Preden se SP začne, je dobro poznati nekatere statistične podatke, ki nakazujejo neke zakonitosti svetovnih prvenstev:
BRAZILIJA je kot edina sodelovala na vseh 22 dosedanjih SP (1930 – 2022), odigrala največ (114) tekem, dosegla največ zmag (76) in golov (237), edina petkrat (1958, 1962, 1970, 1994, 2002) osvojila naslov ter se razen tega še šestkrat uvrstila med prve štiri. Je edina neevropska reprezentanca, ki ji je uspelo zmagati na evropskih tleh (Švedska 1958), nikoli pa ni zmagala na domačem SP. Poleg Italije je edina, ki ji je uspelo naslov obraniti (1958, 1962), ter edina, ki je na 4 zaporednih SP trikrat zmagala (1958, 1962, 1970). Zadnje čase so brazilska težava izločilne tekme proti evropskim reprezentancam; vse od finalne zmage nad Nemčijo 2002 ji ni uspelo dobiti niti ene takšne tekme - zapored je izpadala proti Franciji (četrtfinale 2006), Nizozemski (četrtfinale 2010), Nemčiji (1:7 blamaža v polfinalu domačega SP 2014), Belgiji (četrtfinale 2018) in Hrvaški (četrtfinale 2022)!
NEMČIJA je štirikrat (1954, 1974, 1990, 2014) osvojila naslov, bila največkrat (8x) v finalu in se še petkrat uvrstila v polfinale (torej je bila kar 13x med najboljšo četverico, kar ni uspelo nobeni drugi reprezentanci); 2014 je kot doslej edina evropska ekipa osvojila naslov na južnoameriških tleh. Samo Nemčiji (1982-90) in Braziliji (1994-2002) se je uspelo trikrat zaporedoma uvrstiti v veliki finale, razen tega so Nemci edini, ki so se kar štirikrat zapored (2002-2014) uvrstili v polfinale. Vse do 2014 je bila Nemčija tudi edina reprezentanca, ki se je vedno prebila iz skupine, a zdaj ji to že dvakrat zapored (2018, 2022) ni uspelo!
ITALIJA je tretja najuspešnejša ekipa na SP s štirimi naslovi (1934, 1938, 1982, 2006) in še dvema uvrstitvama v finale (1970, 1994). Poleg Brazilcev so edini, ki jim je uspelo naslov obraniti (1934, 1938). Se pa Italija zdaj že tretjič zapored (2018 - 2026) sploh ni uspela uvrstiti na SP!
ARGENTINA, ki je trikratni svetovni prvak (1978, 1986, 2022) ter še trikratni finalist (1930, 1990, 2014), zaključuje veliko četverico svetovnega nogometa.
FRANCIJA je dvakrat osvojila naslov (1998, 2018), ter bila še dvakrat v finalu (2006, 2022).
URUGVAJ je dvakrat osvojil naslov svetovnega prvaka (1930, 1950) ter se še trikrat (1954, 1970, 2010) uvrstil med prve štiri. Do polfinalnega poraza 1954 proti Madžarski sploh ni izgubil tekme na SP, saj 1934 in 1938 ni sodeloval.
ANGLIJA je osvojila »domače« SP 1966 in bila še dvakrat v polfinalu (1990, 2018). Angleži imajo največ (22) remijev na SP; kar štirikrat (1982, 1990, 2006, 2018) pa so končali SP brez poraza v rednem delu tekme, a tudi brez naslova (izpadli po podaljških ali enajstmetrovkah).
ŠPANIJA je osvojila naslov 2010, prej pa je bila le enkrat četrta (1950). Poleg Brazilije, Nemčije in Argentine je edina, ki ji je uspelo zmagati izven svoje celine (Južna Afrika).
NIZOZEMSKA je trikratni poraženi finalist (1974, 1978, 2010), razen tega je bila še dvakrat v polfinalu (1998, 2014), ima pa tudi rekorden niz 19 zaporednih tekem brez poraza v rednem delu tekme (2010 – 2014; 2022).
MADŽARSKA (1938, 1954), ki je dosegla največ golov na enem SP (27 – 1954) ter najvišjo zmago na SP (10:1 proti Salvadorju 1982) in ČEŠKA (1934, 1962) sta se po dvakrat uvrstili v veliki finale, ŠVEDSKA pa se je kar 4x uvrstila med prve štiri, a le na »domačem« SP 1958 tudi v finale. HRVAŠKA je poraženi finalist SP 2018 (ko je kot edina 3x zapored dobila tekmo po podaljšku ali enajstmetrovkah); razen tega je bila še dvakrat tretja (1998, 2022) in je edina, ki je na SP premagala (ali izločila) vse članice velike četverice.
