Če bi mi pred skoraj štirimi meseci, natančneje 14. aprila letos, kdo dejal, da se bodo slovenski rokometaši uvrstili v polfinale olimpijskih iger, bi se mu smejal in ga povprašal po duševnem zdravju. Tistega dne se je namreč Slovenija komaj uvrstila na OI, s srečno zmago v zadnji sekundi nad rokometno »velesilo« Brazilijo. Ta občutek se je še poglobil mesec dni kasneje, ko smo po 120-minutnem mučenju in sedemmetrovkah za mišjo dlako nekako izločili skromno Švico in se skozi šivankino uho uvrstili na SP 2025. Po dveh tako skromnih predstavah z drugorazrednima nasprotnikoma (da sploh ne omenjam španske batine na olimpijskih kvalifikacijah) smo slovenske rokometaše mnogi, vključno z mano, preprosto odpisali. Lepo, da gredo na OI, smo razglabljali, a tam nimajo nobenih možnosti, morda lahko v skupini premagajo Japonsko, vse ostalo pa bi že mejilo na čudež. Po prvi tekmi na OI proti Španiji sem bil besen kot ris, ker je bilo na dlani, da bi naši zlahka zmagali, če le ne bi bilo tistih »črnih« 10 minut v drugem polčasu, ko so Španci samo vzeli, kar so jim naši sami ponudili – splošno prepričanje med slovenskimi ljubitelji rokometa je bilo tisto, ah, spet vse po starem. To »vse po starem« je bilo tudi na začetku naslednje tekme s Hrvati, potem pa je nekje proti koncu prvega polčasu igra naših začela funkcionirati, Janc in Vlah sta prinesla preobrat in stvari so prišle na svoje mesto; v drugem polčasu smo dvakratne olimpijske prvake zmleli tako, kot jih že dolgo nihče ni. V naslednji tekmi so naši zmleli še Švede; z Japonci, ki igrajo en tak povsem atipičen rokomet, smo se dolgo mučili, a je na koncu kvaliteta vendarle prišla do izraza. V izogib Francozom je bilo z Nemci treba izgubiti in sledilo je včerajšnje četrtfinale proti favorizirani Norveški. Nasploh je že pred začetkom olimpijskega turnirja prevladovalo mnenje, da je naša skupina slabša in da se bo iz nje le stežka katera reprezentanca prebila do boja za medalje. Ampak ta četrtfinala imajo neke svoje zakonitosti in zdaj so kar tri ekipe iz na papirju slabše skupine v polfinalu, edino Danska je upravičila sloves favorita, pa še tam ni šlo vse gladko, Švedi so jih namučili, kot jih že dolgo nihče ni. Dobro, za Egipt se ve, da tekom turnirja padajo in da ne morejo ves čas držati visokega ritma (Špancem so ob polčasu vodili za štiri, potem pa začeli popuščati), ampak zmaga Nemcev nad (nikoli slabšimi) Francozi je vendarle prava senzacija. Sicer so imeli Nemci srečo, da jim je najboljši francoski igralec Mem (ki je skupaj z vratarjem Gerardom držal Francoze nad vodo) podaril tisto zadnjo žogo, toda lahko si štejejo v čast, da niti za trenutek niso popustili, tudi ko so Francozi vodili že za pet; to je sicer značilna črta nemškega karakterja, pa vendarle, kapa dol! Norvežani so se naših lotili na svoj tipičen način, izmed vseh ekip je prav Norveška tista, ki skuša pomanjkanje tehnične kvalitete najbolj nadomestiti s hitro igro in divjanjem gor in dol po igrišču. Ko smo jim v prvem polčasu zaprli sredino, je norveška mašina začela pokašljevati, ko smo jim v drugem odrezali krila, so ji odpadla kolesa in ko je potem Blagotinšek zalepil dva zaporedna bloka toliko opevanemu Sagossenu, se je norveški »bolid« spremenil v kup smrdeče, zarjavele pločevine. Pravzaprav sem kar vesel, da igramo polfinale z Danci. Res, da gre za najboljšo reprezentanco sveta in da bi bila slovenska zmaga prava senzacija, toda po drugi strani naši nimajo kaj izgubiti in lahko zaigrajo sproščeno, medtem, ko bi se proti Nemcem ali Špancem obremenjevali z vlogo favorita in težo ponujene priložnosti. Konec koncev bomo proti Nemcem ali Špancem na tem turnirju v vsakem primeru zagotovo še igrali!
