Matty Nykaenen, legendarni – žal že pokojni – finski enfant terrible, je edini smučarski skakalec član elitnega kluba športnikov in športnic, ki so na enih zimskih olimpijskih igrah osvojili vse možne zlate medalje (upoštevaje panoge, v katerih so na sporedu vsaj tri discipline) – to mu je uspelo v Calgaryju 1988, ko je zmagal na obeh posamičnih in s finsko ekipo tudi na ekipni preizkušnji – razen njega jih je v tem klubu le še osem. Na vrhu tega čislanega seznama je Eric Heiden, ameriški hitrostni drsalec slovenskih korenin, ki je 1980 v domačem Lake Placidu osvojil vseh pet možnih zlatih, sledita mu Ole-Einar Bjoerndalen, ki je postal merilo vseh stvari v biatlonu, ko je na ZOI 2002 v Salt Lake Cityju zmagal na vseh treh posamičnih preizkušnjah in, jasno, tudi z norveško štafeto ter ruska hitrostna drsalka Lidija Skoblikova, ki je na igrah 1964 v Innsbrucku prav tako pobrala vse štiri možne zlate medalje. Potem so tu še dobitniki vseh treh možnih zlatih na enih igrah: alpska smučarja Toni Sailer in Jean Claude Killy, ki sta 1956 v Cortini in 1968 v Grenoblu zmagala v vseh treh takratnih disciplinah, dve ruski tekačici na smučeh Klavdija Bojarski in Galina Kulakova (obe po tri zlate na ZOI 1964 in 1972) ter finski nordijski kombinatorec Sampa Lajunen, ki je v Salt Lake Cityju 2002 zmagal na obeh posamičnih tekmah in kot član finske štafete. In to je to – v vsej več kot stoletni zgodovini zimskih olimpijskih iger je tak dosežek uspel zgolj devetim športnikom in športnicam, zdaj pa se ta možnost kaže na obzorju ne za enega, ampak kar za dva Slovenca, za nameček še brata in sestro.
Nika Prevc ima olimpijsko priložnost, kakršna se ponudi morda enkrat v življenju – na voljo ima dve posamični in mešano ekipno preizkušnjo – ter dejstvo, da ji, kadar skoči »svoj« skok, nobena ne more niti blizu. Domen Prevc vstopa v to zgodbo s še večjim vložkom – če je Nika kandidatka za izenačenje Nykaenenovega skakalnega maksimuma, je Domen kandidat za njegov presežek. Moški olimpijski program namreč ponuja štiri priložnosti, poleg posamičnih preizkušenj na srednji in veliki skakalnici še tekmo dvojic in že omenjeno mešano ekipno tekmo. Za oba bo ključna tekma na srednji skakalnici, tam se jima lahko tekmeci in tekmice najbolj približajo. Predvsem to velja za Domna, moških tekem na takih »pručkah« v svetovnem pokalu praktično ni več, najboljši tu pristajajo pri bolj ali manj podobnih daljavah, odločajo sodniške ocene in vsaka najmanjša napaka pri odskoku ali doskoku te lahko hitro izloči iz boja za medalje. Seveda lahko gre narobe še marsikaj – kakšna poškodba na treningih (kot se je to pripetilo Robiju Kranjcu v Sočiju 2014), smola z vetrom (Peterka v Naganu 1988) ali pa – in tega se sam najbolj bojim – diskvalifikacija zaradi neustreznega dresa. »Velike« skakalne nacije (predvsem tu mislim na Avstrijce, Nemce in Norvežane, manj na Japonce, se namreč nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da brat in sestra Prevc že celo sezono šolata konkurenco in tudi pri FIS jih to niti najmanj ne navdušuje. Domnu bi že z enim posamičnim zlatom uspelo nekaj, česar v vsej dolgi zgodovini smučarskih skokov in poletov ni še nikomur: obenem bi bil svetovni prvak v skokih in poletih, olimpijski zmagovalec, zmagovalec novoletne turneje in svetovnega pokala (marca) ter za nameček še svetovni rekorder v poletih. Nekaj podobnega velja za Niko, pri čemer ženske (še) ne nastopajo na SP v poletih in na novoletni turneji. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da ne gre zgolj za individualni lov na olimpijske presežke. Gre za slovensko in tudi družinsko zgodbo; gre za zgodbo majhne in relativno mlade države, ki je bila doslej vesela vsake olimpijske kolajne, danes pa razmišlja o zgodovinskem dosežku, ki bi Slovenijo in družino Prevc za vse večne čase ovekovečil v vseh statistikah in enciklopedijah petih olimpijskih krogov. Morda bo največji Domnov konkurent – predvsem na prej omenjeni »pručki – prav Anže Lanišek, morda se lahko v boj za kolajne vmeša tudi Nika Vodan, oba sta tega sposobna, predvsem pa bosta morala dodati svoje na obeh ekipnih tekmah. Nenazadnje je tu še Timi Zajc – če je Nykaenen enfant terrible svetovnega skakanja, potem je med Slovenci to prav gotovo Zajc. Sezono sta mu sicer pokvarila diskvalifikacija na uvodni tekmi novoletne turneje (ko bi bil drugi) in pa posledično nepotrebno »pametovanje« na družbenih omrežjih, ampak pri njemu nikoli ne veš, če se mu večja skakalnica »usede« je lahko na njej še kako nevaren tudi za najvišja mesta.
