ŽUR ZA BEŽIGRADOM
Darko, Siso imenovani, žur pijani
prireja spet čez vsako mero
z dvojko Bronx se več mu v bran ne stavi,
končano njuno je in marsik`tero
žuriranje, pir, ki se po Gerbičevi, Rožni spije
napolnil bi jezero.
Kako se zdajci pijača vlije!
Obležal je že skoraj vsaki,
sam Siso ga še z majhnim tropom pije.
Uliva ga najmanjši med junaki,
hlače sleče, svojo bundo sivo.
že v bademantlu valja se po mlaki.
On z njimi, ki prisegajo na pivo,
hiti tja v štirko, v pivsko to jazbino,
kjer že mnogo jih zašlo na pot je krivo.
Še dandanašnji vidiš razvalino,
ki 350-ti apartma se imenuje,
v njem gledaš Sisotovo zapuščino.
Ko hišnik za to žurko čuje,
gasilske aparate hitro vse pospravi
in žarnice v paniki že odšraufuje.
Razvije zdajci žur se pravi!
Siso kleje in po vratih seka,
pitje se mu več ne ustavi.
Šest ur že moči tla pijače reka,
Slovenec naliva že Slovenca, brata,
kako strašanska žeja je človeka!
Ko prevelika postala je potrata
suho grlo, žeja nepremagljiva
prete odpreti apartmaja trdna vrata.
Dalj Siso več jim bede ne zakriva,
besede te pijancem reče zbranim:
“Ne hišnik, pregnala nas bo prazna kišta piva!
Le malo vam še pijače, bratje, hranim
pili smo ga dolgo, brez podpore,
kdor hoče spati, mu ne branim.
Kdor hoče vas dočakat trezne zore,
nočem enake, ne branim mu, al' v post'lo iti more
S seboj povabim druge vas junake,
vas, k`terih grlo se vkloniti noče.
Temna je noč in stresa grom oblake,
Mojč zakurblal zdaj bo avto vroče.
Le majhna pot je tja do Bežigrada,
to noč nam ga doseči je mogoče.
Največ sveta žuratorjem pripada,
tja bomo našli pot, kjer njih glasovi
poznajo le besedi žretje in naslada.
Ak' pa kozlat nas pošljejo bogovi,
manj strašna noč je v črne školjke krili,
kot so pod svetlim soncem trezni dnovi!”
Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
korajžno flašo svojo vsak si vzame
treznega v celem ni imel števili.
Al' komaj pridejo, vname
se strašen žur, ne žur, razbitje,
Bežigrad tam s celo jih močjo objame.
Tam sploh niso ved'li za njih pitje
in sila ta jih vse prevlada
folk išče si za boxi kritje!
Ko svojo moč ta žur najbolj razklada
po apartmajih narod na pomoč zavpije
in vstane šum, ko stol za stolom pada.
Ko še en pir v grlo vlije,
iz kleti v sobe Siso plane
z rokami tesno k sebi jih privije,
kar se mu zoperstavi, se ne gane
in ne počije pred, dokler ne omaga,
tak' vrže Siso se na deklice zaspane.
Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga
pijače spita, dokler njih kdo sope,
ki jim treznost je bila še draga.
Ko zor zasije na pijancev trope,
leže, k' ob ajde žetvi al' pšenice
po njivah tam leže snopovja kope.
Hlačk raztrganih je več od polovice,
med njimi, člani pivske klike,
policaj zastonj tam išče mlado lice,
njega, ki kriv žurke je velike.
________________________________________________
Stoji utrujen zdaj pri Bežigrada smeri
iz oči mu sije ta pogled krvávi,
z očmi pijanca avtobusno meri,
strašne misli mu letajo po glavi,
domov v Celje iti misli v slepi veri;
al` nekaj mu predrzno misel ustavi -
bila bifeja Index odpiralna ura
je ideja tista, ki speljala ga je 'z žura.
Enkrat videt' še želi kantino milo,
pozdravit' prejšnjega veselja mesto;
al` srečno je prestala žurov silo,
al` keln`rja srcé še bije zvésto,
al` je pred inšpektorji klonilo,
al` drug pijanec je zasedel njega mesto,
le eno pivo on še spiti móra,
preden povsem objame treznosti ga zora.