Zgoraj omenjene četrtfinalne zakonitosti so se pokazale tudi pri drugih ekipnih športih. Na vaterpolskem turnirju sta tako Hrvaška kot Srbija odigrali katastrofalen redni del, v četrtfinale sta se komaj uvrstili kot četrti v svojih skupinah, potem pa so tam Hrvati izločili prvega favorita turnirja Špance, Srbi pa v eni taki ponovitvi nemško – francoske rokometne drame prav tako favorizirane Grke in zdaj se nam obeta »sanjski« finale med obema vaterpolskima jugovelesilama. Podobno kot Špancem v vaterpolu se je godilo Italijanom v odbojki – v skupini so z lahkoto zmagovali, nato pa so se v četrtfinalu najprej komaj izvlekli proti Japoncem (ki so vodili 2:0 in 24:21), nato pa v polfinalu dobesedno razpadli proti Francozom, ja tistim Francozom, ki smo jih mi premagali (lahko pa bi jih deklasirali) in ki so sami v četrtfinalu vstali od mrtvih po nemškem vodstvu 2:0 v nizih. Kaj reči o naših odbojkarjih, morda bi se karte malo drugače premešale, če bi dobili tisto tekmo s Francijo s 3:0 oziroma celo izgubili; morda so imeli smolo, da so naleteli na Poljake, ki so ravno proti nam pokazali svojo vrhunsko kvaliteto, ta je prišla do izraza tudi v lepotici turnirja, ki so jo odigrali proti ZDA v polfinalu; Poljaki korakajo proti svojemu drugemu olimpijskemu naslovu (po tistem legendarnem, ki so ga osvojili 1976 v Montrealu v nepozabnem finalu proti Rusom). Naj v tem četrtfinalnem kontekstu omenim še svetovne prvakinje, španske nogometašice – visele so že v četrtfinalu proti Kolumbiji (ki je povedla 2:0), a so se nekako rešile po penalih, v polfinalu pa so naletele na prerojene Brazilke, ki so presenetljivo izločile Francozinje. Španke in Brazilke so bile v isti skupini in v medsebojni tekmi so Španke gladko zmagale 2:0, tokrat pa so delale katastrofalne, zanje povsem netipične napake v obrambi, izgubile so 2:4 in zdaj jim ostane le še boj za bron.
Ne morem se znebiti občutka, da smo bili »ogoljufani« za kar dve kolajni: Savšku jo je zagodla avstralska sodnica, Čehu (in še komu) pa Jamajčan, ki je v četrti seriji vrgel magičnih 70 metrov, njegovi ostali meti pa niso bili daljši od 66,16. Čehovih 68,41 bi na prejšnjih OI pomenilo zlato medaljo, doslej je ta daljava vedno zadostovala vsaj za bron. Škoda, res, ampak Čeh je bil v Tokiu peti, tukaj četrti in ni vrag, da ne bi čez štiri leta v Los Angelesu (ko bo tudi v najboljših metalskih letih) posegel po tako željeni kolajni. Atletika navdušuje, krona vsega sta bila sijajna moška teka na 1500 m in 400 m, kmalu se obetata še dva vrhunska spektakla – moški in ženski finale na 400 m z ovirami.