NASLOV SVETOVNEGA PRVAKA je težko osvojiti, še težje pa ga je ubraniti; to je doslej uspelo le ITA (1934, 1938) in BRA (1958, 1962), kar šestkrat pa je branilec naslova izpadel že v skupinskem delu: ITA 1950, BRA 1966, FRA 2002 (brez doseženega gola!), ITA 2010, SPA 2014 in GER 2018; 1934 URG sploh ni branil naslova. Naslov je bil do sedaj samo trikrat osvojen s 100% izkupičkom (same zmage po rednem delu tekme): URG 1930 ter BRA 1970 in 2002, kar petkrat (GER 1954 in 1974, ARG 1978 in 2022, SPA 2010) pa je kasnejši prvak kakšno tekmo v predtekmovanju izgubil. Med vsemi prvaki so najmanj golov na prvenstvu (po 2) prejeli FRA 1998, ITA 2006 (en avtogol in ena 11-m!) in SPA 2010, največ (14) pa GER 1954, ki pa jih je takrat med prvaki tudi največ dosegla (25). Najmanj doseženih golov (samo 8) je za naslov zadostovalo SPA 2010.
DOMAČIN PRVENSTVA je doslej šestkrat postal svetovni prvak (URG 1930, ITA 1934, ENG 1966, GER 1974, ARG 1978 in FRA 1998), dvakrat (RSA 2010 in QAT 2022) pa je izpadel že v skupini.
VELIKA ČETVERICA (BRA, GER, ITA, ARG) je dominantna, samo enkrat (2018) nobena izmed njih ni bila med prvimi štirimi, samo dvakrat – 2010 (SPA:NET) in 2018 (FRA:CRO) pa se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale.
MALO ČETVERICO tvorijo preostali štirje svetovni prvaki (URG, ENG, FRA, SPA), katerim vsekakor velja pridružiti še trikrat poraženo (1974, 1978, 2010) finalistko NET.
V VELIKI FINALE se je doslej uvrstilo 13 reprezentanc, a v zadnje pol stoletja je to uspelo le osmim: BRA, GER, ITA, ARG, NET, FRA, SPA in CRO.
V PREDTEKMOVANJU PO SKUPINAH je brez izgubljene tekme težko izpasti, ni pa nemogoče; to se je doslej zgodilo 4x (SCO 1974, CMR 1982, BEL 1998 in NZL 2010); obratno je napredovanje iz skupine brez ene same zmage uspelo 7x: WAL 1958 (ki je potem dobil dodatno tekmo), ITA 1982 (ki je nato postala svetovni prvak), BUL in URG 1986, IRE in NET 1990 (v isti skupini) ter CHI 1998; samo enkrat (ALG 1982) pa niti 2 zmagi v skupini nista zadostovali za uvrstitev naprej; obratno je teoretično moč napredovati tudi z dvema porazoma, a se to doslej še ni zgodilo. Goli sicer štejejo, a le, če jih dosežeš na »pravih« tekmah: HUN (1982) jih je v skupini dosegla 12, a vseeno izpadla; ITA (1970) in POL (1986) pa sta napredovali s samo po enim doseženim golom. Obratno se je GER (1954) uvrstila naprej s kar 11 prejetimi goli (in postala svetovni prvak), SCO (1974), CMR (1982), NOR (1994), SUI (2010) in TUN (2022) pa so izpadle, čeprav so dobile le po enega. Pravi »podvig« pa je »uspel« SUI 2006, ko na vseh 4 odigranih tekmah sploh ni prejela gola, a vseeno izpadla v 1/8 finala po enajstmetrovkah. Obratno je IRE 1990 prišla do četrtfinala brez ene same zmage po rednem delu tekme. Zanimiv je tudi primer BRA 1978, ki ni izgubila niti ene od od vseh 7 možnih tekem, a je po argentinski šestici Peruju ostala brez finala in osvojila »samo« 3.mesto, podobno se je godilo tudi ITA 1990, ki jih je od sedmih dobila 6, a izgubila polfinale po enajstmetrovkah. Svojevrsten fenomen je tudi MEX, ki se je na 7 zaporednih SP (1994-2018) vedno prebila iz skupine, a nato vselej izpadla že takoj v 1/8 finala.
