Če bi slovenski rokometaši včeraj premagali Špance, bi si okrog vratu nadeli bronasto kolajno, današnji blog pa bi imel naslov Konec dober, vse dobro. Ampak rokometašem ni uspelo – Španci imajo ravno toliko večji nabor kvalitetnih igralcev – in o kakem dobrem koncu žal ne moremo govoriti. Tudi sicer zgolj tri medalje niso bogve kakšen izkupiček, vse od leta 2004 smo doslej osvojili vsaj štiri. Zadevo delno relativizira dejstvo, da sta dve od teh treh zlati, kar nas uvršča na še kolikor toliko spodobno 34. mesto med 202 državami udeleženkami letošnjih iger. Ni pa bilo tistega presežka, kakšnega presenečenja, izjema je seveda fantastičen nastop Andreje Leški. Kolajni Vodiška in še posebej Garnbretove sta bili bolj ali manj načrtovani, vedelo se je, da jima lahko zgolj huda smola (ali poškodba) prepreči vzpon na stopničke. Ta smola se je držala Savška, Čeha in tudi rokometašev, ki so tako polfinale kot tekmo za tretje mesto izgubili za gol, pri čemer so obakrat imeli zadnji napad za izenačenje in podaljšek.
Obe naši olimpijski zmagovalki krasita močna psihična pripravljenost in odločenost. Leški je to demonstrirala z zmago nad domačo prvo favoritinjo, ki je imela res bučno podporo občinstva. Malo ljudi je pričakovalo zlati scenarij, a sama je vanj verjela in ga s sproščenostjo ter zaupanjem v svoje sposobnosti tudi dosegla. Drugače je bilo z najboljšo tekmovalko v zgodovini športnega plezanja, Janjo Garnbret je vsa plezalna srenja videla kot nesporno favoritinjo številka ena. Svojo premoč je nenazadnje pokazala že v polfinalu, kjer je imela skoraj 40 točk prednosti pred vsemi. A pripetljaj s prstom na zadnjem finalnem balvanu je pokazal, kako je šport lahko nepredvidljiv in kako lahko ena sama poteza podre vse, kar si gradil štiri leta. Korošica je vajena vseh možnih zmag, a olimpijske igre so ji spet predstavljale popolnoma novo raven izziva (in pritiska). Lani se na svetovnem prvenstvu niti ni toliko razveselila (osme!) zlate medalje kot pa dejstva, da ji je ta tudi uradno prinesla vstopnico za olimpijske igre. Misel, da bi ji poškodovan prst lahko vse to odnesel, se je demonstrirala v solzah, hvala Bogu so bile to potem na koncu solze sreče.
Zanimivo, judo in plezanje sta sploh edina športa na poletnih igrah, na katerih so slovenski športniki v času samostojne države osvojili več kot eno zlato medaljo. Bolj skrbijo trendi v nekaterih drugih panogah. Atleti so imeli v Atenah 21 nastopov, v Pekingu 18, tokrat le osem. Ali plavalci, ki so v Atenah zbrali 20 nastopov, še v Londonu 12, tokrat le štiri. Prvič na OI ni bilo nikogar izmed strelcev. Seveda so tudi pozitivne zgodbe, kot je prvenec odbojkarjev, ki se bodo lahko še dolgo spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo − edini so namreč premagali Francijo, dvakratnega zaporednega prvaka. In ko smo že ravno pri pozitivnih zgodbah, v enem svojih prejšnjih blogov sem plavalce in še nekatere naše športnike označil za turiste, obenem pa zapisal, da ne bo nihče bolj vesel od mene, če me bo kdo demantiral. In edina, ki me je demantirala (in to konkretno), je Neža Klančar. Uvrstila se je v finale na 50 m prosto, tam zasedla šesto mesto, za nameček pa trikrat popravila državni rekord. Njen dosežek je še toliko več vreden ker je to komaj četrto A finale slovenskih plavalcev in plavalk po osamosvojitvi (in prvo po 16 letih) – Igor Majcen je bil 6. na 1500 m prosto v Barceloni, Blaž Medvešek 8. na 200 m hrbtno v Atenah, nepozabno pa je seveda srebro Sare Isaković na 200 m prosto v Pekingu.
Pred leti sem bil trikrat v Parizu, nikoli me ni posebej navdušil in tudi tokrat me prek TV ekrana ni. Res so bile tribune polne in športniki (še posebej francoski) so bili deležni bučne podpore. Ampak za moj okus je bilo preveč tega rajanja in prepevanja, to je vendar tekmovanje za kolajne in ne vsesplošni žur. Tudi nekateri športi po mojem mnenju na OI nimajo kaj iskati, na primer breakdance. Geslo olimpijskih iger je vendarle višje, hitreje, močneje in ne glasneje, zabavneje, bolj odštekano.
