V teh dneh mineva natanko 100 let od prve posamične slovenske olimpijske kolajne (zlato v gimnastičnem mnogoboju), ki jo je v Parizu 1924 osvojil legendarni Leon Štukelj. Sicer je prva slovenska medalja »padla« že na OI 1912, ko je Rudolf Cvetko osvojil srebro kot član avstrijske sabljaške ekipe, vendar se bomo tukaj skoncentrirali na posamične medalje, se pravi na tiste, ki so v času, ko so slovenski športniki nastopali pod jugoslovansko (kraljevo in maršalovo) zastavo, res bile samo in zgolj slovenske. V obdobju med obema vojnama je bilo teh medalj sedem, prav vse pa so osvojili telovadci, ali bolje rečeno, slovenski Sokoli, ki so v tistem času predstavljali cvetober slovenskega in jugoslovanskega športa – slovenske kolajne so bile tudi edine, ki jih je osvojila takratna kraljevina. Pet jih je osvojil Štukelj, po eno pa Primožič in Derganc. Tem sedmim posamičnim medaljam lahko mirne duše kot slovensko prištejemo še osmo, tisti ekipni bron gimnastične vrste v Amsterdamu 1928, saj je bilo izmed osmih članov tiste ekipe kar sedem Slovencev in tudi tisti osmi (sicer Hrvat) je bil član slovenskega sokolskega društva. In zagotovo bi bilo teh gimnastičnih kolajn še več, če se na športni zvezi takratne države ne bi odločili, da se zaradi pomanjkanja sredstev jugoslovanski športniki ne bodo udeležili OI 1932 v Los Angelesu. Če povzamemo, slovenski športniki so v obdobju med obema vojnama osvojili osem medalj na štirih poletnih OI, na katerih so nastopili (1920, 1924, 1928 in 1936).
Precej slabše je šlo v povojnem obdobju do osamosvojitve. Sicer je devet Slovencev in Slovenk (Pušnik, Cuderman, Puc, Daneu, Žorga, Zdovc, Dornig, Elsner in Katanec) osvojilo medalje v jugoslovanskih ekipah, a posamične kolajne so osvojili zgolj trije: telovadec Miro Cerar (dve zlati na konju in eno bronasto na bradlji – 1964 in 1968) ter blejski veslaški dvojec Prešern – Mujkić (bron 1988). Za dobro mero (in ker je bila konkurenca na povojnih igrah vendarle močnejša od tiste na predvojnih) bomo tukaj našteli še slovenske uvrstitve med prvo peterico; teh je bilo v obdobju 1948-88 devet: četrto mesto je osvojil blejski osmerec 1964, peti pa so bili plavalca Tone Cerer (1948) ter Borut Petrič (1980), telovadec Miro Cerar (1960 na drogu), judoist Filip Leščak (1984) ter celjski atleti Stanko Lorger (1956), Draga Stamejčič (1964), Nataša Urbančič (1972) in Rok Kopitar (1980). Torej kar malce presenetljivo skromna bera – na enajstih poletnih OI zgolj štiri posamične medalje in še devet uvrstitev med prvih pet.
Kot na vseh drugih področjih je osamosvojitev tudi na športnem prinesla bistven napredek: na osmih poletnih OI (1992-2021) so slovenski športniki in športnice osvojili 28 kolajn, od tega osem zlatih. Sicer so stvari tudi tu šle postopoma – po bronasti (1992) in srebrni (1996) dobi je prišla tista nepozabna zlata Sydneyska noč (2000), ko smo v razmaku parih ur osvojili dve zlati medalji in ko je na OI prvič zadonela naša Zdravljica. Atene 2004 so bile potem zadnje OI, na katerih Slovenija ni osvojila zlate medalje, so se pa od takrat naprej naši športniki v domovino vedno vrnili z vsaj štirimi kolajnami. Presežka sta vsekakor Peking 2008 (1-2-2) in še posebej zadnje OI v Tokiu (3-1-1), ko so prvič »padle« kar tri zlate medalje.
