Včerajšnja tekma mešanih ekip, na kateri je Slovenija suvereno (z več kot 30 točkami prednosti) ubranila zlato iz Pekinga (in dobila zlati obliž na ne najbolj posrečen začetek iger), je pokazala na veliko napako moškega dela ekipe, ki se ni udeležil prvega treninga, kar za vsakega skakalca pomeni tri skoke manj. Ni potrebno biti genij za logično sklepanje, da bi skoki Laniška in Prevca, s katerimi bi bila na ekipni tekmi prvi in drugi, morda lahko prišli že dan poprej na posamični tekmi, če bi seveda imela v nogah tiste tri skoke več. Kako zelo na takih ekipnih tekmah šteje vsak »zapacan« skok, so na svoji koži najhuje občutili Avstrijci – Embacher in Hoerl sta imela tretjo in četrto oceno pri moških, Eder pa četrto pri ženskah, toda končali so šele kot peti, ker je zapackala Muhlbacher. Ko so vsi štirje prišli v izteku na pogovor za ORF, Eder svoje kolegice ni niti pogledala; punco gre po svoje razumeti, na posamični tekmi je bila četrta, obenem pa se zaveda, da na večji skakalnici za medaljo nima nekih realnih možnosti.
Podoben zlati obliž kot mi so dobili tudi Nizozemci. Če so skoki naš paradni zimski šport, je to zanje hitrostno drsanje in ko so v prvih dveh disciplinah ostali ne le brez zlate, temveč celo brez medalje, je v deželi tulipanov zavladala panika. Ampak potem je, tako kot za nas mešana tekma, zanje prišla disciplina 1000 m za ženske, kjer so osvojili zlato in srebro, za nameček je zmagala prva zvezdnica tega športa Jutte Leerdam, ki ne slovi zgolj zaradi svojih športnih dosežkov, temveč tudi po marsikateri »pikantni« podrobnosti, tule si jo lahko ogledate in presodite sami.
Obstaja še kar nekaj vzporednic z našimi olimpijskimi »težavami«. Seveda smo bili razočarani, ko Nika ni zmagala, ampak kaj na to poreče Mikaela Shiffrin? Najboljša smučarka vseh časov je v slalomu vsaj tako dominantna, kot je Nika v skokih, ampak Mikaela ga je polomila še precej bolj in s slabim nastopom na slalomskem delu ekipne kombinacije ni pustila na cedilu le sebe, temveč tudi kolegico iz ekipe, novopečeno olimpijsko prvakinjo v smuku Breezy Johnson. Ta ji je kot na pladnju prinesla vodstvo po smuku, ampak Mikaela ni le zapravila zlate, padla je celo na četrto mesto. Pa saj se ji menda ne more ponoviti tista grozljiva izkušnja iz Pekinga, o kateri sem takrat pisal na svojem blogu.
Angleži so sicer znani po svojem izjemnem smislu za humor, ampak tokrat so presegli same sebe. Na teh igrah jim gre namreč vse narobe – njihova mešana curling ekipa je suvereno zmagala v rednem delu tekmovanja, ampak sistem v curlingu je tak, da vseh devet ekip najprej igra vsaka z vsako, potem pa se v polfinalu pomerita prvi s četrtim in drugi s tretjim. Seveda sta Britanca izgubila polfinale s četrtouvrščenima Švedoma in nato še boj za bron z Italijanoma. Za nameček sta tudi njihovi predstavnici v freestylu na objektih in v deskanju (tudi na objektih, kakopak), zasedli nehvaležna četrta mesta in britanski novinarji (ki znajo biti zelo pikri) so predlagali da bi na igrah, poleg lestvice medalj, vodili še lestvico »Almost-a-medal« (skoraj medalja), na kateri bi seveda prepričljivo vodili. In kje je tu vzporednica z nami? Hja, težko bo kak Britanec ali Britanka osvojil bolj Almost-a-medal kot Tim Mastnak!
V nasprotju s splošnim prepričanjem Lindsey Vonn ni padla zato, ker je nastopila s strgano križno vezjo – padla je, ker je šla znova do roba in pri skoku z roko zajela vratca. Ker je napadla progo s tisto brezkompromisno drznostjo, ki jo je nekoč ponesla na vrh sveta. Vsak njen padec, vsaka poškodba, je bila uvod v novo poglavje – v vrnitev, v dokazovanje, v še večjo zmago. Njena zgodba ni zgodba popolnih voženj, temveč zgodovina nepopustljivosti in prav zato je postala ena največjih vseh časov. Padec na Tofani ni bil trenutek poraza Lindsey Vonn, bil je – tako kot padec Hermanna Maierja v Naganu – trenutek resnice. Resnice o tem, iz česa so stkane legende. Ne iz popolnosti, temveč iz neštetih vstajanj in iz moči karakterja, ki je ne morejo izmeriti ne ure ne semaforji. Jasno, hotela je zmagati – ampak hotela je tudi izvedeti, ali lahko zmaga, ali lahko uresniči svoje sanje.
