RAZPAD JUGOSLAVIJE

SLOVENIJA
HRVAŠKA
BIH
SRBIJA
KOSOVO
MAKEDONIJA

Potem ko so propadli vsi pogovori z jugoslovansko vlado v Beogradu o spremembi ustave, je Slovenija, 25. junija 1991, razglasila samostojnost. Vlada v Beogradu, ki je bila pod močnim vplivom vojske in srbskega nacionalizma, je na razglasitev samostojnosti Slovenije , reagirala zelo ostro. Na mejne prehode z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so poslali vojsko. Namen vojske je bil odrezati Slovenijo od zunanjega sveta ter z silo preprečiti njeno razdružitev od Jugoslavije. Prvi tanki JLA so se na slovenskih cestah pojavili še isti dan po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti. Naslednji dan, 26. junija, pa se je pokazala vsa razsežnost agresije vojske. JLA je imela v Sloveniji okoli 22.300 dobro opremljenih in oboroženih vojakov s podporo letalstva, nasproti njih pa je stalo 35.000 slabo oboroženih in opremljenih pripadnikov slovenske teritorialne obrambe (TO) in 10.000 rezervnih pripadnikov takratne slovenske milice. V prvih dneh agresije so enote JLA zasedle večino mejnih prehodov z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Oklepno mehanizirana enota iz Vrhnike pa je zasedla letališče Brnik. Hkrati so iz smeri Hrvaške proti Ljubljani in mejnim prehodom začele prodirati oklepne kolone. Njihovo napredovanje je bilo zaradi cestnih barikad kmalu ustavljeno. Enote so ostale obkoljene daleč od svojih vojašnic. Pri preboju barikad je prišlo do ostrih spopadov z TO, v katerih so padle prve žrtve. JLA je poizkušala nekatere svoje enote rešiti z helikopterskimi desanti, ki pa so se prav tako ponesrečili. Pri tem sta bila sestreljena tudi dva helikopterja. Ker je TO kronično primanjkovalo orožja in opreme, so bila napadena in zavzeta številna vojaška skladišča. Jugoslovanska vojska pa ni ostala odrezana samo na terenu, ampak tudi v svojih lastnih vojašnicah. Izklopljena jim je bila voda in elektrika, zato je morála med vojaki, večinoma naborniki, začela hitro upadati. Mnogi so dezertirali. Ker tankovske enote niso dosegle svojega cilja, je vojska na pomoč poslala letalstvo, katero je raketiralo radijske oddajnike, cestne barikade, letališče Brnik in ne zelo ogroženo Termo elektrarno Šoštanj. Napadi so bili le deloma uspešni, stanje v armadi pa se je iz ure v uro slabšalo. Vsi poizkusi preboja iz smeri Hrvaške so zaradi močnega odpora teritorialcev propadli, večina mejnih prehodov na zunanjih mejah pa je padla v roke TO. Armadi, ki je bila obkoljena v svojih vojašnicah in tako izolirana od zunanjega sveta, ni preostalo drugega kot da sprejme premirje, ki ji je bilo ponujeno. V naslednjih dneh so se enote začele vračati v svoje vojašnice, pogajanja pa so bila prepuščena politikom. Na Brionih je bilo sklenjeno trajno premirje, določen pa je bil tudi trimesečni rok v katerem se mora JLA umakniti iz Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v noči iz 25. na 26. oktober 1991.

Hrvaška je svojo samostojnost razglasila istočasno s Slovenijo, nanjo pa je bila precej slabše pripravljena kot njena severna soseda. Na Hrvaškem je živelo veliko Srbov, ki so ostro nasprotovali odcepitvi in so začeli sami, ob izdatni podpori Srbije, organizirati oborožen odpor. Kot velik problem se je izkazala tudi oborožitev hrvaške teritorialne obrambe, ki jo je JLA v mesecih pred vojno skoraj popolnoma razorožila, poleg tega pa so bile enote JLA po dogodkih v Sloveniji že bolje pripravljene na vojaško posredovanje. Podobno kot v Sloveniji, je tudi na Hrvaškem armada ostala ujeta v vojašnicah, vendar ne za dolgo. Iz njih se je poizkušala prebiti s silo in pri tem je bilo veliko žrtev na obeh straneh. Zaradi razpada države so začeli armado množično zapuščati Makedonci in Albanci, tako so jo večinoma sestavljali le še Srbi, s čimer se je enotnost le-te povečala. Da bi armada zavarovala ostanke srbske Jugoslavije in srbsko prebivalstvo na hrvaškem, je v Dalmaciji in na meji z Bosno in Srbijo začela z serijo ofenziv. Ofenzive so zaznamovali obsežni in krvavi spopadi za: Dubrovnik, Gospić, Šibenik, Zadar, Karlovec, Sisak, Slavonski Brod, Osijek, Vinkovce in Vukovar. Najbolj dramatično je postalo obleganje Vukovarja, ki je 18. novembra 1991, po 87 dneh obleganja, padel v srbske roke. Po končanem obleganju pa so srbske paravojaške enote v mestu in njegovi okolici izvajale vojne zločine nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki. Proti koncu leta 1991 se je po začetnem šoku moč hrvaške vojske izredno povečala, zato je ta začela