Tri tekme (BRA:JAP, NET:MAR in CRO:POR) šestnajstine finala, od katerih smo pričakovali največ, so ta pričakovanja tudi upravičile. Ampak začnimo z (doslej) edino pravo senzacijo tega prvenstva, porazom in izpadom Nemčije proti Paragvaju. Ko so Nemci leta 2014 na Maracani proslavljali svoj četrti naslov svetovnih prvakov, si zagotovo niti v sanjah niso predstavljali, da bodo na naslednjih treh prvenstvih zapored izpadli že v skupini (2018, 2022) ali v prvem krogu izločilnega dela. Očitno nemški nogometni stroki ni jasno, da mora Elf igrati čvrsto, s presingom in po krilih, ne pa da skušajo biti umetniki, ker to nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Celo na tej neslavni tekmi s skromnim Paragvajem niso mogli nič, dokler so silili skozi sredino, nevarni so postali šele, ko je vstopil Woltemade (ki izgleda, kot bi križal Vollerja in Kloseja) in so pričeli nabijati visoke žoge pred nasprotnikov gol. In seveda so potem tu še penali - Nemci so na SP doslej štirikrat izvajali penale, ki so odločali o preboju v naslednji krog in v teh štirih izvedbah so streljali 18 penalov ter zgrešili samo enkrat - Uli Stielike ga je zastreljal na tisti znameniti polfinalni tekmi proti Franciji 1982. Tukaj pa so jih proti Paragvaju streljali šest in kar trikrat zapacali, das gibts doch nicht!
Tudi Brazilija je nevarno visela, za vodstvo Japoncev je poskrbel Danilo z eno tako katastrofalno prečno podajo na svoji polovici, pred kakršnimi svarijo vsi trenerji tega sveta. Kakšna druga Brazilija bi se razpadla, toda ne ta, Ancelottijeva. Na koncu so dvakrat našli luknjo v sicer do potankosti izpopolnjeni japonski obrambi, tisti drugi gol je že spominjal na neka davna brazilska čaranja. V osmini finala bo Brazilcem vendarle lažje proti Norveški, ki ima sicer zelo potenten napad z »zverjo« Haalandom, a tudi precej porozno in nezanesljivo obrambo.
Morda se komu zdi izpad Nizozemcev presenečenje, toda Maroko kaže izjemno igro in le sreči ter nespretnosti Maročanov se imajo Oranje zahvaliti, da so sploh prišli do izvajanja penalov. Strelci so jih zgrešili pet, torej kar polovico od streljanih desetih, kar je nedopustno slab izkoristek celo za kako vaško tekmo, ne pa za SP. Maroko gre zdaj na Kanado, za katero velja, da ustvari »veliko prometa, a malo zaslužka«. Za Južno Afriko je bilo prometa dovolj, za Maroko bo zaslužka slej ko prej premalo.
Izvlekla se je Anglija, oziroma bolje rečeno, Anglijo je znova izvlekel Harry Kane. Angleški mediji so seveda neizprosni in na vprašanje »Where would England be without Harry?« strumno odgovarjajo »At home«. Angleži bodo zdaj šli na noge Mehiki, ki še ni prejela gola in leti na krilih huronskega navijanja. Ta tekma in tista med Španijo in Portugalsko sta tudi največja »šlagerja« osmine finala, se pa že zdaj nekako nakazujeta polfinalna para - FRA:SPA in BRA:ARG. Branilci naslova imajo, vsaj na papirju, odprto pot med najboljše štiri, v osmini finala jih čaka Egipt, v četrtfinalu pa zmagovalec še ene zanimive tekme, tiste med Švico in Kolumbijo.
Še bolj kot Anglija se je izvlekla Belgija. Pravzaprav so se že predali, Senegal je vse do 86. minute vodil 2:0 in kontroliral tekmo, De Bruyne in Doku sta povsem rezignirana sedela na klopi, potem pa se je od nekod prikazal Lukaku, Senegalci pa so padli v tisto črno luknjo, ko se že vnaprej zdi, da boš izgubil, da je tok usode že določen in Belgija je postala prva ekipa v zgodovini SP, ki je v izločilnih dvobojih dvakrat nadoknadila zaostanek dveh golov in šla naprej (prvič jim je to uspelo v Rusiji 2018, ko so obrnili Japonce). Izpad Senegala je naznanil potop afriških reprezentanc, od devetih sta se naprej uvrstili samo dve, poleg že omenjenega Maroka je to uspelo tudi Egiptu, ki je po obojestransko skromni predstavi na penale izločil Avstralijo, še zadnjega predstavnika Azije. Je pa Afrika dala najlepše presenečenje prvenstva, Kapverdske otoke; večina ljudi jih pozna zgolj kot turistično destinacijo, toda tukaj so peljali Argentino in Messija (ki je zabil še sedmi gol) do roba prepada. Seveda je treba reči, da so imeli neverjetno srečo, skoraj vsako polpriložnost so pretvorili v gol in konec koncev niso zmagali niti na eni tekmi od štirih odigranih. Ampak hej, tudi izgubili niso nobene, vsaj po rednem delu ne!
