Ko so špartanskega kralja Leonidasa pred bitko pri Termopilah vprašali, kako za vraga namerava s 1200 hopliti braniti prelaz pri Termopilah proti celotni perzijski armadi, je dejal: »Borili se bomo, dokler bo šlo.« »In potem?« »In potem se bomo borili naprej!« Več kot 2500 let kasneje so se nogometaši Paragvaja lotili Francozov na podoben način, le z malo drugačnimi sredstvi: »Klepali bomo, dokler bo šlo.« »In potem?« »In potem bomo klepali naprej!« Le da tokrat tistega »dokler bo šlo« ni bilo, ker jim je nesposobni uzbekistanski sodnik dovolil, da so Francoze neusmiljeno klepali celo tekmo; še več, tip je podelil samo tri rumene kartone in to vse tri Francozom. Da ne bo pomote, še zdaleč nisem ljubitelj Francozov, ampak celo njih mi je bilo hudo gledati, kako se na vse kriplje trudijo izogniti pogubnim štartom nasprotnika, ki je pomanjkanje kvalitete skušal nadomestiti z grobostjo. Ja, grobost je tukaj še premil izraz, morda je bolj na mestu brutalnost - eno je namreč moška igra na telo, nekaj povsem drugega pa so štarti s podplatom in stegnjeno nogo na nasprotnikove gležnje in stopala. FIFA se več kot očitno trudi pripeljati domačine čim dlje in zato jim je treba očistiti pot; na veliko žalost Infantina & Co. so bili nebodigatreba Francozi vsaj za tri razrede boljši od Paragvaja, njihova minimalna zmaga namreč niti slučajno ne odraža razmerja moči na tekmi. Žal pa fuzbal vzbuja negativna čustva in reakcije tudi pri tistih, ki bi že zaradi svojega položaja in statusa morali biti tiho. Paragvajska senatorka Celeste Amarilla poraza ni mogla preboleti in se je na X-u takole spravila nad Mbappeja: "Sploh se ni naučil pisati. Namesto materinega mleka je sesal kokosove orehe in najbolj izobražena stvar, ki jo je slišal, so bili šimpanzi." Razumi, kdor more.
Naslednji Fifin poskus forsiranja domačina je bil že bolj direkten. Mehika že po tradiciji igra vse svoje tekme na legendarnem štadionu Azteca v Mexico Cityju - edinem štadionu na svetu, ki je gostil že dve finalni tekmi svetovnega prvenstva (1970 in 1986). »Težava« tega prizorišča je v dejstvu, da leži na 2240 metrih nadmorske višine; vsa stroka, ki se s tem ukvarja, pravi, da je za aklimatizacijo na tako višino potrebno tam vedriti vsaj pet dni pred tekmo. Ampak FIFA je Mehičanom (ki so igrali v skupini A) seveda »izžrebala« zmagovalca skupine L, ki je že po abecedni logiki zaključni tekmi igrala med zadnjimi. In medtem, ko so Mehičani na Azteci odigrali vse svoje tekme v skupini ter imeli v 1/16 finala tam še lažji trening z Ekvadorjem, so morali Angleži po zadnji skupinski tekmi v New Yorku na noge Kongu v Atlanto in šele dva dni pred tekmo so prišli v Mexico City. Da bi porinila domačina naprej (in seveda pri tem zaslužila še več zelencev), je FIFA na štadion Azteca pripeljala Angleže kot kake obredne žrtve starih Aztekov, če malce pretiravam, je manjkalo samo še to, da se odsekana glava Harryja Kana zakotali po stopnicah bližnjega Templo Mayor, kjer so njega dni Azteki mesarili ujetnike v čast svojega krvoločnega boga Huitzilopochtlija. Ampak FIFA se je znova zakalkulirala - Angleže (ne le v športu in nogometu) ves preostali svet hudo podcenjuje, večini tujcev se zdijo kot kaki prijazni, a malo prismojeni pajaci, ki morajo vse početi na nek svoj čuden način, se voziti po levi, razdalje in hitrosti meriti v miljah ter urejati svoje vrtičke ob najhujših nalivih, ob petih morajo piti svoj čaj in jesti tiste svoje