prehajati v ofenzivo, s katero je osvobodila velik del zasedenega ozemlja, dosežki pa so bili vidni tudi v zunanjepolitičnem dogajanju, saj so Hrvaško kot samostojno državo priznale številne evropske države. Ob podpori tretjih držav so se začela prva mirovna pogajanja, ki pa niso prinesla trajnega miru, zato so se boji nadaljevali z vso silovitostjo. Decembra so Srbi v obmejnem pasu razglasili Srbsko republiko Krajino, ki pa je razen Srbije ni priznala nobena druga država. Zaradi krvavih spopadov v Slavoniji in Dalmaciji ter priznanja Hrvaške kot samostojne in neodvisne države, je JLA izgubila legitimnost po vojaškem posredovanju, zato ji ni preostalo drugega, kot da je na zahtevo Združenih narodov 2. januarja 1992 podpisala premirje in se zavezala, da se umakne v Bosno in Hercegovino (BIH), kjer je še istega leta izbruhnil nov krvav konflikt. Izpraznjene položaje JLA so zasedli vojaki Republike Srbske Krajine, ki premirja niso spoštovali, zato so Združeni narodi na nemirna območja poslali enote UNPROFORJA, da bi ločile sprte strani. Preostanek leta 1992 so zaznamovali manjši spopadi, ki pa niso prinesli bistvenega napredka ne na eni ne na drugi strani. Leto 1993 sta zaznamovali dve veliki hrvaški ofenzivi; Operacija Maslenica in Operacija Medački žep. Namen operacije Maslenica je bil osvoboditi območje okoli Maslenice in strateško pomemben most, ki je Zadar povezoval z Zagrebom. Operacija se je začela 22. januarja in je Srbe popolnoma presenetila. Po kratkem boju je hrvaška vojska ob podpori letalstva in mornarice prebila srbske obrambne položaje in zasedla strateško pomembne položaje okoli Zadra. V strahu, da bi Hrvati zasedli vso Srbsko Krajino so Srbi napadli skladišča orožja, ki jih je varoval UNPROFOR in se začeli bolj učinkovito upirati. Operacija je bila zaradi vedno večjih izgub v začetku februarja ustavljena. Razmere na tem bojišču, razen topniških obstreljevanj in manjših spopadov, so do maja 1995 ostale nespremenjene. V začetku septembra 1993 je bila v okolici Gospića sprožena nova ofenziva, s katero so Hrvati želeli preprečiti nenehno topniško obstreljevanje Gospića (Operacija Medački žep). Ofenziva je uspela, pri tem pa so hrvaške sile pod vodstvom Mirka Noraca in ostalih poveljujočih zagrešile številne vojne zločine nad srbskim prebivalstvom. Po ofenzivi se je hrvaška vojska umaknila, njihove položaje pa so zasedle sile UNPROFOR-ja. Med letoma 1992 in 1994 so bili Hrvati posredno vpleteni v še en konflikt, ki je potekal v BIH med tamkaj živečimi Hrvati in Bošnjaki. Spopadi so se končali februarja 1994 s podpisom premirja v Washingtonu, marca istega leta pa sta Hrvaška ter BIH sklenili zavezništvo v boju proti skupnemu sovražniku, vojski Republike Srbske in vojski Republike Srbske Krajine. To zavezništvo je hrvaški vojski omogočalo, da je lahko začela izvajati vojaške operacije v BIH. Najbolj odmevni sta bili operacija Zima 94 in Cincar kjer sta hrvaška in bošnjaška vojska združili sile v boju proti združenima srbskima vojskama v oklici Kupresa, Dinare in Livna s čimer so želeli deloma obkoliti Knin in omejiti obleganje Bihaća, ki je potekalo že od junija 1992. Medtem se je obleganje tega mesta nadaljevalo z vso silovitostjo. Razmere so se nekoliko umirile šele, ko je Varnostni svet Združenih narodov odobril vojaško posredovanje zveze NATO. Zadnje leto vojne, 1995, sta zaznamovali dve veliki hrvaški ofenzivi: Operacija Blisk in Operacija Nevihta. S prvo je hrvaška vojska osvobodila velik del ozemlja okoli Okučanov v Slavoniji, hkrati pa je bila ta operacija nekakšen uvod v precej bolj obsežno Operacijo Nevihta. Ta se je začela 4. avgusta 1995, v njej je sodelovalo 200.000 hrvaških vojakov, 350 tankov in 200 topov; nasproti njih pa je stala vojska Srbske republike Krajine s 40.000 vojaki 250 tanki in 250 topovi. Operacija, za katero pravijo, da je potekala po priročniku za bojevanje, je srbsko vojsko popolnoma presenetila, tako da je hrvaška vojska že prvi dan ofenzive prebila srbsko obrambno linijo in obkolila posamezne srbske enote ter tako hitro napredovala v notranjost Srbske republike Krajine. Šestega avgusta je bil osvobojen Knin, dva dni pozneje pa so bile, zaradi popolne hrvaške zmage in premirja, ustavljene vse vojaške operacije. Srbska vojska se je predala 9. avgusta, v tem času je v Srbijo in BIH pobegnilo okoli 150.000 Srbov. Mnogi, ki so ostali na svojih domovih, pa so postali žrtve vojnih zločinov. Vojna na Hrvaškem se je zaključila po podpisu Erdutskega in Daytonskega sporazuma, novembra 1995.

