Yuhu, kakšna fantastična zmaga in to v tekmi, kjer je spočetka kazalo, da ne bomo dosegli 50 pik. Ključ do odpiranja španske obrambe so bile trojke, 8 torpedov v španskem košu, od tega dva s strani Murića (met 2/3). V drugem polčasu smo dosegli kar 53 pik, kar je v časih, ko so stotice prava redkost (na tem prvenstvu je še nismo doživeli), res fantastičen dosežek. Drugi polčas smo dobili 53:36, pa kdo je že Špancem to naredil!! Tokrat je Maljković »nadmudrio« svojega nekdanjega učenca Orengo. Menjaval je vse tri naše centre na Gasolu, Vidmar je to sicer plačal z zobom, ampak Marc je bil na koncu povsem izmozgan, v dveh, treh ključnih minutah sploh ni igral, Rey pa je vsaj za dve klasi slabši. Končno je »znorel« tudi G. Dragić, ki je skupaj z bratom neumorno polnil nasprotnikov koš in španska mašina je začela pokašljevati ravno takrat, ko bi morala potegniti v prestavo višje. Naenkrat so se v njihovi obrambi začeli odpirati pravi koridorji do koša, spet posledica naših trojk, saj so se morali razširiti. Naša obramba (sicer zaščitni znak te in vseh drugih Maljkovićevih ekip) standardno dobra, 14 izgubljenih žog Španije (proti samo petim našim) je dovolj zgovornih. Še enkrat, ko se odpre met je takoj vse mnogo, mnogo lažje. Upajmo, da bomo ostali na tem nivoju in da ne bomo na koncu prvenstva ugotavljali, da je bila to daleč najboljša tekma Slovenije. Kar prav, da je danes za naše dan odmora, jutri sledi nepredvidljiva Gruzija, nato pa povsem razglašena Hrvaška.
Francozi so se prebudili – verjetno so ugotovili, da nasprotniki ne bodo padali kar sami od sebe, Finci živijo na trojkah, Grki delujejo močno, zelo lepo igra Srbija, ki je brez zvezde Teodosića mnogo bolj kompaktna. Duda Ivković je star maček in takoj na začetku je vsem prodal »pilu naopako« o slabih pogojih nastanitve v hotelu v Kranjski Gori ter odvrnil pozornost od igralcev, ki so odgovorili na najboljši možen način. Sam Bog ve, kako so Nemci premagali Francoze, kako so izgubili z Belgijci pa menda še on ne. Vse te »male« reprezentance imajo kakega naturaliziranega igralca (še sreča, da je dovoljen le eden), po navadi hitre ameriške beke, ki dajejo ton njihovi igri. Mi imamo vsaj Begića, ki je itak že na tričetrt naš. »Velikim« to ni potrebno, Srbija, Grčija (Shorty je poškodovan), Litva in Španija nimajo nobenega, Francija (malo za hec: tam so tako ali tako skoraj vsi naturalizirani) ima že leta in leta Parkerja. Za Srbijo in Litvo, zgodovinsko gledano dve najuspešnejši košarkarski naciji Evrope, je to tudi vprašanje časti in ponosa!
Pozdrav do ponedeljka…
Francozi so se prebudili – verjetno so ugotovili, da nasprotniki ne bodo padali kar sami od sebe, Finci živijo na trojkah, Grki delujejo močno, zelo lepo igra Srbija, ki je brez zvezde Teodosića mnogo bolj kompaktna. Duda Ivković je star maček in takoj na začetku je vsem prodal »pilu naopako« o slabih pogojih nastanitve v hotelu v Kranjski Gori ter odvrnil pozornost od igralcev, ki so odgovorili na najboljši možen način. Sam Bog ve, kako so Nemci premagali Francoze, kako so izgubili z Belgijci pa menda še on ne. Vse te »male« reprezentance imajo kakega naturaliziranega igralca (še sreča, da je dovoljen le eden), po navadi hitre ameriške beke, ki dajejo ton njihovi igri. Mi imamo vsaj Begića, ki je itak že na tričetrt naš. »Velikim« to ni potrebno, Srbija, Grčija (Shorty je poškodovan), Litva in Španija nimajo nobenega, Francija (malo za hec: tam so tako ali tako skoraj vsi naturalizirani) ima že leta in leta Parkerja. Za Srbijo in Litvo, zgodovinsko gledano dve najuspešnejši košarkarski naciji Evrope, je to tudi vprašanje časti in ponosa!
Pozdrav do ponedeljka…
