Ko se takole igre bližajo koncu in je večina medalj že podeljenih, se pozornost ljubiteljev športa osredotoča na izločilne boje na moškem hokejskem turnirju. Čeprav sta bili še dve drugi četrtfinalni tekmi odločeni šele v podaljšku, pa je največ pozornosti požela nepozabna tekma med Kanado in Češko. Ta tekma je imela vse elemente pravega hokejskega trilerja – velikega superfavorita Kanado in tistega klasičnega »underdoga«, Češko. Čehi so pravi mojstri te vloge, odlično so se pripravili na kanadsko igro, držali svojo modro črto tudi s štirimi in veliko igrali na telo nasprotnika, obenem pa z duhovitimi kontrami prehajali v nasprotnikovo obrambno tretjino. Bili so korak do senzacije, čisto malo je zmanjkalo – ko so dobrih sedem minut pred koncem povedli 3:2 je hokejski svet otrpnil, kot je otrpnil tistega davnega 1980 v Lake Placidu, ko so Američani povedli 4:3 proti SZ. A Kanadčanom je uspelo, kar Rusom ni, še ravno pravi čas so izenačili in se rešili v podaljšek, v katerem so potem vendarle dosegli zmagoviti gol. V kolikor bi šla tekma v kazenske strele, bi se takoj nakazovala še druga vzporednica z bogato zgodovino hokejskih trilerjev na ZOI; 1998 so se v Naganu prvič v zgodovini na igrah pomerili vsi najboljši hokejisti sveta in Čehi ter Kanadčani so odigrali nepozaben polfinale v katerem je ob izvajanju kazenskih strelov blestel Hašek, ki je Čehe popeljal v finale in nato do zlate medalje.
Tule je zbranih deset najbolj legendarnih tekem olimpijskih hokejskih turnirjev po mojem izboru:
10. Pozabljeni »Miracle on ice« - ZDA : SZ 3:2, finalna skupina Squaw Valley 1960
Vsi poznamo legendarni Čudež na ledu iz leta 1980, toda koliko ljubiteljev hokeja, tudi tistih najbolj zagrizenih, pozna čudež iz leta 1960? Američani so bili - tako kot dvajset let kasneje – gostitelji, obenem pa tudi precejšnji avtsajderji. Kanadčani, Sovjeti, Švedi in Čehoslovaki so veljali za močnejše, toda pogumna ameriška ekipa je poskrbela za presenečenje in premagala vse štiri favorite. Odločilna je bila zmaga nad SZ 3:2, Rusi so vodili 2:1, toda Američani so najprej izenačili in pet minut pred koncem zabili zmagoviti gol. Zadnji, ki ga je pred igrami ameriški selektor izločil iz postave, je bil Herb Brooks, ki je bil 20 let kasneje sam selektor zmagovite ekipe.
Tule je zbranih deset najbolj legendarnih tekem olimpijskih hokejskih turnirjev po mojem izboru:
10. Pozabljeni »Miracle on ice« - ZDA : SZ 3:2, finalna skupina Squaw Valley 1960
Vsi poznamo legendarni Čudež na ledu iz leta 1980, toda koliko ljubiteljev hokeja, tudi tistih najbolj zagrizenih, pozna čudež iz leta 1960? Američani so bili - tako kot dvajset let kasneje – gostitelji, obenem pa tudi precejšnji avtsajderji. Kanadčani, Sovjeti, Švedi in Čehoslovaki so veljali za močnejše, toda pogumna ameriška ekipa je poskrbela za presenečenje in premagala vse štiri favorite. Odločilna je bila zmaga nad SZ 3:2, Rusi so vodili 2:1, toda Američani so najprej izenačili in pet minut pred koncem zabili zmagoviti gol. Zadnji, ki ga je pred igrami ameriški selektor izločil iz postave, je bil Herb Brooks, ki je bil 20 let kasneje sam selektor zmagovite ekipe.
9. Beloruska senzacija – Belorusija : Švedska 4:3, četrtfinale Salt Lake City 2002
V četrtfinalni tekmi je beloruski branilec Vladimir Kopat s strelom skoraj s sredine presenetil švedskega vratarja Tommyja Sala, ga zadel v masko, nato pa se puck odbil čez njegovo glavo v mrežo. Belorusi so tako le dobri dve minuti pred koncem tekme povedli 4:3 in nato zdržali do konca, veliki favoriti Švedi pa so izpadli in odšli domov. Kljub senzaciji pa Belorusi niso mogli do medalje - gladko so izgubili tako polfinale kot tudi tekmo za bron.