In kaj lahko pričakujemo od Pariza? Slovenija tja pošilja najštevilčnejšo ekipo doslej, naše barve bo zastopalo kar 90 športnikov in športnic, kar gre seveda na račun dejstva, da so se na OI uvrstile kar tri ekipe – obe rokometni in moška odbojkarska – in nekateri tem dodajajo še moško namiznoteniško, ki pa vendarle šteje zgolj tri člane (od katerih bosta Jorgić in Kožul tako ali tako nastopila v posamični konkurenci). Še nikoli doslej se na OI ni uvrstila več kot ena slovenska ekipa, trikrat je to uspelo rokometašem (2000, 2004 in 2016) in enkrat košarkarjem (2020).
In kaj bi zadovoljilo slovenske športne apetite? Recimo, da bi za lep uspeh lahko šteli šest osvojenih medalj (kar nam na poletnih OI še nikoli ni uspelo) in od tega dve zlati (tiste tri iz Tokia bo težko doseči, kaj šele preseči), čeprav sem sam nepopravljiv optimist in še vedno sanjam o desetih slovenskih medaljah. Najbolj zanesljiv obet za kolajno je seveda Janja Garnbret, sijajna Korošica je že vrsto let merilo vseh stvari v športnem plezanju in pravzaprav bi bilo veliko presenečenje, če ne bi zmagala; če bi ostala brez kolajne, bi pa to bil že pravi čudež. Potem je tu metalec diska Kristjan Čeh – letos je sicer (tako kot že pred Tokiom) znova zamenjal trenerja in tudi 70-metrsko znamko je presegel le enkrat, toda na EP je premagal oba največja tekmeca, novopečenega svetovnega rekorderja Litovca Alekno in švedskega »dedka« Stahla. Ti trije so tudi največji favoriti za odličja, morda se lahko v ta boj vmešata še Avstralec Denny in nepredvidljivi Avstrijec Weisshaidinger. Bo pa treba za medaljo verjetno vreči prek magične meje 70 metrov, sploh ne dvomim, da je ptujski hrust tega sposoben, če mu le uspe tehnična plat metov. Tretji »evidentni« kandidat za slovensko medaljo naj bi bil kajtar Toni Vodišek, ki kolajno tudi povsem odkrito in samozavestno napoveduje – to mi je všeč, nisem namreč kak pretiran ljubitelj športnikov, ki pred samostalnik medalja venomer postavljajo besedico »celo«. Vendar se ne bi spodobilo, da bi tukaj komentiral njegove možnosti za osvojitev odličja, na kajtanje se namreč spoznam približno toliko, kot na ritmično gimnastiko, to se pravi nič, null koma Josef. Na kajak / kanu na divjih vodah se sicer spoznam komaj kaj bolje, a toliko že vem, da kanuist Savšek ne bo kar tako prepustil zlate medalje, ki jo je osvojil v Tokiu, pravzaprav sem prepričan, da bo osvojil eno od kolajn. Njegov kajakaški kolega Kauzer je sicer že malo v letih, vendar ga tekmeci neizmerno spoštujejo, nekateri mlajši pa menda kar malo »zmrznejo«, kadar se ta živa legenda pojavi na štartu, tako, da tudi on ni brez možnosti za medaljo. Tudi kajakašica Eva Terčelj je lahko zelo nevarna tekmicam, sploh če bosta proga in postavitev malce lažji, to ji še posebej ustreza. Je pa Terčeljeva bojda zelo močna tudi v novi olimpijski disciplini, kajakaškem krosu, nekakšni kajakaški verziji smučarskega krosa, v katerem je njega dni blestel Filip Flisar. Fabjanove judoistke so z zadnjih petih OI vedno prinesle kako medaljo, toda tokrat Fabjana in njegovih punc na OI ne bo in temu primerno manjše so tudi slovenske možnosti za medaljo. Vseeno je Andreja Leški v svoji kategoriji v širšem krogu favoritinj, morda lahko preseneti tudi borbena in samozavestna Kaja Kajzer, je pa pri judu veliko odvisno od sreče pri žrebu, za medaljo se je potrebno najprej uvrstiti v četrtfinale, potem pa vsaj še dvakrat zmagati. Žal na OI ne bo obeh naših kolesarskih adutov, nosilcev kolajn iz Tokia, Rogliča in Pogačarja. Prvi je poškodovan, drugi pa preutrujen, čeprav se mi nekako dozdeva, da je k tej utrujenosti