Napočil je dan resnice, dan polaganja računov, dan, ki bo ločil može od fantov, vrhunske od dobrih. Prvi četrtfinalni dan nudi obračuna med obema finalistoma prejšnjega EP (Španijo in Francijo) ter dvema ekipama, ki izhajata iz jugošole basketa (Srbija malo bolj, Slovenija malo manj). Španci in Francozi so favoriti, čeprav na tem EP doslej niso blesteli, oboji so po trikrat izgubili (tudi z obema potencialnima polfinalnima nasprotnikoma). In medtem ko so Španci vsaj na prvi tekmi s Hrvati pokazali, česa so sposobni, Francozi še niso odigrali zares dobre tekme. Ravno to dejstvo me najbolj skrbi. Ali so res tako slabi ali pa je bilo vse doslej le »nujno zlo« in bodo ravno danes pokazali vso svojo kvaliteto. Kje leži ključ do morebitnega uspeha Slovenije v današnji tekmi, ni težko uganiti. Poleg nujnih, že doslej izkazanih atributov (obramba, skok, hitra igra), moramo ustaviti Tonyja Parkerja. Gre namreč za izjemnega igralca, takega, ki se zjutraj spomne »Gonna play some ball tonight (dons bom pa mau špilou)« in te potem zvečer rastura. Ključna bo torej obramba na njem, Joksimović je že pospravil v žep Belinellija in Spanoulisa, a pri Parkerju bo potreboval pomoč v smislu podvajanja. Parkerjeve prodore je namreč potrebno zaustaviti za vsako ceno, tudi če bomo kdaj izpadli smešni, ko bo kdo od Francozov sam in neoviran polagal po uspelem pick&rollu. Potrebno ga je neprestano utrujati in tokrat, za spremembo od tekem z Italijo in Grčijo igrati malce ožjo obrambo in bolj zapirati prostor pod košem in vhode v raketo, spet tudi za ceno kakšne francoske trojke, ker Francozi nimajo izrazitega strelca z razdalje (menda ja nisem zdaj katerega »priklical« nad nas). Torej zgostiti obrambo in poleg Parkerjevih prodorov zapirati njihova skočna krila Batuma, Pietrusa, Diawa in Gelabala ter seveda težkega centra Ajinca. Ne smemo dopustiti, da nam pobirajo žoge in imajo še en ali dva napada po zgrešenih metih. Težko delo čaka Begića, Bog ne daj, da si (pre)hitro nabere osebne. Je okretnejši in skočnejši od svojega nasprotnika Ajinca in to mora izkoriščati tako v obrambi, kakor tudi v napadu. Naš najmočnejši »forte« je naša hitra tranzicijska igra prek bratov Dragić (btw. zakaj ni mama Mojca rodila treh sinovJ) in tu moramo biti dosledni in maksimalno izkoriščati nekoliko slabšo obrambno igro Parkerja ter ga po možnosti čim prej napolniti z osebnimi. Na postavljeno obrambo mora Dragić napasti koš in potem, če ne more polagati, podajati ven na trojko. Tu morajo svoje delo opraviti Nachbar, Lorbek in Murić (pa še kdo!), brez dobrega meta ne bo šlo, saj bomo težko parirali z igro na centre.
Ampak…vse zapisano je zgolj in samo teorija, stokrat preštudirana, preigrana in narisana na tablah šjor Boža. Najbolj pomembno je srce naših fantov, naj jih Zdravljica in publika nocoj poneseta do ene resnično zgodovinske zmage za slovenski šport! DAJMO NAŠI!
Ampak…vse zapisano je zgolj in samo teorija, stokrat preštudirana, preigrana in narisana na tablah šjor Boža. Najbolj pomembno je srce naših fantov, naj jih Zdravljica in publika nocoj poneseta do ene resnično zgodovinske zmage za slovenski šport! DAJMO NAŠI!