V četrtfinalni tekmi je beloruski branilec Vladimir Kopat s strelom skoraj s sredine presenetil švedskega vratarja Tommyja Sala, ga zadel v masko, nato pa se puck odbil čez njegovo glavo v mrežo. Belorusi so tako le dobri dve minuti pred koncem tekme povedli 4:3 in nato zdržali do konca, veliki favoriti Švedi pa so izpadli in odšli domov. Kljub senzaciji pa Belorusi niso mogli do medalje - gladko so izgubili tako polfinale kot tudi tekmo za bron.
8. "Puckdrama" – Kanada : Nemčija 4:3p, četrtfinale Albertville 1992
V čertrtfinalu olimpijskega turnirja 1992 v Savojskih Alpah sta se srečali Kanada, ki je v svoji skupini zasedla prvo mesto in Nemčija, ki se je kot četrta komajda uvrstila v četrtfinale. Kanadčani so imeli v postavi štiri NHL-ovce (na čelu z legendarnim vratarjem Seanom Burkeom) ter mladega, 18-letnega bodočega zvezdnika Erica Lindrosa, toda Nemci se jih niso ustrašili, dve minuti pred koncem so izenačili na 3:3 in tekma je šla v podaljšek in nato kazenske strele – prve v zgodovini ZOI. Po treh strelih je Kanada vodila 2:0, toda Nemci ne bi bili Nemci, če ne bi do konca serije petih strelov rezultat izenačili. V šesti seriji je potem Lindros zadel, strel Draisaitla (očeta današnjega NHL zvezdnika) pa je končal na gol črti in Kanada se je uvrstila v polfinale, kjer je premagala (takrat še) Češkoslovaško, nato pa v finalu izgubila proti Združeni ekipi, bivši SZ.
V čertrtfinalu olimpijskega turnirja 1992 v Savojskih Alpah sta se srečali Kanada, ki je v svoji skupini zasedla prvo mesto in Nemčija, ki se je kot četrta komajda uvrstila v četrtfinale. Kanadčani so imeli v postavi štiri NHL-ovce (na čelu z legendarnim vratarjem Seanom Burkeom) ter mladega, 18-letnega bodočega zvezdnika Erica Lindrosa, toda Nemci se jih niso ustrašili, dve minuti pred koncem so izenačili na 3:3 in tekma je šla v podaljšek in nato kazenske strele – prve v zgodovini ZOI. Po treh strelih je Kanada vodila 2:0, toda Nemci ne bi bili Nemci, če ne bi do konca serije petih strelov rezultat izenačili. V šesti seriji je potem Lindros zadel, strel Draisaitla (očeta današnjega NHL zvezdnika) pa je končal na gol črti in Kanada se je uvrstila v polfinale, kjer je premagala (takrat še) Češkoslovaško, nato pa v finalu izgubila proti Združeni ekipi, bivši SZ.
7. Peter`s puck show - Švedska : Kanada 3:2p, finale Lillehammer 1994
Asociacija na legendarno nemško glasbeno oddajo Peter`s Pop Show. V finalu ZOI 1994 v Lillehammerju sta se pomerili Kanada in Švedska. V izenačeni tekmi so prvi povedli Švedi, nato Kanadčani, da bi Švedi izenačili na 2:2 le slabi dve minuti pred koncem. Za odločitev o olimpijskem prvaku je bilo potrebno izvajati kar sedem serij penalov, v zadnji je Peter Forsberg (ki je zadel že v četrti seriji), zabil mojstrski gol, Kariya pa je zgrešil in Švedi so se veselili prvega naslova olimpijskih zmagovalcev.
Asociacija na legendarno nemško glasbeno oddajo Peter`s Pop Show. V finalu ZOI 1994 v Lillehammerju sta se pomerili Kanada in Švedska. V izenačeni tekmi so prvi povedli Švedi, nato Kanadčani, da bi Švedi izenačili na 2:2 le slabi dve minuti pred koncem. Za odločitev o olimpijskem prvaku je bilo potrebno izvajati kar sedem serij penalov, v zadnji je Peter Forsberg (ki je zadel že v četrti seriji), zabil mojstrski gol, Kariya pa je zgrešil in Švedi so se veselili prvega naslova olimpijskih zmagovalcev.