Po odcepitvi Slovenije in Hrvaške, so začeli o samostojnosti resneje razmišljati tudi v BIH, zato so v ta namen pripravili referendum, na katerem se je večina prebivalcev izrekla za neodvisnost od Jugoslavije. Pri tem pa so se pojavile težave. BIH je bila multietnična republika, saj je poleg bošnjaškega prebivalstva (43%) tam živelo tudi veliko Srbov (31%) in Hrvatov (17%), ki se z razglasitvijo samostojne in neodvisne BIH niso strinjali, zato so tako Srbi kot tudi Hrvati razglasili svojo državo: Republiko Srbsko in hrvaško republiko Herceg-Bosno. Bosna in Hercegovina je svojo samostojnost in neodvisnost razglasila 1. marca 1992. Po predhodnem dogovoru se je JLA iz te republike umaknila bolj ali manj mirno, pri tem pa je večino težke oborožitve predala vojski Republike Srbske in srbskim paravojaškim skupinam. Te enote niso izgubljale časa in so hitro zavzele območja z večinskim srbskim prebivalstvom, nato pa so se usmerili še na območja z manjšinskim srbskim prebivalstvom. Pri tem so se začeli pojavljati prvi vojni zločini, ki so jih tekom vojne izvajale vse tri v vojno vpletene strani. Leto 1992 je bilo za bošnjaško vojsko težavno. Bili so slabo opremljeni in oboroženi. Poleg tega so se morali boriti na dveh frontah hkrati, proti vojski Republike Srbske in proti hrvaški vojski samooklicane Herceg-Bosne. Ker je bila država z vseh strani obkrožena s sovražnikom, jo je reševala le lastna industrija in kmetijstvo, ki pa nista mogla slediti potrebam prebivalstva in vojske, zato se je začelo pojavljati vsesplošno pomanjkanje in lakota. To je najbolj prišlo do izraza v Sarajevu, mestu ki je od začetka vojne pa vse do leta 1995 ostalo razdeljeno in obkoljeno z vojsko bosanskih Srbov. Večinski bošnjaški del mesta je bil obkoljen, medtem ko je manjši srbski del mesta bil povezan z ozemlji pod kontrolo srbske vojske. Iz bošnjaškega dela mesta ali v mesto samo, se je dalo priti le po dveh poteh: preko sarajevskega letališča, ki ga je nadzoroval UNPROFOR ali pa preko podzemnega rova pod letališčem. Bošnjaški del mesta so že kmalu po izbruhu vojne obkolile srbske enote in ga začele neusmiljeno obstreljevati. Istočasno so bošnjaške enote obstreljevale z zunanje strani obroča dele mesta z srbskim prebivalstvom. Na obeh straneh so bili dejavni tudi ostrostrelci, ki so streljali na vse kar se je premikalo po mestnih ulicah. Prizaneseno ni bilo niti ženskam in otrokom. Med skoraj štiriletnimi boji je v mestu umrlo okoli 15.000 ljudi, ogromna je bila tudi gospodarska škoda, saj je v mestu bilo veliko stavb poškodovanih ali uničenih. Poleg Sarajeva, je do konca vojne ostalo oblegano tudi mesto Bihać. Mesto je bilo pod zaščito UNPROFOR-ja, tekom vojne so ga oblegale kar tri vojske: vojska Republike Srbske, vojska Srbske republike Krajine in vojska Avtonomne republike Zahodne Bosne. Sredi leta 1993 si je bošnjaška vojska že nekoliko opomogla in se okrepila od začetnega šoka, zato je počasi prehajala v ofenzivo. To leto so predvsem zaznamovali boji s Hrvati v osrednji Bosni in v Hercegovini. Izjemno odmevni so bili ulični boji za strateško pomembna mesta, kot so Vitez, Novi Travnik, Gornji Vakuf in Mostar. Boji za Mostar so se začeli že junija 1992. Najprej je mesto obstreljevala JLA, po njenem umiku pa so položaje zasedli Hrvati. Ti so tekom vojne prevzeli zahodni del Mostarja in njegovo okolico, vzhodni del je ostal v bošnjaških rokah. Da bi Bošnjaki prekinili obleganje mesta, so septembra sprožili Operacijo Neretva 93, ki pa je bila kmalu zatem prekinjena zaradi poročil o vojnih zločinih nad ujetniki in civilnim prebivalstvom. Da bi UNPROFOR zaščitil civilno prebivalstvo je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 824 s katero je: Sarajevo, Goražde, Srebrenico, Tuzlo, Žepo in Bihać razglasil za varna območja pod nadzorom Združenih narodov. Pomlad 1994 je za BIH prinesla veliko olajšanje, saj je bilo med hrvaško Herceg-Bosno in muslimanskim delom Bosne, sklenjeno trajno premirje kateremu je nato sledilo še vojaško zavezništvo