se je zgodilo nemogoče – strel Mika Eruzionea je končal za hrbtom nezanesljivega Miškina (ta je slabo posredoval, Tihonov pa se je zagotovo tolkel po glavi zaradi tiste čustvene menjave Tretjaka) in Američani so senzacionalno povedli 4:3 in nato nekako zdržali do konca za zgodovinsko zmago. Naslednji dan so se Rusi znesli nad Švedi 9:2, Američani pa so premagali še Fince (tako kot na vseh tekmah jim je tudi na tej nasprotnik prvi povedel) ter osvojili zlato.

0 Comments

Zlobec je imel prav

18/2/2026

0 Comments

Če ne bo kakega čudeža, bo Slovenija letošnje igre končala pri štirih medaljah (2-1-1), kar bo tretji najboljši zbir v zgodovini slovenskih nastopov na ZOI. Bolje smo se odrezali v Sočiju 2014 (2-2-4) in pred štirimi leti v Pekingu (2-3-2). Toda najbolj zaskrbljujoče in v oči bodeče je dejstvo, da so bile tokrat (prvič) vse medalje osvojene v zgolj eni disciplini in da imamo zgolj deset uvrstitev med prvo deseterico; osem od teh je bilo doseženih v skokih, Mastnakovo nesrečno 4. mesto in 9. mesto moške biatlonske štafete sta edini »neskakalni« uvrstitvi naših med deset najboljših. Še pred štirimi leti v Pekingu smo imeli medalje v treh disciplinah, uvrstitev med deseterico pa je bilo reci in piši 18, od tega so jih skakalci in skakalke prispevali 10, ostali pa osem. Alpsko smučanje, nekoč paradna disciplina slovenskega (ne le zimskega) športa, je dobesedno na psu; biatloncem in biatlonkam do res vrhunske uvrstitve vedno nekaj zmanjka, vse ostale pa še najbolje ponazarja znameniti slogan Turistične Zveze Slovenije Turizem smo ljudje. Še huje zveni dejstvo, da so tisti, ki lahko najboljšim vsaj približno konkurirajo, že precej v letih: Štuhec se poslavlja, takisto Fak, deskarji pa so, na čelu s Koširjem, itak že pravi fosili. Zakaj se malo bolj ne ukvarjamo z (za nas) obrobnimi zimskimi športi, v katerih je relativno lahko priti do vrhunske uvrstitve? Zakaj Filip Flisar nima naslednika in zakaj naši ne smučajo in ne deskajo po vseh tistih grbinah in ograjah? Lep primer napačnega fokusa je turno smučanje, ki bo letos doživelo olimpijsko premiero – leta in leta poslušamo o uspehih naših turnih smučarjev, potem pa na ZOI v tej disciplini nimamo predstavnika. Zakaj že? Ker so naši vse te silne naslove in zmage dosegali v neolimpijskih disciplinah! To je približno tako, kot če bi se skakalci ukvarjali zgolj s poleti in če kdo ob tem dobi asociacijo na plavanje in male bazene, se tudi ne bo veliko zmotil.

Po drugi strani pošiljamo na ZOI športnike in športnice, ki tam nimajo kaj iskati, bogve po kakem kriteriju so se na igrah znašli vsi trije tekači, vse štiri tekačice in oba nordijska kombinatorca, Brecl in Vrhovnik. Prav slednji me je pošteno razkuril s svojo izjavo po prvi tekmi kombinatorcev:
»To je bil masaker. To ni vredno olimpijskih iger. Ne vem, kaj so razmišljali organizatorji. Z naskokom najtežja in najslabše pripravljena proga, na kateri sem tekmoval. Danes sem vesel le, da sem prišel do cilja. Bil je boj sam s sabo. Verjamem, da nisem tako slabo pripravljen, a na takšni progi nisem sposoben kaj več. Počutim se v redu, tudi na skakalnici ni bilo tako slabo.«
Iz povedanega veje zelo očiten podton, da bi na bolje pripravljeni progi dosegel kaj več od 28. mesta med 36 nastopajočimi. Zato naj mi bo na tem mestu dovoljeno omeniti, da je proga (ne glede, kakršna pač je – in res je bila obupna) enaka za vse; tukaj se ni moč (kot denimo v alpskem smučanju ali skokih) sklicevati na različne vremenske pogoje, saj v drugem delu tekmovanja vsi tečejo sočasno. Nadalje je treba povedati, da tudi ob idealni preparaciji proge boljšega rezultata ne bi dosegel – ker ga namreč še nikoli ni. V svetovnem pokalu nastopa že 9 let, a je njegova najboljša uvrstitev 18. mesto, razen tega se je še dvakrat uvrstil med prvih 20; nastopil je na treh svetovnih prvenstvih, a višje od 27. mesta ni zmogel; zdaj je na svojih tretjih olimpijskih igrah z 28. mestom izenačil svoj dosedanji najboljši rezultat. In na skakalnici res ni bilo tako slabo, zasedel je »odlično« 26. mesto, hja, lahko bi bilo še slabše in bi bil recimo 30. med 36 tekmovalci, ki so nastopili v tej paradni, množično zasedeni olimpijski panogi, ki jo bodo vsak čas zabrisali iz olimpijskega sporeda. Bolje bi bilo, če bi se – namesto da jamra in kvasa neumnosti – zgledoval po slalomistu Marovtu, ki je prenehal z nastopanjem, potem ko se v 34-tih poskusih niti enkrat ni uvrstil v drugi tek slaloma za svetovni pokal.