6. Klasični knockout - Kanada : Rusija 7:2; četrtfinale Vancouver 2010
Čeprav so bili domačini in veliki favoriti, se Kanadčani iz skupine niso neposredno uvrstili v četrtfinale, morali so v play-off, kjer so premagali Nemce 8:2. V nasprotju z njimi so se Rusi do četrtfinala sprehodili in ves svet je napeto pričakoval četrtfinalno tekmo. Toda napetost je trajala le do 13. minute, ko je Kanada povedla 3:0. Prva tretjina se je končala 4:1, nakar je sledila popolna demontaža nekoč dominantnega ruskega hokejskega stroja, končni rezultat je bil 7:2. Kanada je nato v polfinalu po hudem boju premagala Slovake 3:2 in nato v finalu še ZDA po podaljšku s tistim slovitim zlatim golom Sydneya Crosbyja.
Čeprav so bili domačini in veliki favoriti, se Kanadčani iz skupine niso neposredno uvrstili v četrtfinale, morali so v play-off, kjer so premagali Nemce 8:2. V nasprotju z njimi so se Rusi do četrtfinala sprehodili in ves svet je napeto pričakoval četrtfinalno tekmo. Toda napetost je trajala le do 13. minute, ko je Kanada povedla 3:0. Prva tretjina se je končala 4:1, nakar je sledila popolna demontaža nekoč dominantnega ruskega hokejskega stroja, končni rezultat je bil 7:2. Kanada je nato v polfinalu po hudem boju premagala Slovake 3:2 in nato v finalu še ZDA po podaljšku s tistim slovitim zlatim golom Sydneya Crosbyja.
5. Veliki preobrat - SZ : Češkoslovaška 4:3, finalna skupina Innsbruck 1976
V tekmi, ki je odločala o naslovu olimpijskega zmagovalca, so Čehi zaradi slabše gol razlike potrebovali zmago in po prvi tretjini so že vodili z 2:0. V drugi so Rusi izenačili, osem minut pred koncem tekme pa je Novak Čehe znova popeljal v vodstvo in na korak do olimpijskega naslova. Toda gola Jakuševa in minuto kasneje Harlamova sta Ruse pripeljala do zmage s 4:3. Kasneje se je izkazalo, da Čehom tudi zmaga ne bi zagotovila zlate medalje; na eni od prejšnjih tekem (proti Poljakom) so namreč enega od čeških hokejistov ujeli na dopingu in jim naknadno odvzeli točki.
V tekmi, ki je odločala o naslovu olimpijskega zmagovalca, so Čehi zaradi slabše gol razlike potrebovali zmago in po prvi tretjini so že vodili z 2:0. V drugi so Rusi izenačili, osem minut pred koncem tekme pa je Novak Čehe znova popeljal v vodstvo in na korak do olimpijskega naslova. Toda gola Jakuševa in minuto kasneje Harlamova sta Ruse pripeljala do zmage s 4:3. Kasneje se je izkazalo, da Čehom tudi zmaga ne bi zagotovila zlate medalje; na eni od prejšnjih tekem (proti Poljakom) so namreč enega od čeških hokejistov ujeli na dopingu in jim naknadno odvzeli točki.
4. Slovaška stopi na sceno - Rusija : Slovaška 3:2ot; četrtfinale Lillehammer 1994
Slovaški hokejisti so bili leta in leta nepogrešljivi del češkoslovaške reprezentance, na ZOI 1994 pa so prvič nastopili pod svojo zastavo. Imeli so sijajno ekipo, v kateri so izstopali 37-letna legenda Peter Stastny ter mlada NHL zvezdnika Satan in Palffy. V skupini so po zmagi nad Kanado osvojili prvo mesto, v četrtfinalu pa naleteli na Ruse, ki so bili v svoji skupini zgolj četrti. Slovaki so dvakrat povedli, a so Rusi vselej izenačili in v podaljšku tudi dosegli zmagoviti gol ter se veselili uvrstitve v polfinale. Toda tam je bilo njihovega veselja konec - izgubili so proti Švedom in nato v boju za bron še proti Fincem.