s Hrvaško. Državi sta tako proti skupnemu sovražniku (Srbom) začeli izvajati usklajene vojaške operacije, ki so v kratkem času prinesle preobrat na bojišču. Preobrat v vojni je povzročila tudi granata, ki je 5. februarja 1994 na tržnici v Sarajevu ubila 68 in ranila 144 ljudi. Svetovna javnost je bila nad dogodkom zgrožena. Čeprav preiskave niso ugotovile, katera stran je granato izstrelila, je javnost zahtevala vojaško posredovanje mirovnih sil. Varnostni svet OZN je zahteval umik vsega težkega orožja okoli mesta. Čeprav je bila celotna vojna v BIH izredno krvava, je bilo leto 1995 še toliko bolj. Leto so zaznamovale številne ofenzive, ki so naznanjale konec vojne. Julija je vojska Republike Srbske zasedla Srebrenico, ki je bila pod zaščito Združenih narodov. Od 8.000 muslimanskih vojakov in civilistov jih je srbska vojska umorila okoli polovico, druga polovica pa je padla med boji v poskusih preboja proti Tuzli. Svetovna javnost je bila nad dogajanjem zgrožena, zato je NATO krepil število letalskih napadov na srbske položaje. Konec julija sta združeni vojski Hrvaške in BIH sprožili Operacijo Poletje 95, kateri je nato avgusta sledila še Operacija Nevihta. Ta operacija je predstavljala preobrat v vojni, saj je bila vojska Srbske Krajine med spopadi poražena. Operaciji Nevihta je sledilo še več manjših spopadov, dokler ni bil 21. novembra 1995 v Daytonu podpisan mirovni sporazum, ki je končal vojno v BIH in na Hrvaškem.

V enem letu po Titovi smrti so se začele kazati prve razpoke, ko se je spomladi 1981, ko se je 11. marca, 26. marca in 31. marca do 2. aprila stopnjevala serija vse večjih protestov iz kampusa Univerze v Prištini razširila na ulicah več mest na Kosovu, ki zahtevajo nadgradnjo avtonomne regije v status polnopravne republike – te proteste je policija nasilno zatrla s številnimi smrtnimi žrtvami in razglasila izredne razmere. Srbsko zaskrbljenost glede ravnanja s srbskimi manjšinami v drugih republikah in zlasti na Kosovu je še zaostril Memorandum SANU, ki ga je pripravila Srbska akademija znanosti in umetnosti, septembra 1986 pa so objavile Večernje novosti, v katerem so trdile, da Srbi trpijo zaradi genocida, večine kosovskih Albancev. Slobodan Milošević je postal najmočnejši politik v Srbiji 25. septembra 1987, ko je med televizijskim 8. zasedanjem Zveze komunistov Srbije premagal in ponižal svojega nekdanjega mentorja srbskega predsednika Ivana Stamboliča. Milošević je vodil Srbijo od svojega položaja predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije do 8. maja 1989, ko je prevzel predsedstvo Srbije. Miloševićevi podporniki so v tako imenovani Antibirokratski revoluciji pridobili nadzor nad tremi drugimi sestavnimi deli Jugoslavije, Vojvodino 6. oktobra 1988, Kosovom 17. novembra 1988 in Črno goro 11. januarja 1989. 25. novembra 1988 je jugoslovanska Narodna skupščina odobrila Srbija ima pravico do spremembe ustave. Marca 1989 je bilo to storjeno, s čimer je bila odvzeta avtonomija Vojvodini in Kosovu, kar je povzročilo velike nemire na Kosovu. 28. junija 1989 je Slobodan Milošević izrekel tako imenovani govor na Gazimestanu, ki je bil osrednji del celodnevnega dogodka, ki se ga je udeležil približno milijon Srbov, ob 600. obletnici srbskega poraza v bitki na Kosovu s strani Otomanskega cesarstva. V tem govoru so Miloševićevo sklicevanje na možnost »oboroženih bojev« v prihodnosti srbskega nacionalnega razvoja mnogi videli kot napovedovanje razpada Jugoslavije in prelivanja krvi v jugoslovanskih vojnah. Zveza komunistov Jugoslavije je 23. januarja 1990 na svojem 14. kongresu glasovala za odpravo svojega monopola nad politično oblastjo, vendar je isti dan dejansko prenehala obstajati kot nacionalna stranka, ko je Zveza komunistov Slovenije izstopila, potem ko je Slobodan Milošević blokiral vse njihove reformiste. 