Naj takoj povem, da pred EP ne čutim nobene evforije ali košarkarske mrzlice; pred velikimi košarkarskimi tekmovanji je že dolgo ne. Kajti spet bomo gledali napete tekme na 50-60 točk in se navduševali nad izjemnimi obrambnimi sposobnostmi posameznikov in ekip ter briljantnimi taktičnimi šablonami njihovih strategov. Toda moji spomini na EP segajo še v čase, ko je bil basket še umetnost, ko sta še zmagovala navdih in improvizacija in ko je genialnost enega ali dveh mojstrov lahko razbila vse ustaljene in naučene šablone. Tri velike zmage prve jugogeneracije (1973, 1975 in 1977 – takrat je bila tista »odbojka« Slavnić – Kičanović). Nato leta skomin (vedno se je našel kak Berkowitz, Valters, Bonamico, Brabenec in Galis, ki je uspel ustaviti pohod na zlato) ter končno 1989 triumf druge generacije, ki je po splošnem mnenju igrala najboljši basket, kar smo ga v Evropi kdaj gledali. Ta druga generacija je bila skupaj še ravno toliko časa, da je zmagala še 1991, nato pa je s koncem tisočletja basket začel izgubljati dušo. Eden glavnih vzrokov za to je gotovo tudi padec kvalitete v NBA; po odhodu Magica in Jordana je prišlo obdobje nabuildanih kupov mišic in tradicionalni ameriški čvrstosti v obrambi se je pridružila še brezidejnost v napadu. To je moralo pustiti posledice tudi na razmišljanju evropske košarkarske stroke. Saj ne, da se obramba včasih ni igrala (spomnite se SZ Gomeljskega, Maljkovićeve Jugoplastike in Ivkovićeve Jugoslavije), toda v napadih so kraljevali geniji tipa Galis, Dražen, Kukoč, Marčulionis, ki so odločali tekme. Zadnji tak veliki košarkarski romantik je Jasikievičius. Da njemu v NBA ni uspelo je pravzaprav absurdno in po drugi strani indikativno, bolj so tam uspeli nekateri, ki bi njega dni v prvi jugoligi lahko samo pumpali žoge ali, kot smo to rekli za Bečića, nosili Jamničku. Ja, jugoliga je bila močna, polna sijajnih igralcev. V tistih časih sem govoril, da je vsak jugoslovanski igralec na vsakem nivoju za klaso boljši od svojega italijanskega ali španskega ekvivalenta – torej reprezentant od reprezentanta, prvoligaški igralec prve postave od prvoligaškega igralca prve postave, rezerva pa od rezerve. Za Italijane velja to še danes, Španci so naredili korak naprej.
Sicer je Slovenija dobila EP, ker ga ni hotel nihče drug in reši ga lahko le eno – uspeh Slovenije. Uspeh pa bo, o tem si moramo biti na jasnem, samo in zgolj uvrstitev v polfinale. Po nesrečnem četrtfinalnem porazu z Grčijo 2007, sijajnih igrah in spet nesrečnih porazih v polfinalu in v tekmi za bron 2009 ter katastrofi 2011 je zdaj na domačem terenu napočil čas za korak naprej. Zato je za Slovenijo (in tudi za vse druge favorite) pomembna le ena, edina tekma – četrtfinale. Iz naše skupine bomo napredovali mi in Španci, eni s 4 točkami, drugi z dvema, to niti ni tako pomembno (pravzaprav bi bil poraz s Španijo celo dobrodošel, v kolikor bi se kasneje še enkrat srečali). V nadaljevanju se nam bodo verjetno pridružile Rusija, Grčija in Turčija. Na drugi strani žreba lahko v četrtfinalu pričakujemo Francoze, Srbe, Litvance in še eno jugoekipo. Zelo pomembno bi se bilo izogniti Francozom, za katere sem prepričan, da bodo evropski prvaki. Slovenija je za moj okus igrala preveč pripravljalnih tekem in jih, kar je še huje, preveč zmagala. Ampak zdaj je, kar je. Naj se že enkrat začne in dajmo naši!
Sicer je Slovenija dobila EP, ker ga ni hotel nihče drug in reši ga lahko le eno – uspeh Slovenije. Uspeh pa bo, o tem si moramo biti na jasnem, samo in zgolj uvrstitev v polfinale. Po nesrečnem četrtfinalnem porazu z Grčijo 2007, sijajnih igrah in spet nesrečnih porazih v polfinalu in v tekmi za bron 2009 ter katastrofi 2011 je zdaj na domačem terenu napočil čas za korak naprej. Zato je za Slovenijo (in tudi za vse druge favorite) pomembna le ena, edina tekma – četrtfinale. Iz naše skupine bomo napredovali mi in Španci, eni s 4 točkami, drugi z dvema, to niti ni tako pomembno (pravzaprav bi bil poraz s Španijo celo dobrodošel, v kolikor bi se kasneje še enkrat srečali). V nadaljevanju se nam bodo verjetno pridružile Rusija, Grčija in Turčija. Na drugi strani žreba lahko v četrtfinalu pričakujemo Francoze, Srbe, Litvance in še eno jugoekipo. Zelo pomembno bi se bilo izogniti Francozom, za katere sem prepričan, da bodo evropski prvaki. Slovenija je za moj okus igrala preveč pripravljalnih tekem in jih, kar je še huje, preveč zmagala. Ampak zdaj je, kar je. Naj se že enkrat začne in dajmo naši!