Tekma med Hrvati in Portugalci je bila doslej najboljša na prvenstvu, še posebej drugi polčas. Hrvati so po podrejeni vlogi v prvem polčasu stopili višje, zaigrali pogumneje in bili nevarnejši nasprotnik. Toda Portugalska je zanje zakleta, tako kot je Norveška zakleta za slovensko hokejsko reprezentanco. Tokrat sta Hrvatom presodili dve mejni VAR odločitvi, ki sta (skupaj z izborom Ronalda za igralca tekme) le še podžgali teorijo zarote, ki se že lep čas širi po družbenih omrežjih, gre pa nekako takole: na prejšnjem SP je FIFA zaradi Messija forsirala Argentino, in ker ima naslov Messi, ga mora imeti tudi Ronaldo, zato bo FIFA tokrat storila vse, da bo svetovni prvak postala Portugalska.
Sam v take bedarije seveda niti najmanj ne verjamem in prepričan sem, da jih bo konec že v osmini finala, ko bo Španija raztreščila Portugalce in njihovo zelo porozno obrambo. Mi je pa seveda žal, da je ta tekma pomenila konec neverjetnega, čudovitega obdobja Vatrenih. Na dveh zaporednih SP-jih so odigrali maksimalno možno število tekem, kar pomeni, da so bili obakrat vsaj v polfinalu. Zlatko Dalić se je iz anonimnega trenerja, ki deloval na arabskem polotoku, prelevil v enega najuspešnejših nogometnih strokovnjakov v zgodovini, Luka Modrić pa je končal veličastno kariero s kar 23 odigranimi tekmami na SP, več so jih odigrali le Messi, Ronaldo, Matthaus in Klose. In če je bil Modrić prvi vitez Vatrenih, je bil vsa ta leta njegov prvi oproda Ivan Perišić, ki je na SP odigral 21 tekem ter se zapisal v zgodovino, saj je postal komaj šesti igralec v zgodovini, ki je dosegel gol na kar štirih SP.
Tokrat prvič po osmih letih in 15 blogih svojega bloga ne morem zaključiti z zdaj že znamenitim stavkom Ajmo, Vatreni. Zato se tokratni zadnji stavek glasi: Hvala Vatreni, hvala vam dečki na svemu!
Tudi Brazilija je nevarno visela, za vodstvo Japoncev je poskrbel Danilo z eno tako katastrofalno prečno podajo na svoji polovici, pred kakršnimi svarijo vsi trenerji tega sveta. Kakšna druga Brazilija bi se razpadla, toda ne ta, Ancelottijeva. Na koncu so dvakrat našli luknjo v sicer do potankosti izpopolnjeni japonski obrambi, tisti drugi gol je že spominjal na neka davna brazilska čaranja. V osmini finala bo Brazilcem vendarle lažje proti Norveški, ki ima sicer zelo potenten napad z »zverjo« Haalandom, a tudi precej porozno in nezanesljivo obrambo.
Morda se komu zdi izpad Nizozemcev presenečenje, toda Maroko kaže izjemno igro in le sreči ter nespretnosti Maročanov se imajo Oranje zahvaliti, da so sploh prišli do izvajanja penalov. Strelci so jih zgrešili pet, torej kar polovico od streljanih desetih, kar je nedopustno slab izkoristek celo za kako vaško tekmo, ne pa za SP. Maroko gre zdaj na Kanado, za katero velja, da ustvari »veliko prometa, a malo zaslužka«. Za Južno Afriko je bilo prometa dovolj, za Maroko bo zaslužka slej ko prej premalo.