Po polemiki o otvoritvi se je zdaj razvnela nova debata o primernosti nastopa tistih dveh »boksark« v ženski konkurenci. Ponovimo za tiste, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso na tekočem: na olimpijskih igrah med ženskami boksata vsaj dva menda moška - Imane Khelif iz Alžirije in Lin Yu-Ting iz Tajvana. Tisti, ki trdijo, da sta moška, citirajo odločitev Mednarodne boksarske zveze (IBA), ki jima je prepovedala nastop na svetovnem prvenstvu med ženskami. Oba/obe imata moške XY kromosome in povečane ravni testosterona, kar ju uvršča med športnike z motnjami spolnega razvoja (DSD - Disorders of Sexual Differentiation) in IBA je sklenila, da zaradi tega ne ustrezata pravilom za tekmovanje v ženski kategoriji. Po drugi plati pa tisti, ki verjamejo, da sta ženski, pravijo, da imata v potnem listu napisano, da sta ženski, da so ju vse življenje vzgajali kot ženski, da obstajajo fotografije, kjer nosita make-up in uhane in da testi IBA niso verodostojni. Naredili so teste testosterona, ki so bili v dovoljenih mejah, kromosomskih testov pa MOK ni naredil ali bolje rečeno, ni upal narediti. Če se kakšna ženska počuti moškega, ne vidim razloga, da se ne pomeri med moškimi, obratno pa seveda ne gre. Pomembno je namreč, da oseba z moškimi mišicami, kostmi in refleksi ne tekmuje v ženski konkurenci, pa kakorkoli se že oblači in karkoli si že misli, da je. Ženska konkurenca obstaja v športu zato, ker so moški močnejši, hitreje tečejo, dlje mečejo in višje skačejo. V prav nobenem športu absolutnega svetovnega rekorda nima ženska, ampak so ženski rekordi, takole čez palec, 10%-20% slabši od moških. Najhitrejša sprinterka sveta, novopečena olimpijska zmagovalka Julien Alfred, se s svojim izidom ne bi uvrstila v moški finale slovenskega državnega prvenstva na 100m. Če bi v ženski šport spustili moška telesa, bi tudi v ženski konkurenci zmagovale moške mišice oz. telesa, ki jih je izoblikoval in jih oblikuje moški hormon testosteron. Ta hormon v puberteti poskrbi, da nastanejo močnejše moške kosti, da se razvije več mišic, da so telesa večja in bolj robustna, kar kasneje pomaga k večji mišični masi; več mišic pa pomeni hitrejši tek, višje skoke in močnejše udarce. Vzhodna Nemčija je športnice že v puberteti zastrupljala s testosteronom, da bi pobirale medalje za slavo socializma. In res so Vzhodne Nemke pobirale medalje kot po tekočem traku, Vzhodni Nemci pa ne. Torej ni šlo za boljšo selekcijo v vzhodnonemškem športu, niti za boljše trenerje, ampak so tam iz žensk enostavno »delali« moške oz. poskušali narediti ženske čim bolj podobne moškim, da bi imele prednost pred »normalno« žensko konkurenco. Povsem jasno je torej, da v ženski konkurenci ne bi smele tekmovati osebe, ki so šle ali skozi moško puberteto ali pa imajo iz takšnih ali drugačnih razlogov visoke ravni testosterona. Te visoke ravni testosterona MOK sicer testira, toda z zdravili jih je mogoče učinkovito zbijati, zato takšen test ni merodajen. Obe omenjeni boksarki sta šli skozi moško puberteto, imata moda, ki so proizvajala testosteron, zato ni fair, da tekmujeta med ženskami. Ampak MOK in njegov predsednik Bach o tem nočeta ničesar slišati. Gospod ne bi rad dobil bodeče neže za kakšno resnico, ki bi bila zunaj pravovernega okvira, kakršnega določajo glasni woknjeni radikalci, niti za resnico, ki bi »prizadela čustva« osebe z motnjo spolnega razvoja. Ker imeti kakršnokoli motnjo (spolnega razvoja ali kako drugo) je v teh woknjenih časih poseben privilegij. V tekmovanju, kdo je večja žrtev in koga bi kakšna resnica lahko bolj prizadela, so take osebe v hierarhiji žrtev višje kot ženske. Zato je bolj važno ne prizadeti Imane Khelif kot ne prizadeti »normalnih« boksark.