čudne, zvečine neokusne jedi in (kakšni bedaki!) lepo urejeno stati v gosjem redu ter čakati, da pridejo na vrsto za karkoli pač že. Saj to zvečine vse drži in o marsičem se Angleži celo norčujejo sami iz sebe, toda ko vrag odnese šalo in so stisnjeni ob zid, ko se jim zazdi, da se jim godi krivica, se ti pajaci prelevijo v divje bojevnike s katerimi ne gre preveč češenj zobati. To so na lastni koži doslej izkusili že mnogi, tokrat pa Mehičani, ki so po začetnem pritisku padli na dve klasični kontri; v štirih dosedanjih tekmah Mehika ni prejela gola, tukaj pa je kasirala dva komada v dveh minutah. Ko se je Mehičanom posvetilo, da skozi sredino ne bo šlo in da je Anglija tokrat nenavadno ranljiva pri visokih žogah, se je tekma spet odprla in FIFA je zaslutila svojo priložnost - najprej so tako dolgo gledali posnetek štarta angleškega beka, da so našli kontakt za rdeči karton (če bi imeli tak kriterij za Paragvajce, bi ti tekmo končali brez polovice ekipe), po penalu za Anglijo pa so morali pričarati še enega za Mehiko - takih kontaktov je na vsaki tekmi vsaj 5-6, ampak v nekatere se v VAR sobi zapičijo, v druge pa ne, odvisno kdo je kdo. Ta penal je že četrta - po obeh hrvaških in tistem kobajagi prekrškom Nemca nad paragvajskim vratarjem - sporna VAR odločitev, ki sem jo videl, morda je bila še kakšna, ki je nisem. Da se razumemo, vse te odločitve se lahko sodijo kot so se, lahko pa se tudi ne in ko sta na eni tekmi dve takšni mejni odločitvi in obe v korist ene in iste ekipe, potem je jasno, kam pes taco moli.
Drugemu domačinu, Kanadi, FIFA ni mogla pomagati (morda tudi ni hotela, ker Kanada itak ni igrala več doma) - Maroko je lepo demonstriral, kako se igra proti takim električnim zajcem na Duracell baterije, najprej je absorbiral pritisk, nato pa lepo počakal, da zajcem zmanjka energije in jih na koncu trikrat potopil. FIFA se tudi zagotovo ni hotela znebiti Brazilije, je pa to namesto njih storil Erling Haaland, tip je neverjeten, čim pokne po žogi, že se trese mreža. V bistvu so si Brazilci krivi sami, zapravili so cel kup priložnosti (in še penal povrhu), sicer je v njihovi igri opazen napredek, toda samo Ancelotti in Vinicius očitno nista dovolj; zdaj so že šestič zapored izpadli proti evropski reprezentanci; nazadnje so katero izmed predstavnic UEFE v izločilnem delu premagali davnega 2002, ko so po vrsti padle Belgija, Turčija in v finalu še Nemčija. Ko je 05. julija 1982 Socratesova Brazilija izpadla proti Rossijevi Italiji, je žaloval cel svet; danes, natanko 44 let kasneje - razen Brazilcev - ne žaluje nihče več.
Človek bi pomislil, da se bo FIFA po sramotah na tekmah med Hrvaško in Portugalsko, Francijo in Paragvajem ter Anglijo in Mehiko vendarle umirila; ampak ljudje smo seveda zmotljiva bitja, FIFIN pohlep pa neizmeren. Ameriškemu napadalcu Balogunu, ki je na prejšnji tekmi fasal rdečega, so ta karton šli spremeniti v, pazite, pogojnega! Kaj ta »pogojni« pomeni, ne razume nihče - mar to pomeni, da bi bil na tekmi z Belgijo izključen že, če bi prejel rumenega? Konec koncev bi lahko tudi Gvardiolov gol priznali kot »pogojnega«, pri čemer bi morali Hrvati potem v podaljšku doseči gol več od Portugalcev, da bi prišli do penalov. Na koncu je bilo vseeno, Belgija je nadebudnim Američanom odčitala pravo nogometno lekcijo, Baloguna je sijajni Ngoye pospravil v mali žep, Trossard in De Kettelare pa sta spredaj odigrala podobno simultanko kot Bellingham proti Mehiki.