Pesnik in publicist, že pokojni Ciril Zlobec, je nekoč izrekel znameniti stavek: »Lepo je biti Slovenec, je pa težko!« Tega stavka sem se spomnil ob pogledu na neutolažljivo Niko Prevc, punca že tako ali tako ni kak komunikacijski biser, tule pa je delovala kot kup nesreče; saj jo gre razumeti, tri sezone je že merilo vseh stvari v ženskih skokih, potem pa se ti tule izmuzne posamično zlato za 1.1 točke – za dve polovički ocene več od sodnikov, meter daljši skok ali malce slabši veter. Je pa težko razumeti, zakaj jo ne morejo malo bolj psihično pripraviti, takšne težave ima veliko športnikov, a jih premagajo s pomočjo psihologov in drugih strokovnjakov za tovrstne »zadeve«, ki jim pomagajo zdržati ta resnično velik pritisk – kot ga je zdržala Janja Garnbret. Nenazadnje je Nika tukaj osvojila cel komplet medalj, ima jih trikrat toliko, kot cela avstrijska reprezentanca. Saj vendar ni edina, tudi drugi favoriti so ga lomijo, npr. veliki Odi je tudi osvojil »zgolj« tri medalje (in nobene zlate), za povrh mu je še rojak Franjo odnesel status prvega alpskega zvezdnika. Kaj na vse skupaj poreče denimo ameriški umetnostni drsalec Malinin, tri leta je bil nepremagan, tukaj pa se je povsem zlomil. Ali pa ubogi Atle Lie McGrath (tega mi je bilo od vseh najbolj žal), ki je vodil po prvem teku slaloma, potem pa pojahal kol in v solzah obležal med drevesi – v kombinaciji z nedavno smrtjo v družini se je verjetno počutil še precej huje kot naša šampionka.

0 Comments

Zlati obliž

11/2/2026

0 Comments

Včerajšnja tekma mešanih ekip, na kateri je Slovenija suvereno (z več kot 30 točkami prednosti) ubranila zlato iz Pekinga (in dobila zlati obliž na ne najbolj posrečen začetek iger), je pokazala na veliko napako moškega dela ekipe, ki se ni udeležil prvega treninga, kar za vsakega skakalca pomeni tri skoke manj. Ni potrebno biti genij za logično sklepanje, da bi skoki Laniška in Prevca, s katerimi bi bila na ekipni tekmi prvi in drugi, morda lahko prišli že dan poprej na posamični tekmi, če bi seveda imela v nogah tiste tri skoke več. Kako zelo na takih ekipnih tekmah šteje vsak »zapacan« skok, so na svoji koži najhuje občutili Avstrijci – Embacher in Hoerl sta imela tretjo in četrto oceno pri moških, Eder pa četrto pri ženskah, toda končali so šele kot peti, ker je zapackala Muhlbacher. Ko so vsi štirje prišli v izteku na pogovor za ORF, Eder svoje kolegice ni niti pogledala; punco gre po svoje razumeti, na posamični tekmi je bila četrta, obenem pa se zaveda, da na večji skakalnici za medaljo nima nekih realnih možnosti.