ENAJSTMETROVKE (ki so doslej 32x odločale o napredovanju in 3x o naslovu prvaka) so sicer loterija, vendar enim »ležijo« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: ARG 6-1, GER 4-0, CRO 4-0, BRA 3-2, FRA 2-3, ENG 1-3, NET 1-3, ITA 1-3, SPA 1-4, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, JAP 0-2, MOR 1-0, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, RUS 1-1, YUG 0-1, SUI 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1, DEN 0-1, COL 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« FRA in ITA (1-1) ter ARG in NET (2-0). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 320 na 35 tekmah (od tega 3x v finalu – 1994, 2006 in 2022). Strelci so zadeli 222x (69%), zgrešili (obramba, mimo ali prek gola, vratnica) pa so 101 strel (31%). Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma tri na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER:FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE:ROM 1994), obakrat je bilo potrebno izvesti 12 penalov; obratno jih je trikrat (GER:MEX 1986, UKR:SUI 2006 in MAR:SPA 2022) zadostovalo že 7. Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Six, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Donadoni, Waddle, Belodedici, Baggio, Baresi, R. de Boer, Ševčenko, Lampard, Gerrard, Trezeguet, Sneijder, Eriksen, Busquets, Van Dijk in Marquinhos. Med vratarji so se v shootoutu doslej najbolj izkazali Portugalec Ricardo (POR:ENG 2006) ter Hrvata Subašić (CRO:DEN 2018) in Livaković (CRO:JAP 2022), ki so obranili 3 enajstmetrovke, pri čemer je Livaković edini, ki je obranil že kar prva dva strela.
Od ekip, ki niso ne iz EVROPE (UEFA) in ne iz JUŽNE AMERIKE (COMNEBOL), se doslej še nobena ni uvrstila v finale, v polfinale so se uvrstili le USA 1930, KOR 2002 (doma) in MOR 2022. Oceanija tako ostaja edina celina, ki v polfinalu še ni imela predstavnika (še najbolje se je odrezala AUS z 1/8 finala 2006).
Med »uvoženimi« SELEKTORJI naslova svetovnega prvaka še ni osvojil nihče, še najbližje sta bila z uvrstitvijo v finale Anglež George Raynor (SWE 1958) in Avstrijec Ernst Happel (NET 1978).
Med uspešnejše udeleženke SP spada tudi bivša JUGOSLAVIJA, ki se je do svojega razpada 1991 osemkrat (1930, 1950, 1954, 1958, 1962, 1974, 1982 in 1990) uvrstila na SP. Dvakrat (1930, 1962) je bila v polfinalu in še štirikrat (1954, 1958, 1974, 1990) med prvimi osmimi, 1987 pa je bila mladinski svetovni prvak, kar je 2015 uspelo tudi Srbiji. Jugoslavija si z Madžarsko deli rekord za zmago z najvišjo razliko (1974 Zaire – 9:0), na tej tekmi pa se je med strelce vpisalo rekordnih 7 igralcev.