Žal predstavljajo vsi našteti skakalci in skakalke tudi bolj ali manj edine realne slovenske možnosti za medalje – tule nam jih napovedujejo šest; štiri zlate in dve srebrni. V tej sezoni imajo slovenski športniki in športnice (razen skakalcev in skakalk) v svetovnem pokalu zgolj še ene samcate stopničke – deskar Tim Mastnak je bil enkrat tretji. OK, na stopničke je pred kratkim stopila tudi kombinatorka Ema Volavšek, ampak te punce so že obupale nad olimpijskim nastopom – odgovorni razmišljajo celo o odstranitvi moške kombinacije z ZOI. Sam sem sicer nepopravljivi optimist glede biatlonke Anamarije Lampič, gorenjska lepotica je daleč najhitrejša tekačica med biatlonkami, njena težava je seveda streljanje – letos še niti enkrat ni zgrešila manj kot treh tarč. Upoštevajoč njeno pregovorno trmo (in po nekakšni logiki stvari) ji enkrat vendar mora uspeti tudi super strelski nastop (kar pri njej pomeni tudi do eno zgrešeno tarčo) in zakaj hudiča ji ne bi uspelo ravno na ZOI; v biatlonu je pač tako, da je predpogoj za vrhunski rezultat hiter tek. Če bi bil Jakov Fak zdrav in »pravi« (pa to verjetno ni), bi se morda tudi on uvrščal v širši krog favoritov in tudi mešana štafeta bi lahko bila blizu – Klemenčičeva lepo napreduje – tako pa bodo naše možnosti za biatlonsko kolajno omejene na kakšen čudežen strelski preblisk Lampičeve. Z veliko domišljije in ob kakšnem srečnem spletu okoliščin si lahko predstavljam tudi vrhunski dosežek smukačev Hrobata in Štuhčeve – predvsem slednja odlično pozna letošnjo olimpijsko progo, slovito Tofano, na kateri je v svetovnem pokalu že dvakrat zmagala in še trikrat stala na stopničkah. Obenem je to za dvakratno svetovno prvakinjo zadnja priložnost da sijajno kariero krona s tistim edinim, kar ji še manjka – olimpijsko medaljo. Ko se bo Štuhčeva po končani sezoni poslovila (in poslovila se bosta tudi Bucikova in najverjetneje Kranjec), bo vse skupaj viselo na enem smukaču in na (upajmo vsaj) dveh zaenkrat poškodovanih (vele)slalomistkah. Groza, kaj smo storili z alpskim smučanjem, panogo, ki je nekoč dvigovala slovensko (ne zgolj športno!) samozavest in postavila slovensko identiteto na športni zemljevid sveta.