poleg zmagoslavno končanega Toura dobršen delež prispevala tudi neuvrstitev njegove srčne izbranke v olimpijsko ekipo. Vse skupaj deluje malo neresno, če lahko ima Dončić ob sebi svojega kvartopirskega partnerja, zakaj ne bi Pogačarju na OI krajšala čas njegova Urška, ki je edina slovenska kolesarka v kaki profesionalni ekipi, za nameček pa je na svetovni lestvici uvrščena svetlobna leta pred tekmico. Saj razumem, da se je treba držati nekih kriterijev, a ti so bili postavljeni lani, letos je položaj popolnoma drugačen in selektorju Penkotu malo fleksibilnosti zagotovo ne bi škodilo. Med ekipami imajo seveda daleč največ možnosti odbojkarji, ki so letos že blesteče opravili s kvalifikacijami. Je pa odbojkarska konkurenca strašna, tukaj je enajst reprezentanc (izjema je Egipt), ki lahko premagajo vsaka vsako, vseeno bi se naši morali prebiti iz skupine s Francijo, Kanado in Srbijo, potem pa bi si sam v četrtfinalu želel Japonce, enkrat jih vendar moramo premagati in zakaj se ne bi to zgodilo ravno na OI. Rokometaši mi ne delujejo najbolje, že na tisti infarktni odločilni tekmi za uvrstitev na OI proti Brazilcem so imeli zvrhano mero sreče, sledilo je grozljivo 7m mučenje s Švico v kvalifikacijah za SP in tudi pripravljalne tekme jim niso šle ravno od rok. Ampak nikoli se ne ve, že prva tekma proti močni, a nikakor ne nepremagljivi Španiji, bo dala številne odgovore. Podobno velja za rokometašice, tudi one se na pripravljalnih tekmah niso ravno proslavile, so pa suvereno opravile s kvalifikacijami. Vseeno pa so tokrat prvič v (skoraj) popolni zasedbi (manjka le Zulič, ki se je odločila za naraščaj) in doslej so še na vsakem velikem tekmovanju vsaj eno tekmo odigrale izvrstno, po navadi kar prvo. Bomo videli, kako bo tokrat, ko vas bo večina tole brala, bo uvodna tekma z Dankami že mimo, morda jih lahko naše znova zaskočijo, tako kot na domačem EP, selektor Adžić je en tak izkušen rokometni lisjak, ki zna nasprotnicam nastaviti kako nagazno mino.
Če se za konec še malo ozremo po preostanku naše olimpijske zasedbe – bilo bi presenečenje (ne pa tudi senzacija), če bi se v boj za odličja vmešali denimo atletinja Šutej (če ne bi bilo poškodbe, bi sodila med top favoritinje), kolesarja Mohorič in Tratnik, mešana jadralska dvojica Mrak – Božič, namiznoteniški igralec Jorgić, taekwondoist Divković, plezalca Potočar in Kramplova, precej optimistično pa v intervjuju zveni tudi golfistka Babnik. Vse ostalo bi bila prava športna senzacija, kakršna je na zadnjih ZOI uspela Gloriji Kotnik. Je pa merilo uspeha seveda od panoge do panoge različno, denimo v atletiki je konkurenca izjemna in za Gučka, Lukanovo, Horvatovo, Filipičevo in Lio Apostolovski velja, da bomo še kako zadovoljni, če dosežejo osebne rekorde, vsaj pri Liji in Aniti bi to skoraj zagotovo pomenilo tudi uvrstitev v finale. Žal se zdi, da plavalci in plavalke v primerjavi s konkurenco vedno bolj stagnirajo, kaj stagnirajo, nazadujejo. Dober pokazatelj tega je zgolj ena (Klančar na 50 prosto) izpolnjena (pravzaprav izenačena) A norma za nastop na OI, ženska štafeta 4x100 prosto pa se je tja uvrstila bolj slučajno, zaradi diskvalifikacije drugih. Sicer sem navajen, da v našem plavanju prevladuje Mankočeva malobazenska miselnost, ampak zadnje čase niti tam ni uspehov, pa naj se Jolanda Bertole še tako trudi kot uspeh »prodati« že uvrstitev v polfinale. Poleg plavalcev je v naši zasedbi še kar nekaj turistov, ki so se na OI uvrstili po bogvekakšnem ključu, ampak vsaj na začetku bom ostal pozitivno naravnan, nihče ne bo bolj vesel od mene, če me bodo s svojimi nastopi demantirali!