27. julija 1990 je Milošević združil Zvezo komunistov Srbije z več manjšimi strankami komunističnih front, da je ustanovil Socialistično stranko Srbije. Izdelana je bila nova ustava, ki je začela veljati 28. septembra 1990, s katero je enostrankarska Socialistična republika Srbija preoblikovana v večstrankarsko Republiko Srbijo Prve večstrankarske volitve so bile izvedene 9. in 23. decembra 1990 in l. kar je postalo vzorec naslednjih nekaj volitev, je zmagala Socialistična partija Srbije, saj je Milošević ohranil trden nadzor nad državnimi mediji, opozicijske stranke pa so imele le malo dostopa. 9. marca 1991 se je množični shod na ulicah Beograda spremenil v nemire s hudimi spopadi med protestniki in policijo. Organiziralo ga je Srbsko gibanje obnove (SPO) pod vodstvom Vuke Draškovića. V nasilju, ki je sledilo, sta umrli dve osebi. Socialistična federativna republika Jugoslavija je leta 1992 razpadla v nizu vojn po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške 25. junija 1991 ter Bosne in Hercegovine 5. marca 1992. Makedonija je federacijo mirno zapustila 25. septembra 1991. Jugoslovanska ljudska armada (JNA) je poskušala in ni uspela preprečiti odcepitve Slovenije v desetdnevni vojni, ki je trajala od 26. junija do 6. julija 1991 in se je popolnoma umaknila do 26. oktobra 1991. JNA je poskušala in ni uspela preprečiti odcepitve Hrvaške v prvi fazi hrvaško osamosvojitvene vojne od 27. junija 1991 do premirja januarja 1992, vendar je hrvaški srbski manjšini uspešno omogočil ustanovitev Republike Srbske krajine, ki je iskala podporo v Srbiji. Največja bitka te vojne je bilo obleganje Vukovarja. Po začetku vojne v Bosni 1. aprila 1992 je JNA maja 1992 uradno umaknila vse svoje sile iz Hrvaške in Bosne ter je uradno razpadla 20. maja 1992 – njene preostale sile je prevzela nova Zvezna republika Jugoslavija, ki je bila leta 2003 je bila rekonstituirana kot politična unija, imenovana Državna skupnost Srbije in Črne gore (SCG). Po juniju 1999 je Kosovo postalo protektorat Združenih narodov v okviru misije ZN na Kosovu (UNMIK) s sedežem v Prištini. Od začetka leta 2001 UNMIK sodeluje s predstavniki srbske in sindikalne vlade, da bi ponovno vzpostavil stabilne odnose v regiji. Novembra 2001 je bila izvoljena nova skupščina pokrajine, ki je oblikovala vlado in februarja 2002 izbrala predsednika. Spomladi 2002 je UNMIK objavil svoj načrt za repatriacijo etničnih srbskih notranje razseljenih oseb (IDP). Čeprav jo je Milošević v zadnjih letih njegove vladavine ogrožal, so se prizadevanja Črne gore za demokratizacijo nadaljevala. Januarja 1998 je Milo Đukanović postal predsednik Črne gore po ostro spornih volitvah novembra 1997, ki so jih mednarodni opazovalci razglasili za svobodne in poštene.[24] Njegova koalicija je sledila majskim parlamentarnim volitvam. Ko je prestal Miloševićevo kampanjo za spodkopavanje svoje vlade, se je Đukanović trudil uravnotežiti prooodvisniško držo svoje koalicije s spremenjenim domačim in mednarodnim okoljem na Balkanu po 5. oktobru. Decembra 2002 je Đukanović odstopil s položaja predsednika in bil imenovan za predsednika vlade. Novi predsednik Črne gore je postal Filip Vujanović. Pred 5. oktobrom je Milošević še naprej prevladoval v organih vlade Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ), kljub naraščanju opozicije. In čeprav njegova politična stranka, Socialistična partija Srbije (SPS) (v volilnem kartelu z Jugoslovansko združeno levico Mirjane Marković), ni imela večine niti v zveznem niti v srbskem parlamentu, je prevladovala v vladnih koalicijah in imela vse ključne upravna delovna mesta. Bistven element Miloševićevega prevzema oblasti je bil njegov nadzor nad srbsko policijo, močno oboroženo silo z okoli 100.000, ki je bila odgovorna za notranjo varnost in je resno hudo kršila človekove pravice. Rutinske zvezne volitve septembra 2000 so povzročile, da je Koštunica prejel manj kot večino, kar je zahtevalo drugi krog. Ulični protesti in shodi so takoj napolnili mesta po državi, ko so se Srbi zbrali okoli Vojislava Koštunice, nedavno ustanovljenega kandidata Demokratične opozicije Srbije (DOS, široka koalicija protimiloševićevskih strank) za predsednika