Vse od davnega leta 2002 se ni zgodilo, da bi katera reprezentanca na SP imela tako dominantni trio igralcev, ki zasenčijo ne le nasprotnika temveč tudi ostale člane lastne ekipe. Takrat so v brazilski igri dominirali Rivaldo, Ronaldinho in Ronaldo, danes za Francijo na igrišču gospodarijo Olise, Dembele in Mbappe. Mnogi so Francozom napovedovali težek četrtfinalni obračun z Marokom, toda Afričani so padli brez izstreljenega naboja, Francija je bila tako dominantna, da si Maroko na celi tekmi ni ustvaril niti ene večje priložnosti. Po drugi strani so galski petelini vršili konstanten pritisk na zadnjo linijo, ki je prej ali slej morala popustiti. Francija igra najboljši in najlepši nogomet na prvenstvu in ostaja prvi favorit, deluje nepremagljivo in je na dobri poti, da osvoji prvenstvo s samimi zmagami po rednem delu, to je prvaku doslej uspelo le trikrat: Urugvaju 1930 ter Braziliji 1970 in 2002. Po drugi strani pa se je taka dominantna reprezentanca že dvakrat opekla - Puskaseva Madžarska 1954 in Socratesova Brazilija 1982.
Francozi se bodo v polfinalu (ki je, vsaj zame, finale pred finalom) srečali s Španci, ki po začetnem senzacionalnem remiju s Kapverdi rušijo vse pred seboj in dominirajo s svojo igro trikotnikov, vtekanj in kratkih podaj; na malem prostoru preštejejo nasprotnika in ga, prej ali slej, tudi razmontirajo. Belgija je sicer nudila dober odpor, po vodstvu Špancev so iz svoje edine prave priložnosti izenačili, a na koncu jih je pokopala kardinalna napaka rezervnega vratarja, podobna tisti, ki jo je v finalu SP 2002 (že spet ta analogija) storil Oliver Kahn, ko je Ronaldu poklonil vodilni gol in posledično naslov prvakov. Težko je biti pameten in napovedovati, kako se bo odvijala polfinalna tekma med Francijo in Španijo, morda bodo Francozi nasprotniku prepustili sredino in posest ter prežali na bliskovite kontre v režiji zgoraj omenjenega trojčka; morda bomo videli en tak epski spektakel, na katerega čakamo že celo prvenstvo, tekmo, ki bo zaznamovala to SP, kot je finale med Argentino in Francijo zaznamovalo prejšnjega.
Norveška je pokazala, da je nismo zastonj uvrščali med potencialna presenečenja, toda Anglija je bila vendarle premočna; Haaland enkrat za spremembo ni vsak dotik žoge spremenil v gol, angleška obramba ga je dobro »kontrolirala«, so se pa zato priložnosti ponujale drugim Vikingom. Tekmo, ki bi lahko šla v eno ali drugo smer je na koncu odločil genij Judea Bellinghama, pri njegovem drugem golu je norveški vratar »posnemal« belgijskega kolega, žogo je odbil naravnost na njegovo nogo, Angleži že celo jutro pojejo Hey Jude, Vikingi pa lahko z dvignjenimi glavami odveslajo domov. Anglija se je zdaj četrtič uvrstila v polfinale, a preboj v finale jim je uspel le enkrat, ko so na domačem SP 1966 premagali Portugalce in potem osvojili naslov. 1990 jih je po penalih izločila Matthausova Nemčija, 2018 pa po podaljšku Modrićeva Hrvaška.
Argentina je v tretji izločilni tekmi še tretjič nevarno visela a se je še tretjič izvlekla. Pravzaprav je težko reči ali se jim ne ljubi ali pa preprosto ne zmorejo odigrati cele tekme v visokem ritmu. Švico so zelo očitno podcenjevali (in hitro vodstvo je to podcenjevanje zagotovo še stopnjevalo), Messi (ki je zadel na zadnjih šestih tekmah SP) se je bolj ali manj ležerno sprehajal po igrišču. Švica sicer ne premore igralcev Messijevega kova, je pa odlično organizirana, homogena in taktično podkovana ekipa, ki je, videč, da Gauči samo čakajo na konec tekme, v drugem polčasu pritisnila višje, ta pritisk je obrodil sadove v smislu izenačenja in bogsigavedi, kako bi se zadeva razpletla, če ne bi Embolo po neumnem simuliranju moral zapustiti igrišče. Od tistega trenutka dalje so lahko Švicarji upali le še na penale, da do njih ni prišlo, je poskrbel Alvarez z enim najlepših, če ne celo kar najlepšim golom prvenstva.
