Finale letošnjega SP je bil za obe finalistki nekakšen deja vu, ponovitev zgodovine iz nekega prejšnjega finala. Španija je do naslova prišla na zelo podoben način, kot leta 2010, ko je v svojem edinem dosedanjem finalu v Južni Afriki premagala Nizozemsko. Tudi takrat se je tekma končala brez zadetkov, tudi takrat so Španci dominirali (sicer ne tako zelo, kot tokrat) in tudi takrat so Španci zmagali z golom v podaljšku – zadel je Iniesta. Argentinci pa so se zagotovo spomnili na leto 1990 in poraz proti Nemcem 0:1, ko je par minut pred koncem Brehme zadel z bele točke; Maradona in ostali so bili tedaj celo tekmo v podrejenem položaju, tako kot tokrat si praktično niso ustvarili niti ene priložnosti in tako kot tokrat tudi takrat niso zmogli športno prenesti poraza, tekmo so končali s samo devetimi na igrišču, no, tokrat so jo z desetimi.
Španija je igrala v svojem prepoznavnem modelu z visoko posestjo žoge (večino tekme je nadzirala ritem), široko postavljenimi krili za raztezanje argentinske obrambe in agresivnim pritiskom po izgubljeni žogi. Ključni cilj je bil prisiliti Argentino v nizko obrambno postavitev in jo utruditi z dolgimi obdobji branjenja. Čeprav si je Španija ustvarila okoli 20 strelov, je večina prihajala proti zelo strnjeni obrambi, zato čistih priložnosti dolgo ni bilo. Argentina se je postavila v globok obrambni blok, z ozkimi razdaljami med linijami, osredotočila se je na prekinjanje španskih kombinacij in čakala na protinapade.
Tako kot Francija v polfinalu tudi Argentina v rednem delu praktično ni uspela ogroziti španskih vrat. Španska sredina je učinkovito prekinjala prehode, zato Messi in napadalci niso dobili dovolj uporabnih žog. Izključitev Enza Fernándeza je tehtnico dokončno nagnila na špansko stran. Z igralcem več je Španija še povečala pritisk, Ferran Torres pa je v 106. minuti izkoristil odbito žogo v kazenskem prostoru in odločil finale. Čeprav nismo videli veliko odprtega nogometa, je bil finale zanimiv primer "pozicijskega šaha". Argentina je skoraj 100 minut uspešno branila nizki blok, vendar brez resne napadalne grožnje. Španija je vztrajala pri svojem modelu igre, ohranila disciplino in na koncu dočakala trenutek, ko je obrambna struktura Argentine popustila. Paradoksalno je največja moč Španije v njeni obrambno – sredinski liniji; na celem prvenstvu so na osmih tekmah prejeli en sam gol (kar je najmanj med vsemi prvaki doslej).
Iz skupinskega dela se je med 32 prebilo 13 ekip iz Evrope, 9 iz Afrike, 5 iz Južne Amerike, 3 iz Severne / Srednje Amerike ter 2 iz Azije. Med 16 jih je bilo iz Evrope 7, iz Južne Amerike 4, iz Severne / Srednje Amerike3 in iz Afrike 2. V četrtfinalu se je že vzpostavilo realno razmerje moči med celinskimi konfederacijami – Evropa je tam imela kar 6 predstavnikov, po enega pa Južna Amerika in Afrika. Na prvenstvu je padlo 308 golov, kar je največ doslej (jasno, odigranih je bilo tudi največ tekem, kar 104) in znaša solidnih 2,96 gola na tekmo, torej smo v povprečju videli 3 gole na tekmo. Nasploh smo lahko gledali atraktiven in napadalen nogomet; v izločilnem delu je šlo 9 tekem v podaljšek, od tega 4 tudi na izvajanje penalov – eno izmed teh je prineslo tudi največjo senzacijo prvenstva, izpad Nemčije. Žreb je bil zastavljen tako, da je že v 1/16 finala prišlo do nekaterih dvobojev (npr. NET:MAR, POR:CRO ali BEL:SEN), ki bi po kvaliteti nasprotnic zagotovo sodili v kako kasnejšo fazo. Zgornja polovica žreba (SPA, FRA, POR, CRO, BEL in – če ne bi izpadla – GER) je bila izrazito težja, po drugi strani pa se je ARG sprehodila do polfinala, kjer naj bi jo čakal zmagovalec dvoboja med BRA in ENG, toda iz te moke ni bilo kruha, za kar so poskrbeli Norvežani, oziroma bolje rečeno Erling Haaland osebno. Dve najboljši (ali vsaj najbolj dramatični) tekmi turnirja je odigrala Anglija; najprej vojna z Mehiko, potem pa bunker proti Argentini, tisti argentinski pritisk po prejetem golu bo še dolgo živel v spominu in že zdaj nedvomno sodi med »večne« klasike vseh SP.