Med državami naslednicami so se na SP uspele uvrstiti že kar štiri: SLOVENIJA, BiH, SRBIJA in HRVAŠKA, ki je med vsemi tudi daleč najuspešnejša; na SP se je uvrstila v 7 od 8 poskusov, ter bila enkrat druga (2018) in dvakrat tretja (1998 in 2022); je tudi edina reprezentanca na svetu, ki je na SP premagala ali izločila vse 4 članice velike četvorke. Luka Modrić je bil 2018 proglašen za najboljšega igralca SP, Dražan Jerković (1962) in Davor Šuker (1998) pa sta bila najboljša strelca, slednji je s 6 goli tudi najboljši strelec SP s teh prostorov. Poleg navedenih je bilo po raznih anketah še 20 (skupaj torej 23) igralcev uvrščenih v idealne postave SP: vratar Milovan Jakšić in Milutin Ivković (1930), Rajko Mitić (1950), vratar Vladimir Beara (1954), Vasilije Šijaković (1958), Dragoslav Šekularac in Josip Skoblar (1962), Branko Oblak (1974), Dragan Stojković (1990), Zvonimir Boban, Robert Jarni in Mario Stanić (1998), Šime Vrsaljko, Domagoj Vida, Ivan Rakitić in Ivan Perišić (2018), vratar Domagoj Livaković, Josip Juranović, Joško Gvardiol in že drugič Modrić (2022). Robert Prosinečki je bil proglašen za najboljšega mladega igralca na SP 1990, oba s Stojkovićem pa sta na SP zadela tako za skupno (1990), kot za svojo državo (1998). 28 selektorjev z območja bivše države je na SP vodilo 17 različnih reprezentanc, najuspešnejši med njimi je Zlatko Dalić s po enim drugim in tretjim mestom (CRO 2018, 2022). Dalić je vodil največ (14) tekem in ima največ (9) zmag, poleg njega pa so se v polfinale uvrstili še Miroslav »Ćiro« Blažević (CRO 1998), Boško Simonović (YUG 1930) ter tandem Ljubomir Lovrić - Prvoslav Mihajlović (YUG 1962), med jugoselektorji pa izstopa tudi Srb Bora Milutinović, edini selektor v zgodovini, ki je na petih zaporednih SP vodil kar pet različnih ekip (Mehika 1986, Kostarika 1990, ZDA 1994, Nigerija 1998 in Kitajska 2002), kar je tako rekoč neponovljiv dosežek. Enako velja tudi za Hrvata Josipa Šimunića, ki je vsled sodniške malomarnosti kot edini v zgodovini SP dobil 3 rumene kartone na eni tekmi (CRO:AUS 2006). Hrvaška vratarja Danijel Subašić (2018) in Dominik Livaković (2022) sta v shootoutu obranila kar po 3 enajstmetrovke, kar je uspelo le še Portugalcu Ricardu (POR:ENG 2006), pri čemer je Livaković edini, ki je obranil že kar prva dva strela.
SLOVENIJA se je na SP doslej uvrstila 2x – 2002 in 2010 in obakrat izpadla že v skupini, za reprezentanco bivše skupne države pa je poleg že omenjenega Oblaka (1974) zaigral še Srečko Katanec (1990). Katanec (2002) in Matjaž Kek (2010) sta slovensko reprezentanco vodila na SP kot selektorja, v trenerskem štabu Jugoslavije 1974 pa je bil tudi Ivan Toplak.
BRAZILIJA je kot edina sodelovala na vseh 22 dosedanjih SP (1930 – 2022), odigrala največ (114) tekem, dosegla največ zmag (76) in golov (237), edina petkrat (1958, 1962, 1970, 1994, 2002) osvojila naslov ter se razen tega še šestkrat uvrstila med prve štiri. Je edina neevropska reprezentanca, ki ji je uspelo zmagati na evropskih tleh (Švedska 1958), nikoli pa ni zmagala na domačem SP. Poleg Italije je edina, ki ji je uspelo naslov obraniti (1958, 1962), ter edina, ki je na 4 zaporednih SP trikrat zmagala (1958, 1962, 1970). Zadnje čase so brazilska težava izločilne tekme proti evropskim reprezentancam; vse od finalne zmage nad Nemčijo 2002 ji ni uspelo dobiti niti ene takšne tekme - zapored je izpadala proti Franciji (četrtfinale 2006), Nizozemski (četrtfinale 2010), Nemčiji (1:7 blamaža v polfinalu domačega SP 2014), Belgiji (četrtfinale 2018) in Hrvaški (četrtfinale 2022)!
NEMČIJA je štirikrat (1954, 1974, 1990, 2014) osvojila naslov, bila največkrat (8x) v finalu in se še petkrat uvrstila v polfinale (torej je bila kar 13x med najboljšo četverico, kar ni uspelo nobeni drugi reprezentanci); 2014 je kot doslej edina evropska ekipa osvojila naslov na južnoameriških tleh. Samo Nemčiji (1982-90) in Braziliji (1994-2002) se je uspelo trikrat zaporedoma uvrstiti v veliki finale, razen tega so Nemci edini, ki so se kar štirikrat zapored (2002-2014) uvrstili v polfinale. Vse do 2014 je bila Nemčija tudi edina reprezentanca, ki se je vedno prebila iz skupine, a zdaj ji to že dvakrat zapored (2018, 2022) ni uspelo!
