Uf, kako je odleglo, še posebej po zapravljenih kolajnah Terčeljeve in še bolj Savška. Lepo je namreč cel dan gledati olimpijado, ampak dokler je slovenska rubrika medalj prazna, ima vse skupaj malce grenak priokus. Res se nekaj mitskega, skoraj fatalnega drži teh »do 63 kg«; prav neverjetno zveni dejstvo, da so se v zadnja štiri olimpijska finala v tej kategoriji vedno uvrstile Slovenke, ki so trikrat zmagale, enkrat pa osvojile srebro. Še bolj zanimivo je, da so bile vse tri zlate medalje obenem tudi prva slovenska kolajna na tistih igrah, obe dosedanji (2012 in 2016) sta za sabo »potegnili« ostale naše, ki se jim je potem odprlo, obakrat so sledile še po tri medalje. Ko sem si včeraj zjutraj ogledal žreb, sem si nekako predstavljal pot Leškijeve do polfinala, da bo pa tam vrgla še Clarisse Agbegnenou si pa nisem upal pomisliti. Ta polfinalna zmaga nad to, vsaj po videnem sodeč veliko športnico in šampionko, bo šla v anale slovenskega športa, premagala jo je na največji možni sceni, sredi Pariza in ko je Clarisse treščila na bok, je dvorana po dotlej huronskem navijanju naenkrat nejeverno utihnila in navijači so kar nekaj časa potrebovali, da so nekako prišli k sebi. Takole na hitro mi padeta na misel zgolj dve podobni slovenski športni zgodbi: tista rokometna zmaga nad Hrvati v Zagrebu (ter nepozabni skok na mizo Uroša Šerbca) in zmaga Jolande Čeplak na dvoranskem EP na Dunaju, ko je v finišu teka na 800m ugnala domačo favoritinjo Graf ter za nameček postavila svetovni rekord, ki velja še danes.
Saj je verjetno pri večini športnikov in športnic tako, ampak pri Leški je bila res nazorno vidna ta velika transformacija, ko je napetost po finalni zmagi popustila, iz mrkega stroja za metanje tekmic se je kar naenkrat spremenila v veselo in igrivo primorsko dekle, ki menda v prostem času rada brenka na kitaro; grem stavit, da v njenem repertoarju ne manjkata Kocjančič in Mlakar! Čustvene reakcije so na OI seveda še močnejše in intenzivnejše kot na drugih tekmovanjih, Beni Savšek se je tozadevno (čeprav razočaranja seveda ni mogel skriti) še kar dobro obvladal, za razliko od razvajene teniške zvezdnice Coco Gauff, ki je verbalno obračunavala s sodnico ali tistega gruzinskega sabljača, ki je to hotel storiti kar fizično; na njegovo srečo mu je to v zadnjem trenutku preprečil njegov trener. Ja, meja med uspehom in neuspehom je zelo, zelo tanka, morda to še najbolje ve mlada Splitčanka, ki je ležeč na tatamiju že proslavljala medaljo, potem pa jo je sodniška odločitev pahnila v 4 leta »dolg« prepad.
Danes sem na fb objavil naslednje: Slovenija je v dveh dneh nabunkala Hrvate v "njihovem" rokometu in Srbe v "njihovi" odbojki. Ni slabo za "skijaše", mar ne? Malo za hec, malo pa za res, čeprav nas v resnih športnih krogih bivše skupne države že dolgo ne obravnavajo več kot »skijaše«. Še posebej odbojkarji naravnost blestijo, dobra karma jih spremlja že celo sezono, nič jih ne spravi s tira, niti zlomljen prst fenomenalnega Tončka Šterna, a kmalu pride na vrsto najtežji izpit kariere, četrtfinalna tekma, ki te lahko dvigne dobesedno na Olimp ali pa te pahne v tisti zgoraj omenjeni štiriletni prepad. Ni še znano, kdo bo naš četrtfinalni tekmec, ampak sam bi si želel Japonce, so edini iz svetovnega vrha, ki jih letos še nismo premagali (jih pa po zakonu verjetnosti enkrat moramo), spet pa niso tako dobri, da to ne bi bilo izvedljivo. Samo da ne naletimo na ZDA, Italijo ali Francijo; ja, tudi s Francozi lahko še enkrat igramo, po skupinskem delu se bo naredila razvrstitev najboljših osmih reprezentanc po učinku, potem pa gre prvi na osmega, drugi na sedmega in tako naprej; prav lahko se zgodi, da se dve »kolegici« iz skupine ponovno srečata že v četrtfinalu.