100 let po prvih dveh zlatih kolajnah, ki jih je 1924 v Parizu osvojil Leon Štukelj, smo, znova v Parizu, spet osvojili 2 zlati medalji. Čez 100 let se bomo njunih dobitnic zagotovo spominjali in ju slavili, tako kot danes častimo spomin na legendarnega slovenskega Sokola. Leon Štukelj je v častitljivi starosti 101 leta umrl v Mariboru leta 1999. Istega leta se je v Šmartnem pri Slovenj Gradcu rodila Janja Garnbret. Dva bisera v slovenskem olimpijskem mozaiku. Od Pariza do Pariza.
Obe naši olimpijski zmagovalki krasita močna psihična pripravljenost in odločenost. Leški je to demonstrirala z zmago nad domačo prvo favoritinjo, ki je imela res bučno podporo občinstva. Malo ljudi je pričakovalo zlati scenarij, a sama je vanj verjela in ga s sproščenostjo ter zaupanjem v svoje sposobnosti tudi dosegla. Drugače je bilo z najboljšo tekmovalko v zgodovini športnega plezanja, Janjo Garnbret je vsa plezalna srenja videla kot nesporno favoritinjo številka ena. Svojo premoč je nenazadnje pokazala že v polfinalu, kjer je imela skoraj 40 točk prednosti pred vsemi. A pripetljaj s prstom na zadnjem finalnem balvanu je pokazal, kako je šport lahko nepredvidljiv in kako lahko ena sama poteza podre vse, kar si gradil štiri leta. Korošica je vajena vseh možnih zmag, a olimpijske igre so ji spet predstavljale popolnoma novo raven izziva (in pritiska). Lani se na svetovnem prvenstvu niti ni toliko razveselila (osme!) zlate medalje kot pa dejstva, da ji je ta tudi uradno prinesla vstopnico za olimpijske igre. Misel, da bi ji poškodovan prst lahko vse to odnesel, se je demonstrirala v solzah, hvala Bogu so bile to potem na koncu solze sreče.
Zanimivo, judo in plezanje sta sploh edina športa na poletnih igrah, na katerih so slovenski športniki v času samostojne države osvojili več kot eno zlato medaljo. Bolj skrbijo trendi v nekaterih drugih panogah. Atleti so imeli v Atenah 21 nastopov, v Pekingu 18, tokrat le osem. Ali plavalci, ki so v Atenah zbrali 20 nastopov, še v Londonu 12, tokrat le štiri. Prvič na OI ni bilo nikogar izmed strelcev. Seveda so tudi pozitivne zgodbe, kot je prvenec odbojkarjev, ki se bodo lahko še dolgo spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo − edini so namreč premagali Francijo, dvakratnega zaporednega prvaka. In ko smo že ravno pri pozitivnih zgodbah, v enem svojih prejšnjih blogov sem plavalce in še nekatere naše športnike označil za turiste, obenem pa zapisal, da ne bo nihče bolj vesel od mene, če me bo kdo demantiral. In edina, ki me je demantirala (in to konkretno), je Neža Klančar. Uvrstila se je v finale na 50 m prosto, tam zasedla šesto mesto, za nameček pa trikrat popravila državni rekord. Njen dosežek je še toliko več vreden ker je to komaj četrto A finale slovenskih plavalcev in plavalk po osamosvojitvi (in prvo po 16 letih) – Igor Majcen je bil 6. na 1500 m prosto v Barceloni, Blaž Medvešek 8. na 200 m hrbtno v Atenah, nepozabno pa je seveda srebro Sare Isaković na 200 m prosto v Pekingu.
Pred leti sem bil trikrat v Parizu, nikoli me ni posebej navdušil in tudi tokrat me prek TV ekrana ni. Res so bile tribune polne in športniki (še posebej francoski) so bili deležni bučne podpore. Ampak za moj okus je bilo preveč tega rajanja in prepevanja, to je vendar tekmovanje za kolajne in ne vsesplošni žur. Tudi nekateri športi po mojem mnenju na OI nimajo kaj iskati, na primer breakdance. Geslo olimpijskih iger je vendarle višje, hitreje, močneje in ne glasneje, zabavneje, bolj odštekano.
100 let po prvih dveh zlatih kolajnah, ki jih je 1924 v Parizu osvojil Leon Štukelj, smo, znova v Parizu, spet osvojili 2 zlati medalji. Čez 100 let se bomo njunih dobitnic zagotovo spominjali in ju slavili, tako kot danes častimo spomin na legendarnega slovenskega Sokola. Leon Štukelj je v častitljivi starosti 101 leta umrl v Mariboru leta 1999. Istega leta se je v Šmartnem pri Slovenj Gradcu rodila Janja Garnbret. Dva bisera v slovenskem olimpijskem mozaiku. Od Pariza do Pariza.
RSS Feed
