Če ne bo kakega čudeža, bo Slovenija letošnje igre končala pri štirih medaljah (2-1-1), kar bo tretji najboljši zbir v zgodovini slovenskih nastopov na ZOI. Bolje smo se odrezali v Sočiju 2014 (2-2-4) in pred štirimi leti v Pekingu (2-3-2). Toda najbolj zaskrbljujoče in v oči bodeče je dejstvo, da so bile tokrat (prvič) vse medalje osvojene v zgolj eni disciplini in da imamo zgolj deset uvrstitev med prvo deseterico; osem od teh je bilo doseženih v skokih, Mastnakovo nesrečno 4. mesto in 9. mesto moške biatlonske štafete sta edini »neskakalni« uvrstitvi naših med deset najboljših. Še pred štirimi leti v Pekingu smo imeli medalje v treh disciplinah, uvrstitev med deseterico pa je bilo reci in piši 18, od tega so jih skakalci in skakalke prispevali 10, ostali pa osem. Alpsko smučanje, nekoč paradna disciplina slovenskega (ne le zimskega) športa, je dobesedno na psu; biatloncem in biatlonkam do res vrhunske uvrstitve vedno nekaj zmanjka, vse ostale pa še najbolje ponazarja znameniti slogan Turistične Zveze Slovenije Turizem smo ljudje. Še huje zveni dejstvo, da so tisti, ki lahko najboljšim vsaj približno konkurirajo, že precej v letih: Štuhec se poslavlja, takisto Fak, deskarji pa so, na čelu s Koširjem, itak že pravi fosili. Zakaj se malo bolj ne ukvarjamo z (za nas) obrobnimi zimskimi športi, v katerih je relativno lahko priti do vrhunske uvrstitve? Zakaj Filip Flisar nima naslednika in zakaj naši ne smučajo in ne deskajo po vseh tistih grbinah in ograjah? Lep primer napačnega fokusa je turno smučanje, ki bo letos doživelo olimpijsko premiero – leta in leta poslušamo o uspehih naših turnih smučarjev, potem pa na ZOI v tej disciplini nimamo predstavnika. Zakaj že? Ker so naši vse te silne naslove in zmage dosegali v neolimpijskih disciplinah! To je približno tako, kot če bi se skakalci ukvarjali zgolj s poleti in če kdo ob tem dobi asociacijo na plavanje in male bazene, se tudi ne bo veliko zmotil.
Po drugi strani pošiljamo na ZOI športnike in športnice, ki tam nimajo kaj iskati, bogve po kakem kriteriju so se na igrah znašli vsi trije tekači, vse štiri tekačice in oba nordijska kombinatorca, Brecl in Vrhovnik. Prav slednji me je pošteno razkuril s svojo izjavo po prvi tekmi kombinatorcev:
»To je bil masaker. To ni vredno olimpijskih iger. Ne vem, kaj so razmišljali organizatorji. Z naskokom najtežja in najslabše pripravljena proga, na kateri sem tekmoval. Danes sem vesel le, da sem prišel do cilja. Bil je boj sam s sabo. Verjamem, da nisem tako slabo pripravljen, a na takšni progi nisem sposoben kaj več. Počutim se v redu, tudi na skakalnici ni bilo tako slabo.«
Iz povedanega veje zelo očiten podton, da bi na bolje pripravljeni progi dosegel kaj več od 28. mesta med 36 nastopajočimi. Zato naj mi bo na tem mestu dovoljeno omeniti, da je proga (ne glede, kakršna pač je – in res je bila obupna) enaka za vse; tukaj se ni moč (kot denimo v alpskem smučanju ali skokih) sklicevati na različne vremenske pogoje, saj v drugem delu tekmovanja vsi tečejo sočasno. Nadalje je treba povedati, da tudi ob idealni preparaciji proge boljšega rezultata ne bi dosegel – ker ga namreč še nikoli ni. V svetovnem pokalu nastopa že 9 let, a je njegova najboljša uvrstitev 18. mesto, razen tega se je še dvakrat uvrstil med prvih 20; nastopil je na treh svetovnih prvenstvih, a višje od 27. mesta ni zmogel; zdaj je na svojih tretjih olimpijskih igrah z 28. mestom izenačil svoj dosedanji najboljši rezultat. In na skakalnici res ni bilo tako slabo, zasedel je »odlično« 26. mesto, hja, lahko bi bilo še slabše in bi bil recimo 30. med 36 tekmovalci, ki so nastopili v tej paradni, množično zasedeni olimpijski panogi, ki jo bodo vsak čas zabrisali iz olimpijskega sporeda. Bolje bi bilo, če bi se – namesto da jamra in kvasa neumnosti – zgledoval po slalomistu Marovtu, ki je prenehal z nastopanjem, potem ko se v 34-tih poskusih niti enkrat ni uvrstil v drugi tek slaloma za svetovni pokal.