Rokometaši so malce drugačna zgodba, redno se jim dogajajo tiste črne minute, zaradi katerih so se proti nikoli slabšim Špancem premagali kar sami. Na tekmi s Hrvati nam je šlo na roko dvoje: prvič, selektor je končno uvidel, da kapetan Dolenec in Bombač ne moreta (več) igrati na zahtevanem nivoju, če bi bila ta dva kolikor toliko pri stvari, bi se Janc še naprej dolgočasil na krilu, Vlah pa bi bolj ali manj sedel na klopi. In drugič, Hrvati še tam iz Balićevih in Červarjevih časov prisegajo na obrambo 3-2-1, ki je voda na mlin Jančevi hitrosti, eksplozivnosti in tehnični podkovanosti. Danes igramo s Švedi, ki so pri načinu obrambe ravno tako rigidni, kot Hrvati, le da za razliko od njih ne odstopajo od zelo gibljive 6-0, ta pa našim ravno najbolj ne ustreza; če odštejemo redke prebliske Mačkovška, namreč nimamo bombarderja z 10, 11 metrov. Moram pa naše vseeno pohvaliti za vzorno igro v obrambi, ki potem za sabo potegne tudi odlične obrambe vratarja, posebej prvi polčas proti Špancem (ko smo prejeli zgolj osem golov) je bila odlična demonstracija moderne, gibljive rokometne obrambe, ki pravočasno izpada na beke in playa, obenem pa dobro zapira pivota in krila. Morda nam bo za napredovanje zadostovala že zgolj zmaga z Japonsko; bojim pa se, da je četrtfinale tudi skrajni domet, druga skupina je neprimerno močnejša od naše, poleg Dancev, Francozov in Norvežanov je tam še čvrsti in neugodni Egipt. Francozi so, povsem netipično, dobili dve batini od Skandinavcev, toda sam jih še zdaleč ne bi odpisal iz boja za medalje, v izločilnih dvobojih se znajo karte na novo premešati.
Na koncu se moram dotakniti še najbolj viralne olimpijske teme, ki na žalost ni športna; gre seveda za otvoritveno slovesnost, ki je bila katastrofalno nekulturna in zanič, ker neomarksistični wokerji v svoji ihtavi potrebi po »vključevanju« in »različnosti« pač ne znajo ponuditi kaj boljšega. Za njimi so desetletja sovraštva do vsega, kar presega povprečje in ni dostopno ravno vsakemu butlu. To njihovo sovraštvo ne zajema le tehnoloških inovacij, medicinskih dosežkov (cepiva!) in poslovne odličnosti, ampak kar vse dobrobiti zahodne civilizacije, še posebej pa njeno tradicionalno umetnost. In ker so resnični umetniki kot npr. Michelangelo ali Mozart zelo redki in posebni in se ne rodijo ravno vsak dan, se mora pač kriterij umetnosti prilagoditi tako, da bo čisto vsak, ki si to želi, imel pravico biti umetnik in bodo vsi umetniki enaki; še najbolj tisti, katerih performansev in inštalacij »neuke množice« nikakor nočejo razumeti in jim posledično »umetniki« niti slučajno ne morejo prodati kake vstopnice. Ta vsegliharska miselnost enakosti (namesto enakopravnosti!) je odlično opisana v kratki futuristični noveli Kurta Vonneguta Jr. z naslovom Harrison Bergeron o baletkah, ki so obtežene zato, da slučajno ne bi katera postala prima balerina in zasenčila druge baletke. Komur se ljubi, si jo lahko prebere tule.