Najbolj nestrpno pričakovana tekma osmine finala, tista med Španijo in Portugalsko, je minila v neskončnem iskanju luknje v nasprotnikovi obrambi, oboji so se postavili v čvrst blok, pri čemer je bila Španija vendarle konkretnejša; na koncu je ena podaja »po šivu« prerezala portugalsko obrambo in Špancem prinesla zasluženo zmago, Ronaldu pa solze slovesa. Španci gredo zdaj v četrtfinalu nad Belgijo, kar bo ponovitev tekme izpred 40 let - tudi na SP 1986 sta se ti dve ekipi srečali v četrtfinalu, v katerega sta se obe uvrstili kar malo presenetljivo. Španija je v osmini finala s štirimi goli Butraguena izločila takrat favorizirano Dansko, Belgija pa je pripravila pravo malo senzacijo, ko je v tekmi, polni preobratov, po podaljšku izločila SZ. Španija je z Michelom in Butraguenom na čelu veljala za favorita, toda Belgija je imela sijajno postavo - branil je Pfaff, v obrambi je kraljeval Gerets, igro sta vodila Vercauteren in sijajni Enzo Scifo, spredaj je na nasprotnikove napake prežal Ceulemans in ravno on je Belgijo v 35. minuti popeljal popeljal v vodstvo. Španci so potem celo tekmo lovili izenačenje in ga v 85. minuti tudi ujeli. V podaljških golov ni bilo, Eloy pa je zastreljal odločilni penal in poslal Belgijo v polfinale, kjer jo je z dvema goloma potopil Maradona.
Naslednji Fifin poskus forsiranja domačina je bil že bolj direkten. Mehika že po tradiciji igra vse svoje tekme na legendarnem štadionu Azteca v Mexico Cityju - edinem štadionu na svetu, ki je gostil že dve finalni tekmi svetovnega prvenstva (1970 in 1986). »Težava« tega prizorišča je v dejstvu, da leži na 2240 metrih nadmorske višine; vsa stroka, ki se s tem ukvarja, pravi, da je za aklimatizacijo na tako višino potrebno tam vedriti vsaj pet dni pred tekmo. Ampak FIFA je Mehičanom (ki so igrali v skupini A) seveda »izžrebala« zmagovalca skupine L, ki je že po abecedni logiki zaključni tekmi igrala med zadnjimi. In medtem, ko so Mehičani na Azteci odigrali vse svoje tekme v skupini ter imeli v 1/16 finala tam še lažji trening z Ekvadorjem, so morali Angleži po zadnji skupinski tekmi v New Yorku na noge Kongu v Atlanto in šele dva dni pred tekmo so prišli v Mexico City. Da bi porinila domačina naprej (in seveda pri tem zaslužila še več zelencev), je FIFA na štadion Azteca pripeljala Angleže kot kake obredne žrtve starih Aztekov, če malce pretiravam, je manjkalo samo še to, da se odsekana glava Harryja Kana zakotali po stopnicah bližnjega Templo Mayor, kjer so njega dni Azteki mesarili ujetnike v čast svojega krvoločnega boga Huitzilopochtlija. Ampak FIFA se je znova zakalkulirala - Angleže (ne le v športu in nogometu) ves preostali svet hudo podcenjuje, večini tujcev se zdijo kot kaki prijazni, a malo prismojeni pajaci, ki morajo vse početi na nek svoj čuden način, se voziti po levi, razdalje in hitrosti meriti v miljah ter urejati svoje vrtičke ob najhujših nalivih, ob petih morajo piti svoj čaj in jesti tiste svoje čudne, zvečine neokusne jedi in (kakšni bedaki!) lepo urejeno stati v gosjem redu ter čakati, da pridejo na vrsto za karkoli pač že. Saj to zvečine vse drži in o marsičem se Angleži celo norčujejo sami iz sebe, toda ko vrag odnese šalo in so stisnjeni