Superfinale

Jeseni 1978 sta se na (za nas) povsem eksotičnih Filipinih odvijala dva velika športna dogodka - v Baguiju sta se za naslov svetovnega šahovskega prvaka v epskem dvoboju, ki je presegal zgolj šahovsko dimenzijo, merila Karpov in izzivalec Korčnoj, v Manili pa je od 01. do 14. oktobra potekalo osmo svetovno prvenstvo v moški košarki. Jugoslavija je nanj prišla kot izrazit favorit, nenazadnje je bila kar trikratni zaporedni (1973, 1975 in 1977) evropski prvak, proti glavnemu konkurentu SZ pa je uradno tekmo nazadnje izgubila na OI 1972 v Munchnu. Sistem tekmovanja je bil tak, da sta se iz treh skupin v finalni del uvrstili po dve ekipi (medsebojna tekma se je prenesla), tam pa sta se tem šestim ekipam pridružila še domačin Filipini in branilec naslova SZ. Modri v skupini seveda niso imeli težav, po vrsti so padli Senegal 99:64, Južna Koreja 121:85 in Kanada 105:95. V finalni skupini se je Jugoslavija najprej poigrala s Filipini 117:101, nato pa je sledila prava demontaža Italije 108:76 (kar je vse do danes najhujši poraz italijanske moške košarkarske reprezentance). Naslednja tekma in naslednja zmaga (100:93) je bila proti ZDA ali bolje rečeno, proti neki amaterski ekipi s smešnim imenom Athletes in Action - Američani SP takrat še niso jemali najbolj resno in so nanje pošiljali drugorazredne reprezentance. Potem pa je prišlo do prvega obračuna z glavnim tekmecem SZ, Jugoslavija je odigrala naravnost sijajno tekmo in na krilih ostrostrelcev Dalipagića in Kičanovića gladko zmagala 105:92. Sledili sta še dve rutinski zmagi proti Braziliji 91:87 in Avstraliji 105:101 (na tej tekmi prva petorka sploh ni stopila na igrišče). Na vseh dotedanjih SP bi bilo teh devet zmag več kot dovolj za zlato, tokrat pa so se pri FIBI domislili še superfinala, tretje in četrtouvrščeni sta odigrala še dodatno tekmo za bron, prva dva pa sta se znova pomerila za naslov prvaka.  Seveda je bilo jasno, da se na enem tekmovanju SZ ne da dvakrat tako razbiti, razen tega je imel eden nosilcev igre, legendarni Mirza Delibašić, hude težave s hrbtom, zato se je to superfinale kljub sijajnim dotedanjim predstavam vendarle pričakovalo z določeno mero skepse in strahu. Toda Plavi so tudi to tekmo pričeli mojstrsko in v 10. minuti že vodili za deset, potem pa so Rusi zaigrali čvrsteje v obrambi na Dalipagiću in Kičanoviću in ob polčasu je bilo 41:41. Čvrsta obrambna taktika Gomeljskega je delovala tudi v nadaljevanju; dvakrat so Rusi vodili za štiri (v tistih težkih minutah se je z nekaj koši in prestreženimi žogami izkazal najmlajši član jugoekipe, takrat komaj 19-letni Peter Vilfan). Po številnih izenačenjih je Jugoslavija 20 sekund pred koncem vendarle imela zadnji napad, a je Delibašić (ki so ga s pomočjo akupunkture nekako usposobili za par minut igre) zgrešil zadnji met in pri rezultatu 73:73 je tekma šla v podaljšek. Že ta rezultat pove, kako odlično obrambo so v tem finalu odigrali Rusi - Jugoslavija je dotlej na skoraj vsaki tekmi dosegla 100 točk (najmanj pa 91), a tokrat je bila omejena na zgolj 73. Odločilni trenutek superfinala in s tem tudi celotnega prvenstva se je potem zgodil na začetku podaljška, ko je ob začetnem skoku za žogo peto osebno dobil glavni ruski igralec Tkačenko, Radovanović je zadel oba prosta meta in plavi do konca niso več izpustili vodstva, sicer drame ni manjkalo, vodili smo že 82:77, Rusi so se tri sekunde pred koncem približali na 82:81, za kaj več pa jim je zmanjkalo časa in veliko slavje se je lahko pričelo; to superfinale je nekako definiralo moje športno otroštvo in datum 14.10.1978 še danes živi v spominu kot eden lepših dni v mojem življenju.

Postava Jugoslavije na SP 1978: Vilfan, Kičanović, Žižić, Knego, Jerkov, Skroče, Slavnić, Čosić (kap.), Radovanović, Krstulović, Dalipagić, Delobašić. Selektor je bil Aleksandar Nikolić z vzdevkom Profesor, njegov pomočnik pa Pero Skansi.

Tokratna videoponudba obsega celotno finalno tekmo in dokumentarec Zlatni momci iz leta 2019, v katerem že ostareli akterji povedo marsikaj zanimivega o pripravah in prvenstvu samem:

SUPERFINALE
ZLATNI MOMCI