Tako, bodi dovolj mojih modrovanj, naj se Igre pričnejo in dajmo naši!
Precej slabše je šlo v povojnem obdobju do osamosvojitve. Sicer je devet Slovencev in Slovenk (Pušnik, Cuderman, Puc, Daneu, Žorga, Zdovc, Dornig, Elsner in Katanec) osvojilo medalje v jugoslovanskih ekipah, a posamične kolajne so osvojili zgolj trije: telovadec Miro Cerar (dve zlati na konju in eno bronasto na bradlji – 1964 in 1968) ter blejski veslaški dvojec Prešern – Mujkić (bron 1988). Za dobro mero (in ker je bila konkurenca na povojnih igrah vendarle močnejša od tiste na predvojnih) bomo tukaj našteli še slovenske uvrstitve med prvo peterico; teh je bilo v obdobju 1948-88 devet: četrto mesto je osvojil blejski osmerec 1964, peti pa so bili plavalca Tone Cerer (1948) ter Borut Petrič (1980), telovadec Miro Cerar (1960 na drogu), judoist Filip Leščak (1984) ter celjski atleti Stanko Lorger (1956), Draga Stamejčič (1964), Nataša Urbančič (1972) in Rok Kopitar (1980). Torej kar malce presenetljivo skromna bera – na enajstih poletnih OI zgolj štiri posamične medalje in še devet uvrstitev med prvih pet.
Kot na vseh drugih področjih je osamosvojitev tudi na športnem prinesla bistven napredek: na osmih poletnih OI (1992-2021) so slovenski športniki in športnice osvojili 28 kolajn, od tega osem zlatih. Sicer so stvari tudi tu šle postopoma – po bronasti (1992) in srebrni (1996) dobi je prišla tista nepozabna zlata Sydneyska noč (2000), ko smo v razmaku parih ur osvojili dve zlati medalji in ko je na OI prvič zadonela naša Zdravljica. Atene 2004 so bile potem zadnje OI, na katerih Slovenija ni osvojila zlate medalje, so se pa od takrat naprej naši športniki v domovino vedno vrnili z vsaj štirimi kolajnami. Presežka sta vsekakor Peking 2008 (1-2-2) in še posebej zadnje OI v Tokiu (3-1-1), ko so prvič »padle« kar tri zlate medalje.
In kaj lahko pričakujemo od Pariza? Slovenija tja pošilja najštevilčnejšo ekipo doslej, naše barve bo zastopalo kar 90 športnikov in športnic, kar gre seveda na račun dejstva, da so se na OI uvrstile kar tri ekipe – obe rokometni in moška odbojkarska – in nekateri tem dodajajo še moško namiznoteniško, ki pa vendarle šteje zgolj tri člane (od katerih bosta Jorgić in Kožul tako ali tako nastopila v posamični konkurenci). Še nikoli doslej se na OI ni uvrstila več kot ena slovenska ekipa, trikrat je to uspelo rokometašem (2000, 2004 in 2016) in enkrat košarkarjem (2020).