Podoben zlati obliž kot mi so dobili tudi Nizozemci. Če so skoki naš paradni zimski šport, je to zanje hitrostno drsanje in ko so v prvih dveh disciplinah ostali ne le brez zlate, temveč celo brez medalje, je v deželi tulipanov zavladala panika. Ampak potem je, tako kot za nas mešana tekma, zanje prišla disciplina 1000 m za ženske, kjer so osvojili zlato in srebro, za nameček je zmagala prva zvezdnica tega športa Jutte Leerdam, ki ne slovi zgolj zaradi svojih športnih dosežkov, temveč tudi po marsikateri »pikantni« podrobnosti, tule si jo lahko ogledate in presodite sami.

Obstaja še kar nekaj vzporednic z našimi olimpijskimi »težavami«. Seveda smo bili razočarani, ko Nika ni zmagala, ampak kaj na to poreče Mikaela Shiffrin? Najboljša smučarka vseh časov je v slalomu vsaj tako dominantna, kot je Nika v skokih, ampak Mikaela ga je polomila še precej bolj in s slabim nastopom na slalomskem delu ekipne kombinacije ni pustila na cedilu le sebe, temveč tudi kolegico iz ekipe, novopečeno olimpijsko prvakinjo v smuku Breezy Johnson. Ta ji je kot na pladnju prinesla vodstvo po smuku, ampak Mikaela ni le zapravila zlate, padla je celo na četrto mesto. Pa saj se ji menda ne more ponoviti tista grozljiva izkušnja iz Pekinga, o kateri sem takrat pisal na svojem blogu.

Angleži so sicer znani po svojem izjemnem smislu za humor, ampak tokrat so presegli same sebe. Na teh igrah jim gre namreč vse narobe – njihova mešana curling ekipa je suvereno zmagala v rednem delu tekmovanja, ampak sistem v curlingu je tak, da vseh devet ekip najprej igra vsaka z vsako, potem pa se v polfinalu pomerita prvi s četrtim in drugi s tretjim. Seveda sta Britanca izgubila polfinale s četrtouvrščenima Švedoma in nato še boj za bron z Italijanoma. Za nameček sta tudi njihovi predstavnici v freestylu na objektih in v deskanju (tudi na objektih, kakopak), zasedli nehvaležna četrta mesta in britanski novinarji (ki znajo biti zelo pikri) so predlagali da bi na igrah, poleg lestvice medalj, vodili še lestvico »Almost-a-medal« (skoraj medalja), na kateri bi seveda prepričljivo vodili. In kje je tu vzporednica z nami? Hja, težko bo kak Britanec ali Britanka osvojil bolj Almost-a-medal kot Tim Mastnak!

V nasprotju s splošnim prepričanjem Lindsey Vonn ni padla zato, ker je nastopila s strgano križno vezjo – padla je, ker je šla znova do roba in pri skoku z roko zajela vratca. Ker je napadla progo s tisto brezkompromisno drznostjo, ki jo je nekoč ponesla na vrh sveta. Vsak njen padec, vsaka poškodba, je bila uvod v novo poglavje – v vrnitev, v dokazovanje, v še večjo zmago. Njena zgodba ni zgodba popolnih voženj, temveč zgodovina nepopustljivosti in prav zato je postala ena največjih vseh časov. Padec na Tofani ni bil trenutek poraza Lindsey Vonn, bil je – tako kot padec Hermanna Maierja v Naganu – trenutek resnice. Resnice o tem, iz česa so stkane legende. Ne iz popolnosti, temveč iz neštetih vstajanj in iz moči karakterja, ki je ne morejo izmeriti ne ure ne semaforji. Jasno, hotela je zmagati – ampak hotela je tudi izvedeti, ali lahko zmaga, ali lahko uresniči svoje sanje.

»I hope if you take away anything from my journey it’s that you all have the courage to dare greatly. Life is too short not to take chances on yourself. Because the only failure in life is not trying.«

je na Instagramu sporočila iz bolnice. Nastopila je, da se ne bi celo življenje spraševala in si očitala – v tem je njena največja zmaga, ker si je upala iti do roba in prek. Vprašajte Petro Majdič.