ZRJ. Razširjen je bil strah, da bo drugi krog odpovedan zaradi tujega vmešavanja v volitve. Kriki o goljufijah in pozivi k Miloševićevi odstranitvi so odmevali po mestnih trgih od Subotice do Niša. 5. oktobra 2000 je bil Slobodan Milošević po večdnevnih množičnih protestih po vsej Srbiji prisiljen priznati svoj odstop. Novemu predsedniku ZRJ Vojislavu Koštunici se je na vrhu domače srbske politične scene kmalu pridružil Zoran Đinđić iz Demokratske stranke (DS), ki je bil na decembrskih republiških volitvah izvoljen za predsednika vlade Srbije na čelu liste DOS. Po začetnem obdobju medenih tednov po 5. oktobru sta se DSS in preostali del DOS, ki sta ga vodila Đinđić in njegova DS, znašla vse bolj v nasprotju glede narave in hitrosti reformnih programov vlade. Čeprav so bila začetna reformna prizadevanja zelo uspešna, zlasti v gospodarskem in fiskalnem sektorju, sta bila do sredine leta 2002 nacionalist Koštunica in pragmatični Đinđić odkrito sprta. Koštuničina stranka, ki se je neformalno umaknila iz vseh organov odločanja DOS, je agitirala za predčasne volitve v srbski parlament, da bi Đinđića izrinila s prizorišča. Po začetni evforiji ob zamenjavi Miloševićevega avtokratskega režima je srbsko prebivalstvo kot odziv na to politično manevriranje do sredine leta 2002 zdrsnilo v apatijo in razočaranje nad svojimi vodilnimi politiki. Ta politični zastoj se je nadaljeval večji del leta 2002, reformne pobude pa so zastale. Februarja 2003 sta obe republiki končno ratificirali ustavno listino, parlament ZRJ in ime države pa sta bila spremenjena iz Zvezne republike Jugoslavije v Srbijo in Črno goro. V skladu z novo ustavno listino je večina zveznih funkcij in oblasti prešla na republiško raven. Funkcija predsednika ZR Jugoslavije, ki jo je opravljal Vojislav Koštunica, je prenehala obstajati, ko je bil Svetozar Marović izvoljen za predsednika Srbije in Črne gore. 12. marca 2003 je bil umorjen srbski premier Zoran Đinđić. Novoustanovljena sindikalna vlada Srbije in Črne gore se je hitro odzvala z razglasitvijo izrednih razmer in zatiranjem organiziranega kriminala brez primere, zaradi česar je bilo aretiranih več kot 4000 ljudi. V Republiki Srbiji so bile 28. decembra 2003 potekale parlamentarne volitve. Srbija je bila v stanju politične krize od strmoglavljenja komunističnega vladarja Slobodana Miloševića leta 2001. Reformatorji, ki jih vodi nekdanji jugoslovanski predsednik Vojislav Koštunica, niso mogli pridobiti nadzora nad srbskim predsedstvom, ker tri zaporedne predsedniške volitve niso prinesle zahtevane 50-odstotne udeležbe. Atentat na reformiranega premierja Zorana Đinđića marca 2003 je bil velik korak nazaj. Kljub velikemu porastu podpore radikalom so štiri proreformske stranke (Koštuničina Demokratska stranka Srbije, Demokratska stranka pokojnega premierja Đinđića, ki jo zdaj vodi Boris Tadić, in skupina liberalnih ekonomistov G17 Plus pod vodstvom Miroljuba Labusa, plus SPO-NS) je dobil 49,8 % glasov v primerjavi s 34,8 % za dve protizahodni stranki, radikali Vojislava Šešlja in socialisti Miloševića, in osvojil 146 poslanskih mest proti 104. Na predsedniških volitvah leta 2004 je Boris Tadić, kandidat Demokratske stranke, zmagal nad Tomislavom Nikolićem iz Srbske radikalne stranke, s čimer je zapečatil prihodnjo reformno in integracijsko pot Srbije v EU.

ČRNA GORA
Od leta 1996 je Črna gora začela prekinjati gospodarske vezi s Srbijo, saj je oblikovala novo gospodarsko politiko in za svojo valuto sprejela nemško marko. Naslednje vlade Črne gore so izvajale politiko za neodvisnost, politične napetosti s Srbijo pa so kljub političnim spremembam v Beogradu višale. Tudi separatistične albanske paravojaške skupine so leta 1998 začele stalno stopnjevanje nasilja. Vprašanje, ali bo Zvezna jugoslovanska država še naprej obstajala, je postalo zelo resno vprašanje za vlado. Po glasovanju Črne gore za popolno neodvisnost na referendumu 21. maja 2006 (55,4 % da, 44,6 % ne) je Črna gora 3. junija 2006 razglasila neodvisnost.