Slovaški hokejisti so bili leta in leta nepogrešljivi del češkoslovaške reprezentance, na ZOI 1994 pa so prvič nastopili pod svojo zastavo. Imeli so sijajno ekipo, v kateri so izstopali 37-letna legenda Peter Stastny ter mlada NHL zvezdnika Satan in Palffy. V skupini so po zmagi nad Kanado osvojili prvo mesto, v četrtfinalu pa naleteli na Ruse, ki so bili v svoji skupini zgolj četrti. Slovaki so dvakrat povedli, a so Rusi vselej izenačili in v podaljšku tudi dosegli zmagoviti gol ter se veselili uvrstitve v polfinale. Toda tam je bilo njihovega veselja konec - izgubili so proti Švedom in nato v boju za bron še proti Fincem.
3. Zlati gol Sydneya Crosbyja - Kanada : ZDA 3:2ot, finale Vancouver 2010
Finalno tekmo olimpijskega turnirja v Vancouvru 2010 mnogi še vedno smatrajo za najboljšo hokejsko tekmo vseh časov, prinesla pa je nepopisno veselje vsej Kanadi, ki je celotne igre živela in dihala s svojimi hokejisti. Kanadčani so bili seveda favoriti in tudi povedli so z 2:0. Toda žilavi Američani so najprej zmanjšali in nato v zadnji minuti (in brez vratarja) tudi izenačili. Epski dvoboj je nato v 8. minuti podaljška odločil Sydney Crosby, tisti njegov gol pa je postal del kanadske hokejske legende in športne antologije.
Finalno tekmo olimpijskega turnirja v Vancouvru 2010 mnogi še vedno smatrajo za najboljšo hokejsko tekmo vseh časov, prinesla pa je nepopisno veselje vsej Kanadi, ki je celotne igre živela in dihala s svojimi hokejisti. Kanadčani so bili seveda favoriti in tudi povedli so z 2:0. Toda žilavi Američani so najprej zmanjšali in nato v zadnji minuti (in brez vratarja) tudi izenačili. Epski dvoboj je nato v 8. minuti podaljška odločil Sydney Crosby, tisti njegov gol pa je postal del kanadske hokejske legende in športne antologije.
2. Je to tak, sme v finale - Češka : Kanada 2:1p, polfinale Nagano 1998
Za ZOI 1998 v Naganu so v ligi NHL prvič prekinili tekmovanje, da bi vsem hokejistom omogočili nastop na igrah. Kanada je prišla z najmočnejšo možno postavo, na čelu z legendarnim Waynom Gretzkym. V polfinalu so naleteli na Čehe, ki so opozorili nase že s četrtfinalno zmago nad ZDA (na stavnicah drugim favoritom turnirja) 4:1. V prvih dveh tretjinah golov ni bilo, potem pa so najprej povedli Čehi, silovit kanadski pritisk pa je rezultiral v izenačenju, le dobro minuto pred koncem srečanja. Tudi v podaljšku so Kanadčani nenehno pritiskali in nizali eno priložnost za drugo, toda na čeških vratih je stal legendarni vratar Dominik Hašek in tekma je odšla v izvajanje penalov. Pet kanadskih strelcev Hašeka ni moglo premagati, Čehe pa je v finale z edinim golom popeljal Reichel. Tam so Čehi premagali Ruse 1:0 in nepozabno slavje na čeških ulicah se je lahko pričelo.
Za ZOI 1998 v Naganu so v ligi NHL prvič prekinili tekmovanje, da bi vsem hokejistom omogočili nastop na igrah. Kanada je prišla z najmočnejšo možno postavo, na čelu z legendarnim Waynom Gretzkym. V polfinalu so naleteli na Čehe, ki so opozorili nase že s četrtfinalno zmago nad ZDA (na stavnicah drugim favoritom turnirja) 4:1. V prvih dveh tretjinah golov ni bilo, potem pa so najprej povedli Čehi, silovit kanadski pritisk pa je rezultiral v izenačenju, le dobro minuto pred koncem srečanja. Tudi v podaljšku so Kanadčani nenehno pritiskali in nizali eno priložnost za drugo, toda na čeških vratih je stal legendarni vratar Dominik Hašek in tekma je odšla v izvajanje penalov. Pet kanadskih strelcev Hašeka ni moglo premagati, Čehe pa je v finale z edinim golom popeljal Reichel. Tam so Čehi premagali Ruse 1:0 in nepozabno slavje na čeških ulicah se je lahko pričelo.
