Končan je skupinski del in dobili smo 32 reprezentanc, ki bodo v petih izločilnih krogih določile novega (ali starega) svetovnega prvaka; popravnih izpitov zdaj ne bo več. Pred prvenstvom se je na veliko razglabljalo, koliko točk bo potrebnih za uvrstitev naprej s tretjega mesta; na koncu se je izkazalo, da se je samo Senegal uvrstil naprej s tremi točkami, vsi ostali so potrebovali po štiri. 100% izkupiček imajo samo Argentina, Francija in seveda domačin Mehika (ki je imela sramotno lahko skupino), brez točk so ostali Haiti, Tunis, Jordanija, Uzbekistan, Irak in Panama, ki je tudi edina reprezentanca brez doseženega gola. Kar tri izmed teh ekip so iz Azije, kar tudi pove veliko o nesorazmerni zastopanosti celin na SP. Iz Azijske konfederacije sta se v izločilne boje izmed devetih ekip uspeli uvrstiti le Japonska in Avstralija, pa še ta slednja igra v Aziji bolj na lastno željo. Povsem drugače je z Afriko, od 10 afriških ekip se jih je naprej uvrstilo kar 9 (izpadel je samo Tunis), med njimi tudi senzacionalni Kapverdski otoki, ki so - odkar zmaga šteje tri točke - postali prva reprezentanca, ki se je uvrstila naprej brez zmage in to celo kot drugouvrščena! Enako bi se - kot tretjeuvrščenemu - skorajda posrečilo Iranu, a jim je veselje preprečil infarkten zaključek tekme med Avstrijo in Alžirijo. Izmed evropskih ekip so izpadli Turki, ki so igrali čisto spodobno, a kaj, ko nikakor niso mogli zabiti gola Paragvaju in Avstraliji, ko so se potem proti Američanom razigrali, je bilo že prepozno, izpadli so Škoti (business as usual, na svojem šestem SP so še šestič izpadli v skupini) in izpadli so tudi Čehi, ki so se s svojo (ne)igro naravnost osramotili. Severna Amerika je imela kar šest predstavnikov, naprej so se uvrstili le vsi trije domačini, brez izstreljenega naboja pa so izpadli Curacao, Panama in Haiti - človek se nehote sprašuje, kako se ob tolikšnem številu mest na SP ni uspela uvrstiti ena Kostarika, ki je doslej vendarle že nekaj pokazala. Južna Amerika bi bila 100%, če ne bi presenetljivo zapacal Urugvaj, ki je pravzaprav tudi največje razočaranje skupinskega dela, v prvih dveh tekmah niso uspeli premagati skromnih ekip Savdske Arabije in Kapverdov, potem pa se seveda niso mogli izvleči proti Špancem.
Blestijo tisti, od katerih se je to tudi pričakovalo, najbolj On, kralj Leo, najboljši nogometaš vseh časov, La pulga atomica (atomska bolha). Dosegel je že 6 golov (in povrhu še zgrešil en penal), doslej jih je na SP zabil že rekordnih 19 in to na rekordnih 6 prvenstvih in na rekordnih 29 tekmah, kdo ve kje se bo ustavil. Na zadnjih 12 prvenstvih (vse od 1978) se je le dvakrat (Ronaldo 2002 in Mbappe 2022) zgodilo, da je najboljši strelec dosegel več kot 6 golov, deset golov pa so na enem SP doslej zabili le trije: Just Fontaine 13 (1958), Sandor Kocsis 11 (1954) in Gerd Muller 10 (1970) in morda bo prav Messi četrti, ki mu bo uspel tak podvig. Messi sicer preteče najmanj km na prvenstvu, a zanj to v argentinski koncepciji opravlja neumorni De Paul, Leo pa potem s svojo eksplozivnostjo zaključi zadeve. Če bo kdo kdaj podrl vse te Messijeve rekorde, bo to zagotovo druga velika zvezda, Killyan Mbappe, ki tako kot celotna francoska ekipa igra precej lepše in lahkotnejše kot pred 4 leti v Katarju. Vse se vrti okrog ključne naveze Olysse - Dembele - Mbappe in vsaj meni se v tem trenutku kaže Francija kot najpotentnejša ekipa in prvi favorit za naslov prvaka.