ITALIJA je tretja najuspešnejša ekipa na SP s štirimi naslovi (1934, 1938, 1982, 2006) in še dvema uvrstitvama v finale (1970, 1994). Poleg Brazilcev so edini, ki jim je uspelo naslov obraniti (1934, 1938). Se pa Italija zdaj že tretjič zapored (2018 - 2026) sploh ni uspela uvrstiti na SP!
ARGENTINA, ki je trikratni svetovni prvak (1978, 1986, 2022) ter še trikratni finalist (1930, 1990, 2014), zaključuje veliko četverico svetovnega nogometa.
FRANCIJA je dvakrat osvojila naslov (1998, 2018), ter bila še dvakrat v finalu (2006, 2022).
URUGVAJ je dvakrat osvojil naslov svetovnega prvaka (1930, 1950) ter se še trikrat (1954, 1970, 2010) uvrstil med prve štiri. Do polfinalnega poraza 1954 proti Madžarski sploh ni izgubil tekme na SP, saj 1934 in 1938 ni sodeloval.
ANGLIJA je osvojila »domače« SP 1966 in bila še dvakrat v polfinalu (1990, 2018). Angleži imajo največ (22) remijev na SP; kar štirikrat (1982, 1990, 2006, 2018) pa so končali SP brez poraza v rednem delu tekme, a tudi brez naslova (izpadli po podaljških ali enajstmetrovkah).
ŠPANIJA je osvojila naslov 2010, prej pa je bila le enkrat četrta (1950). Poleg Brazilije, Nemčije in Argentine je edina, ki ji je uspelo zmagati izven svoje celine (Južna Afrika).
NIZOZEMSKA je trikratni poraženi finalist (1974, 1978, 2010), razen tega je bila še dvakrat v polfinalu (1998, 2014), ima pa tudi rekorden niz 19 zaporednih tekem brez poraza v rednem delu tekme (2010 – 2014; 2022).
MADŽARSKA (1938, 1954), ki je dosegla največ golov na enem SP (27 – 1954) ter najvišjo zmago na SP (10:1 proti Salvadorju 1982) in ČEŠKA (1934, 1962) sta se po dvakrat uvrstili v veliki finale, ŠVEDSKA pa se je kar 4x uvrstila med prve štiri, a le na »domačem« SP 1958 tudi v finale. HRVAŠKA je poraženi finalist SP 2018 (ko je kot edina 3x zapored dobila tekmo po podaljšku ali enajstmetrovkah); razen tega je bila še dvakrat tretja (1998, 2022) in je edina, ki je na SP premagala (ali izločila) vse članice velike četverice.
NASLOV SVETOVNEGA PRVAKA je težko osvojiti, še težje pa ga je ubraniti; to je doslej uspelo le ITA (1934, 1938) in BRA (1958, 1962), kar šestkrat pa je branilec naslova izpadel že v skupinskem delu: ITA 1950, BRA 1966, FRA 2002 (brez doseženega gola!), ITA 2010, SPA 2014 in GER 2018; 1934 URG sploh ni branil naslova. Naslov je bil do sedaj samo trikrat osvojen s 100% izkupičkom (same zmage po rednem delu tekme): URG 1930 ter BRA 1970 in 2002, kar petkrat (GER 1954 in 1974, ARG 1978 in 2022, SPA 2010) pa je kasnejši prvak kakšno tekmo v predtekmovanju izgubil. Med vsemi prvaki so najmanj golov na prvenstvu (po 2) prejeli FRA 1998, ITA 2006 (en avtogol in ena 11-m!) in SPA 2010, največ (14) pa GER 1954, ki pa jih je takrat med prvaki tudi največ dosegla (25). Najmanj doseženih golov (samo 8) je za naslov zadostovalo SPA 2010.
DOMAČIN PRVENSTVA je doslej šestkrat postal svetovni prvak (URG 1930, ITA 1934, ENG 1966, GER 1974, ARG 1978 in FRA 1998), dvakrat (RSA 2010 in QAT 2022) pa je izpadel že v skupini.
VELIKA ČETVERICA (BRA, GER, ITA, ARG) je dominantna, samo enkrat (2018) nobena izmed njih ni bila med prvimi štirimi, samo dvakrat – 2010 (SPA:NET) in 2018 (FRA:CRO) pa se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale.
MALO ČETVERICO tvorijo preostali štirje svetovni prvaki (URG, ENG, FRA, SPA), katerim vsekakor velja pridružiti še trikrat poraženo (1974, 1978, 2010) finalistko NET.