Pesnik in publicist, že pokojni Ciril Zlobec, je nekoč izrekel znameniti stavek: »Lepo je biti Slovenec, je pa težko!« Tega stavka sem se spomnil ob pogledu na neutolažljivo Niko Prevc, punca že tako ali tako ni kak komunikacijski biser, tule pa je delovala kot kup nesreče; saj jo gre razumeti, tri sezone je že merilo vseh stvari v ženskih skokih, potem pa se ti tule izmuzne posamično zlato za 1.1 točke – za dve polovički ocene več od sodnikov, meter daljši skok ali malce slabši veter. Je pa težko razumeti, zakaj jo ne morejo malo bolj psihično pripraviti, takšne težave ima veliko športnikov, a jih premagajo s pomočjo psihologov in drugih strokovnjakov za tovrstne »zadeve«, ki jim pomagajo zdržati ta resnično velik pritisk – kot ga je zdržala Janja Garnbret. Nenazadnje je Nika tukaj osvojila cel komplet medalj, ima jih trikrat toliko, kot cela avstrijska reprezentanca. Saj vendar ni edina, tudi drugi favoriti so ga lomijo, npr. veliki Odi je tudi osvojil »zgolj« tri medalje (in nobene zlate), za povrh mu je še rojak Franjo odnesel status prvega alpskega zvezdnika. Kaj na vse skupaj poreče denimo ameriški umetnostni drsalec Malinin, tri leta je bil nepremagan, tukaj pa se je povsem zlomil. Ali pa ubogi Atle Lie McGrath (tega mi je bilo od vseh najbolj žal), ki je vodil po prvem teku slaloma, potem pa pojahal kol in v solzah obležal med drevesi – v kombinaciji z nedavno smrtjo v družini se je verjetno počutil še precej huje kot naša šampionka.
Po drugi strani pošiljamo na ZOI športnike in športnice, ki tam nimajo kaj iskati, bogve po kakem kriteriju so se na igrah znašli vsi trije tekači, vse štiri tekačice in oba nordijska kombinatorca, Brecl in Vrhovnik. Prav slednji me je pošteno razkuril s svojo izjavo po prvi tekmi kombinatorcev:
»To je bil masaker. To ni vredno olimpijskih iger. Ne vem, kaj so razmišljali organizatorji. Z naskokom najtežja in najslabše pripravljena proga, na kateri sem tekmoval. Danes sem vesel le, da sem prišel do cilja. Bil je boj sam s sabo. Verjamem, da nisem tako slabo pripravljen, a na takšni progi nisem sposoben kaj več. Počutim se v redu, tudi na skakalnici ni bilo tako slabo.«
Iz povedanega veje zelo očiten podton, da bi na bolje pripravljeni progi dosegel kaj več od 28. mesta med 36 nastopajočimi. Zato naj mi bo na tem mestu dovoljeno omeniti, da je proga (ne glede, kakršna pač je – in res je bila obupna) enaka za vse; tukaj se ni moč (kot denimo v alpskem smučanju ali skokih) sklicevati na različne vremenske pogoje, saj v drugem delu tekmovanja vsi tečejo sočasno. Nadalje je treba povedati, da tudi ob idealni preparaciji proge boljšega rezultata ne bi dosegel – ker ga namreč še nikoli ni. V svetovnem pokalu nastopa že 9 let, a je njegova najboljša uvrstitev 18. mesto, razen tega se je še dvakrat uvrstil med prvih 20; nastopil je na treh svetovnih prvenstvih, a višje od 27. mesta ni zmogel; zdaj je na svojih tretjih olimpijskih igrah z 28. mestom izenačil svoj dosedanji najboljši rezultat. In na skakalnici res ni bilo tako slabo, zasedel je »odlično« 26. mesto, hja, lahko bi bilo še slabše in bi bil recimo 30. med 36 tekmovalci, ki so nastopili v tej paradni, množično zasedeni olimpijski panogi, ki jo bodo vsak čas zabrisali iz olimpijskega sporeda. Bolje bi bilo, če bi se – namesto da jamra in kvasa neumnosti – zgledoval po slalomistu Marovtu, ki je prenehal z nastopanjem, potem ko se v 34-tih poskusih niti enkrat ni uvrstil v drugi tek slaloma za svetovni pokal.
Pesnik in publicist, že pokojni Ciril Zlobec, je nekoč izrekel znameniti stavek: »Lepo je biti Slovenec, je pa težko!« Tega stavka sem se spomnil ob pogledu na neutolažljivo Niko Prevc, punca že tako ali tako ni kak komunikacijski biser, tule pa je delovala kot kup nesreče; saj jo gre razumeti, tri sezone je že merilo vseh stvari v ženskih skokih, potem pa se ti tule izmuzne posamično zlato za 1.1 točke – za dve polovički ocene več od sodnikov, meter daljši skok ali malce slabši veter. Je pa težko razumeti, zakaj jo ne morejo malo bolj psihično pripraviti, takšne težave ima veliko športnikov, a jih premagajo s pomočjo psihologov in drugih strokovnjakov za tovrstne »zadeve«, ki jim pomagajo zdržati ta resnično velik pritisk – kot ga je zdržala Janja Garnbret. Nenazadnje je Nika tukaj osvojila cel komplet medalj, ima jih trikrat toliko, kot cela avstrijska reprezentanca. Saj vendar ni edina, tudi drugi favoriti so ga lomijo, npr. veliki Odi je tudi osvojil »zgolj« tri medalje (in nobene zlate), za povrh mu je še rojak Franjo odnesel status prvega alpskega zvezdnika. Kaj na vse skupaj poreče denimo ameriški umetnostni drsalec Malinin, tri leta je bil nepremagan, tukaj pa se je povsem zlomil. Ali pa ubogi Atle Lie McGrath (tega mi je bilo od vseh najbolj žal), ki je vodil po prvem teku slaloma, potem pa pojahal kol in v solzah obležal med drevesi – v kombinaciji z nedavno smrtjo v družini se je verjetno počutil še precej huje kot naša šampionka.
RSS Feed