Prvič bomo gledali dvoboje šestnajstine finala in tukaj najbolj izstopajo tri tekme: Brazilija - Japonska, Nizozemska - Maroko in Portugalska - Hrvaška. Brazilija je bila pred prvenstvom ena največjih neznank. Kakovost posameznikov ni bila nikoli vprašljiva, precej več dvomov pa je bilo o tem, ali lahko Carlo Ancelotti v nekaj mesecih ustvari ekipo, ki bo sposobna osvojiti svetovni naslov. Prva opazna sprememba je organizacija igre brez žoge, prej je Brazilija pogosto igrala zelo odprto, Ancelotti pa je to skoraj popolnoma odpravil. Ko Brazilija izgubi žogo, se takoj postavi v srednji obrambni blok, namesto kaotičnega lovljenja nasprotnika zapirajo sredino in silijo tekmeca na boke, po odvzeti žogi pa sledi bliskovita tranzicija. Ancelotti je zadel s Cunho in potem je tu Vinicius, ki zadeve zaključuje, v igri ena na ena je trenutno zagotovo prvi napadalec sveta. Toda Japonci bi znali biti kar trd oreh, so odlično organizirani in tudi oni imajo hitro tranzicijo. Nizozemci so jim dvakrat povedli in dvakrat so se Japonci vrnili, nato so se poigrali s Tunizijo, v zadnji tekmi so proti Švedom potrebovali remi in tako so se tudi postavili, v čvrst obrambni blok, Isak in Gyokeres se tako rekoč nista sestala z žogo. Podobno se bodo postavili tudi proti Brazilcem, ampak Vinicius je vendarle boljši od obeh Švedov in tudi brazilska sredina je boljša.
Druga zanimiva tekma bo med Nizozemci in odličnimi Maročani, ki so v prvih dvajsetih minutah popolnoma nadigrali Brazilce in so pravzaprav le po smoli vodili zgolj z 1:0. Maroko je še nadgradil svoje predstave izpred štirih let; če so v Katarju zvečine igrali bunker, se zdaj z nasprotniki spuščajo v odprto nadigravanje. Dodana vrednost sta izjemni napadalni vezist Reala Brahim Diaz in hitri centerfor PSV-ja Saibari. Po drugi strani pa Nizozemci delujejo močno, igrajo na rutino, Ronald Koeman je sestavil ekipo, ki deluje izredno uravnoteženo. Nizozemska morda ni najbolj atraktivna reprezentanca prvenstva, je pa ena taktično najbolj dovršenih. Na čelu obrambe je seveda Van Dijk, ključni igralec pa je Gakpo, ki se spušča med nasprotnikove branilce in ustvarja prostor za Brobbeya, sicer nekoliko manj znanega napadalca Sunderlanda (letos sedmouvrščena ekipa Premiershipa), ki pa je produkt slovite Ajaxove šole in je svojo reprezentančno kariero začel z dvema naslovoma evropskega U-17 prvaka v letih 2018 in 2019, ko je bil tudi prvi strelec prvenstva. Po vseh tistih davnih tragedijah finalnih porazov so Nizozemci zdaj spet tu, skoraj neverjetno zveni podatek, da so tekmo SP po rednem delu nazadnje izgubili davnega 2006 (res pa se na SP 2018 sploh niso uvrstili). Ali lahko torej tokrat, ko niso med največjimi favoriti, gredo do konca? Morda, ampak najprej bo treba »preživeti« Maroko.
