Končan je prvi krog po skupinah, vse reprezentance so odigrale svojo prvo tekmo in imeli smo kaj videti. Če začnemo z debakli, prvi ga je doživel (rezultatsko niti ne, po igri pa vsekakor) katastrofalno slabi Katar, pravzaprav se ne spomnim tako slabe in naivne predstave kakega gostitelja SP. FIFA gre gostiteljem na roko kjerkoli lahko, takoj pri prvem ekvadorskem golu so v VAR sobi uspeli pričarati nekakšno aktivacijo pasivnega ofsajda, ampak nato so očitno tudi tam spoznali, da Katarcem ni pomoči. S samo dvema zadetkoma v mreži so jo še dobro odnesli, proti Senegalu in Nizozemski bodo batine verjetno še hujše. Ekvadorcem se kaj lahko zgodi, da bodo še kako obžalovali ležernost in prehitro zadovoljstvo z rezultatom, v tej skupini se nekako nakazujejo tri zmage Nizozemske in odločilna tekma za napredovanje med Senegalom in Ekvadorjem v zadnjem kolu, komur bo tam zadostoval remi, bo v veliki prednosti. Kot naslednji je na mino naletel Iran, gre pa njegove igralce pohvaliti za molčeči protest proti klerofašističnemu režimu svoje domovine. Iranska TV je takoj prekinila prenos in ga nadaljevala šele ob začetku igre. Sicer se tudi Angleži pri petju himne niso ravno izkazali (dva ali trije so še peli God Save The Queen), ampak ko je bilo vokalnih ekshibicij enkrat konec, so Angleži Irance razstavili na prafaktorje. Southgate je na zadnjih dveh velikih tekmovanjih (SP 2018 in EURO 2021) igral 3-5-2, zdaj se je vrnil k tradicionalnemu angleškemu modelu s štirimi v zadnji vrsti. Očitno je ocenil, da je angleška sredina s sijajnim 19-letnim Bellinghamom na čelu dovolj močna in ne potrebuje dodatnih moči. Sledila je francoska demontaža Avstralcev; tempo, ki ga narekujeta ekspresna krila Mbappe in Dembele je enostavno premočan še za kakšno boljšo ekipo od kengurujev. Franciji je uspelo prekiniti eno kar neugodno tradicijo – postala je prvi prvak po letu 2006, ki je ob obrambi naslova dobil prvo tekmo; kar štirje od zadnjih petih branilcev naslova so na naslednjem SP izpadli že v skupini! Največjo porcijo je fasala Kostarika, Španci so se do mile volje sprehajali po njihovem kazenskem prostoru in jim polnili mrežo, kakor se jim je ravno zahotelo. Težko je zdaj ocenjevati, ali je Španija res tako dobra ali Kostarika tako zanič, ampak ta predstava Furije je delovala naravnost zastrašujoče. Tudi Srbiji je le malo manjkalo, da ni hudo nastradala. Brazilci so začeli počasi, potem pa vedno bolj mleli srbsko obrambo, ki je vzdržala eno uro, nato pa se je počasi, a zanesljivo, pričel razpad sistema, s samo dvema prejetima zadetkoma so jo Orlovi še dobro odnesli. Zdi se, da imajo Brazilci po dolgem času znova ekipo in igro s katero lahko gredo do konca; niso več odvisni zgolj od navdiha Neymarja in tudi kemija v ekipi deluje taka prava, prav po brazilsko razigrana. Samba se je pričela!
No, zdaj pa k senzacijama, obe sta naravnost kataklizmičnih razsežnosti in bosta zagotovo zasedli mesto na FIFINEM seznamu največjih senzacij vseh SP, katerega si lahko ogledate na tejle povezavi. Prva se je opekla Argentina, čeprav spočetka ni nič kazalo na to. Gauči so v 10. minuti povedli in zadevo rutinirano obvladovali, dokler se jim ni na začetku 2. polčasa »zgodil« mrk v obliki dveh hitrih golov Saudske Arabije, potem pa žoga enostavno ni več hotela v arabski gol. A kljub tej »nezgodi« se zdi, da je Argentina močna, žoga jim lepo teče in prav lahko se zgodi, da bodo ponovili SP 1990, ko so po uvodnem porazu s Kamerunom prišli vse do finala. Precej slabše kaže Nemcem, ki so v doslej najlepši tekmi prvenstva – paradoksalno – demonstrirali naravnost sijajno napadalno kombinatoriko. Predvsem njihov multi-kulti tercet Musiala, Gundogan in Gnabry deluje, kot da je z drugega planeta, toda nogomet je včasih lahko zelo kruta igra, lahko si še tako boljši od nasprotnika, a tekmo vseeno izgubiš. Japonska tranzicija je bliskovita in ko so samuraji pričeli igrati z malo več rizika, je nemška obramba postajala vedno bolj podobna švicarskemu siru. Ubogi Rudiger se je večkrat znašel sam na prepihu, Schlotterbeck in Suele pa sta delovala, kot da sta vikend fuzbalerja iz kake regionalne bavarske lige (gremo mal brcat, potem pa na pir). Kljub temu bi Nemci zlahka zmagali, če bi le znali izkoristiti katero od številnih priigranih priložnosti. So pa Japonci zdaj postali ekipa z drugo najmanjšo posestjo žoge na dobljeni tekmi, v posesti so jo imeli zgolj 26,2% igralnega časa. Na prvem mestu ostaja Koreja, ki je na prejšnjem SP dobila tekmo, v kateri je imela posest žoge samo 26,0%. No, in kaj mislite proti komu jin je to uspelo? Ja, uganili ste, proti Nemcem! Nemščina ima eno tako zanimivo lastnost, da lahko besede kot kake lego kocke po mili volji »zidaš« v skovanke in na misel mi je prišla tale: Fernostfluch (prekletstvo Daljnega vzhoda). Nemci so zdaj v hudih težavah: če namreč v naslednjem kolu Japonska premaga Kostariko (in sodeč po predstavi slednje v prvem kolu v to ne gre dvomiti), mora Elf premagati Španijo, sicer lahko že v nedeljo spakira kovčke.