0 Comments

Nika in Domen na lovu za Nykaenenom

6/2/2026

0 Comments

Matty Nykaenen, legendarni – žal že pokojni – finski enfant terrible, je edini smučarski skakalec član elitnega kluba športnikov in športnic, ki so na enih zimskih olimpijskih igrah osvojili vse možne zlate medalje (upoštevaje panoge, v katerih so na sporedu vsaj tri discipline) – to mu je uspelo v Calgaryju 1988, ko je zmagal na obeh posamičnih in s finsko ekipo tudi na ekipni preizkušnji – razen njega jih je v tem klubu le še osem. Na vrhu tega čislanega seznama je Eric Heiden, ameriški hitrostni drsalec slovenskih korenin, ki je 1980 v domačem Lake Placidu osvojil vseh pet možnih zlatih, sledita mu Ole-Einar Bjoerndalen, ki je postal merilo vseh stvari v biatlonu, ko je na ZOI 2002 v Salt Lake Cityju zmagal na vseh treh posamičnih preizkušnjah in, jasno, tudi z norveško štafeto ter ruska hitrostna drsalka Lidija Skoblikova, ki je na igrah 1964 v Innsbrucku prav tako pobrala vse štiri možne zlate medalje. Potem so tu še dobitniki vseh treh možnih zlatih na enih igrah: alpska smučarja Toni Sailer in Jean Claude Killy, ki sta 1956 v Cortini in 1968 v Grenoblu zmagala v vseh treh takratnih disciplinah, dve ruski tekačici na smučeh Klavdija Bojarski in Galina Kulakova (obe po tri zlate na ZOI 1964 in 1972) ter finski nordijski kombinatorec Sampa Lajunen, ki je v Salt Lake Cityju 2002 zmagal na obeh posamičnih tekmah in kot član finske štafete. In to je to – v vsej več kot stoletni zgodovini zimskih olimpijskih iger je tak dosežek uspel zgolj devetim športnikom in športnicam, zdaj pa se ta možnost kaže na obzorju ne za enega, ampak kar za dva Slovenca, za nameček še brata in sestro.

Nika Prevc ima olimpijsko priložnost, kakršna se ponudi morda enkrat v življenju – na voljo ima dve posamični in mešano ekipno preizkušnjo – ter dejstvo, da ji, kadar skoči »svoj« skok, nobena ne more niti blizu. Domen Prevc vstopa v to zgodbo s še večjim vložkom – če je Nika kandidatka za izenačenje Nykaenenovega skakalnega maksimuma, je Domen kandidat za njegov presežek. Moški olimpijski program namreč ponuja štiri priložnosti, poleg posamičnih preizkušenj na srednji in veliki skakalnici še tekmo dvojic in že omenjeno mešano ekipno tekmo. Za oba bo ključna tekma na srednji skakalnici, tam se jima lahko tekmeci in tekmice najbolj približajo. Predvsem to velja za Domna, moških tekem na takih »pručkah« v svetovnem pokalu praktično ni več, najboljši tu pristajajo pri bolj ali manj podobnih daljavah, odločajo sodniške ocene in vsaka najmanjša napaka pri odskoku ali doskoku te lahko hitro izloči iz boja za medalje. Seveda lahko gre narobe še marsikaj – kakšna poškodba na treningih (kot se je to pripetilo Robiju Kranjcu v Sočiju 2014), smola z vetrom (Peterka v Naganu 1988) ali pa – in tega se sam najbolj bojim – diskvalifikacija zaradi neustreznega dresa. »Velike« skakalne nacije (predvsem tu mislim na Avstrijce, Nemce in Norvežane, manj na Japonce, se namreč nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da brat in sestra Prevc že celo sezono šolata konkurenco in tudi pri FIS jih to niti najmanj ne navdušuje. Domnu bi že z enim posamičnim zlatom uspelo nekaj, česar v vsej dolgi zgodovini smučarskih skokov in poletov ni še nikomur: obenem bi bil svetovni prvak v skokih in poletih, olimpijski zmagovalec, zmagovalec novoletne turneje in svetovnega pokala (marca) ter za nameček še svetovni rekorder v poletih. Nekaj podobnega velja za Niko, pri čemer ženske (še) ne nastopajo na SP v poletih in na novoletni turneji. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da ne gre zgolj za individualni lov na olimpijske presežke. Gre za slovensko in tudi družinsko zgodbo; gre za zgodbo majhne in relativno mlade države, ki je bila doslej vesela vsake olimpijske kolajne, danes pa razmišlja o zgodovinskem dosežku, ki bi Slovenijo in družino Prevc za vse večne čase ovekovečil v vseh statistikah in enciklopedijah petih olimpijskih krogov. Morda bo največji Domnov konkurent – predvsem na prej omenjeni »pručki – prav Anže Lanišek, morda se lahko v boj za kolajne vmeša tudi Nika Vodan, oba sta tega sposobna, predvsem pa bosta morala dodati svoje na obeh ekipnih tekmah. Nenazadnje je tu še Timi Zajc – če je Nykaenen enfant terrible svetovnega skakanja, potem je med Slovenci to prav gotovo Zajc. Sezono sta mu sicer pokvarila diskvalifikacija na uvodni tekmi novoletne turneje (ko bi bil drugi) in pa posledično nepotrebno »pametovanje« na družbenih omrežjih, ampak pri njemu nikoli ne veš, če se mu večja skakalnica »usede« je lahko na njej še kako nevaren tudi za najvišja mesta.