Dolgoletni cikel negativne selekcije in »obteževanja baletk« je pripeljal do otvoritvene polomije v Parizu, ki je bila polna grotesknih aluzij in spak, vse pod krinko nekakšnega vključevanja in slavljenja različnosti, v bistvu pa se je – tako kot letošnja podelitev evrovizijske nagrade tisti švicarski kreaturi – sprevrgla v vsesplošni napad na tradicionalne vrednote, še posebej krščanske, drugih »opijev za ljudstvo« se seveda ne lotevajo. Sicer pa, si predstavljate, kakšna štala bi nastala, če bi prikazali denimo kakega tipa s turbanom in brado, ki se baše s kračo in pije viski; ali pa – če že sicer tako ihtavo slavijo »žensko enakopravnost in svobodo« – razgaljeno žensko, s katere visi demonstrativno strgana burka?
Saj je verjetno pri večini športnikov in športnic tako, ampak pri Leški je bila res nazorno vidna ta velika transformacija, ko je napetost po finalni zmagi popustila, iz mrkega stroja za metanje tekmic se je kar naenkrat spremenila v veselo in igrivo primorsko dekle, ki menda v prostem času rada brenka na kitaro; grem stavit, da v njenem repertoarju ne manjkata Kocjančič in Mlakar! Čustvene reakcije so na OI seveda še močnejše in intenzivnejše kot na drugih tekmovanjih, Beni Savšek se je tozadevno (čeprav razočaranja seveda ni mogel skriti) še kar dobro obvladal, za razliko od razvajene teniške zvezdnice Coco Gauff, ki je verbalno obračunavala s sodnico ali tistega gruzinskega sabljača, ki je to hotel storiti kar fizično; na njegovo srečo mu je to v zadnjem trenutku preprečil njegov trener. Ja, meja med uspehom in neuspehom je zelo, zelo tanka, morda to še najbolje ve mlada Splitčanka, ki je ležeč na tatamiju že proslavljala medaljo, potem pa jo je sodniška odločitev pahnila v 4 leta »dolg« prepad.
Danes sem na fb objavil naslednje: Slovenija je v dveh dneh nabunkala Hrvate v "njihovem" rokometu in Srbe v "njihovi" odbojki. Ni slabo za "skijaše", mar ne? Malo za hec, malo pa za res, čeprav nas v resnih športnih krogih bivše skupne države že dolgo ne obravnavajo več kot »skijaše«. Še posebej odbojkarji naravnost blestijo, dobra karma jih spremlja že celo sezono, nič jih ne spravi s tira, niti zlomljen prst fenomenalnega Tončka Šterna, a kmalu pride na vrsto najtežji izpit kariere, četrtfinalna tekma, ki te lahko dvigne dobesedno na Olimp ali pa te pahne v tisti zgoraj omenjeni štiriletni prepad. Ni še znano, kdo bo naš četrtfinalni tekmec, ampak sam bi si želel Japonce, so edini iz svetovnega vrha, ki jih letos še nismo premagali (jih pa po zakonu verjetnosti enkrat moramo), spet pa niso tako dobri, da to ne bi bilo izvedljivo. Samo da ne naletimo na ZDA, Italijo ali Francijo; ja, tudi s Francozi lahko še enkrat igramo, po skupinskem delu se bo naredila razvrstitev najboljših osmih reprezentanc po učinku, potem pa gre prvi na osmega, drugi na sedmega in tako naprej; prav lahko se zgodi, da se dve »kolegici« iz skupine ponovno srečata že v četrtfinalu.