Zdaj z avtom cimer se pripelje ves zaspani,
opomni Sisota, kako paziti se pozabi,
kako povsod ga iščejo pajkani,
kak` z ujetimi policaj srdito rabi,
prijazno dalj mu tam ostati brani,
stopiti k sebi v avto ga povabi,
da ga pripelje v varnejše zavetje;
vda se Siso v to, kar cimer své`tje.
Brž speljeta, nič ju ne ovira,
prebujena še države ni milica;
ker še prazna cesta ga podpira,
avto leti, ko v zraki urna tica.
Se cimer po patruljah ozira,
avto ustavi, kjer je gostih senc temnica.
Ker se mu zdi, da žeja spet ga grudi,
junaku, kar ima v prisrčnici, ponudi.
Želi dat' Siso povračilo,
al` na žurki g`narji so bili razdani;
a spomni se, da si za skrajne žeje silo
še v skrivnem kraji gajbo pira hrani,
njo poiskati da mu naročilo,
za šankom v Indexu, zaripel ves v lice
bo dremal do vesele ali žalostne novice.
Zbudi naenkrat ljudi ga govorica,
ki bližajo se mu v navezi
spozna takoj iz apartmaja znana lica;
neznan mož pride po asfaltni stezi;
srp in kladivo, znamenja poklica,
povesta mu, da služi levičarski zavezi.
V pest bi desna se bila stisnila,
v ti priči se prikaže gajba pira.
"O, sem v grlo moje, pijača mila!
Skrbi je konec, žalosti, nesreče,
se trese od veselja vsaka žila,
kar gledam spet v obličje ti peneče,
naj brije zdaj okrog viharjev sila,
naj se nebo z oblaki preobleče,
ni méni mar, kar se godi na svéti,
le da tebe zdaj na dušek smem požreti."
Iz rok izmakne aktivistka flašo mu počasi,
in blizu se na prvi stolček vsede,
ter v milem, ali vendar trdnem glasi
pijancu vnet'mu reče té besede:
"Darko, ne žuriranja, agitacije zdaj so časi!«
Učil ljudi je mož težaški,
komisar, ki tu ga vidiš z nami:
kako nam ustvaril vse je NOB junaški,
kak` kapital je skrit v prazni slami,
kak` komunizem se je učlovečil,
da bi rešil narode in jih osrečil.
Da pravi Bog se kliče Tito,
da ljubi vse ljudi, svoje otroke,
da življenja bistvo v samoupravljanju je skrito,
in da le vstajniške osebnosti visoke
vedo, kaj potrebuje ljudstvo, da je sito.
Demokratični je socializem njihove dar roke,
in le prehodna faza do rdeč`ga reda,
kjer vsem bo vsaka spolnjena potreba.
Al` ena skrb nas vstajnike mori še vedno:
da tí med njimi si, ki jih rdeča zvezda črti;
v strahu, da na Dobu zdaj končal bi bedno,
kjer ljudstva so sovražniki zaprti;
smo trepetali zate uro sledno;
Da policaji ne dobe te kje na vrti,
da b` te usode bridke te obvarovali,
smo te v našo stranko predlagáli.
V rdečo zvezo ljudsko zdaj se včlani,
črnim zmotam odpovej se grešnim,
član združene levice ti postani,
kapitalizma daj slovo idejam smešnim,
razredne nam sovražnike naznani,
in se v duhu združi s Titom večnim.
Pred` ko spiješ, za podpis se še potrudi,
komisar je blizu in petokraka tudi."
"Druže Tito, mi ti se kunemo!
tako nekoč so peli očetov nam glasovi
in kamorkoli danes se ozremo;
pri nas smo na oblasti partije sinovi!
A zate na odboru mi že dolgo vemo,
da naklonjen najbolj nisi naši stvari novi.
Zato podpiši ter zvestobo nam obljubi
in lahko boš pil po svoji mili volji ljubi.«
Molče pero zdaj Siso v roko vzame
pogleda flašo in tresoč podpiše.
Internacionalo zapojo prisotne dame
si komisar z očesa solze briše,
člana novega tesno objame
in odide, da v Murgle raport brž napiše.
Siso nagne flašo in odžene misel skrito:
»Če Faustu je hudič požrl dušo, jo je meni Tito!«