Tako kot drugje po Jugoslaviji, je na Kosovu začelo vreti že leta, oziroma že desetletja pred razpadom Jugoslavije. Nezadovoljstvo ljudi se je pojavilo tudi na začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja s prihodom gospodarske krize in političnimi spremembami, ki jih je povzročila smrt predsednika Jugoslavije Tita. Leta 1981 so Albanci na Kosovu zahtevali svojo republiko, s katero bi dobili več pravic. Protesti so bili bolj ali manj na silo zatrti. V drugi polovici osemdesetih let so se razmere na Kosovu zaradi srbskega nacionalizma znova poslabšale, zato sta morali posredovati policija in vojska. V začetku devetdesetih let, po izbruhu vojne v Sloveniji in na Hrvaškem, so bile razmere na Kosovu bolj ali manj mirne, čeprav je Srbija Albancem drastično zmanjšala državljanske pravice (odpuščanje delavcev albanskega rodu, prepoved albanskega jezika, ukinjanje šol, večina podjetji je postala državna last, ...). Albanci so se na to odzvali z ustanovitvijo vzporednih državnih institucij, ni jim pa uspelo odpraviti brezposelnosti, ki se je dvignila na neverjetnih 80%. Zaradi vsesplošnega nezadovoljstva je bil septembra 1991 izpeljan referendum o odcepitvi, ki ga je podprlo kar 90% Albancev, vendar se ni zgodilo nič, saj je Srbija referendum razglasila za neveljavnega. Istega leta je bila ustanovljena tudi OVK (Osvobodilna vojska Kosova), ki je zaradi napadov na Srbe in državne institucije kmalu pristala na seznamu terorističnih organizacij. Prvi spopadi v tej nemirni pokrajini so se zgodili v začetku leta 1996, potem ko so albanski politiki izgubili vsakršno upanje, da bi spor rešili po politični poti. Napadi do takrat malo znane OVK na srbske varnostne sile in institucije, so v kratkem povzročili spiralo nasilja, ki mu ni bilo videti konca. Stvari so se še dodatno poslabšale zaradi kriznih razmer v sosednji Albaniji. Srbska policija in varnostne sile so na vsako agresijo OVK odgovorile z še večjo agresijo, kar je imelo za posledico veliko civilnih žrtev. Ker se je zdelo, da se bo regija ponovno pogreznila v vojno, so Združeni narodi in ZDA zahtevali takojšnjo prekinitev ognja. Do tega ni prišlo, so pa ob pomoči Rusije dosegli, da so na Kosovo prišli mednarodni opazovalci. Ti niso mogli kaj dosti pomagati, saj so se spopadi leta 1998 še bolj razširili in so po novem potekali v okolici vseh strateško pomembnih poti in mest. Spopadi so iz domov pregnali več kot 250.000 Albancev, ki so se povečini zatekli v Albanijo in Makedonijo. Ker se stvari niso umirile, je Varnostni svet Združenih narodov, konec septembra 1998 sprejel resolucijo, ki je predvidela zračne napade Natovih letal na srbske položaje in strateške cilje. Zastraševanje je uspelo, saj je bilo oktobra istega leta podpisano premirje, ki pa tudi ni zdržalo dolgo. Januarja in februarja 1999 se je nasilje ponovno začelo stopnjevati, vse pogostejši so postali uboji, ki so nato vodili do večjih spopadov in posameznih bombnih napadov. Sprti strani sta mir, pod pritiskom drugih držav, zopet poizkušali doseči z mirovnimi pogajanji, ki pa niso obrodila nobenega sadu, saj so se pogoji za obe strani zdeli preveč radikalni in zato nesprejemljivi. Dvaindvajsetega marca 1999 so Kosovo začeli zapuščati zunanji opazovalci, kar je bil za Srbe znak, da se nekaj pripravlja. Po preostanku Jugoslavije (Srbija z Vojvodino, Kosovo, Črna gora) tako imenovane ZRJ, je bil sprožen preplah in izvedena popolna mobilizacija vojske. Dan pozneje je Richard Holdbrook javnost obvestil, da so mirovna pogajanja propadla in s tem so reševanje konflikta prepustili NATO-vim silam. Naslednji dan, 24. marca 1999 ob 19:00 so Natova letala začela z bombardiranjem vojaških objektov (takrat še) jugoslovanske vojske. Med marcem in junijem so Natova letala opravila več kot 38.000 bojnih nalog nad Srbijo, Črno goro in Kosovo. Sprva so bili cilji letalskih napadov vojaški objekti (vojašnice, skladišča orožja, vojaška letališča, ...), protiletalska obramba in srbski obrambni položaji. Kasneje, ko so uvideli da bombardiranja nimajo zaželenega učinka, pa so prešli še na t.i. objekte za večnamensko uporabo: mostove, železnico, ceste, RTV oddajnike, energetske objekte, ... Aprila je postalo jasno, da bombardiranja niso spravila Srbe na kolena, saj so postali še bolj enotni, politična moč Miloševića pa se je še povečala. Poleg tega je naraščala tudi kolateralna škoda (bomba na kitajsko veleposlaništvo in na konvoj albanskih beguncev ...). Zato so v NATU razmišljali tudi o kopenski operaciji, ki bi jo bilo treba izvesti še pred zimo, ko so ceste iz Albanije in Makedonije še prevozne. Ko je kazalo, da se bo konflikt sprevrgel v resen spopad z Natovimi silami, ki bi lahko imel globalne posledice, se je med sprte strani v zadnjem trenutku vmešala Rusija. Ta je, s pomočjo Finske, od srbskega predsednika Miloševića zahtevala premirje in ga, ob zagotovilu da tja pridejo ruske mirovne sile, tudi dobila. Ponovno so se začela pogajanja in 3. julija je bilo podpisano trajno premirje. 10. julija so bile ustavljene vse letalske operacije enot NATO pakta. Dva dni kasneje pa so na Kosovo prišle mednarodne sile za zagotavljanje miru KAFOR. V skladu z mirovnim sporazumom so se morale iz Kosova umakniti vse enote srbske vojske in policije, državne ustanove pa so morali predati predstavnikom mednarodnih sil. Sedemnajstega februarja 2008 je Kosovo razglasilo samostojnost in neodvisnost. Kljub temu mednarodne enote za zagotavljanje miru, KAFOR ostajajo tam. Sporom med Albanci in Srbi namreč ni videti konca, saj se Srbi niso sprijaznili z izgubo Kosova.