Seveda moram na koncu omeniti še tretji veliki derbi šestnajstine finala, tekmo med Hrvaško in Portugalsko. Igrala se bo v »kockastem« Torontu, tisto malo kart, kolikor jih je še bilo na voljo, je v hipu pošlo, vsi želijo videti zadnji reprezentančni nastop ene od dveh nogometnih legend - Modrića ali Ronalda. Ne eni ne drugi v skupini niso ravno blesteli, Portugalci so se mučili in samo remizirali s Kongom ter izgubili s Kolumbijo, Hrvati so doživeli mrk proti Angliji in odigrali negledljivo tekmo s Panamo. Že nekaj časa se zdi, da je Ronaldo pravzaprav cokla portugalske igre, vsi gledajo kje stoji, vsi ga iščejo, vse gre na njega in vsa igra je podrejena njemu. Toda Portugalci so lahko še kako nevarni, imajo tisto hitro kombinatoriko in tranzicijo ter preizkušen, kompakten sistem v katerem že dolgo igrajo skupaj; zato so seveda favoriti. Poleg tradicije, ki pravi, da Portugalske na uradni tekmi še ni nikoli premagala, je glavna težava Hrvaške njena zelo porozna obramba. Dovolj zgovoren je že podatek, da je na prejšnjih dveh SP Hrvaška v skupinskem delu prejela samo po en zadetek, tukaj pa jih je kasirala že kar pet. Vzrok temu je predvsem poškodba in posledično popolna nepripravljenost najdražjega branilca sveta Gvardiola, ki ni niti senca svojih bleščečih iger izpred štirih let. Ampak pri Vatrenih človek nikoli ne ve, po navadi zaigrajo najbolje ravno proti favoriziranim reprezentancam, nenazadnje so edini, ki so na SP že premagali vse štiri članice velike četvorke svetovnega nogometa (BRA, ARG, GER, ITA). Je pa tu še nekaj, tisti hrvaški X-faktor, tisti duh povezanosti, vere in domovinske pripadnosti, ki jo Hrvati tako radi poudarjajo; tole je povedal Nikola Vlašić, strelec zmagovitega gola na tekmi proti Gani: »Držimo se zajedno, molimo zajedno i Bog nam je jako važan u životu. Mislim da se to vidi i da smo prava obitelj.« Ajmo, Vatreni!
Blestijo tisti, od katerih se je to tudi pričakovalo, najbolj On, kralj Leo, najboljši nogometaš vseh časov, La pulga atomica (atomska bolha). Dosegel je že 6 golov (in povrhu še zgrešil en penal), doslej jih je na SP zabil že rekordnih 19 in to na rekordnih 6 prvenstvih in na rekordnih 29 tekmah, kdo ve kje se bo ustavil. Na zadnjih 12 prvenstvih (vse od 1978) se je le dvakrat (Ronaldo 2002 in Mbappe 2022) zgodilo, da je najboljši strelec dosegel več kot 6 golov, deset golov pa so na enem SP doslej zabili le trije: Just Fontaine 13 (1958), Sandor Kocsis 11 (1954) in Gerd Muller 10 (1970) in morda bo prav Messi četrti, ki mu bo uspel tak podvig. Messi sicer preteče najmanj km na prvenstvu, a zanj to v argentinski koncepciji opravlja neumorni De Paul, Leo pa potem s svojo eksplozivnostjo zaključi zadeve. Če bo kdo kdaj podrl vse te Messijeve rekorde, bo to zagotovo druga velika zvezda, Killyan Mbappe, ki tako kot celotna francoska ekipa igra precej lepše in lahkotnejše kot pred 4 leti v Katarju. Vse se vrti okrog ključne naveze Olysse - Dembele - Mbappe in vsaj meni se v tem trenutku kaže Francija kot najpotentnejša ekipa in prvi favorit za naslov prvaka.
Prvič bomo gledali dvoboje šestnajstine finala in tukaj najbolj izstopajo tri tekme: Brazilija - Japonska, Nizozemska - Maroko in Portugalska - Hrvaška. Brazilija je bila pred prvenstvom ena največjih neznank. Kakovost posameznikov ni bila nikoli vprašljiva, precej več dvomov pa je bilo o tem, ali lahko Carlo Ancelotti v nekaj mesecih ustvari ekipo, ki bo sposobna osvojiti svetovni naslov. Prva opazna sprememba je organizacija igre brez žoge, prej je Brazilija pogosto igrala zelo odprto, Ancelotti pa je to skoraj popolnoma odpravil. Ko Brazilija izgubi žogo, se takoj postavi v srednji obrambni blok, namesto kaotičnega lovljenja nasprotnika zapirajo sredino in silijo tekmeca na boke, po odvzeti žogi pa sledi bliskovita tranzicija. Ancelotti je zadel s Cunho in potem je tu Vinicius, ki zadeve zaključuje, v igri ena na ena je trenutno zagotovo prvi napadalec sveta. Toda Japonci bi znali biti kar trd oreh, so odlično organizirani in tudi oni imajo hitro tranzicijo. Nizozemci so jim dvakrat povedli in dvakrat so se Japonci vrnili, nato so se poigrali s Tunizijo, v zadnji tekmi so proti Švedom potrebovali remi in tako so se tudi postavili, v čvrst obrambni blok, Isak in Gyokeres se tako rekoč nista sestala z žogo. Podobno se bodo postavili tudi proti Brazilcem, ampak Vinicius je vendarle boljši od obeh Švedov in tudi brazilska sredina je boljša.