Med ostalimi športi vzbuja največ pozornosti hokej – upravičeno, kajti prvič po Sočiju 2014 se bodo na enem turnirju zbrali vsi najboljši hokejisti na svetu, vodstvo lige NHL je moralo ustreči želji hokejistov, da igrajo na ZOI in sklenilo dogovor z MOK. Kanada je seveda prvi favorit, štrene jim lahko mešajo lanski presenetljivi svetovni prvaki ZDA, vedno močni Švedi in nepredvidljivi Finci. Seveda so tu še Švicarji, ki se zadnja leta vedno uvrščajo tik pod vrhom in meni ljubi Čehi, ki so v Naganu 1998 spisali zgodovino, ko so zmagali na prvem olimpijskem turnirju z NHL igralci. Zanimive bodo tudi tekaške preizkušnje, kdo ve, ali lahko Klaebo ponovi dosežek z lanskega SP (ko je zmagal v prav vseh šestih tekaških disciplinah) ter tako z vrha zgoraj omenjenega elitnega kluba celo izrine Erica Heidna.
Prvi štirje olimpijski dnevi bodo že dodobra določili oceno slovenskih olimpijskih nastopov, od sobote do torka bodo namreč na sporedu vse tri preizkušnje na srednji skakalnici, oba smuka in deskarska paralelna tekma. Čas je za lov na medalje, dajmo naši!
Vabljeni tudi na mojo olimpijsko spletno stran!
Nika Prevc ima olimpijsko priložnost, kakršna se ponudi morda enkrat v življenju – na voljo ima dve posamični in mešano ekipno preizkušnjo – ter dejstvo, da ji, kadar skoči »svoj« skok, nobena ne more niti blizu. Domen Prevc vstopa v to zgodbo s še večjim vložkom – če je Nika kandidatka za izenačenje Nykaenenovega skakalnega maksimuma, je Domen kandidat za njegov presežek. Moški olimpijski program namreč ponuja štiri priložnosti, poleg posamičnih preizkušenj na srednji in veliki skakalnici še tekmo dvojic in že omenjeno mešano ekipno tekmo. Za oba bo ključna tekma na srednji skakalnici, tam se jima lahko tekmeci in tekmice najbolj približajo. Predvsem to velja za Domna, moških tekem na takih »pručkah« v svetovnem pokalu praktično ni več, najboljši tu pristajajo pri bolj ali manj podobnih daljavah, odločajo sodniške ocene in vsaka najmanjša napaka pri odskoku ali doskoku te lahko hitro izloči iz boja za medalje. Seveda lahko gre narobe še marsikaj – kakšna poškodba na treningih (kot se je to pripetilo Robiju Kranjcu v Sočiju 2014), smola z vetrom (Peterka v Naganu 1988) ali pa – in tega se sam najbolj bojim – diskvalifikacija zaradi neustreznega dresa. »Velike« skakalne nacije (predvsem tu mislim na Avstrijce, Nemce in Norvežane, manj na Japonce, se namreč nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da brat in sestra Prevc že celo sezono šolata konkurenco in tudi pri FIS jih to niti najmanj ne navdušuje. Domnu bi že z enim posamičnim zlatom uspelo nekaj, česar v vsej dolgi zgodovini smučarskih skokov in poletov ni še nikomur: obenem bi bil svetovni prvak v skokih in poletih, olimpijski zmagovalec, zmagovalec novoletne turneje in svetovnega pokala (marca) ter za nameček še svetovni rekorder v poletih. Nekaj podobnega velja za Niko, pri čemer ženske (še) ne nastopajo na SP v poletih in na novoletni turneji. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da ne gre zgolj za individualni lov na olimpijske presežke. Gre za slovensko in tudi družinsko zgodbo; gre za zgodbo majhne in relativno mlade države, ki je bila doslej vesela vsake olimpijske kolajne, danes pa razmišlja o zgodovinskem dosežku, ki bi Slovenijo in družino Prevc za vse večne čase ovekovečil v vseh statistikah in enciklopedijah petih olimpijskih krogov. Morda bo največji Domnov konkurent – predvsem na prej omenjeni »pručki – prav Anže Lanišek, morda se lahko v boj za kolajne vmeša tudi Nika Vodan, oba sta tega sposobna, predvsem pa bosta morala dodati svoje na obeh ekipnih tekmah. Nenazadnje je tu še Timi Zajc – če je Nykaenen enfant terrible svetovnega skakanja, potem je med Slovenci to prav gotovo Zajc. Sezono sta mu sicer pokvarila diskvalifikacija na uvodni tekmi novoletne turneje (ko bi bil drugi) in pa posledično nepotrebno »pametovanje« na družbenih omrežjih, ampak pri njemu nikoli ne veš, če se mu večja skakalnica »usede« je lahko na njej še kako nevaren tudi za najvišja mesta.