ob zid, ko se jim zazdi, da se jim godi krivica, se ti pajaci prelevijo v divje bojevnike s katerimi ne gre preveč češenj zobati. To so na lastni koži doslej izkusili že mnogi, tokrat pa Mehičani, ki so po začetnem pritisku padli na dve klasični kontri; v štirih dosedanjih tekmah Mehika ni prejela gola, tukaj pa je kasirala dva komada v dveh minutah. Ko se je Mehičanom posvetilo, da skozi sredino ne bo šlo in da je Anglija tokrat nenavadno ranljiva pri visokih žogah, se je tekma spet odprla in FIFA je zaslutila svojo priložnost - najprej so tako dolgo gledali posnetek štarta angleškega beka, da so našli kontakt za rdeči karton (če bi imeli tak kriterij za Paragvajce, bi ti tekmo končali brez polovice ekipe), po penalu za Anglijo pa so morali pričarati še enega za Mehiko - takih kontaktov je na vsaki tekmi vsaj 5-6, ampak v nekatere se v VAR sobi zapičijo, v druge pa ne, odvisno kdo je kdo. Ta penal je že četrta - po obeh hrvaških in tistem kobajagi prekrškom Nemca nad paragvajskim vratarjem - sporna VAR odločitev, ki sem jo videl, morda je bila še kakšna, ki je nisem. Da se razumemo, vse te odločitve se lahko sodijo kot so se, lahko pa se tudi ne in ko sta na eni tekmi dve takšni mejni odločitvi in obe v korist ene in iste ekipe, potem je jasno, kam pes taco moli.
Drugemu domačinu, Kanadi, FIFA ni mogla pomagati (morda tudi ni hotela, ker Kanada itak ni igrala več doma) - Maroko je lepo demonstriral, kako se igra proti takim električnim zajcem na Duracell baterije, najprej je absorbiral pritisk, nato pa lepo počakal, da zajcem zmanjka energije in jih na koncu trikrat potopil. FIFA se tudi zagotovo ni hotela znebiti Brazilije, je pa to namesto njih storil Erling Haaland, tip je neverjeten, čim pokne po žogi, že se trese mreža. V bistvu so si Brazilci krivi sami, zapravili so cel kup priložnosti (in še penal povrhu), sicer je v njihovi igri opazen napredek, toda samo Ancelotti in Vinicius očitno nista dovolj; zdaj so že šestič zapored izpadli proti evropski reprezentanci; nazadnje so katero izmed predstavnic UEFE v izločilnem delu premagali davnega 2002, ko so po vrsti padle Belgija, Turčija in v finalu še Nemčija. Ko je 05. julija 1982 Socratesova Brazilija izpadla proti Rossijevi Italiji, je žaloval cel svet; danes, natanko 44 let kasneje - razen Brazilcev - ne žaluje nihče več.
Človek bi pomislil, da se bo FIFA po sramotah na tekmah med Hrvaško in Portugalsko, Francijo in Paragvajem ter Anglijo in Mehiko vendarle umirila; ampak ljudje smo seveda zmotljiva bitja, FIFIN pohlep pa neizmeren. Ameriškemu napadalcu Balogunu, ki je na prejšnji tekmi fasal rdečega, so ta karton šli spremeniti v, pazite, pogojnega! Kaj ta »pogojni« pomeni, ne razume nihče - mar to pomeni, da bi bil na tekmi z Belgijo izključen že, če bi prejel rumenega? Konec koncev bi lahko tudi Gvardiolov gol priznali kot »pogojnega«, pri čemer bi morali Hrvati potem v podaljšku doseči gol več od Portugalcev, da bi prišli do penalov. Na koncu je bilo vseeno, Belgija je nadebudnim Američanom odčitala pravo nogometno lekcijo, Baloguna je sijajni Ngoye pospravil v mali žep, Trossard in De Kettelare pa sta spredaj odigrala podobno simultanko kot Bellingham proti Mehiki.