V VELIKI FINALE se je doslej uvrstilo 13 reprezentanc, a v zadnje pol stoletja je to uspelo le osmim: BRA, GER, ITA, ARG, NET, FRA, SPA in CRO.
V PREDTEKMOVANJU PO SKUPINAH je brez izgubljene tekme težko izpasti, ni pa nemogoče; to se je doslej zgodilo 4x (SCO 1974, CMR 1982, BEL 1998 in NZL 2010); obratno je napredovanje iz skupine brez ene same zmage uspelo 7x: WAL 1958 (ki je potem dobil dodatno tekmo), ITA 1982 (ki je nato postala svetovni prvak), BUL in URG 1986, IRE in NET 1990 (v isti skupini) ter CHI 1998; samo enkrat (ALG 1982) pa niti 2 zmagi v skupini nista zadostovali za uvrstitev naprej; obratno je teoretično moč napredovati tudi z dvema porazoma, a se to doslej še ni zgodilo. Goli sicer štejejo, a le, če jih dosežeš na »pravih« tekmah: HUN (1982) jih je v skupini dosegla 12, a vseeno izpadla; ITA (1970) in POL (1986) pa sta napredovali s samo po enim doseženim golom. Obratno se je GER (1954) uvrstila naprej s kar 11 prejetimi goli (in postala svetovni prvak), SCO (1974), CMR (1982), NOR (1994), SUI (2010) in TUN (2022) pa so izpadle, čeprav so dobile le po enega. Pravi »podvig« pa je »uspel« SUI 2006, ko na vseh 4 odigranih tekmah sploh ni prejela gola, a vseeno izpadla v 1/8 finala po enajstmetrovkah. Obratno je IRE 1990 prišla do četrtfinala brez ene same zmage po rednem delu tekme. Zanimiv je tudi primer BRA 1978, ki ni izgubila niti ene od od vseh 7 možnih tekem, a je po argentinski šestici Peruju ostala brez finala in osvojila »samo« 3.mesto, podobno se je godilo tudi ITA 1990, ki jih je od sedmih dobila 6, a izgubila polfinale po enajstmetrovkah. Svojevrsten fenomen je tudi MEX, ki se je na 7 zaporednih SP (1994-2018) vedno prebila iz skupine, a nato vselej izpadla že takoj v 1/8 finala.
ENAJSTMETROVKE (ki so doslej 32x odločale o napredovanju in 3x o naslovu prvaka) so sicer loterija, vendar enim »ležijo« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: ARG 6-1, GER 4-0, CRO 4-0, BRA 3-2, FRA 2-3, ENG 1-3, NET 1-3, ITA 1-3, SPA 1-4, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, JAP 0-2, MOR 1-0, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, RUS 1-1, YUG 0-1, SUI 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1, DEN 0-1, COL 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« FRA in ITA (1-1) ter ARG in NET (2-0). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 320 na 35 tekmah (od tega 3x v finalu – 1994, 2006 in 2022). Strelci so zadeli 222x (69%), zgrešili (obramba, mimo ali prek gola, vratnica) pa so 101 strel (31%). Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma tri na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER:FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE:ROM 1994), obakrat je bilo potrebno izvesti 12 penalov; obratno jih je trikrat (GER:MEX 1986, UKR:SUI 2006 in MAR:SPA 2022) zadostovalo že 7. Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Six, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Donadoni, Waddle, Belodedici, Baggio, Baresi, R. de Boer, Ševčenko, Lampard, Gerrard, Trezeguet, Sneijder, Eriksen, Busquets, Van Dijk in Marquinhos. Med vratarji so se v shootoutu doslej najbolj izkazali Portugalec Ricardo (POR:ENG 2006) ter Hrvata Subašić (CRO:DEN 2018) in Livaković (CRO:JAP 2022), ki so obranili 3 enajstmetrovke, pri čemer je Livaković edini, ki je obranil že kar prva dva strela.
Od ekip, ki niso ne iz EVROPE (UEFA) in ne iz JUŽNE AMERIKE (COMNEBOL), se doslej še nobena ni uvrstila v finale, v polfinale so se uvrstili le USA 1930, KOR 2002 (doma) in MOR 2022. Oceanija tako ostaja edina celina, ki v polfinalu še ni imela predstavnika (še najbolje se je odrezala AUS z 1/8 finala 2006).
