Včeraj namenoma nisem pisal bloga, želel sem počakati še na preostali dve četrtfinalni tekmi, pa tudi vtisi po sredini tekmi Slovenije so se morali malo poleči in se na nek način zliti s tistimi po »tolažilni« tekmi s Srbijo. Francozi so nas dobili na točno tak način, kakršnega sem se bal in na kakršnega vedno dobivajo take ekipe, kot je Slovenija. Na fizično premoč so dobili skok in potem seveda nismo mogli razviti svoje tranzicijske igre. Če nimaš skoka pod lastnim obročem, ne moreš igrati na hitre kontre! Poleg Ajinca, ki je Begića in Vidmarja pospravil v žep (oba skupaj sta dosegla reci in piši 2 koša!!), je veliko delo v obrambi opravil tudi Batum, poleg skokov je ves čas visel na Dragiću. V francoskem napadu je seveda kraljeval Tony Parker s svojimi prodori (vedno po desni!) in asistencami. Sicer nismo slabo začeli, tudi ob polčasu je bilo 24:26 (kar se je lepo vklapalo v mojo teorijo, da jim ne smemo dovoliti več kot 60 košev – tudi katastrofalen met za 3 me ni pretirano skrbel, bil sem prepričan, da se bo pa zato odprl v 2. polčasu). Pokopal nas je katastrofalen začetek 2. polčasa, ko so nam po izenačenju Nachbarja naredili serijo 10:0 in ko enkrat Francozi takole povedejo, je zadeva bolj kot ne zaključena. Sicer smo še prišli na -3, a Dragićevo bezljanje je odpihnilo še zadnje upanje. Goran Dragić je nedvomno izjemen igralec in lahko smo veseli, da ga imamo, toda s Parkerjem ne more tekmovati (to me malo spominja na neko davno izjavo Ota Giacomellija o Ulagi: »Primož je izjemen skakalec, a je preveč obremenjen s tem, da mora premagati Nykaennena. Kadar se ne obremenjuje z njim pa ga včasih tudi lahko.«) Zakaj ni na Parkerju visel Joksimović, ve samo Maljković, zakaj je čakal s time-outom tudi. Je pa dejstvo, da je to Parkerjevo Francijo v takih četrtfinalnih tekmah izredno težko izločiti, vedno se fokusirajo prav nanjo in po navadi tudi uspejo.
Veseli me, da smo se že naslednje popoldne lepo pobrali in Srbom odčitali lekcijo ter si vsaj zagotovili nastop na prihodnjem SP. Srbe so nam malo »pripravili« že Španci, ki so jih tako razbili, kot jih že dolgo ni nihče. Ostali dve četrtfinali sta potekali več ali manj po pričakovanjih, Hrvati so opravili z Ukrajino, Litovci so se dolgo mučili z Italijo, a ko so enkrat zaprli vhode Belinellija in Gentileja pod koš, se je Italija (ki nima adekvatnih centrov) sesula. Če bodo uspeli podobno zapirati Bogdanovića, Litovci tudi s Hrvaško ne bi smeli imeti težav – imajo tri sijajne centre (Valančiunas, Motiejunas in Lavrinovič), ki lahko pospravijo s parketa Tomića & co. Drugo polfinale bo bolj napeta in negotova zadeva. Če so pred leti v evropski košarki kraljevali Slovani (Juga in SZ), je zdaj očitno prišlo obdobje Romanov, Francozov in Špancev, oboji so daleč pred vsemi ostalimi. Njihovi spopadi so vedno na nož (spomnimo se pretepa v četrtfinalu OI) in na majhno število doseženih košev. Francoska ključa v obrambi sta dva: utrujati in izčrpavati Gasola (to je nenazadnje uspelo tudi nam) in preprečiti oz. omejiti španske trojke. Po drugi strani bodo Španci s plejado svojih bekov utrujali Parkerja in iskali možnosti za hitre protinapade, preden se francoska trdnjava postavi. Španija ima več hitrih igralcev, a Francija ima Parkerja; Francija ima več skakalcev, a Španija ima Gasola. Nižji, kot bo rezultat, večje so francoske možnosti.
Veseli me, da smo se že naslednje popoldne lepo pobrali in Srbom odčitali lekcijo ter si vsaj zagotovili nastop na prihodnjem SP. Srbe so nam malo »pripravili« že Španci, ki so jih tako razbili, kot jih že dolgo ni nihče. Ostali dve četrtfinali sta potekali več ali manj po pričakovanjih, Hrvati so opravili z Ukrajino, Litovci so se dolgo mučili z Italijo, a ko so enkrat zaprli vhode Belinellija in Gentileja pod koš, se je Italija (ki nima adekvatnih centrov) sesula. Če bodo uspeli podobno zapirati Bogdanovića, Litovci tudi s Hrvaško ne bi smeli imeti težav – imajo tri sijajne centre (Valančiunas, Motiejunas in Lavrinovič), ki lahko pospravijo s parketa Tomića & co. Drugo polfinale bo bolj napeta in negotova zadeva. Če so pred leti v evropski košarki kraljevali Slovani (Juga in SZ), je zdaj očitno prišlo obdobje Romanov, Francozov in Špancev, oboji so daleč pred vsemi ostalimi. Njihovi spopadi so vedno na nož (spomnimo se pretepa v četrtfinalu OI) in na majhno število doseženih košev. Francoska ključa v obrambi sta dva: utrujati in izčrpavati Gasola (to je nenazadnje uspelo tudi nam) in preprečiti oz. omejiti španske trojke. Po drugi strani bodo Španci s plejado svojih bekov utrujali Parkerja in iskali možnosti za hitre protinapade, preden se francoska trdnjava postavi. Španija ima več hitrih igralcev, a Francija ima Parkerja; Francija ima več skakalcev, a Španija ima Gasola. Nižji, kot bo rezultat, večje so francoske možnosti.
