|
|
|
|
SLO
|
|
ENG
|
|
Rokometni klub Celje sodi med najuspešnejše celjske in slovenske športne klube. V svoji bogati, več kot sedemdesetletni športni zgodovini, je nanizal številne uspehe, ki so zaznamovali tako Celje, kot tudi Slovenijo. V obdobju bivše skupne države celjski rokometni klub ni posegal po najvišjih mestih, četudi je sedem sezon igral v 1.ZRL in trikrat nastopil v finalu jugoslovanskega pokala. Zaznamovala ga je predvsem odlična šola rokometa, ki je celjske mladince štirikrat popeljala do naslova državnih prvakov. Največji uspehi so prišli po osamosvojitvi Slovenije, ko se je RK Celje Pivovarna Laško postavil na veliki zemljevid Evrope, doma pa povsem zavladal rokometnemu prostoru in nanizal uspehe, ki jih bo težko ponovil katerikoli športni klub. Za najuspešnejšo sezono kluba vsekakor šteje sezona 2003/04, ko so Celjani po šestih polfinalnih izpadih končno osvojili naslov evropskih prvakov in nato postali še zmagovalci evropskega superpokala.
|
|
|
ŠAMPIONSKA SEZONA 2003/04: OD GOLOVCA DO ZLATOROGA, OD FLENSBURGA DO FLENSBURGA |
VIDEO / AVDIO ARHIV:
To je bil in je še vedno dosežek, ki ga ni uspelo doseči nobeni slovenski moški ekipi v športih z žogo. V sezoni 2003/04 celjskega juriša na vrh Evrope ni pričakoval nihče, v prejšnjih letih je imelo Celje po imenih celo močnejše ekipe, a se je vedno kaj zalomilo. Kot da bi bilo finale zakleto, Celjani so se petkrat zaporedoma uvrstili v polfinale, a tam so bile usodne različne ekipe, najpogosteje pa Barcelona, ki je v 90-tih letih delovala kot z drugega planeta. Ekipo je vodil izkušeni Miro Požun , ki ima velike zasluge za dobro vzdušje v njej, v vratih je bil Perić, zunanja vrsta bi bila strah vzbujajoča še danes. Rutenka levo, Zorman na sredini, Vugrinec desno. Na levem krilu neponovljivi Kokšarov, na desnem Milosavljević in na krožnem Oštir. Na klopi Bilbija, Natek, Brumen, Kozlina… Z zdajšnjimi očmi in leti deluje izjemno izkušeno, takrat so bili to mladi in nadarjeni fantje. Točka zasuka v glavah igralcev in tudi preostalih je bila povratna tekma osmine finala s španskim Ademar Leonom. Na prvem srečanju so imeli Celjani slab dan in izgubili kar s 13 zadetki razlike. Upi na morebitni uspešni naskok na prednost so bili pičli. Nekateri so razmišljali, da bi tekmo odigrali v Golovcu, čeprav se je decembra 2003 odpirala nova in moderna dvorana Zlatorog z več kot pet tisoč sedeži. In Zlatorog je bil nabit z gledalci in energijo, ki se je prenesla na igralce. Ob polčasu so imeli Celjani že deset golov prednosti, zadostnih in sanjskih 13 golov pa prvič 15 minut pred koncem. To je bila epska tekma, ki je premaknila marsikaj in marsikoga. Z neverjetno zmago je ekipa dobila samozavest in rokomet je "obnorel" ne le Celje, temveč tudi vso Slovenijo. Nadaljevalo se je z izločitvijo nemškega Lemga in v polfinalu še "sanjskega" moštva iz Ciudad Reala. Požunovi varovanci so slavili že v Španiji, v Celju pa poskrbeli za zgodovinsko uvrstitev v finale. Na najpomembnejše gostovanje v zgodovini celjskega kluba,finale Lige prvakov, so po zmagi nad nemškim prvakom Flensburgom za šest golov v Celju, nekateri odšli že nekaj dni prej. Za navijaško vzdušje na ulicah Flensburga so poskrbeli Florijani in ostali slovenski navijači, domačini pa so jim v pristanišču na predvečer tekme priredili nepozabno zabavo. Obe tekmi sta zadovoljili tudi največje sladokusce, odločni Celjani pa so v skupnem seštevku suvereno zmagali in poskrbeli za rajanje po vsej Sloveniji.