Žal predstavljajo vsi našteti skakalci in skakalke tudi bolj ali manj edine realne slovenske možnosti za medalje – tule nam jih napovedujejo šest; štiri zlate in dve srebrni. V tej sezoni imajo slovenski športniki in športnice (razen skakalcev in skakalk) v svetovnem pokalu zgolj še ene samcate stopničke – deskar Tim Mastnak je bil enkrat tretji. OK, na stopničke je pred kratkim stopila tudi kombinatorka Ema Volavšek, ampak te punce so že obupale nad olimpijskim nastopom – odgovorni razmišljajo celo o odstranitvi moške kombinacije z ZOI. Sam sem sicer nepopravljivi optimist glede biatlonke Anamarije Lampič, gorenjska lepotica je daleč najhitrejša tekačica med biatlonkami, njena težava je seveda streljanje – letos še niti enkrat ni zgrešila manj kot treh tarč. Upoštevajoč njeno pregovorno trmo (in po nekakšni logiki stvari) ji enkrat vendar mora uspeti tudi super strelski nastop (kar pri njej pomeni tudi do eno zgrešeno tarčo) in zakaj hudiča ji ne bi uspelo ravno na ZOI; v biatlonu je pač tako, da je predpogoj za vrhunski rezultat hiter tek. Če bi bil Jakov Fak zdrav in »pravi« (pa to verjetno ni), bi se morda tudi on uvrščal v širši krog favoritov in tudi mešana štafeta bi lahko bila blizu – Klemenčičeva lepo napreduje – tako pa bodo naše možnosti za biatlonsko kolajno omejene na kakšen čudežen strelski preblisk Lampičeve. Z veliko domišljije in ob kakšnem srečnem spletu okoliščin si lahko predstavljam tudi vrhunski dosežek smukačev Hrobata in Štuhčeve – predvsem slednja odlično pozna letošnjo olimpijsko progo, slovito Tofano, na kateri je v svetovnem pokalu že dvakrat zmagala in še trikrat stala na stopničkah. Obenem je to za dvakratno svetovno prvakinjo zadnja priložnost da sijajno kariero krona s tistim edinim, kar ji še manjka – olimpijsko medaljo. Ko se bo Štuhčeva po končani sezoni poslovila (in poslovila se bosta tudi Bucikova in najverjetneje Kranjec), bo vse skupaj viselo na enem smukaču in na (upajmo vsaj) dveh zaenkrat poškodovanih (vele)slalomistkah. Groza, kaj smo storili z alpskim smučanjem, panogo, ki je nekoč dvigovala slovensko (ne zgolj športno!) samozavest in postavila slovensko identiteto na športni zemljevid sveta.

Med ostalimi športi vzbuja največ pozornosti hokej – upravičeno, kajti prvič po Sočiju 2014 se bodo na enem turnirju zbrali vsi najboljši hokejisti na svetu, vodstvo lige NHL je moralo ustreči želji hokejistov, da igrajo na ZOI in sklenilo dogovor z MOK. Kanada je seveda prvi favorit, štrene jim lahko mešajo lanski presenetljivi svetovni prvaki ZDA, vedno močni Švedi in nepredvidljivi Finci. Seveda so tu še Švicarji, ki se zadnja leta vedno uvrščajo tik pod vrhom in meni ljubi Čehi, ki so v Naganu 1998 spisali zgodovino, ko so zmagali na prvem olimpijskem turnirju z NHL igralci. Zanimive bodo tudi tekaške preizkušnje, kdo ve, ali lahko Klaebo ponovi dosežek z lanskega SP (ko je zmagal v prav vseh šestih tekaških disciplinah) ter tako z vrha zgoraj omenjenega elitnega kluba celo izrine Erica Heidna.

Prvi štirje olimpijski dnevi bodo že dodobra določili oceno slovenskih olimpijskih nastopov, od sobote do torka bodo namreč na sporedu vse tri preizkušnje na srednji skakalnici, oba smuka in deskarska paralelna tekma. Čas je za lov na medalje, dajmo naši!

Vabljeni tudi na mojo olimpijsko spletno stran!

0 Comments