Podoben zlati obliž kot mi so dobili tudi Nizozemci. Če so skoki naš paradni zimski šport, je to zanje hitrostno drsanje in ko so v prvih dveh disciplinah ostali ne le brez zlate, temveč celo brez medalje, je v deželi tulipanov zavladala panika. Ampak potem je, tako kot za nas mešana tekma, zanje prišla disciplina 1000 m za ženske, kjer so osvojili zlato in srebro, za nameček je zmagala prva zvezdnica tega športa Jutte Leerdam, ki ne slovi zgolj zaradi svojih športnih dosežkov, temveč tudi po marsikateri »pikantni« podrobnosti, tule si jo lahko ogledate in presodite sami.
Obstaja še kar nekaj vzporednic z našimi olimpijskimi »težavami«. Seveda smo bili razočarani, ko Nika ni zmagala, ampak kaj na to poreče Mikaela Shiffrin? Najboljša smučarka vseh časov je v slalomu vsaj tako dominantna, kot je Nika v skokih, ampak Mikaela ga je polomila še precej bolj in s slabim nastopom na slalomskem delu ekipne kombinacije ni pustila na cedilu le sebe, temveč tudi kolegico iz ekipe, novopečeno olimpijsko prvakinjo v smuku Breezy Johnson. Ta ji je kot na pladnju prinesla vodstvo po smuku, ampak Mikaela ni le zapravila zlate, padla je celo na četrto mesto. Pa saj se ji menda ne more ponoviti tista grozljiva izkušnja iz Pekinga, o kateri sem takrat pisal na svojem blogu.
Angleži so sicer znani po svojem izjemnem smislu za humor, ampak tokrat so presegli same sebe. Na teh igrah jim gre namreč vse narobe – njihova mešana curling ekipa je suvereno zmagala v rednem delu tekmovanja, ampak sistem v curlingu je tak, da vseh devet ekip najprej igra vsaka z vsako, potem pa se v polfinalu pomerita prvi s četrtim in drugi s tretjim. Seveda sta Britanca izgubila polfinale s četrtouvrščenima Švedoma in nato še boj za bron z Italijanoma. Za nameček sta tudi njihovi predstavnici v freestylu na objektih in v deskanju (tudi na objektih, kakopak), zasedli nehvaležna četrta mesta in britanski novinarji (ki znajo biti zelo pikri) so predlagali da bi na igrah, poleg lestvice medalj, vodili še lestvico »Almost-a-medal« (skoraj medalja), na kateri bi seveda prepričljivo vodili. In kje je tu vzporednica z nami? Hja, težko bo kak Britanec ali Britanka osvojil bolj Almost-a-medal kot Tim Mastnak!
V nasprotju s splošnim prepričanjem Lindsey Vonn ni padla zato, ker je nastopila s strgano križno vezjo – padla je, ker je šla znova do roba in pri skoku z roko zajela vratca. Ker je napadla progo s tisto brezkompromisno drznostjo, ki jo je nekoč ponesla na vrh sveta. Vsak njen padec, vsaka poškodba, je bila uvod v novo poglavje – v vrnitev, v dokazovanje, v še večjo zmago. Njena zgodba ni zgodba popolnih voženj, temveč zgodovina nepopustljivosti in prav zato je postala ena največjih vseh časov. Padec na Tofani ni bil trenutek poraza Lindsey Vonn, bil je – tako kot padec Hermanna Maierja v Naganu – trenutek resnice. Resnice o tem, iz česa so stkane legende. Ne iz popolnosti, temveč iz neštetih vstajanj in iz moči karakterja, ki je ne morejo izmeriti ne ure ne semaforji. Jasno, hotela je zmagati – ampak hotela je tudi izvedeti, ali lahko zmaga, ali lahko uresniči svoje sanje.
»I hope if you take away anything from my journey it’s that you all have the courage to dare greatly. Life is too short not to take chances on yourself. Because the only failure in life is not trying.«
je na Instagramu sporočila iz bolnice. Nastopila je, da se ne bi celo življenje spraševala in si očitala – v tem je njena največja zmaga, ker si je upala iti do roba in prek. Vprašajte Petro Majdič.
RSS Feed
