Oba polfinalna papirnata favorita, Francija in Anglija, imata v ekipi polno priseljencev (ali njihovih potomcev) in obe multi-kulti nogometni velesili sta izgubili. Obratno sta španska (z izjemo Yamala) in argentinska reprezentanca sestavljeni iz »domačih« igralcev; očitno so ti avtohtonci pripravljeni dati več od sebe in bolj pritisniti v tistih mejnih situacijah, ko se tekma lomi. Prvi polfinalni obračun med Španijo in Francijo ni bil le dvoboj dveh nogometnih velesil, ampak tudi spopad dveh različnih nogometnih filozofij. Na eni strani je bila Španija Luisa de la Fuenteja, ki je želela nadzor nad tekmo skozi posest, organiziran pritisk in potrpežljivo gradnjo napadov, na drugi pa Francija Didierja Deschampsa, ki je na tem prvenstvu igrala precej bolj napadalno kot v preteklih letih in veliko stavila na individualno kakovost svojih zvezdnikov. Španija je tekmo začela v svoji prepoznavni postavitvi 4-3-3, ki se je v fazi napada pogosto spreminjala v 3-2-5. Oba bočna branilca sta se pomikala zelo visoko, Rodri pa se je spuščal med osrednja branilca in skrbel za miren prenos žoge iz zadnje vrste. Toda ključ španske igre ni bila zgolj visoka posest žoge, temveč kakovost pozicioniranja. Vezisti so se nenehno ponujali med francoskimi linijami, kar je Franciji preprečevalo ustvarjanje učinkovitega visokega pritiska. Olmo in Ruiz sta z inteligentnim gibanjem ustvarjala številčno prednost na sredini igrišča, Yamal pa je neprestano raztegoval francosko obrambo in ravno po enem njegovih prodorov je Španija prišla do enajstmetrovke za vodstvo.
Po vsaki izgubi žoge je Španija takoj izvedla agresiven pritisk s ciljem Franciji preprečiti hiter prehod v protinapad; to je tudi eden glavnih razlogov, da Mbappé večino tekme ni dobival žog v prostor. Francija je sicer želela igrati višje, hitreje prihajati do zaključkov in izkoristiti hitrost svojih krilnih igralcev, toda prav ta bolj odprta postavitev se je proti Španiji izkazala za dvorezen meč; ko so Francozi izgubili žogo, je med napadom in obrambo pogosto nastala velika razdalja. Tchouameni in Rabiot sta ostajala v podrejenem položaju proti številčno močnejši španski sredini, zaradi česar je Španija brez večjih težav nadzorovala tempo srečanja. Sijajni Rodri je znova odigral vlogo dirigenta, njegova sposobnost umirjanja igre in pravočasnega menjavanja strani napada je Francoze silila v nenehno premikanje brez žoge, po drugi strani pa je Olmo je z gibanjem med linijami vlekel francoske veziste iz njihovih položajev, Ruiz pa je odlično napadal prazne prostore. Francija je želela sredino preskočiti s hitrimi navpičnimi podajami proti napadalcem, vendar je španska obrambna linija pravočasno prestrezala večino teh poskusov. Posledično so Francozi vse pogosteje iskali individualne rešitve, kar je bila voda na mlin odlično organizirani španski obrambi. Akcija za drugi gol je odlično ponazorila razliko med ekipama: Španija je dolgo krožila z žogo, prisilila Francoze v pomikanje z ene strani na drugo, nato pa z nekaj hitrimi podajami prebila prvo obrambno linijo, Olmo je našel Porra, ki je iz drugega plana pritekel v kazenski prostor in rutinirano zadel za 2:0 - to ni bila naključna akcija, ampak rezultat potrpežljivega ustvarjanja prostora in odličnega časovnega usklajevanja gibanja igralcev. Rezultat 2:0 ne odraža le večje učinkovitosti Španije, ampak predvsem njeno taktično superiornost. De la Fuente je še enkrat dokazal, da lahko organizirana posest, inteligenten pritisk in natančno pozicioniranje nevtralizirajo tudi eno najbolj talentiranih reprezentanc na svetu, ki je prvi strel v okvir gola sprožila šele v 97. (!) minuti.