In kaj bi zadovoljilo slovenske športne apetite? Recimo, da bi za lep uspeh lahko šteli šest osvojenih medalj (kar nam na poletnih OI še nikoli ni uspelo) in od tega dve zlati (tiste tri iz Tokia bo težko doseči, kaj šele preseči), čeprav sem sam nepopravljiv optimist in še vedno sanjam o desetih slovenskih medaljah. Najbolj zanesljiv obet za kolajno je seveda Janja Garnbret, sijajna Korošica je že vrsto let merilo vseh stvari v športnem plezanju in pravzaprav bi bilo veliko presenečenje, če ne bi zmagala; če bi ostala brez kolajne, bi pa to bil že pravi čudež. Potem je tu metalec diska Kristjan Čeh – letos je sicer (tako kot že pred Tokiom) znova zamenjal trenerja in tudi 70-metrsko znamko je presegel le enkrat, toda na EP je premagal oba največja tekmeca, novopečenega svetovnega rekorderja Litovca Alekno in švedskega »dedka« Stahla. Ti trije so tudi največji favoriti za odličja, morda se lahko v ta boj vmešata še Avstralec Denny in nepredvidljivi Avstrijec Weisshaidinger. Bo pa treba za medaljo verjetno vreči prek magične meje 70 metrov, sploh ne dvomim, da je ptujski hrust tega sposoben, če mu le uspe tehnična plat metov. Tretji »evidentni« kandidat za slovensko medaljo naj bi bil kajtar Toni Vodišek, ki kolajno tudi povsem odkrito in samozavestno napoveduje – to mi je všeč, nisem namreč kak pretiran ljubitelj športnikov, ki pred samostalnik medalja venomer postavljajo besedico »celo«. Vendar se ne bi spodobilo, da bi tukaj komentiral njegove možnosti za osvojitev odličja, na kajtanje se namreč spoznam približno toliko, kot na ritmično gimnastiko, to se pravi nič, null koma Josef. Na kajak / kanu na divjih vodah se sicer spoznam komaj kaj bolje, a toliko že vem, da kanuist Savšek ne bo kar tako prepustil zlate medalje, ki jo je osvojil v Tokiu, pravzaprav sem prepričan, da bo osvojil eno od kolajn. Njegov kajakaški kolega Kauzer je sicer že malo v letih, vendar ga tekmeci neizmerno spoštujejo, nekateri mlajši pa menda kar malo »zmrznejo«, kadar se ta živa legenda pojavi na štartu, tako, da tudi on ni brez možnosti za medaljo. Tudi kajakašica Eva Terčelj je lahko zelo nevarna tekmicam, sploh če bosta proga in postavitev malce lažji, to ji še posebej ustreza. Je pa Terčeljeva bojda zelo močna tudi v novi olimpijski disciplini, kajakaškem krosu, nekakšni kajakaški verziji smučarskega krosa, v katerem je njega dni blestel Filip Flisar. Fabjanove judoistke so z zadnjih petih OI vedno prinesle kako medaljo, toda tokrat Fabjana in njegovih punc na OI ne bo in temu primerno manjše so tudi slovenske možnosti za medaljo. Vseeno je Andreja Leški v svoji kategoriji v širšem krogu favoritinj, morda lahko preseneti tudi borbena in samozavestna Kaja Kajzer, je pa pri judu veliko odvisno od sreče pri žrebu, za medaljo se je potrebno najprej uvrstiti v četrtfinale, potem pa vsaj še dvakrat zmagati. Žal na OI ne bo obeh naših kolesarskih adutov, nosilcev kolajn iz Tokia, Rogliča in Pogačarja. Prvi je poškodovan, drugi pa preutrujen, čeprav se mi nekako dozdeva, da je k tej utrujenosti poleg zmagoslavno končanega Toura dobršen delež prispevala tudi neuvrstitev njegove srčne izbranke v olimpijsko ekipo. Vse skupaj deluje malo neresno, če lahko ima Dončić ob sebi svojega kvartopirskega partnerja, zakaj ne bi Pogačarju na OI krajšala čas njegova Urška, ki je edina slovenska kolesarka v kaki profesionalni