Zmagovalci Lige prvakov so prispeli na brniško letališče nekaj pred deseto uro zvečer, ko jih je pozdravilo več kot tisoč navdušencev. Vrhunec slavja pa je bil v domačem Celju, kjer je junake sprejelo več kot dvajset tisoč navijačev, ki so z novimi evropskimi vladarji rajali dolgo v noč. Že dvanajst ur pred povratkom evropskih prvakov iz Flensburga, se je v Celju začela zabava pred novo športno dvorano. Tekmo iz Nemčije je popoldne pred dvorano, na velikem ekranu, spremljalo nekaj tisoč gledalcev, ki jih ni pregnal niti močan dež. Bilo je nepozabno, slavje je trajalo še naslednjih nekaj dni, ko so v središču mesta sprejem pripravili še najzvestejši navijači Florijani, predsednik celjskega kluba, Tone Turnšek, pa se je množici zahvalil z besedami: "Tudi vi ste evropski prvaki"! Celjani so postali evropski klubski prvaki (do sedaj prvi in edini v samostojni Sloveniji) v sezoni, ko tega ni nihče pričakoval, še posebej, ker je klub nadaljeval s politiko pomlajevanja prve ekipe in ker je bila na evropski sceni strah vzbujajoča konkurenca s številnimi klubi iz Nemčije, Španije in Francije. Pivovarji so dosegli sanjski uspeh in ustvarili nepozabno serijo, potem ko ekipa morda prvič ni bila pod prehudim pritiskom, ker ji niti uprava, niti mediji niso nalagali prevelikega bremena. Pomembno je bilo tudi zelo dobro vzdušje v ekipi, vloga kapetana Periča, homogenost med ekipo in stroko, prihod Zormana v drugem delu sezone, vloga uprave in navijačev, svoje pa je dodala tudi nova dvorana ter mediji s svojo podporo. Evropski prvaki so zbrali moči in po naporni evropski sezoni ter takoj po končani Ligi prvakov, odigrali še končnico državnega prvenstva in pokala ter v šampionskem slogu prepričljivo osvojili oba naslova – dvanajsto zvezdico in po dveh sušnih letih še enajsti naslov pokalnih zmagovalcev, ob le eni izgubljeni točki v vsej sezoni.. Kljub dežju si je tekmo pred dvorano Golovec ogledalo več tisoč ljudi. Ti so celo popoldne rajali ob koncertu številnih glasbenih skupin, vrhunec pa dočakali nekaj pred polnočjo. Več kot 5.000 ljudi je dva dni kasneje še enkrat podoživelo vzdušje, ki je bilo pred dvorano v noči s sobote na nedeljo, ko so se rokometni junaki vrnili iz Flensburga. Tokrat so bili med njimi tudi najbolj vneti privrženci celjskega kluba, navijaška skupina Florijani. Slednji so prvo zabavo "zamudili", saj so se komaj vračali iz Nemčije.
|
|
|
21. legenda celjskega rokometa ni ne igralec, ne trener, ne funkcionar, pravzaprav sploh ne gre za osebo. 21. legenda je Hala Golovec. Za srednjo generacijo celjskih rokometnih ljubiteljev bo za vedno ostala preprosto "naša Hala", v katero smo zahajali kot v kakšno svetišče, se prerivali na balkonih za goloma in lezli po ceveh stropa, se jokali od veselja in žalosti. Prvo tekmo je Celje v njej odigralo 01.07.1976; v kvalifikacijah za vstop v takratno I. ZRL smo lovili 5 golov zaostanka s prve tekme proti Veležu. V nepozabnem vzdušju, o kakršnem lahko danes v Zlatorogu le sanjamo, smo zmagali za 7 in dosegli težko pričakovano uvrstitev v 1. ligo. Hala Golovec je bila dom Celja naslednjih 27 let, vse do še ene nepozabne tekme, ko smo 30.11.2003 v skupini Lige prvakov "obrnili" že izgubljeno tekmo in premagali Flensburg za prvo mesto v skupini. Pa saj se od naše Hale nismo smeli posloviti s porazom, tega si res ni zaslužila. Že podatek o "nivoju" teh dveh mejnih tekem govori o napredku Celja v teh 27 letih od drugoligaša do evropskega velikana. V naši Hali se je dogajalo marsikaj, tudi stoli so včasih dobili "krila", vedno pa se je s srcem in dušo navijalo za Cjele! 18.03.1992 je v njej odigrala (in zmagala) svojo prvo tekmo reprezentanca samostojne in svobodne Slovenije. Hvala ti za vse, naša Hala!
|
HALA GOLOVEC
|
Še pred ustanovitvijo kluba so celjski rokometaši pred in med 2. svetovno vojno trenirali na lepo urejenem igrišču v Čretu, do leta 1944 pa nastopili na več prijateljskih tekmah in prvenstvu Štajerske v sosednji Avstriji. Veliki rokomet so Celjani bolj množično pričeli igrati leta 1946, po združitvi Celja in Olimpa leta 1947 ter ustanovitvijo centralnega športnega društva Kladivar, pa so celjski rokometaši dobili svoj prvi sedež in domovanje na igriščih na Glaziji in Skalni kleti. Najpomembnejše tekme so igrali na Glaziji, igrišče na Skalni kleti s črnim lešom pa so na začetku uporabljali predvsem za treninge. Prvo uradno tekmo v velikem rokometu so Celjani odigrali 29.4.1949 na Glaziji proti ekipi Enotnosti iz Ljubljane (20:2), zadnjo, v kateri so se pomerili “stari” in “mladi”, pa ob proslavi 15-letnice RK Kladivar, 21.11.1964.