Izvlekla se je Anglija, oziroma bolje rečeno, Anglijo je znova izvlekel Harry Kane. Angleški mediji so seveda neizprosni in na vprašanje »Where would England be without Harry?« strumno odgovarjajo »At home«. Angleži bodo zdaj šli na noge Mehiki, ki še ni prejela gola in leti na krilih huronskega navijanja. Ta tekma in tista med Španijo in Portugalsko sta tudi največja »šlagerja« osmine finala, se pa že zdaj nekako nakazujeta polfinalna para - FRA:SPA in BRA:ARG. Branilci naslova imajo, vsaj na papirju, odprto pot med najboljše štiri, v osmini finala jih čaka Egipt, v četrtfinalu pa zmagovalec še ene zanimive tekme, tiste med Švico in Kolumbijo.
Še bolj kot Anglija se je izvlekla Belgija. Pravzaprav so se že predali, Senegal je vse do 86. minute vodil 2:0 in kontroliral tekmo, De Bruyne in Doku sta povsem rezignirana sedela na klopi, potem pa se je od nekod prikazal Lukaku, Senegalci pa so padli v tisto črno luknjo, ko se že vnaprej zdi, da boš izgubil, da je tok usode že določen in Belgija je postala prva ekipa v zgodovini SP, ki je v izločilnih dvobojih dvakrat nadoknadila zaostanek dveh golov in šla naprej (prvič jim je to uspelo v Rusiji 2018, ko so obrnili Japonce). Izpad Senegala je naznanil potop afriških reprezentanc, od devetih sta se naprej uvrstili samo dve, poleg že omenjenega Maroka je to uspelo tudi Egiptu, ki je po obojestransko skromni predstavi na penale izločil Avstralijo, še zadnjega predstavnika Azije. Je pa Afrika dala najlepše presenečenje prvenstva, Kapverdske otoke; večina ljudi jih pozna zgolj kot turistično destinacijo, toda tukaj so peljali Argentino in Messija (ki je zabil še sedmi gol) do roba prepada. Seveda je treba reči, da so imeli neverjetno srečo, skoraj vsako polpriložnost so pretvorili v gol in konec koncev niso zmagali niti na eni tekmi od štirih odigranih. Ampak hej, tudi izgubili niso nobene, vsaj po rednem delu ne!
Tekma med Hrvati in Portugalci je bila doslej najboljša na prvenstvu, še posebej drugi polčas. Hrvati so po podrejeni vlogi v prvem polčasu stopili višje, zaigrali pogumneje in bili nevarnejši nasprotnik. Toda Portugalska je zanje zakleta, tako kot je Norveška zakleta za slovensko hokejsko reprezentanco. Tokrat sta Hrvatom presodili dve mejni VAR odločitvi, ki sta (skupaj z izborom Ronalda za igralca tekme) le še podžgali teorijo zarote, ki se že lep čas širi po družbenih omrežjih, gre pa nekako takole: na prejšnjem SP je FIFA zaradi Messija forsirala Argentino, in ker ima naslov Messi, ga mora imeti tudi Ronaldo, zato bo FIFA tokrat storila vse, da bo svetovni prvak postala Portugalska.
Sam v take bedarije seveda niti najmanj ne verjamem in prepričan sem, da jih bo konec že v osmini finala, ko bo Španija raztreščila Portugalce in njihovo zelo porozno obrambo. Mi je pa seveda žal, da je ta tekma pomenila konec neverjetnega, čudovitega obdobja Vatrenih. Na dveh zaporednih SP-jih so odigrali maksimalno možno število tekem, kar pomeni, da so bili obakrat vsaj v polfinalu. Zlatko Dalić se je iz anonimnega trenerja, ki deloval na arabskem polotoku, prelevil v enega najuspešnejših nogometnih strokovnjakov v zgodovini, Luka Modrić pa je končal veličastno kariero s kar 23 odigranimi tekmami na SP, več so jih odigrali le Messi, Ronaldo, Matthaus in Klose. In če je bil Modrić prvi vitez Vatrenih, je bil vsa ta leta njegov prvi oproda Ivan Perišić, ki je na SP odigral 21 tekem ter se zapisal v zgodovino, saj je postal komaj šesti igralec v zgodovini, ki je dosegel gol na kar štirih SP.
Tokrat prvič po osmih letih in 15 blogih svojega bloga ne morem zaključiti z zdaj že znamenitim stavkom Ajmo, Vatreni. Zato se tokratni zadnji stavek glasi: Hvala Vatreni, hvala vam dečki na svemu!
RSS Feed