ekipi, za nameček pa je na svetovni lestvici uvrščena svetlobna leta pred tekmico. Saj razumem, da se je treba držati nekih kriterijev, a ti so bili postavljeni lani, letos je položaj popolnoma drugačen in selektorju Penkotu malo fleksibilnosti zagotovo ne bi škodilo. Med ekipami imajo seveda daleč največ možnosti odbojkarji, ki so letos že blesteče opravili s kvalifikacijami. Je pa odbojkarska konkurenca strašna, tukaj je enajst reprezentanc (izjema je Egipt), ki lahko premagajo vsaka vsako, vseeno bi se naši morali prebiti iz skupine s Francijo, Kanado in Srbijo, potem pa bi si sam v četrtfinalu želel Japonce, enkrat jih vendar moramo premagati in zakaj se ne bi to zgodilo ravno na OI. Rokometaši mi ne delujejo najbolje, že na tisti infarktni odločilni tekmi za uvrstitev na OI proti Brazilcem so imeli zvrhano mero sreče, sledilo je grozljivo 7m mučenje s Švico v kvalifikacijah za SP in tudi pripravljalne tekme jim niso šle ravno od rok. Ampak nikoli se ne ve, že prva tekma proti močni, a nikakor ne nepremagljivi Španiji, bo dala številne odgovore. Podobno velja za rokometašice, tudi one se na pripravljalnih tekmah niso ravno proslavile, so pa suvereno opravile s kvalifikacijami. Vseeno pa so tokrat prvič v (skoraj) popolni zasedbi (manjka le Zulič, ki se je odločila za naraščaj) in doslej so še na vsakem velikem tekmovanju vsaj eno tekmo odigrale izvrstno, po navadi kar prvo. Bomo videli, kako bo tokrat, ko vas bo večina tole brala, bo uvodna tekma z Dankami že mimo, morda jih lahko naše znova zaskočijo, tako kot na domačem EP, selektor Adžić je en tak izkušen rokometni lisjak, ki zna nasprotnicam nastaviti kako nagazno mino.
Če se za konec še malo ozremo po preostanku naše olimpijske zasedbe – bilo bi presenečenje (ne pa tudi senzacija), če bi se v boj za odličja vmešali denimo atletinja Šutej (če ne bi bilo poškodbe, bi sodila med top favoritinje), kolesarja Mohorič in Tratnik, mešana jadralska dvojica Mrak – Božič, namiznoteniški igralec Jorgić, taekwondoist Divković, plezalca Potočar in Kramplova, precej optimistično pa v intervjuju zveni tudi golfistka Babnik. Vse ostalo bi bila prava športna senzacija, kakršna je na zadnjih ZOI uspela Gloriji Kotnik. Je pa merilo uspeha seveda od panoge do panoge različno, denimo v atletiki je konkurenca izjemna in za Gučka, Lukanovo, Horvatovo, Filipičevo in Lio Apostolovski velja, da bomo še kako zadovoljni, če dosežejo osebne rekorde, vsaj pri Liji in Aniti bi to skoraj zagotovo pomenilo tudi uvrstitev v finale. Žal se zdi, da plavalci in plavalke v primerjavi s konkurenco vedno bolj stagnirajo, kaj stagnirajo, nazadujejo. Dober pokazatelj tega je zgolj ena (Klančar na 50 prosto) izpolnjena (pravzaprav izenačena) A norma za nastop na OI, ženska štafeta 4x100 prosto pa se je tja uvrstila bolj slučajno, zaradi diskvalifikacije drugih. Sicer sem navajen, da v našem plavanju prevladuje Mankočeva malobazenska miselnost, ampak zadnje čase niti tam ni uspehov, pa naj se Jolanda Bertole še tako trudi kot uspeh »prodati« že uvrstitev v polfinale. Poleg plavalcev je v naši zasedbi še kar nekaj turistov, ki so se na OI uvrstili po bogvekakšnem ključu, ampak vsaj na začetku bom ostal pozitivno naravnan, nihče ne bo bolj vesel od mene, če me bodo s svojimi nastopi demantirali!
Tako, bodi dovolj mojih modrovanj, naj se Igre pričnejo in dajmo naši!
RSS Feed