Druga zanimiva tekma bo med Nizozemci in odličnimi Maročani, ki so v prvih dvajsetih minutah popolnoma nadigrali Brazilce in so pravzaprav le po smoli vodili zgolj z 1:0. Maroko je še nadgradil svoje predstave izpred štirih let; če so v Katarju zvečine igrali bunker, se zdaj z nasprotniki spuščajo v odprto nadigravanje. Dodana vrednost sta izjemni napadalni vezist Reala Brahim Diaz in hitri centerfor PSV-ja Saibari. Po drugi strani pa Nizozemci delujejo močno, igrajo na rutino, Ronald Koeman je sestavil ekipo, ki deluje izredno uravnoteženo. Nizozemska morda ni najbolj atraktivna reprezentanca prvenstva, je pa ena taktično najbolj dovršenih. Na čelu obrambe je seveda Van Dijk, ključni igralec pa je Gakpo, ki se spušča med nasprotnikove branilce in ustvarja prostor za Brobbeya, sicer nekoliko manj znanega napadalca Sunderlanda (letos sedmouvrščena ekipa Premiershipa), ki pa je produkt slovite Ajaxove šole in je svojo reprezentančno kariero začel z dvema naslovoma evropskega U-17 prvaka v letih 2018 in 2019, ko je bil tudi prvi strelec prvenstva. Po vseh tistih davnih tragedijah finalnih porazov so Nizozemci zdaj spet tu, skoraj neverjetno zveni podatek, da so tekmo SP po rednem delu nazadnje izgubili davnega 2006 (res pa se na SP 2018 sploh niso uvrstili). Ali lahko torej tokrat, ko niso med največjimi favoriti, gredo do konca? Morda, ampak najprej bo treba »preživeti« Maroko.
Seveda moram na koncu omeniti še tretji veliki derbi šestnajstine finala, tekmo med Hrvaško in Portugalsko. Igrala se bo v »kockastem« Torontu, tisto malo kart, kolikor jih je še bilo na voljo, je v hipu pošlo, vsi želijo videti zadnji reprezentančni nastop ene od dveh nogometnih legend - Modrića ali Ronalda. Ne eni ne drugi v skupini niso ravno blesteli, Portugalci so se mučili in samo remizirali s Kongom ter izgubili s Kolumbijo, Hrvati so doživeli mrk proti Angliji in odigrali negledljivo tekmo s Panamo. Že nekaj časa se zdi, da je Ronaldo pravzaprav cokla portugalske igre, vsi gledajo kje stoji, vsi ga iščejo, vse gre na njega in vsa igra je podrejena njemu. Toda Portugalci so lahko še kako nevarni, imajo tisto hitro kombinatoriko in tranzicijo ter preizkušen, kompakten sistem v katerem že dolgo igrajo skupaj; zato so seveda favoriti. Poleg tradicije, ki pravi, da Portugalske na uradni tekmi še ni nikoli premagala, je glavna težava Hrvaške njena zelo porozna obramba. Dovolj zgovoren je že podatek, da je na prejšnjih dveh SP Hrvaška v skupinskem delu prejela samo po en zadetek, tukaj pa jih je kasirala že kar pet. Vzrok temu je predvsem poškodba in posledično popolna nepripravljenost najdražjega branilca sveta Gvardiola, ki ni niti senca svojih bleščečih iger izpred štirih let. Ampak pri Vatrenih človek nikoli ne ve, po navadi zaigrajo najbolje ravno proti favoriziranim reprezentancam, nenazadnje so edini, ki so na SP že premagali vse štiri članice velike četvorke svetovnega nogometa (BRA, ARG, GER, ITA). Je pa tu še nekaj, tisti hrvaški X-faktor, tisti duh povezanosti, vere in domovinske pripadnosti, ki jo Hrvati tako radi poudarjajo; tole je povedal Nikola Vlašić, strelec zmagovitega gola na tekmi proti Gani: »Držimo se zajedno, molimo zajedno i Bog nam je jako važan u životu. Mislim da se to vidi i da smo prava obitelj.« Ajmo, Vatreni!
RSS Feed
