Če zgornjemu naslovu morda kdo ne verjame, naj samo pogleda seznam Slovenk z zlato olimpijsko medaljo in seznam slovenskih športnic leta. Toda če je neprekosljiva Korošica na poti do vrha morala spoznati tudi grenkobo porazov in razočaranj, se zdi, da Celjanka pozna samo en uspeh za drugim in da vsako leto poseže po novem vrhuncu: evropska prvakinja, svetovna prvakinja, olimpijska zmagovalka, prva na svetovni lestvici (ne le v svoji kategoriji). Še malo, pa se je bo prijel vzdevek ženski Teddy Riner, po nepremagljivem francoskem kralju juda, ki velja za merilo stvari v tem športu. Ampak vedno odločajo malenkosti, med katere neizbežno sodi tudi tisti nujno potrebni kanček sreče, tudi naši novopečeni olimpijski prvakinji je že v prvem kolu samo malo manjkalo, da ni bila diskvalificirana; potem bi se spet oglašali dežurni »filozofi športa« ter takšni in drugačni »strokovnjaki«. Razlika med olimpom in prepadom je lahko izjemno majhna, meri se v malenkostih, katere zaznajo le precizne naprave, narejene ravno zato, da lahko ločijo tiste najboljše od ostalih dobrih. Taka malenkost, en sam majcen dotik tistih visečih vratic, je včeraj zmanjkala kanuistu Savšku. Sam sicer nisem nek poznavalec tega vodnega športa, pravzaprav o njem nimam kaj dosti pojma, pa vendar se me je v povezavi z njim prijel nek fatalizem, vnaprejšnja prepričanost, da medalje ne bo. Morda je to samo posledica silne želje po olimpijskih uspehih naših in zavarovalna polica pred neizbežnim razočaranjem; nihče ne bo srečnejši od mene, če se danes ali jutri izkaže, da sem se motil. Nasploh so naši udarni športi na teh igrah (z izjemo rokometa) takšni, da jih bolj kot ne spremljam zgolj vsaka štiri leta, vsi uspehi, ki so doseženi vmes, nekako hitro zbledijo. »Ja, lepo«, imam navado reči, »ampak šteje le olimpiada«. Ampak vsaj dosleden skušam biti: ko je pred štirimi leti naslov olimpijske prvakinje osvojila Urška Žolnir, sva se s prijateljem že usedla v avto, da se odpeljeva na Lopato, kjer se je v Fabjanovem judoističnem brlogu (ali bolje rečeno, v bifeju pred njim) odvijala velika »fešta« z »zastonj čevapčiči in pijačo«; še ravno pravi čas sva se zavedla, da tja pravzaprav ne sodiva; če judo in judoiste ter judoistke »povohaš« le vsaka štiri leta, potem tudi nimaš kaj iskati na njihovih feštah, ko jim uspe veliki met. Ja, pri nas (in verjetno še kje drugje) je nasploh veliko takih, ki se vse preradi sončijo v slavi in dosežkih drugih, ko pa slednjim iz takšnega ali drugačnega razloga spodrsne, se poskrijejo v svoje mišje luknje ter tam do onemoglosti glodajo svoj suh in že zdavnaj prežvečen sir privoščljivosti in zavisti. Uf, zdaj me je pa že malo preveč zaneslo v morbidnost…
Včeraj so nas razveselili tudi rokometaši, čeprav pri njih ne gre brez obveznega »packanja«, ki me seveda spravlja ob živce; ko je Gaber zgrešil tisti zicer (in smo posledično dobili gol v prazno mrežo), je daljinec dobil »krila«, pravi čudež je, da se ni raztreščil na prafaktorje in da ta čudoviti in nepogrešljivi človekov spremljevalec še vedno deluje! Take stvari me pri rokometu najbolj razkurijo, ko je igralec na črti sam kot duh, potem pa »pokne« po golu z vso silo, brez da bi malo pogledal, kam bo streljal. »Nemoj pucati, gađaj« je imel navado reči pokojni Slobodan »Čile« Mišković. Ampak dobro, tekmo smo vendarle imeli bolj ali manj ves čas pod kontrolo, tudi zato, ker je nasprotnik delal ogromno osnovnošolskih napak in dokazal, da še zdaleč ni zrel za tak nivo tekmovanja, pravzaprav mi ni jasno, kako so lahko premagali Poljake. Je pa zrasla vrednost naše zmage nad Egiptom, ta je ponoči ugnal Švede in odprl skupino. Nemci se zdijo kot kakšen dobro podmazan stroj, ki melje vse pred sabo; v ključnih trenutkih vedno nekdo »potegne« in potem zlahka pripeljejo