FIFA se je celo prvenstvo »trudila« ubiti nogomet in šport z VAR odločitvami, hydration breaki in razveljavitvijo rdečega kartona Američanu, na koncu pa ji je to uspelo v finalu z obupno dolgim glasbenim »showom« in bebavimi vložki Infantina in Trumpa. Naj bom povsem jasen, vem, da se kdo z mano ne bo strinjal, ampak glasba ne sodi k športu – glasba je zabava, šport pa vojna, boj za zmago na življenje in smrt. Zaradi naštetega je nogomet zame – kljub nekaterim sijajnim tekmam in briljantnim mojstrovinam posameznikov – veliki poraženec tega prvenstva. V kolikor ne bo prišlo do kakih sprememb – in lahko smo prepričani, da ne bo – bo naslednje prvenstvo podobno ali še slabše. Pri FIFI razmišljajo o kar 64 udeleženkah (kar je skoraj tretjina njenih članic) in spomnili so se še ene neumnosti: SP 2030 bo sicer v Španiji, Portugalski in Maroku, toda prve tri tekme se bodo odigrale v Urugvaju, Argentini in Paragvaju, bojda v čast stote obletnice prvega SP 1930. Kako bodo potem udeleženci teh prvih tekem po dolgem poletu prek Atlantika lahko enakopravno igrali z nasprotniki, ostaja seveda uganka. Ampak FIFA in Infantino seveda vse vesta in imata odgovor na vse. Mi pa vemo, da je na tem SP nogometno sonce zašlo in da bomo še dolgo živeli v temi VAR-a, FIFE in Infantina.
Španija je igrala v svojem prepoznavnem modelu z visoko posestjo žoge (večino tekme je nadzirala ritem), široko postavljenimi krili za raztezanje argentinske obrambe in agresivnim pritiskom po izgubljeni žogi. Ključni cilj je bil prisiliti Argentino v nizko obrambno postavitev in jo utruditi z dolgimi obdobji branjenja. Čeprav si je Španija ustvarila okoli 20 strelov, je večina prihajala proti zelo strnjeni obrambi, zato čistih priložnosti dolgo ni bilo. Argentina se je postavila v globok obrambni blok, z ozkimi razdaljami med linijami, osredotočila se je na prekinjanje španskih kombinacij in čakala na protinapade.
Tako kot Francija v polfinalu tudi Argentina v rednem delu praktično ni uspela ogroziti španskih vrat. Španska sredina je učinkovito prekinjala prehode, zato Messi in napadalci niso dobili dovolj uporabnih žog. Izključitev Enza Fernándeza je tehtnico dokončno nagnila na špansko stran. Z igralcem več je Španija še povečala pritisk, Ferran Torres pa je v 106. minuti izkoristil odbito žogo v kazenskem prostoru in odločil finale. Čeprav nismo videli veliko odprtega nogometa, je bil finale zanimiv primer "pozicijskega šaha". Argentina je skoraj 100 minut uspešno branila nizki blok, vendar brez resne napadalne grožnje. Španija je vztrajala pri svojem modelu igre, ohranila disciplino in na koncu dočakala trenutek, ko je obrambna struktura Argentine popustila. Paradoksalno je največja moč Španije v njeni obrambno – sredinski liniji; na celem prvenstvu so na osmih tekmah prejeli en sam gol (kar je najmanj med vsemi prvaki doslej).
