Današnji prvi dan drugega dela nudi obračune v skupini E med Latvijo in Ukrajino, Srbijo in Belgijo ter Litvo in Francijo. Jasno, da bom navijal za Srbe (vsaj proti Belgijcem), navijal pa bom tudi za obe baltski republiki. Na obalah Baltika se je od nekdaj igrala lepa, atraktivna košarka, ki je vsa povojna leta prispevala levji delež k uspehom reprezentance SZ. Sicer teh igralcev nismo preveč marali, ker so nam zaradi svoje kvalitete pač bili trn v peti, vendar bi se morali zavedati, da so tudi oni trpeli pod jarmom komunizma in sovjetske okupacije. Vse tri baltske republike so namreč bile samostojne države že od 1918 pa vse do 1939, ko so jih Sovjeti okupirali v skladu s sporazumom Molotov – Ribentropp. No, že pred tem je Latvija zmagala na prvem EP (1935), Litva pa na naslednjih dveh (1937 in 1939). Prva velika povojna »sovjetska« košarkarska zvezda je bil 220 cm visoki Latvijec Janis Kruminš. Za tisti čas (Gomeljski ga je odkril že leta 1953) je bila to prav neverjetna višina in Kruminš je bil odločilen faktor v treh zaporednih zmagah ASK Rige (to je kasneje uspelo samo še Jugoplastiki) v prvih treh izvedbah evropskega pokala prvakov ter seveda v pohodih na evropsko reprezentančno zlato, na katero je bila SZ v tistih časih tako rekoč abonirana. Po navadi je zadostovalo, da se je samo postavil pod koš… V 60-tih letih prejšnjega stoletja je baltsko štafetno palico v sovjetski reprezentanci prevzel Litvanec Modestas Paulauskas. Pred obdobjem Sergeja Belova je bil Paulauskas motor sovjetske ekipe, skupaj pa sta SZ popeljala do kontroverzne zmage na OI v Münchnu 1972. Naslednja baltska legenda je bil spet Latvijec, nepredvidljivi genij Valdis Valters, ki je najbolj blestel v letih 1981 in 1982, ko je bil na EP v Pragi in SP v Caliju nerešljiva uganka tudi za jugoslovanske košarkarje. V tistih letih je bil član prve peterke SZ tudi Litvanec Sergejus Jovajša. Edino, kar Gomeljski ni osvojil s Kruminšem, je bila zlata olimpijska medalja. Ko se je pred OI 1988 v Seulu še tretjič vrnil na selektorsko mesto, je reprezentanco zgradil okrog jedra ekipe Žalgirisa iz Kaunasa, katerega so sestavljali verjetno najboljši beli center vseh časov Arvydas Sabonis, Rimas Kurtinaitis, Valdemaras Homičius in Šarunas Marčulionis, igral pa je tudi Estonec Tit Sokk. Na olimpijskem turnirju so prvo tekmo proti Jugoslaviji sicer gladko izgubili, potem pa v nepozabnem polfinalu (takrat sem menda prvič v življenju navijal za kako rusko reprezentanco, že zato, da bi nam bilo potem v finalu lažje) s sijajno obrambo demolirali nadute (»sole goal Seoul gold«) ameriške NCAA zvezdnike na čelu z Robinsonom in Manningom (ki je imel met 0/10); žal je bila SZ potem v finalu premočna tudi za mlado jugoekipo – vodili smo 24:12, potem pa je Sabonis zalimal tri zaporedne rampe Rađi, dvakrat jih na tistem turnirju nismo mogli premagati. Med razpadanjem SZ so bile baltske košarkarske zvezde (takrat so povečini že vsi igrali v NBA) med glavnimi protagonisti neodvisnosti svojih držav, vsi po vrsti so tudi ponosno stali v tisti sloviti 700 km dolgi živi verigi od Talina do Vilniusa! V postsovjetskem obdobju je Litva osvojila 3 olimpijske brone 1992, 1996, 2000 (kdo lahko pozabi maestralno partijo Šarunasa Jasikievičiusa v polfinalu OI Sydney 2000, ko je le malo manjkalo, da bi skoraj sam premagal NBA-jevce), bronasta je bila tudi na SP 2010, krona pa je prišla na EP 2003, ko je osvojila še svoje tretje evropsko zlato.
Krepšinis yra teisė! (Košarka je zakon!)
Krepšinis yra teisė! (Košarka je zakon!)