V normalnih razmerah nihče, ne na levi in ne na desni, ne bi zagovarjal, da v ženski konkurenci tekmuje oseba, ki ima moško konstitucijo, moške mišice, moške reflekse. Ločeno tekmovanje za spola so namreč uvedli natanko zato, ker je en spol šibkejši. Ves cirkus in vse to pretvarjanje in sprenevedanje se odvija zato, ker si woknjena levica prizadeva uničiti doseženi civilizacijski red ter relativizirati najbolj osnovne pojme in vrednote. Če se v neki družbi ne ve več, kaj je moški in kaj ženska, kaj je mož in kaj žena, kaj je oče in kaj mati, potem tudi 2+2=4 ne bo več dolgo veljalo. Niti ne bo več veljalo, da je nekaj prav in nekaj narobe. Normalne razmere so bile, ko je levica poskušala uničiti samo ekonomski red, samo kapitalizem. Ker pa ta red – kot vidimo v trgovskih središčih – pravzaprav zelo dobro deluje tudi za manj premožne, so se oprijeli taktike, da mora najprej pasti kulturni red in bo temu avtomatično, kot zrela hruška, sledil še ekonomski.
Skratka, ta spor za olimpijske igre in za šport sploh ni pomemben - namreč, ali je spol nekaj poljubnega, kar si posameznik lahko sam izbere ali pa je spol biološko dejstvo, ki ga določimo na podlagi objektivnih meritev. Za šport je pomembno, ali imaš moške mišice, kosti in reflekse in to se da objektivno izmeriti z genskimi in hormonskimi testi. Je pa to, kaj je spol, pomembno civilizacijsko vprašanje. Ena stran (tiha večina) želi ohraniti resnico, da je spol stvar biologije. Druga stran (glasna manjšina) pa brani bolno domislico, da je spol stvar izbire ali vsaj debate; da imam, ko se zjutraj zbudim, pravico odločiti se, katerega spola sem.
Zgoraj omenjene četrtfinalne zakonitosti so se pokazale tudi pri drugih ekipnih športih. Na vaterpolskem turnirju sta tako Hrvaška kot Srbija odigrali katastrofalen redni del, v četrtfinale sta se komaj uvrstili kot četrti v svojih skupinah, potem pa so tam Hrvati izločili prvega favorita turnirja Špance, Srbi pa v eni taki ponovitvi nemško – francoske rokometne drame prav tako favorizirane Grke in zdaj se nam obeta »sanjski« finale med obema vaterpolskima jugovelesilama. Podobno kot Špancem v vaterpolu se je godilo Italijanom v odbojki – v skupini so z lahkoto zmagovali, nato pa so se v četrtfinalu najprej komaj izvlekli proti Japoncem (ki so vodili 2:0 in 24:21), nato pa v polfinalu dobesedno razpadli proti Francozom, ja tistim Francozom, ki smo jih mi premagali (lahko pa bi jih deklasirali) in ki so sami v četrtfinalu vstali od mrtvih po nemškem vodstvu 2:0 v nizih. Kaj reči o naših odbojkarjih, morda bi se karte malo drugače premešale, če bi dobili tisto tekmo s Francijo s 3:0 oziroma celo izgubili; morda so imeli smolo, da so naleteli na Poljake, ki so ravno proti nam pokazali svojo vrhunsko kvaliteto, ta je prišla do izraza tudi v lepotici turnirja, ki so jo odigrali proti ZDA v polfinalu; Poljaki korakajo proti svojemu drugemu olimpijskemu naslovu (po tistem legendarnem, ki so ga osvojili 1976 v Montrealu v nepozabnem finalu proti Rusom). Naj v tem četrtfinalnem kontekstu omenim še svetovne prvakinje, španske nogometašice – visele so že v četrtfinalu proti Kolumbiji (ki je povedla 2:0), a so se nekako rešile po penalih, v polfinalu pa so naletele na prerojene Brazilke, ki so presenetljivo izločile Francozinje. Španke in Brazilke so bile v isti skupini in v medsebojni tekmi so Španke gladko zmagale 2:0, tokrat pa so delale katastrofalne, zanje povsem netipične napake v obrambi, izgubile so 2:4 in zdaj jim ostane le še boj za bron.