tekmo do konca. Če premagamo Švede (in skrajni čas je, da jih, izvlekli so se nam že na dveh EP in tudi na OI kvalifikacijah), bomo tudi teoretično že v četrtfinalu, pravzaprav bi morali opraviti tudi s Poljaki in se potem z Nemci udariti za prvo mesto v skupini. V drugi skupini so Francozi na realna tla postavili katarsko tujsko legijo, neverjetno srečo pa so imeli Hrvati: Argentina je imela napad za zmago a ga je šla odigrat brez vratarja, ko so 4 sekunde pred koncem zapravili žogo, jo je hotel Duvnjak vreči proti praznemu argentinskemu golu, daleč od tega, da je bil zicer, vprašanje če bi zadel, toda Argentinec se je vrgel na njega in po novih pravilih je to penal. Tako so namesto poraza Hrvati zabeležili zmago in se (zaenkrat) rešili prepada. Sicer delujejo povsem »razštelano« toda če pridejo v četrtfinale (in to je velik če) se jim zna ravno tam »poklopiti«. Nasploh se mi zdi ta sistem, ko iz skupine napredujejo kar štirje, hudo nepravičen. Nekako se pač moraš prevleči skozi skupino in potem se vse odloča v tisti eni tekmi: ali se boš boril za medalje ali greš domov; tudi če si prej vse tekme suvereno zmagoval, to zdaj ne šteje nič. Enega kandidata za tak tipični čertfinalni fiasko »voham« že od daleč: to so košarkarji Avstralije; prav lahko se jim zgodi, da bodo v četrtfinalu naleteli na doslej neprepričljive Špance…
Včeraj so nas razveselili tudi rokometaši, čeprav pri njih ne gre brez obveznega »packanja«, ki me seveda spravlja ob živce; ko je Gaber zgrešil tisti zicer (in smo posledično dobili gol v prazno mrežo), je daljinec dobil »krila«, pravi čudež je, da se ni raztreščil na prafaktorje in da ta čudoviti in nepogrešljivi človekov spremljevalec še vedno deluje! Take stvari me pri rokometu najbolj razkurijo, ko je igralec na črti sam kot duh, potem pa »pokne« po golu z vso silo, brez da bi malo pogledal, kam bo streljal. »Nemoj pucati, gađaj« je imel navado reči pokojni Slobodan »Čile« Mišković. Ampak dobro, tekmo smo vendarle imeli bolj ali manj ves čas pod kontrolo, tudi zato, ker je nasprotnik delal ogromno osnovnošolskih napak in dokazal, da še zdaleč ni zrel za tak nivo tekmovanja, pravzaprav mi ni jasno, kako so lahko premagali Poljake. Je pa zrasla vrednost naše zmage nad Egiptom, ta je ponoči ugnal Švede in odprl skupino. Nemci se zdijo kot kakšen dobro podmazan stroj, ki melje vse pred sabo; v ključnih trenutkih vedno nekdo »potegne« in potem zlahka pripeljejo tekmo do konca. Če premagamo Švede (in skrajni čas je, da jih, izvlekli so se nam že na dveh EP in tudi na OI kvalifikacijah), bomo tudi teoretično že v četrtfinalu, pravzaprav bi morali opraviti tudi s Poljaki in se potem z Nemci udariti za prvo mesto v skupini. V drugi skupini so Francozi na realna tla postavili katarsko tujsko legijo, neverjetno srečo pa so imeli Hrvati: Argentina je imela napad za zmago a ga je šla odigrat brez vratarja, ko so 4 sekunde pred koncem zapravili žogo, jo je hotel Duvnjak vreči proti praznemu argentinskemu golu, daleč od tega, da je bil zicer, vprašanje če bi zadel, toda Argentinec se je vrgel na njega in po novih pravilih je to penal. Tako so namesto poraza Hrvati zabeležili zmago in se (zaenkrat) rešili prepada. Sicer delujejo povsem »razštelano« toda če pridejo v četrtfinale (in to je velik če) se jim zna ravno tam »poklopiti«. Nasploh se mi zdi ta sistem, ko iz skupine napredujejo kar štirje, hudo nepravičen. Nekako se pač moraš prevleči skozi skupino in potem se vse odloča v tisti eni tekmi: ali se boš boril za medalje ali greš domov; tudi če si prej vse tekme suvereno zmagoval, to zdaj ne šteje nič. Enega kandidata za tak tipični čertfinalni fiasko »voham« že od daleč: to so košarkarji Avstralije; prav lahko se jim zgodi, da bodo v četrtfinalu naleteli na doslej neprepričljive Špance…