Me veseli, da sta včeraj obe baltski ekipi upravičili moje bloganje; Latvija je razstavila Ukrajino na prafaktorje, Litva pa je pokazala pot proti francoskim galjotom (da ne bo pomote, še vedno sem prepričan, da bodo Francozi prvaki) – zapreti poti do svojega koša, v napadu pa s kolektivno igro in kombinatoriko vrteti francosko obrambo; če še Tony Parker nima svojega dne, je polovica naloge opravljene. Srbi so se dolgo mučili z netalentirano, a vztrajno Belgijo, na koncu so jo le zlomili in si s to zmago kot prvi že zagotovili četrtfinale. Zmagale so torej vse tri ekipe iz jeseniške skupine, kar tudi nekaj pove. Poleg Srbov se bodo v četrtfinale uvrstili še Litovci in Francozi (tu zna priti do kroga), o četrtem potniku pa bi lahko odločila tekma med Latvijo in Belgijo.
Toda danes je za nas prvi »dan D« na tem prvenstvu – sicer tudi ob porazu še ne bi bili čisto odpisani, vendar bi vse skupaj postalo hudo težko in verjetno niti ne bi bili več odvisni sami od sebe. Nasprotno bi zmaga prinesla olajšanje po dveh porazih in, kar je še pomembneje, bili bi zelo blizu četrtfinala. In kakšen je ključ zmage proti Italiji? Podoben, kot proti Špancem, le da lahko igramo malce širše v obrambi, ker Italija nima Gasola, sta pa zato Datome in Belinelli nevarna strelca z razdalje, potrebno bo tudi ustavljati hitrega in nepredvidljivega Gentileja. Z Italijo je pač podobno, kot je bilo nekoč s SZ – igrajo kolektivno, toda če pretrgaš en člen v verigi, se ta seveda pretrga in potem so gotovi. Danes bomo tudi dokončno videli, ali ima Slovenija potencial (pa ne mislim kadrovskega, tega se bojim, da itak nimamo, bolj gre za psihični vidik) za polfinale in boj za medaljo. Za obrambo se niti ne bojim, naš poglavitni problem je brezidejnost v napadu in zgrešeni zicerji ter prosti meti – to dvoje pa spada v domeno psihe. Drug problem je dvorana v Stožicah, ki ne bo nabito polna (upam seveda, da se motim), kot je bil Zlatorog in potem s tribun ne bo takega pritiska, še posebej zato ne, ker je večina navijačev pokupila cenejše karte v zgornjih »nadstropjih«, spodnja pa so večinoma rezervirana za anemične VIP-ovce in ostale salonske navijače. Najpomembnejše od vsega pa se mi zdi, da se naši ne ustrašijo italijanskega »črnega Petra«. Italijani so kot narod že po značaju predrzni, a tudi plašni. Ko jim gre vse kot po maslu, so glasni in samozavestni, toda ko se stvari zalomijo, pričnejo cviliti in se zatekati v mamin objem. Danes jih moramo napasti »po moško«, da jih še mamice ne bodo mogle potolažiti. Jim že od začetka, tudi za ceno večjega števila osebnih, pokazati, da z nami ni heca. S Španci se je to obneslo in zakaj se ne bi tudi z Italijani, ki so vendarle slabši od njih.
Toda danes je za nas prvi »dan D« na tem prvenstvu – sicer tudi ob porazu še ne bi bili čisto odpisani, vendar bi vse skupaj postalo hudo težko in verjetno niti ne bi bili več odvisni sami od sebe. Nasprotno bi zmaga prinesla olajšanje po dveh porazih in, kar je še pomembneje, bili bi zelo blizu četrtfinala. In kakšen je ključ zmage proti Italiji? Podoben, kot proti Špancem, le da lahko igramo malce širše v obrambi, ker Italija nima Gasola, sta pa zato Datome in Belinelli nevarna strelca z razdalje, potrebno bo tudi ustavljati hitrega in nepredvidljivega Gentileja. Z Italijo je pač podobno, kot je bilo nekoč s SZ – igrajo kolektivno, toda če pretrgaš en člen v verigi, se ta seveda pretrga in potem so gotovi. Danes bomo tudi dokončno videli, ali ima Slovenija potencial (pa ne mislim kadrovskega, tega se bojim, da itak nimamo, bolj gre za psihični vidik) za polfinale in boj za medaljo. Za obrambo se niti ne bojim, naš poglavitni problem je brezidejnost v napadu in zgrešeni zicerji ter prosti meti – to dvoje pa spada v domeno psihe. Drug problem je dvorana v Stožicah, ki ne bo nabito polna (upam seveda, da se motim), kot je bil Zlatorog in potem s tribun ne bo takega pritiska, še posebej zato ne, ker je večina navijačev pokupila cenejše karte v zgornjih »nadstropjih«, spodnja pa so večinoma rezervirana za anemične VIP-ovce in ostale salonske navijače. Najpomembnejše od vsega pa se mi zdi, da se naši ne ustrašijo italijanskega »črnega Petra«. Italijani so kot narod že po značaju predrzni, a tudi plašni. Ko jim gre vse kot po maslu, so glasni in samozavestni, toda ko se stvari zalomijo, pričnejo cviliti in se zatekati v mamin objem. Danes jih moramo napasti »po moško«, da jih še mamice ne bodo mogle potolažiti. Jim že od začetka, tudi za ceno večjega števila osebnih, pokazati, da z nami ni heca. S Španci se je to obneslo in zakaj se ne bi tudi z Italijani, ki so vendarle slabši od njih.