Iz skupinskega dela se je med 32 prebilo 13 ekip iz Evrope, 9 iz Afrike, 5 iz Južne Amerike, 3 iz Severne / Srednje Amerike ter 2 iz Azije. Med 16 jih je bilo iz Evrope 7, iz Južne Amerike 4, iz Severne / Srednje Amerike3 in iz Afrike 2. V četrtfinalu se je že vzpostavilo realno razmerje moči med celinskimi konfederacijami – Evropa je tam imela kar 6 predstavnikov, po enega pa Južna Amerika in Afrika. Na prvenstvu je padlo 308 golov, kar je največ doslej (jasno, odigranih je bilo tudi največ tekem, kar 104) in znaša solidnih 2,96 gola na tekmo, torej smo v povprečju videli 3 gole na tekmo. Nasploh smo lahko gledali atraktiven in napadalen nogomet; v izločilnem delu je šlo 9 tekem v podaljšek, od tega 4 tudi na izvajanje penalov – eno izmed teh je prineslo tudi največjo senzacijo prvenstva, izpad Nemčije. Žreb je bil zastavljen tako, da je že v 1/16 finala prišlo do nekaterih dvobojev (npr. NET:MAR, POR:CRO ali BEL:SEN), ki bi po kvaliteti nasprotnic zagotovo sodili v kako kasnejšo fazo. Zgornja polovica žreba (SPA, FRA, POR, CRO, BEL in – če ne bi izpadla – GER) je bila izrazito težja, po drugi strani pa se je ARG sprehodila do polfinala, kjer naj bi jo čakal zmagovalec dvoboja med BRA in ENG, toda iz te moke ni bilo kruha, za kar so poskrbeli Norvežani, oziroma bolje rečeno Erling Haaland osebno. Dve najboljši (ali vsaj najbolj dramatični) tekmi turnirja je odigrala Anglija; najprej vojna z Mehiko, potem pa bunker proti Argentini, tisti argentinski pritisk po prejetem golu bo še dolgo živel v spominu in že zdaj nedvomno sodi med »večne« klasike vseh SP.
FIFA se je celo prvenstvo »trudila« ubiti nogomet in šport z VAR odločitvami, hydration breaki in razveljavitvijo rdečega kartona Američanu, na koncu pa ji je to uspelo v finalu z obupno dolgim glasbenim »showom« in bebavimi vložki Infantina in Trumpa. Naj bom povsem jasen, vem, da se kdo z mano ne bo strinjal, ampak glasba ne sodi k športu – glasba je zabava, šport pa vojna, boj za zmago na življenje in smrt. Zaradi naštetega je nogomet zame – kljub nekaterim sijajnim tekmam in briljantnim mojstrovinam posameznikov – veliki poraženec tega prvenstva. V kolikor ne bo prišlo do kakih sprememb – in lahko smo prepričani, da ne bo – bo naslednje prvenstvo podobno ali še slabše. Pri FIFI razmišljajo o kar 64 udeleženkah (kar je skoraj tretjina njenih članic) in spomnili so se še ene neumnosti: SP 2030 bo sicer v Španiji, Portugalski in Maroku, toda prve tri tekme se bodo odigrale v Urugvaju, Argentini in Paragvaju, bojda v čast stote obletnice prvega SP 1930. Kako bodo potem udeleženci teh prvih tekem po dolgem poletu prek Atlantika lahko enakopravno igrali z nasprotniki, ostaja seveda uganka. Ampak FIFA in Infantino seveda vse vesta in imata odgovor na vse. Mi pa vemo, da je na tem SP nogometno sonce zašlo in da bomo še dolgo živeli v temi VAR-a, FIFE in Infantina.
RSS Feed
