Žal se je zgodilo ravno tisto, česar si nismo želeli in v četrtfinalu bomo igrali z najtežjim in najneugodnejšim možnim tekmecem, ki je prišel na prvenstvo z enim samim ciljem, osvojiti zlato medaljo, edino, ki mu še manjka. Zisis je imel na roki naše polfinale, a Grkom ni bilo usojeno zmagati v doslej največji drami prvenstva. S tem je rešil tudi neprepričljive Špance, ki bi sicer, v to sem prepričan, ne izpustili že dobljene tekme proti Italiji. Vse odkar so pri FIBI uvedli ta (zame krut in nepravičen) sistem četrtfinala, je to postala pravzaprav edina tekma, ki res kaj pomeni. Dobro, do nje je treba priti, ampak v končni fazi četrtfinale odloča o vsem. Je meja med pozitivno in negativno oceno nastopa, vse morebitne sijajne predhodne igre ob četrtfinalnem porazu zbledijo, obratno ob zmagi nikogar več ne zanima, kako se je katera ekipa prej mučila in na kakšen način je do četrtfinala prišla. Tokrat so se ekipe po skupinah razvrstile tako, da so v eni polovici kar štiri od petih najboljših reprezentanc (Slovenija, Francija, Srbija in Španija), peta (Litva) pa ima na drugi strani odprto pot do finala prek Italije in Hrvaške, kateri pa bi znala Ukrajina delati težave (sploh, če bo prišlo do tradicionalnega podcenjevanja; Srbi so se z Ukrajino že opekli).
Slovenija bo jutri igrala svoje peto zaporedno četrtfinale. Prvič smo se tja uspeli uvrstiti v Beogradu 2005 po sijajnih igrah v skupini in zmagah nad BiH, kasnejšim prvakom Grčijo ter Francijo. Takrat je bil sistem še tak, da so se v četrfinale neposredno uvrstili samo zmagovalci štirih predtekmovalnih skupin, drugo in tretjeuvrščeni pa so v nekakšni osmini finala igrali še za štiri prosta mesta. Proti Nemcem smo bili favoriti, malo smo se bali le Nowitzkega, toda strgalo se je Rollerju ter Demirelu in sanj o medalji je bilo konec. Dve leti kasneje v Španiji smo spet odlično igrali v obeh skupinah (takrat je bil sistem že tak, kot danes), premagali najprej Italijo (s tisto znamenito trojko Lakoviča v zadnji sekundi), nato pa Francijo in Poljsko, v nadaljevanju pa ob porazu z Litvo dobili še Nemce (za 30 točk!) in Turke. V četrtfinalu smo z Grki še 3 minute pred koncem vodili za 12, a na koncu nesrečno izgubili, malo zaradi »norišnice« Diamantidisa in Papaloukasa, malo pa zaradi prepoznega odziva Pipana. Na Poljskem 2009 smo dosegli svojo edino četrtfinalno zmago. Pod vodstvom selektorja Zdovca in na krilih neustavljivega Lorbka je Slovenija (kljub številnim poškodbam in tradicionalnim odpovedim) naravnost blestela. Po vrsti so padle Velika Britanija, Srbija, Litva (+30!!), Poljska in Turčija, edini poraz smo doživeli po podaljšku s Španijo. V četrtfinalu je sledila težka tekma s Hrvati, katere smo celo tekmo lovili in jih na koncu tudi ujeli in premagali. V polfinalu proti Srbiji smo spet bili blizu zmage, a je nasprotnika v podaljšek rešil Teodosić. V podaljšku in v tekmi za bron z Grki je končno prišla do izraza naša kratka klop in kljub pohvalam, ki so deževale z vseh strani, smo se morali zadovoljiti z nehvaležno leseno žlico. Na zadnjem EP v Litvi 2011 smo igrali slabo, se komaj uvrstili med 8 in tam gladko izpadli s Španci.
Slovenija bo jutri igrala svoje peto zaporedno četrtfinale. Prvič smo se tja uspeli uvrstiti v Beogradu 2005 po sijajnih igrah v skupini in zmagah nad BiH, kasnejšim prvakom Grčijo ter Francijo. Takrat je bil sistem še tak, da so se v četrfinale neposredno uvrstili samo zmagovalci štirih predtekmovalnih skupin, drugo in tretjeuvrščeni pa so v nekakšni osmini finala igrali še za štiri prosta mesta. Proti Nemcem smo bili favoriti, malo smo se bali le Nowitzkega, toda strgalo se je Rollerju ter Demirelu in sanj o medalji je bilo konec. Dve leti kasneje v Španiji smo spet odlično igrali v obeh skupinah (takrat je bil sistem že tak, kot danes), premagali najprej Italijo (s tisto znamenito trojko Lakoviča v zadnji sekundi), nato pa Francijo in Poljsko, v nadaljevanju pa ob porazu z Litvo dobili še Nemce (za 30 točk!) in Turke. V četrtfinalu smo z Grki še 3 minute pred koncem vodili za 12, a na koncu nesrečno izgubili, malo zaradi »norišnice« Diamantidisa in Papaloukasa, malo pa zaradi prepoznega odziva Pipana. Na Poljskem 2009 smo dosegli svojo edino četrtfinalno zmago. Pod vodstvom selektorja Zdovca in na krilih neustavljivega Lorbka je Slovenija (kljub številnim poškodbam in tradicionalnim odpovedim) naravnost blestela. Po vrsti so padle Velika Britanija, Srbija, Litva (+30!!), Poljska in Turčija, edini poraz smo doživeli po podaljšku s Španijo. V četrtfinalu je sledila težka tekma s Hrvati, katere smo celo tekmo lovili in jih na koncu tudi ujeli in premagali. V polfinalu proti Srbiji smo spet bili blizu zmage, a je nasprotnika v podaljšek rešil Teodosić. V podaljšku in v tekmi za bron z Grki je končno prišla do izraza naša kratka klop in kljub pohvalam, ki so deževale z vseh strani, smo se morali zadovoljiti z nehvaležno leseno žlico. Na zadnjem EP v Litvi 2011 smo igrali slabo, se komaj uvrstili med 8 in tam gladko izpadli s Španci.