Ne morem se znebiti občutka, da smo bili »ogoljufani« za kar dve kolajni: Savšku jo je zagodla avstralska sodnica, Čehu (in še komu) pa Jamajčan, ki je v četrti seriji vrgel magičnih 70 metrov, njegovi ostali meti pa niso bili daljši od 66,16. Čehovih 68,41 bi na prejšnjih OI pomenilo zlato medaljo, doslej je ta daljava vedno zadostovala vsaj za bron. Škoda, res, ampak Čeh je bil v Tokiu peti, tukaj četrti in ni vrag, da ne bi čez štiri leta v Los Angelesu (ko bo tudi v najboljših metalskih letih) posegel po tako željeni kolajni. Atletika navdušuje, krona vsega sta bila sijajna moška teka na 1500 m in 400 m, kmalu se obetata še dva vrhunska spektakla – moški in ženski finale na 400 m z ovirami.
Po polemiki o otvoritvi se je zdaj razvnela nova debata o primernosti nastopa tistih dveh »boksark« v ženski konkurenci. Ponovimo za tiste, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso na tekočem: na olimpijskih igrah med ženskami boksata vsaj dva menda moška - Imane Khelif iz Alžirije in Lin Yu-Ting iz Tajvana. Tisti, ki trdijo, da sta moška, citirajo odločitev Mednarodne boksarske zveze (IBA), ki jima je prepovedala nastop na svetovnem prvenstvu med ženskami. Oba/obe imata moške XY kromosome in povečane ravni testosterona, kar ju uvršča med športnike z motnjami spolnega razvoja (DSD - Disorders of Sexual Differentiation) in IBA je sklenila, da zaradi tega ne ustrezata pravilom za tekmovanje v ženski kategoriji. Po drugi plati pa tisti, ki verjamejo, da sta ženski, pravijo, da imata v potnem listu napisano, da sta ženski, da so ju vse življenje vzgajali kot ženski, da obstajajo fotografije, kjer nosita make-up in uhane in da testi IBA niso verodostojni. Naredili so teste testosterona, ki so bili v dovoljenih mejah, kromosomskih testov pa MOK ni naredil ali bolje rečeno, ni upal narediti. Če se kakšna ženska počuti moškega, ne vidim razloga, da se ne pomeri med moškimi, obratno pa seveda ne gre. Pomembno je namreč, da oseba z moškimi mišicami, kostmi in refleksi ne tekmuje v ženski konkurenci, pa kakorkoli se že oblači in karkoli si že misli, da je. Ženska konkurenca obstaja v športu zato, ker so moški močnejši, hitreje tečejo, dlje mečejo in višje skačejo. V prav nobenem športu absolutnega svetovnega rekorda nima ženska, ampak so ženski rekordi, takole čez palec, 10%-20% slabši od moških. Najhitrejša sprinterka sveta, novopečena olimpijska zmagovalka Julien Alfred, se s svojim izidom ne bi uvrstila v moški finale slovenskega državnega prvenstva na 100m. Če bi v ženski šport spustili moška telesa, bi tudi v ženski konkurenci zmagovale moške mišice oz. telesa, ki jih je izoblikoval in jih oblikuje moški hormon testosteron. Ta hormon v puberteti poskrbi, da nastanejo močnejše moške kosti, da se razvije več mišic, da so telesa večja in bolj robustna, kar kasneje pomaga k večji mišični masi; več mišic pa pomeni hitrejši tek, višje skoke in močnejše udarce. Vzhodna Nemčija je športnice že v puberteti zastrupljala s testosteronom, da bi pobirale medalje za slavo