Polfinale med Anglijo in Argentino nosi v sebi poseben naboj. Ekipi sta se na SP doslej srečali petkrat, pri čemer dve tekmi še posebej izstopata, druga izmed obeh je bila odigrana v osmini finala SP 1998. Argentina je povedla, potem pa so Angleži z golom Shearerja in mojstrovino takrat komaj 18-letnega Michaela Owena prevzeli vodstvo in kazalo je, da se bodo zlahka uvrstili v četrtfinale. Toda Argentina je še pred koncem prvega polčasa izenačila, v drugem pa se je angleški kapetan Beckham pustil sprovocirati, brcnil je sedanjega trenerja Atletica Simeoneja in fasal rdečega; vse skupaj se je zavleklo v penale, kjer so Angleži (kot že tolikokrat) znova potegnili krajšo.
Francozi se bodo v polfinalu (ki je, vsaj zame, finale pred finalom) srečali s Španci, ki po začetnem senzacionalnem remiju s Kapverdi rušijo vse pred seboj in dominirajo s svojo igro trikotnikov, vtekanj in kratkih podaj; na malem prostoru preštejejo nasprotnika in ga, prej ali slej, tudi razmontirajo. Belgija je sicer nudila dober odpor, po vodstvu Špancev so iz svoje edine prave priložnosti izenačili, a na koncu jih je pokopala kardinalna napaka rezervnega vratarja, podobna tisti, ki jo je v finalu SP 2002 (že spet ta analogija) storil Oliver Kahn, ko je Ronaldu poklonil vodilni gol in posledično naslov prvakov. Težko je biti pameten in napovedovati, kako se bo odvijala polfinalna tekma med Francijo in Španijo, morda bodo Francozi nasprotniku prepustili sredino in posest ter prežali na bliskovite kontre v režiji zgoraj omenjenega trojčka; morda bomo videli en tak epski spektakel, na katerega čakamo že celo prvenstvo, tekmo, ki bo zaznamovala to SP, kot je finale med Argentino in Francijo zaznamovalo prejšnjega.
Norveška je pokazala, da je nismo zastonj uvrščali med potencialna presenečenja, toda Anglija je bila vendarle premočna; Haaland enkrat za spremembo ni vsak dotik žoge spremenil v gol, angleška obramba ga je dobro »kontrolirala«, so se pa zato priložnosti ponujale drugim Vikingom. Tekmo, ki bi lahko šla v eno ali drugo smer je na koncu odločil genij Judea Bellinghama, pri njegovem drugem golu je norveški vratar »posnemal« belgijskega kolega, žogo je odbil naravnost na njegovo nogo, Angleži že celo jutro pojejo Hey Jude, Vikingi pa lahko z dvignjenimi glavami odveslajo domov. Anglija se je zdaj četrtič uvrstila v polfinale, a preboj v finale jim je uspel le enkrat, ko so na domačem SP 1966 premagali Portugalce in potem osvojili naslov. 1990 jih je po penalih izločila Matthausova Nemčija, 2018 pa po podaljšku Modrićeva Hrvaška.