Makedonija je bila edina republika, ki je Jugoslavijo zapustila brez vojne in brez večjih političnih pretresov, zato je že od samega začetka veljala za stabilno državo. Tako je ostalo večino devetdesetih let dvajsetega stoletja, dokler se razmere v regiji zaradi vojne na Kosovu, niso nenadoma spremenile. V Makedoniji je živelo okoli 23% Albancev, ki so živeli večinoma na severu, na meji s Kosovom. V nasprotju s svojimi severnimi sosedi (Srbijo), so imeli Albanci v Makedoniji dobro urejene manjšinske pravice, njihovi predstavniki pa so bili zastopani tudi v makedonskem parlamentu. Zato se je marsikateri spor lahko rešil s pogajanji. Kljub temu se je med Albanci začelo širiti separatistično mišljenje, ki se je s prihodom albanskih beguncev in upornikov iz Kosova, leta 1999 še okrepilo. Med letoma 1998 in 1999 je v Makedonijo pribežalo 360.000 albanskih beguncev, kar je imelo za makedonsko gospodarstvo katastrofalne posledice, saj država ni zmogla oskrbeti tako veliko število ljudi. Spremenilo se je tudi razmerje v etnični sestavi Makedonije. Kot velik problem se je izkazala tudi izredno porozna makedonsko-kosovska meja, preko katere so Albanci tovorili orožje in opremo za boj proti Srbom na Kosovu, mejo pa so večkrat prehajali tudi pripadniki OVK (Osvobodilna vojska Kosova). Makedonija je mednarodno skupnost več let zaman opozarjala na nevzdržne varnostne razmere in nevarnost širjenja spopadov na svoje ozemlje. Ker ni dobila pomoči, je na mejo poslala vojsko. Konec leta 1999 in v začetku leta 2000 je bilo le še vprašanje časa kdaj bo počil prvi strel s katerim se bo začel nov krvav konflikt na Balkanu. Do prvega večjega incidenta je prišlo januarja 2001, ko so oboroženi Albanci napadli neko policijsko postajo v bližini Tetova. V napadu je umrl en policist, trije pa so bili ranjeni. Odgovornost za napad je prevzela v Makedoniji delujoča albanska Nacionalna osvobodilna vojska (NOV). Kasneje se je izkazalo da je bilo v organizaciji veliko pripadnikov OVK. Kmalu zatem so med OVK in makedonskimi varnostnimi silami izbruhnili prvi večji spopadi. OVK je bila v spopadih kmalu premagana, zato je preko meje pobegnila na Kosovo. Makedonija je potem NATO obtožila, da niso naredili nič za razorožitev Albancev in zaščito kosovsko-makedonske meje. Marca so se pripadniki OVK vrnili v Makedonijo in zasedli hribe okoli Tetova, nato pa z vso silo začeli napadati makedonske varnostne sile v mestu. Ker pogajanja o premirju niso uspela je makedonska vojska 18. marca izvedla mobilizacijo rezervistov, tej je 25. marca sledila še ofenziva na položaje OVK. Po dvodnevnih srditih bojih je OVK zapustila položaje in preko meje zopet pobegnila nazaj na Kosovo. Prvi ofenzivi je sledila še druga, v kateri so makedonske varnostne sile očistile področja severno od Skopja in Tetova, operacija je bila ustavljena 31. marca 2001. Čeprav so makedonske varnostne sile zmagale v tej vojni, se varnostne razmere še dolgo časa niso povsem umirile, saj je neprestano prihajalo do manjših incidentov in napadov iz zasede. Spopadi so se prenehali šele s podpisom ohridskega sporazuma 13. avgusta 2001. Makedoncem je bil vsiljen separativni mir, s katerim so Albanci v Makedoniji dobili še več pravic in avtonomije.