socializma. In res so Vzhodne Nemke pobirale medalje kot po tekočem traku, Vzhodni Nemci pa ne. Torej ni šlo za boljšo selekcijo v vzhodnonemškem športu, niti za boljše trenerje, ampak so tam iz žensk enostavno »delali« moške oz. poskušali narediti ženske čim bolj podobne moškim, da bi imele prednost pred »normalno« žensko konkurenco. Povsem jasno je torej, da v ženski konkurenci ne bi smele tekmovati osebe, ki so šle ali skozi moško puberteto ali pa imajo iz takšnih ali drugačnih razlogov visoke ravni testosterona. Te visoke ravni testosterona MOK sicer testira, toda z zdravili jih je mogoče učinkovito zbijati, zato takšen test ni merodajen. Obe omenjeni boksarki sta šli skozi moško puberteto, imata moda, ki so proizvajala testosteron, zato ni fair, da tekmujeta med ženskami. Ampak MOK in njegov predsednik Bach o tem nočeta ničesar slišati. Gospod ne bi rad dobil bodeče neže za kakšno resnico, ki bi bila zunaj pravovernega okvira, kakršnega določajo glasni woknjeni radikalci, niti za resnico, ki bi »prizadela čustva« osebe z motnjo spolnega razvoja. Ker imeti kakršnokoli motnjo (spolnega razvoja ali kako drugo) je v teh woknjenih časih poseben privilegij. V tekmovanju, kdo je večja žrtev in koga bi kakšna resnica lahko bolj prizadela, so take osebe v hierarhiji žrtev višje kot ženske. Zato je bolj važno ne prizadeti Imane Khelif kot ne prizadeti »normalnih« boksark.
V normalnih razmerah nihče, ne na levi in ne na desni, ne bi zagovarjal, da v ženski konkurenci tekmuje oseba, ki ima moško konstitucijo, moške mišice, moške reflekse. Ločeno tekmovanje za spola so namreč uvedli natanko zato, ker je en spol šibkejši. Ves cirkus in vse to pretvarjanje in sprenevedanje se odvija zato, ker si woknjena levica prizadeva uničiti doseženi civilizacijski red ter relativizirati najbolj osnovne pojme in vrednote. Če se v neki družbi ne ve več, kaj je moški in kaj ženska, kaj je mož in kaj žena, kaj je oče in kaj mati, potem tudi 2+2=4 ne bo več dolgo veljalo. Niti ne bo več veljalo, da je nekaj prav in nekaj narobe. Normalne razmere so bile, ko je levica poskušala uničiti samo ekonomski red, samo kapitalizem. Ker pa ta red – kot vidimo v trgovskih središčih – pravzaprav zelo dobro deluje tudi za manj premožne, so se oprijeli taktike, da mora najprej pasti kulturni red in bo temu avtomatično, kot zrela hruška, sledil še ekonomski.
Skratka, ta spor za olimpijske igre in za šport sploh ni pomemben - namreč, ali je spol nekaj poljubnega, kar si posameznik lahko sam izbere ali pa je spol biološko dejstvo, ki ga določimo na podlagi objektivnih meritev. Za šport je pomembno, ali imaš moške mišice, kosti in reflekse in to se da objektivno izmeriti z genskimi in hormonskimi testi. Je pa to, kaj je spol, pomembno civilizacijsko vprašanje. Ena stran (tiha večina) želi ohraniti resnico, da je spol stvar biologije. Druga stran (glasna manjšina) pa brani bolno domislico, da je spol stvar izbire ali vsaj debate; da imam, ko se zjutraj zbudim, pravico odločiti se, katerega spola sem.
RSS Feed