1. Miracle on Ice - ZDA : SZ 4:3, finalna skupina Lake Placid 1980
Na prvem mestu je seveda (in verjetno bo tam tudi ostal za vse večne čase) legendarni Čudež na ledu iz Lake Placida 1980, senzacionalna zmaga ameriških študentov nad močno favorizirano Zbornajo komando. Rusi so bili seveda veliki favoriti, že v pripravah teden dni pred ZOI je Zbornaja premagala selekcijo NHL ter tudi ameriško olimpijsko reprezentanco s kar 10:3. Po drugi strani so bili Američani outsiderji, ne le na tekmi z SZ, tudi možnosti za kolajno jim je le malokdo pripisoval. Ameriška ekipa je bila sestavljena iz igralcev študentske in podružničnih lig, toda že v prvi tekmi je pokazala zobe in proti favoriziranim Švedom izenačila v zadnji minuti. Naslednje opozorilo je prišlo, ko so ti študenti s kar 7:3 razbili Čehe, ki so veljali za drugo najmočnejšo ekipo na turnirju. Tako so se Američani skupaj s Švedi uvrstili v finalno skupino, kjer se je odločalo o medaljah. Rezultat se je prenesel, tako da so Američani in Švedi prišli v finalno skupino s po 1 točko, Rusi pa z dvema za zmago nad Finci. Takoj prva tekma finalne skupine je bila med Američani in Rusi in zdelo se je, da je edino vprašanje, s kakšno razliko bodo Rusi zmagali. Gledano zgolj po imenih so imeli morda najmočnejšo postavo v zgodovini – v prvem napadu so še vedno igrali veterani Petrov, Mihailov in Harlamov, v drugem pa že Makarov in Krutov, na vratih je bil legendarni Tretjak, največ golov na turnirju pa je do tedaj zabila nova, vzhajajoča zvezda Helmut Balderis. Kot po navadi so Rusi tekmo začeli napadalno, s svojim prepoznavnim kombiniranjem, plošček je tekel kot po špagi. Američani so temu skušali parirati s pogostimi letečimi menjavami, kajti njihov selektor Herb Brooks je (vedoč, da je Rusom po tehnični plati nemogoče parirati) vse stavil na tempo in na branjenje lastne modre črte. Kljub temu so si Rusi ustvarjali eno priložnost za drugo, toda na ameriških vratih je stal izjemno razpoloženi Jim Craig, ki je branil vse, kar se je braniti dalo in še večino tistega, česar se po navadi ne da. Trikrat so Rusi povedli in trikrat so Američani kot po čudežu izenačili! Še posebej pomenljivo je bilo drugo izenačenje na 2:2 v zadnji sekundi prve tretjine: Američani so, kot že neštetokrat, izbili plošček iz svoje tretjine, povsem neogreti Tretjak ga je zgolj lenobno odbil, pridrsal je Johnson in mu ga še ravno pravi čas spravil za hrbet. Zaradi tega gola je sicer vedno hladni ruski selektor Tihonov morda edinokrat v svoji dolgi karieri reagiral čustveno in jezno ter zamenjal Tretjaka z Miškinom, ki vendarle ni bil na Tretjakovem nivoju. Drugo tretjino so Rusi dobili z 1:0 ter zraven zapravili še cel kup priložnosti, ko pa so Američani na začetku tretje tretjine še tretjič izenačili (in to ravno, ko se jim je iztekal powerplay), se je med Ruse naselil strah. Niso več igrali tako tekoče ter kolektivno, poskušali so z individualnimi akcijami in tekma se je sprevrgla ravno v tisto, česar si je Herb Brooks najbolj želel: trd boj mož na moža z veliko telesnega kontakta, igre ob ogradi in z veliko prekinitvami. Točno na polovici tretje tretjine pa se je zgodilo nemogoče – strel Mika Eruzionea je končal za hrbtom nezanesljivega Miškina (ta je slabo posredoval, Tihonov pa se je zagotovo tolkel po glavi zaradi tiste čustvene menjave Tretjaka) in Američani so senzacionalno povedli 4:3 in nato nekako zdržali do konca za zgodovinsko zmago. Naslednji dan so se Rusi znesli nad Švedi 9:2, Američani pa so premagali še Fince (tako kot na vseh tekmah jim je tudi na tej nasprotnik prvi povedel) ter osvojili zlato.