Rokometaši so malce drugačna zgodba, redno se jim dogajajo tiste črne minute, zaradi katerih so se proti nikoli slabšim Špancem premagali kar sami. Na tekmi s Hrvati nam je šlo na roko dvoje: prvič, selektor je končno uvidel, da kapetan Dolenec in Bombač ne moreta (več) igrati na zahtevanem nivoju, če bi bila ta dva kolikor toliko pri stvari, bi se Janc še naprej dolgočasil na krilu, Vlah pa bi bolj ali manj sedel na klopi. In drugič, Hrvati še tam iz Balićevih in Červarjevih časov prisegajo na obrambo 3-2-1, ki je voda na mlin Jančevi hitrosti, eksplozivnosti in tehnični podkovanosti. Danes igramo s Švedi, ki so pri načinu obrambe ravno tako rigidni, kot Hrvati, le da za razliko od njih ne odstopajo od zelo gibljive 6-0, ta pa našim ravno najbolj ne ustreza; če odštejemo redke prebliske Mačkovška, namreč nimamo bombarderja z 10, 11 metrov. Moram pa naše vseeno pohvaliti za vzorno igro v obrambi, ki potem za sabo potegne tudi odlične obrambe vratarja, posebej prvi polčas proti Špancem (ko smo prejeli zgolj osem golov) je bila odlična demonstracija moderne, gibljive rokometne obrambe, ki pravočasno izpada na beke in playa, obenem pa dobro zapira pivota in krila. Morda nam bo za napredovanje zadostovala že zgolj zmaga z Japonsko; bojim pa se, da je četrtfinale tudi skrajni domet, druga skupina je neprimerno močnejša od naše, poleg Dancev, Francozov in Norvežanov je tam še čvrsti in neugodni Egipt. Francozi so, povsem netipično, dobili dve batini od Skandinavcev, toda sam jih še zdaleč ne bi odpisal iz boja za medalje, v izločilnih dvobojih se znajo karte na novo premešati.
Na koncu se moram dotakniti še najbolj viralne olimpijske teme, ki na žalost ni športna; gre seveda za otvoritveno slovesnost, ki je bila katastrofalno nekulturna in zanič, ker neomarksistični wokerji v svoji ihtavi potrebi po »vključevanju« in »različnosti« pač ne znajo ponuditi kaj boljšega. Za njimi so desetletja sovraštva do vsega, kar presega povprečje in ni dostopno ravno vsakemu butlu. To njihovo sovraštvo ne zajema le tehnoloških inovacij, medicinskih dosežkov (cepiva!) in poslovne odličnosti, ampak kar vse dobrobiti zahodne civilizacije, še posebej pa njeno tradicionalno umetnost. In ker so resnični umetniki kot npr. Michelangelo ali Mozart zelo redki in posebni in se ne rodijo ravno vsak dan, se mora pač kriterij umetnosti prilagoditi tako, da bo čisto vsak, ki si to želi, imel pravico biti umetnik in bodo vsi umetniki enaki; še najbolj tisti, katerih performansev in inštalacij »neuke množice« nikakor nočejo razumeti in jim posledično »umetniki« niti slučajno ne morejo prodati kake vstopnice. Ta vsegliharska miselnost enakosti (namesto enakopravnosti!) je odlično opisana v kratki futuristični noveli Kurta Vonneguta Jr. z naslovom Harrison Bergeron o baletkah, ki so obtežene zato, da slučajno ne bi katera postala prima balerina in zasenčila druge baletke. Komur se ljubi, si jo lahko prebere tule.
Dolgoletni cikel negativne selekcije in »obteževanja baletk« je pripeljal do otvoritvene polomije v Parizu, ki je bila polna grotesknih aluzij in spak, vse pod krinko nekakšnega vključevanja in slavljenja različnosti, v bistvu pa se je – tako kot letošnja podelitev evrovizijske nagrade tisti švicarski kreaturi – sprevrgla v vsesplošni napad na tradicionalne vrednote, še posebej krščanske, drugih »opijev za ljudstvo« se seveda ne lotevajo. Sicer pa, si predstavljate, kakšna štala bi nastala, če bi prikazali denimo kakega tipa s turbanom in brado, ki se baše s kračo in pije viski; ali pa – če že sicer tako ihtavo slavijo »žensko enakopravnost in svobodo« – razgaljeno žensko, s katere visi demonstrativno strgana burka?