Najbolj nestrpno pričakovana tekma osmine finala, tista med Španijo in Portugalsko, je minila v neskončnem iskanju luknje v nasprotnikovi obrambi, oboji so se postavili v čvrst blok, pri čemer je bila Španija vendarle konkretnejša; na koncu je ena podaja »po šivu« prerezala portugalsko obrambo in Špancem prinesla zasluženo zmago, Ronaldu pa solze slovesa. Španci gredo zdaj v četrtfinalu nad Belgijo, kar bo ponovitev tekme izpred 40 let - tudi na SP 1986 sta se ti dve ekipi srečali v četrtfinalu, v katerega sta se obe uvrstili kar malo presenetljivo. Španija je v osmini finala s štirimi goli Butraguena izločila takrat favorizirano Dansko, Belgija pa je pripravila pravo malo senzacijo, ko je v tekmi, polni preobratov, po podaljšku izločila SZ. Španija je z Michelom in Butraguenom na čelu veljala za favorita, toda Belgija je imela sijajno postavo - branil je Pfaff, v obrambi je kraljeval Gerets, igro sta vodila Vercauteren in sijajni Enzo Scifo, spredaj je na nasprotnikove napake prežal Ceulemans in ravno on je Belgijo v 35. minuti popeljal popeljal v vodstvo. Španci so potem celo tekmo lovili izenačenje in ga v 85. minuti tudi ujeli. V podaljških golov ni bilo, Eloy pa je zastreljal odločilni penal in poslal Belgijo v polfinale, kjer jo je z dvema goloma potopil Maradona.
Messi in njegova Argentina sta znova preživljala kalvarijo, Kapverdi so imeli tudi veliko sreče, Egipt pa je precej boljša ekipa, ki je takoj izpostavila poglavitno težavo Gaučov: njihova vezna linija ne more slediti hitri nasprotnikovi tranziciji in zaplava čim nasprotnik pritisne višje, struktura linij se jim podre in potem sta Tagliafico in Romero izpostavljena na čistini proti številčni premoči nasprotnikovih napadalcev. Egipčani so jim vsake toliko časa enostavno pobegnili in sejali paniko v argentinskem kazenskem prostoru. Messi je že drugič (po Avstriji) zastreljal penal in po drugem golu Egipta je Gaučom začela teči voda v grlo. Ta drugi gol je zanimiv tudi z vidika VAR-a. Par minut prej ga je VAR Egiptu razveljavil tako, da je našel prekršek na začetku akcije, globoko na polovici Egipta, igrala se je 60 minuta in FIFO je že po malem grabila panika, da ne bi Argentina slučajno izpadla. Tudi tokrat je trajalo precej dolgo, preden so Argentinci končno šli s centra, to pa zato, ker so v VAR sobi hoteli na vsak način najti kaj spornega in razveljaviti tudi tega, ampak pri najboljši volji niso mogli najti ničesar. Celo pri tistem Messijevem zastreljanem penalu je vratar krenil s črte in to precej prej, kot Livaković proti Angliji, VAR se ni oglasil, ker je bilo to še na začetku tekme in ker so bili prepričani, da bo Argentina zmlela nasprotnika tudi brez njihove pomoči. No, na koncu ga tudi je, Egipt je šel po stopinjah Senegala, Messi in Argentina pa - na zadovoljstvo vseh, vključno z mano - korakata naprej. Zdaj bodo za vstop v polfinale igrali proti Švici, ki je bila srečnejša in spretnejša pri izvajanju penalov od Kolumbije, ta tekma je imela penal-scenarij napisan že od samega začetka.
In tako je FIFA pripeljala SP do četrtfinala, bomo videli, kaj bodo v VAR sobah počeli, ko (če) bo treba poriniti Anglijo prek Norveške, Španijo prek Belgije in Argentino prek Švice. Francije ne bodo porivali prek Maroka, prej obratno, ker si FIFA silno želi znova imeti v polfinalu eno afriško ekipo, da lahko poltem blebetajo o globalnem nogometu, o priložnosti za vse in ves ostali bla, bla … Živi bili, pa videli.
www.laskodrinker.net/canusamex-2026.html
In tako je FIFA pripeljala SP do četrtfinala, bomo videli, kaj bodo v VAR sobah počeli, ko (če) bo treba poriniti Anglijo prek Norveške, Španijo prek Belgije in Argentino prek Švice. Francije ne bodo porivali prek Maroka, prej obratno, ker si FIFA silno želi znova imeti v polfinalu eno afriško ekipo, da lahko poltem blebetajo o globalnem nogometu, o priložnosti za vse in ves ostali bla, bla … Živi bili, pa videli.
www.laskodrinker.net/canusamex-2026.html
RSS Feed