V drugem polfinalu smo gledali obračun dveh nogometnih velikanov, ki je bil (kot smo videli po koncu tekme) več kot zgolj nogometna tekma. Argentina je po dramatični zmagi z 2:1 izločila Anglijo in si zagotovila nastop v finalu. Obe reprezentanci sta tekmo začeli disciplinirano; Anglija pod šablonskim Tuchlovim vodstvom ni želela dovoliti Argentini, da bi prevzela pobudo, zato je zapirala sredino igrišča in poskušala hitro prehajati v protinapade. Argentina je na drugi strani potrpežljivo gradila napade, vendar v prvem delu ni našla veliko prostora med angleškimi obrambnimi linijami, Messi je sicer mojster nogometa, a kadar nima prostora in ko ne dobi žoge, tudi on ne more storiti ničesar.
V začetku drugega polčasa je Anglija izkoristila obdobje svoje najboljše igre. Gordon je po hitri akciji popeljal Angleže v vodstvo in zdelo se je, da imajo tekmo pod nadzorom, toda namesto da bi še naprej pritiskala, se je Anglija pomaknila nazaj. To je bila ključna napaka, kajti Argentina je začela vse bolj nadzorovati posest žoge, dvignil se je val od Buenos Airesa do Mendoze, od Parane do Ognjene zemlje, vzplamenele so pampe in angleška govedina je postala asado. Padle so Tuchlove šablone, zaplapolala je Albi Celeste, tista modro-belo-modra zastava s soncem na sredini, spregovorilo je SRCE, Gauči niso več igrali le zase, ampak za Di Stefana, za Kempesa, za Maradono in za vse rojake, angleška posest žoge je od prejetega gola do konca tekme padla na sramotnih 12%, Messi je dobil več prostora za organizacijo napadov in začelo se je nabijanje žoge v angleški kazenski prostor; znova se je pokazalo, kako nenavadno ranljiva je Anglija na visoke žoge. Dvakrat je Pickford obranil s črte, dvakrat je zacingljala vratnica, a Scaloni je poslal Enza Fernandeza na misijo, najprej ga je on zabil s 25m, potem pa je še drugi Scalonejev adut s klopi, Lautaro Martinez, samo podstavil glavo na še eno genialno Messijevo podajo (med dvema angleškima hibridoma je zadel svojega miniaturnega soigralca) in Argentina je zasluženo odkorakala v svoj že šesti finale SP. Doslej je tri (1978, 1986 in 2022) dobila, dva (1930 in 1990) pa izgubila.
Zdaj se bo za svoj četrti naslov pomerila s Španijo in to bo spopad argentinskega srca in španske racionalnosti. Če je nogomet igra taktike, strategije in kombinatorike bo Španija drugič postala svetovni prvak; če pa je igra srca, domovinskega naboja in genialnih potez, bo slavila Argentina. Sam si želim te druge variante, moje srce bije za pampe, za asado, za Messija in za deželo, ki je nekoč z odprtim srcem sprejela naše zatirane rojake. Kakorkoli že, uživajmo v nogometu in upajmo, da res spregovori fuzbal, ne pa Infantino in FIFA s kako brezvezno VAR odločitvijo.
Po vsaki izgubi žoge je Španija takoj izvedla agresiven pritisk s ciljem Franciji preprečiti hiter prehod v protinapad; to je tudi eden glavnih razlogov, da Mbappé večino tekme ni dobival žog v prostor. Francija je sicer želela igrati višje, hitreje prihajati do zaključkov in izkoristiti hitrost svojih krilnih igralcev, toda prav ta bolj odprta postavitev se je proti Španiji izkazala za dvorezen meč; ko so Francozi izgubili žogo, je med napadom in obrambo pogosto nastala velika razdalja. Tchouameni in Rabiot sta ostajala v podrejenem položaju proti številčno močnejši španski sredini, zaradi česar je Španija brez večjih težav nadzorovala tempo srečanja. Sijajni Rodri je znova odigral vlogo dirigenta, njegova sposobnost umirjanja igre in pravočasnega menjavanja strani napada je Francoze silila v nenehno premikanje brez žoge, po drugi strani pa je Olmo je z gibanjem med linijami vlekel francoske veziste iz njihovih položajev, Ruiz pa je odlično napadal prazne prostore. Francija je želela sredino preskočiti s hitrimi navpičnimi podajami proti napadalcem, vendar je španska obrambna linija pravočasno prestrezala večino teh poskusov. Posledično so Francozi vse pogosteje iskali individualne rešitve, kar je bila voda na mlin odlično organizirani španski obrambi. Akcija za drugi gol je odlično ponazorila razliko med ekipama: Španija je dolgo krožila z žogo, prisilila Francoze v pomikanje z ene strani na drugo, nato pa z nekaj hitrimi podajami prebila prvo obrambno linijo, Olmo je našel Porra, ki je iz drugega plana pritekel v kazenski prostor in rutinirano zadel za 2:0 - to ni bila naključna akcija, ampak rezultat potrpežljivega ustvarjanja prostora in odličnega časovnega usklajevanja gibanja igralcev. Rezultat 2:0 ne odraža le večje učinkovitosti Španije, ampak predvsem njeno taktično superiornost. De la Fuente je še enkrat dokazal, da lahko organizirana posest, inteligenten pritisk in natančno pozicioniranje nevtralizirajo tudi eno najbolj talentiranih reprezentanc na svetu, ki je prvi strel v okvir gola sprožila šele v 97. (!) minuti.