Na prvem mestu je seveda (in verjetno bo tam tudi ostal za vse večne čase) legendarni Čudež na ledu iz Lake Placida 1980, senzacionalna zmaga ameriških študentov nad močno favorizirano Zbornajo komando. Rusi so bili seveda veliki favoriti, že v pripravah teden dni pred ZOI je Zbornaja premagala selekcijo NHL ter tudi ameriško olimpijsko reprezentanco s kar 10:3. Po drugi strani so bili Američani outsiderji, ne le na tekmi z SZ, tudi možnosti za kolajno jim je le malokdo pripisoval. Ameriška ekipa je bila sestavljena iz igralcev študentske in podružničnih lig, toda že v prvi tekmi je pokazala zobe in proti favoriziranim Švedom izenačila v zadnji minuti. Naslednje opozorilo je prišlo, ko so ti študenti s kar 7:3 razbili Čehe, ki so veljali za drugo najmočnejšo ekipo na turnirju. Tako so se Američani skupaj s Švedi uvrstili v finalno skupino, kjer se je odločalo o medaljah. Rezultat se je prenesel, tako da so Američani in Švedi prišli v finalno skupino s po 1 točko, Rusi pa z dvema za zmago nad Finci. Takoj prva tekma finalne skupine je bila med Američani in Rusi in zdelo se je, da je edino vprašanje, s kakšno razliko bodo Rusi zmagali. Gledano zgolj po imenih so imeli morda najmočnejšo postavo v zgodovini – v prvem napadu so še vedno igrali veterani Petrov, Mihailov in Harlamov, v drugem pa že Makarov in Krutov, na vratih je bil legendarni Tretjak, največ golov na turnirju pa je do tedaj zabila nova, vzhajajoča zvezda Helmut Balderis. Kot po navadi so Rusi tekmo začeli napadalno, s svojim prepoznavnim kombiniranjem, plošček je tekel kot po špagi. Američani so temu skušali parirati s pogostimi letečimi menjavami, kajti njihov selektor Herb Brooks je (vedoč, da je Rusom po tehnični plati nemogoče parirati) vse stavil na tempo in na branjenje lastne modre črte. Kljub temu so si Rusi ustvarjali eno priložnost za drugo, toda na ameriških vratih je stal izjemno razpoloženi Jim Craig, ki je branil vse, kar se je braniti dalo in še večino tistega, česar se po navadi ne da. Trikrat so Rusi povedli in trikrat so Američani kot po čudežu izenačili! Še posebej pomenljivo je bilo drugo izenačenje na 2:2 v zadnji sekundi prve tretjine: Američani so, kot že neštetokrat, izbili plošček iz svoje tretjine, povsem neogreti Tretjak ga je zgolj lenobno odbil, pridrsal je Johnson in mu ga še ravno pravi čas spravil za hrbet. Zaradi tega gola je sicer vedno hladni ruski selektor Tihonov morda edinokrat v svoji dolgi karieri reagiral čustveno in jezno ter zamenjal Tretjaka z Miškinom, ki vendarle ni bil na Tretjakovem nivoju. Drugo tretjino so Rusi dobili z 1:0 ter zraven zapravili še cel kup priložnosti, ko pa so Američani na začetku tretje tretjine še tretjič izenačili (in to ravno, ko se jim je iztekal powerplay), se je med Ruse naselil strah. Niso več igrali tako tekoče ter kolektivno, poskušali so z individualnimi akcijami in tekma se je sprevrgla ravno v tisto, česar si je Herb Brooks najbolj želel: trd boj mož na moža z veliko telesnega kontakta, igre ob ogradi in z veliko prekinitvami. Točno na polovici tretje tretjine pa se je zgodilo nemogoče – strel Mika Eruzionea je končal za hrbtom nezanesljivega Miškina (ta je slabo posredoval, Tihonov pa se je zagotovo tolkel po glavi zaradi tiste čustvene menjave Tretjaka) in Američani so senzacionalno povedli 4:3 in nato nekako zdržali do konca za zgodovinsko zmago. Naslednji dan so se Rusi znesli nad Švedi 9:2, Američani pa so premagali še Fince (tako kot na vseh tekmah jim je tudi na tej nasprotnik prvi povedel) ter osvojili zlato.
RSS Feed