Celjski rokometaši so se v malem rokometu prvič predstavili leta 1951 s propagandno tekmo proti Ljubljani (43:4) na v te namene postavljenem začasnem igrišču na betonu pred železniško postajo, trenirali in prve uradne tekme v mariborski podzvezi 1954/55 pa so odigrali na črnem lešu Skalne kleti. Na tem igrišču so bile od 5.-6. julija 1958 na republiškem turnirju z udeležbo štirih ekip odigrane tudi zadnje uradne tekme velikega rokometa v Sloveniji.
Istega leta 1958 se prične bitka za primat v malem rokometu med mestnima tekmecema ŽRK Celje in TVD Partizan-mesto, katerega člani so trenirali in z mlajšimi selekcijami (mladinci, pionirji …) nastopali na peščenem igrišču sedanje Gimnazije Celje-Center. Po združitvi obeh ekip leta 1964 so na tem igrišču Celjani odigrali jesenski del prve sezone 1966/67 v 1. jugoslovanski ligi, tudi najbolj odmeven in obiskan slovenski derbi ŽRK Celje : Rudar Trbovlje. Zaradi neustreznega igrišča in zapore po izgredu na tekmi z Dinamom iz Pančeva, jeseni 1966, so celjski rokometaši štiri domače tekme morali odigrati v Mariboru in Trbovljah, sezono pa spomladi 1967 končali na za rokomet razširjenem in asfaltiranem košarkarskem igrišču. Na njem so se Celjani spomladi 1968 preko kvalifikacij vrnili med jugoslovansko elito in tu nastopali tri sezone (1968-1971). Zadnjo tekmo na legendarni Skalni kleti so odigrali 9.5.1976 v 2. zvezni ligi proti večnemu tekmecu Slovanu. Skalna klet je bila domovanje celjskih rokometašev trideset let – od začetkov organiziranega igranja rokometa v Celju leta 1946.
Ob praznovanju 30. obletnice kluba so Celjani in ljubitelji celjskega rokometa dobili najlepše darilo – dvorano Golovec. Otvoritveno tekmo v novozgrajeni dvorani so celjski rokometaši odigrali 1.7.1976 na kvalifikacijski tekmi z Veležem, nato v njej trenirali in nastopali polnih 27 let ter se od nje poslovili z zadnjo tekmo 30.11.2003 proti nemškemu Flensburgu v zmagoviti sezoni evropske Lige prvakov 2003/04. V dvorani Golovec so Celjani odigrali polovico (štiri) od vseh sezon med jugoslovansko elito in v tej ligi, takrat najboljši v Evropi, dosegli svojo najboljšo uvrstitev: dvakrat sedmo mesto v sezonah 1976/77 in 1977/78. V spominu celjskih ljubiteljev rokometa ostajajo nepozabne tekme in zmage s takratnimi najboljšimi ekipami bivše države, pa tudi kašen neljub dogodek in incident, kot je bil na primer jeseni 1983 na tekmi s Partizanom iz Bjelovarja z zaporo igrišča, suspendiranimi posamezniki … V dvorani Golovec so bili celjski rokometaši sedem sezon (1984-1990) neporaženi v 2. jugoslovanski ligi, v tej dvorani so leta 1993 začeli svoj zmagoviti pohod na evropski prestol!
Pol leta pred zadnjo tekmo v dvorani Golovec, 16.4.2003, je bil položen temeljni kamen bodoče športne dvorane pod Golovcem, ki se je kasneje po pokrovitelju Pivovarni Laško preimenovala v dvorano Zlatorog. Otvoritev dvorane je bila 21.12.2003 na nepozabni tekmi s španskim Ademar Leónom. Že čez en mesec (januarja 2004) so bili Celjani gostitelji in skupaj z RZS organizatorji do sedaj največjega rokometnega tekmovanja v Sloveniji – evropskega prvenstva za člane EURO 2004. Vodilni klubski delavci so skupaj s številnimi prostovoljci v dvorani Zlatorog vodili organizacijo predtekmovalne skupine C in glavni del, skupina I. Po oceni vodstva EHF jim je to uspelo najbolje!
Navijačem in ljubiteljem celjskega rokometa ostaja dvorana Zlatorog v nepozabnem spominu predvsem po zaključnih tekmah Lige prvakov v do sedaj najuspešnejši klubski sezoni 2003/04, največje slavje pa so doživeli na prvi tekmi finala Lige prvakov v nedeljo, 18.4.2004 in čez en teden po prihodu evropskih prvakov 2004 iz Flensburga ter veličastnem sprejemu okoli 20.000 navijačev pred dvorano Zlatorog.
|
|
|
|