Med »uvoženimi« SELEKTORJI naslova svetovnega prvaka še ni osvojil nihče, še najbližje sta bila z uvrstitvijo v finale Anglež George Raynor (SWE 1958) in Avstrijec Ernst Happel (NET 1978).
Med uspešnejše udeleženke SP spada tudi bivša JUGOSLAVIJA, ki se je do svojega razpada 1991 osemkrat (1930, 1950, 1954, 1958, 1962, 1974, 1982 in 1990) uvrstila na SP. Dvakrat (1930, 1962) je bila v polfinalu in še štirikrat (1954, 1958, 1974, 1990) med prvimi osmimi, 1987 pa je bila mladinski svetovni prvak, kar je 2015 uspelo tudi Srbiji. Jugoslavija si z Madžarsko deli rekord za zmago z najvišjo razliko (1974 Zaire – 9:0), na tej tekmi pa se je med strelce vpisalo rekordnih 7 igralcev.
Med državami naslednicami so se na SP uspele uvrstiti že kar štiri: SLOVENIJA, BiH, SRBIJA in HRVAŠKA, ki je med vsemi tudi daleč najuspešnejša; na SP se je uvrstila v 7 od 8 poskusov, ter bila enkrat druga (2018) in dvakrat tretja (1998 in 2022); je tudi edina reprezentanca na svetu, ki je na SP premagala ali izločila vse 4 članice velike četvorke. Luka Modrić je bil 2018 proglašen za najboljšega igralca SP, Dražan Jerković (1962) in Davor Šuker (1998) pa sta bila najboljša strelca, slednji je s 6 goli tudi najboljši strelec SP s teh prostorov. Poleg navedenih je bilo po raznih anketah še 20 (skupaj torej 23) igralcev uvrščenih v idealne postave SP: vratar Milovan Jakšić in Milutin Ivković (1930), Rajko Mitić (1950), vratar Vladimir Beara (1954), Vasilije Šijaković (1958), Dragoslav Šekularac in Josip Skoblar (1962), Branko Oblak (1974), Dragan Stojković (1990), Zvonimir Boban, Robert Jarni in Mario Stanić (1998), Šime Vrsaljko, Domagoj Vida, Ivan Rakitić in Ivan Perišić (2018), vratar Domagoj Livaković, Josip Juranović, Joško Gvardiol in že drugič Modrić (2022). Robert Prosinečki je bil proglašen za najboljšega mladega igralca na SP 1990, oba s Stojkovićem pa sta na SP zadela tako za skupno (1990), kot za svojo državo (1998). 28 selektorjev z območja bivše države je na SP vodilo 17 različnih reprezentanc, najuspešnejši med njimi je Zlatko Dalić s po enim drugim in tretjim mestom (CRO 2018, 2022). Dalić je vodil največ (14) tekem in ima največ (9) zmag, poleg njega pa so se v polfinale uvrstili še Miroslav »Ćiro« Blažević (CRO 1998), Boško Simonović (YUG 1930) ter tandem Ljubomir Lovrić - Prvoslav Mihajlović (YUG 1962), med jugoselektorji pa izstopa tudi Srb Bora Milutinović, edini selektor v zgodovini, ki je na petih zaporednih SP vodil kar pet različnih ekip (Mehika 1986, Kostarika 1990, ZDA 1994, Nigerija 1998 in Kitajska 2002), kar je tako rekoč neponovljiv dosežek. Enako velja tudi za Hrvata Josipa Šimunića, ki je vsled sodniške malomarnosti kot edini v zgodovini SP dobil 3 rumene kartone na eni tekmi (CRO:AUS 2006). Hrvaška vratarja Danijel Subašić (2018) in Dominik Livaković (2022) sta v shootoutu obranila kar po 3 enajstmetrovke, kar je uspelo le še Portugalcu Ricardu (POR:ENG 2006), pri čemer je Livaković edini, ki je obranil že kar prva dva strela.
SLOVENIJA se je na SP doslej uvrstila 2x – 2002 in 2010 in obakrat izpadla že v skupini, za reprezentanco bivše skupne države pa je poleg že omenjenega Oblaka (1974) zaigral še Srečko Katanec (1990). Katanec (2002) in Matjaž Kek (2010) sta slovensko reprezentanco vodila na SP kot selektorja, v trenerskem štabu Jugoslavije 1974 pa je bil tudi Ivan Toplak.
RSS Feed