Argentina je v tretji izločilni tekmi še tretjič nevarno visela a se je še tretjič izvlekla. Pravzaprav je težko reči ali se jim ne ljubi ali pa preprosto ne zmorejo odigrati cele tekme v visokem ritmu. Švico so zelo očitno podcenjevali (in hitro vodstvo je to podcenjevanje zagotovo še stopnjevalo), Messi (ki je zadel na zadnjih šestih tekmah SP) se je bolj ali manj ležerno sprehajal po igrišču. Švica sicer ne premore igralcev Messijevega kova, je pa odlično organizirana, homogena in taktično podkovana ekipa, ki je, videč, da Gauči samo čakajo na konec tekme, v drugem polčasu pritisnila višje, ta pritisk je obrodil sadove v smislu izenačenja in bogsigavedi, kako bi se zadeva razpletla, če ne bi Embolo po neumnem simuliranju moral zapustiti igrišče. Od tistega trenutka dalje so lahko Švicarji upali le še na penale, da do njih ni prišlo, je poskrbel Alvarez z enim najlepših, če ne celo kar najlepšim golom prvenstva.
Polfinale med Anglijo in Argentino nosi v sebi poseben naboj. Ekipi sta se na SP doslej srečali petkrat, pri čemer dve tekmi še posebej izstopata, druga izmed obeh je bila odigrana v osmini finala SP 1998. Argentina je povedla, potem pa so Angleži z golom Shearerja in mojstrovino takrat komaj 18-letnega Michaela Owena prevzeli vodstvo in kazalo je, da se bodo zlahka uvrstili v četrtfinale. Toda Argentina je še pred koncem prvega polčasa izenačila, v drugem pa se je angleški kapetan Beckham pustil sprovocirati, brcnil je sedanjega trenerja Atletica Simeoneja in fasal rdečega; vse skupaj se je zavleklo v penale, kjer so Angleži (kot že tolikokrat) znova potegnili krajšo.
Toda najbolj znamenita tekma med tema nasprotnikoma (in ena najznamenitejših tekem vseh SP) slej ko prej ostaja tisto četrtfinale izpred skoraj natančno 40 let, odigrano je bilo 22.06.1986 na sloviti Azteci v Mexico Cityju, vse skupaj je potekalo malo po koncu Falklandske vojne, kar je tekmi dalo še dodaten »štih«. Zaznamoval ga je seveda Maradona z dvema neverjetnima goloma, prvega je dosegel z roko in sodnik ga je na splošno začudenje priznal. Če bi takrat obstajal VAR, bi gol razveljavili, Maradona pa bi fasal rumenega. Toda VAR-a še ni bilo in 4 minute kasneje je Maradona izvedel eno največjih mojstrovin v zgodovini nogometne igre, sam je vzel žogo na svoji polovici, preigral pet Angležev in na koncu »položil« še Shiltona za vodstvo Argentine z 2:0, pri čemer so bili vsi njegovi dotiki žoge izvedeni izključno z levo nogo. Angleži so po vstopu Barnesa zaigrali bolje, zmanjšali na 2:1, a kaj več niso zmogli in Argentina je odkorakala najprej v polfinale in nato še v finale, kjer je z zmago nad Nemčijo 3:2 vzela še svoj drugi naslov.
Morda ima tokrat Anglija v rokah celo boljše karte, je bolj raznovrstna od Argentine in ima na voljo več formacijskih opcij, toda Argentina ima Messija, ki si zagotovo ne želi reprezentančne kariere zaključiti na tekmi za tretje mesto.
V polfinale so se torej uvrstili štirje prvi nosilci, prvi štirje na FIFI-ni lestvici; tri ekipe iz Evrope in ena iz Južne Amerike, enako kot pred štirimi leti. To so dejansko štiri najbolje organizirane reprezentance, ki so tudi pri sodnikih najbolj zaščitene.
Po navadi pred polfinalom prvič objavim mojo postavo prvenstva in tule je:
Unai - Hakimi, Martinez, Cubarsi, Cucurella - Olise, Bellingham, Dembele, Messi - Haaland, Mbappe
V polfinale so se torej uvrstili štirje prvi nosilci, prvi štirje na FIFI-ni lestvici; tri ekipe iz Evrope in ena iz Južne Amerike, enako kot pred štirimi leti. To so dejansko štiri najbolje organizirane reprezentance, ki so tudi pri sodnikih najbolj zaščitene.
Po navadi pred polfinalom prvič objavim mojo postavo prvenstva in tule je:
Unai - Hakimi, Martinez, Cubarsi, Cucurella - Olise, Bellingham, Dembele, Messi - Haaland, Mbappe
RSS Feed