Žal predstavljajo vsi našteti skakalci in skakalke tudi bolj ali manj edine realne slovenske možnosti za medalje – tule nam jih napovedujejo šest; štiri zlate in dve srebrni. V tej sezoni imajo slovenski športniki in športnice (razen skakalcev in skakalk) v svetovnem pokalu zgolj še ene samcate stopničke – deskar Tim Mastnak je bil enkrat tretji. OK, na stopničke je pred kratkim stopila tudi kombinatorka Ema Volavšek, ampak te punce so že obupale nad olimpijskim nastopom – odgovorni razmišljajo celo o odstranitvi moške kombinacije z ZOI. Sam sem sicer nepopravljivi optimist glede biatlonke Anamarije Lampič, gorenjska lepotica je daleč najhitrejša tekačica med biatlonkami, njena težava je seveda streljanje – letos še niti enkrat ni zgrešila manj kot treh tarč. Upoštevajoč njeno pregovorno trmo (in po nekakšni logiki stvari) ji enkrat vendar mora uspeti tudi super strelski nastop (kar pri njej pomeni tudi do eno zgrešeno tarčo) in zakaj hudiča ji ne bi uspelo ravno na ZOI; v biatlonu je pač tako, da je predpogoj za vrhunski rezultat hiter tek. Če bi bil Jakov Fak zdrav in »pravi« (pa to verjetno ni), bi se morda tudi on uvrščal v širši krog favoritov in tudi mešana štafeta bi lahko bila blizu – Klemenčičeva lepo napreduje – tako pa bodo naše možnosti za biatlonsko kolajno omejene na kakšen čudežen strelski preblisk Lampičeve. Z veliko domišljije in ob kakšnem srečnem spletu okoliščin si lahko predstavljam tudi vrhunski dosežek smukačev Hrobata in Štuhčeve – predvsem slednja odlično pozna letošnjo olimpijsko progo, slovito Tofano, na kateri je v svetovnem pokalu že dvakrat zmagala in še trikrat stala na stopničkah. Obenem je to za dvakratno svetovno prvakinjo zadnja priložnost da sijajno kariero krona s tistim edinim, kar ji še manjka – olimpijsko medaljo. Ko se bo Štuhčeva po končani sezoni poslovila (in poslovila se bosta tudi Bucikova in najverjetneje Kranjec), bo vse skupaj viselo na enem smukaču in na (upajmo vsaj) dveh zaenkrat poškodovanih (vele)slalomistkah. Groza, kaj smo storili z alpskim smučanjem, panogo, ki je nekoč dvigovala slovensko (ne zgolj športno!) samozavest in postavila slovensko identiteto na športni zemljevid sveta.
Med ostalimi športi vzbuja največ pozornosti hokej – upravičeno, kajti prvič po Sočiju 2014 se bodo na enem turnirju zbrali vsi najboljši hokejisti na svetu, vodstvo lige NHL je moralo ustreči želji hokejistov, da igrajo na ZOI in sklenilo dogovor z MOK. Kanada je seveda prvi favorit, štrene jim lahko mešajo lanski presenetljivi svetovni prvaki ZDA, vedno močni Švedi in nepredvidljivi Finci. Seveda so tu še Švicarji, ki se zadnja leta vedno uvrščajo tik pod vrhom in meni ljubi Čehi, ki so v Naganu 1998 spisali zgodovino, ko so zmagali na prvem olimpijskem turnirju z NHL igralci. Zanimive bodo tudi tekaške preizkušnje, kdo ve, ali lahko Klaebo ponovi dosežek z lanskega SP (ko je zmagal v prav vseh šestih tekaških disciplinah) ter tako z vrha zgoraj omenjenega elitnega kluba celo izrine Erica Heidna.
Prvi štirje olimpijski dnevi bodo že dodobra določili oceno slovenskih olimpijskih nastopov, od sobote do torka bodo namreč na sporedu vse tri preizkušnje na srednji skakalnici, oba smuka in deskarska paralelna tekma. Čas je za lov na medalje, dajmo naši!
Vabljeni tudi na mojo olimpijsko spletno stran!
RSS Feed