V drugem polfinalu smo gledali obračun dveh nogometnih velikanov, ki je bil (kot smo videli po koncu tekme) več kot zgolj nogometna tekma. Argentina je po dramatični zmagi z 2:1 izločila Anglijo in si zagotovila nastop v finalu. Obe reprezentanci sta tekmo začeli disciplinirano; Anglija pod šablonskim Tuchlovim vodstvom ni želela dovoliti Argentini, da bi prevzela pobudo, zato je zapirala sredino igrišča in poskušala hitro prehajati v protinapade. Argentina je na drugi strani potrpežljivo gradila napade, vendar v prvem delu ni našla veliko prostora med angleškimi obrambnimi linijami, Messi je sicer mojster nogometa, a kadar nima prostora in ko ne dobi žoge, tudi on ne more storiti ničesar.
V začetku drugega polčasa je Anglija izkoristila obdobje svoje najboljše igre. Gordon je po hitri akciji popeljal Angleže v vodstvo in zdelo se je, da imajo tekmo pod nadzorom, toda namesto da bi še naprej pritiskala, se je Anglija pomaknila nazaj. To je bila ključna napaka, kajti Argentina je začela vse bolj nadzorovati posest žoge, dvignil se je val od Buenos Airesa do Mendoze, od Parane do Ognjene zemlje, vzplamenele so pampe in angleška govedina je postala asado. Padle so Tuchlove šablone, zaplapolala je Albi Celeste, tista modro-belo-modra zastava s soncem na sredini, spregovorilo je SRCE, Gauči niso več igrali le zase, ampak za Di Stefana, za Kempesa, za Maradono in za vse rojake, angleška posest žoge je od prejetega gola do konca tekme padla na sramotnih 12%, Messi je dobil več prostora za organizacijo napadov in začelo se je nabijanje žoge v angleški kazenski prostor; znova se je pokazalo, kako nenavadno ranljiva je Anglija na visoke žoge. Dvakrat je Pickford obranil s črte, dvakrat je zacingljala vratnica, a Scaloni je poslal Enza Fernandeza na misijo, najprej ga je on zabil s 25m, potem pa je še drugi Scalonejev adut s klopi, Lautaro Martinez, samo podstavil glavo na še eno genialno Messijevo podajo (med dvema angleškima hibridoma je zadel svojega miniaturnega soigralca) in Argentina je zasluženo odkorakala v svoj že šesti finale SP. Doslej je tri (1978, 1986 in 2022) dobila, dva (1930 in 1990) pa izgubila.
Zdaj se bo za svoj četrti naslov pomerila s Španijo in to bo spopad argentinskega srca in španske racionalnosti. Če je nogomet igra taktike, strategije in kombinatorike bo Španija drugič postala svetovni prvak; če pa je igra srca, domovinskega naboja in genialnih potez, bo slavila Argentina. Sam si želim te druge variante, moje srce bije za pampe, za asado, za Messija in za deželo, ki je nekoč z odprtim srcem sprejela naše zatirane rojake. Kakorkoli že, uživajmo v nogometu in upajmo, da res spregovori fuzbal, ne pa Infantino in FIFA s kako brezvezno VAR odločitvijo.
RSS Feed