Na prejšnjem SP se je samo ena tekma (med Francijo in Dansko v skupini) končala brez zadetkov, tukaj pa smo že v prvem kolu skupinskega videli kar štiri nulanule. Še najbolj gledljiva je bila tista med Poljsko in Mehiko. Mehičani po tradiciji razigrani, Poljaki pa so ena taka fizična, rovokopaška ekipa, ki zasleduje samo eno in edino idejo: kako spraviti žogo do Lewandowskega. Enkrat jim je to tudi uspelo in sodnik je – po mojem mnenju prestrogo – s pomočjo VAR ocenil, da gre za penal. A vrli Robert je stvar zapacal, podcenil je Ochoo, ki je znan kot pravi specialist za obrambo penalov. Ostale tri nulanule so bile bolj kot ne uspavanke, favoriti (Danska, Hrvaška in Urugvaj) so bili sicer za odtenek boljši od svojih nasprotnikov, a vse skupaj ni bilo dovolj za kaj več kot točko. Posebej sem razočaran nad plašnim pristopom Vatrenih, vse skupaj budi neugodne spomine (o tem bom pisal v enem od prihodnjih blogov) na davno SP 1982, ko je takratni jugoselektor, legendarni Miljan Miljanić, podobno prestrašeno pristopil k uvodni tekmi Jugoslavije s Severno Irsko. Takrat se ni dobro končalo, tokrat pa Hrvati za napredovanje pravzaprav morajo premagati Kanado, kar sodeč po videnem niti slučajno ne bo enostavno. Kanada je čvrsta in fizično sijajno pripravljena ekipa, ki neprestano juriša in igra zelo visok presing na nasprotnikovi polovici; proti neprepoznavni Belgiji jih je enostavno zapustila sreča, razen tega so bili okradeni za vsaj še en penal. Ampak morda se hrvaška priložnost skriva ravno v omenjenem kanadskem načinu igre: zadaj namreč puščajo ogromno praznega prostora v katerega lahko vteka kak hitronogi napadalec tipa Oršić. Ajmo, Vatreni!
No, zdaj pa k senzacijama, obe sta naravnost kataklizmičnih razsežnosti in bosta zagotovo zasedli mesto na FIFINEM seznamu največjih senzacij vseh SP, katerega si lahko ogledate na tejle povezavi. Prva se je opekla Argentina, čeprav spočetka ni nič kazalo na to. Gauči so v 10. minuti povedli in zadevo rutinirano obvladovali, dokler se jim ni na začetku 2. polčasa »zgodil« mrk v obliki dveh hitrih golov Saudske Arabije, potem pa žoga enostavno ni več hotela v arabski gol. A kljub tej »nezgodi« se zdi, da je Argentina močna, žoga jim lepo teče in prav lahko se zgodi, da bodo ponovili SP 1990, ko so po uvodnem porazu s Kamerunom prišli vse do finala. Precej slabše kaže Nemcem, ki so v doslej najlepši tekmi prvenstva – paradoksalno – demonstrirali naravnost sijajno napadalno kombinatoriko. Predvsem njihov multi-kulti tercet Musiala, Gundogan in Gnabry deluje, kot da je z drugega planeta, toda nogomet je včasih lahko zelo kruta igra, lahko si še tako boljši od nasprotnika, a tekmo vseeno izgubiš. Japonska tranzicija je bliskovita in ko so samuraji pričeli igrati z malo več rizika, je nemška obramba postajala vedno bolj podobna švicarskemu siru. Ubogi Rudiger se je večkrat znašel sam na prepihu, Schlotterbeck in Suele pa sta delovala, kot da sta vikend fuzbalerja iz kake regionalne bavarske lige (gremo mal brcat, potem pa na pir). Kljub temu bi Nemci zlahka zmagali, če bi le znali izkoristiti katero od številnih priigranih priložnosti. So pa Japonci zdaj postali ekipa z drugo najmanjšo posestjo žoge na dobljeni tekmi, v posesti so jo imeli zgolj 26,2% igralnega časa. Na prvem mestu ostaja Koreja, ki je na prejšnjem SP dobila tekmo, v kateri je imela posest žoge samo 26,0%. No, in kaj mislite proti komu jin je to uspelo? Ja, uganili ste, proti Nemcem! Nemščina ima eno tako zanimivo lastnost, da lahko besede kot kake lego kocke po mili volji »zidaš« v skovanke in na misel mi je prišla tale: Fernostfluch (prekletstvo Daljnega vzhoda). Nemci so zdaj v hudih težavah: če namreč v naslednjem kolu Japonska premaga Kostariko (in sodeč po predstavi slednje v prvem kolu v to ne gre dvomiti), mora Elf premagati Španijo, sicer lahko že v nedeljo spakira kovčke.
Na prejšnjem SP se je samo ena tekma (med Francijo in Dansko v skupini) končala brez zadetkov, tukaj pa smo že v prvem kolu skupinskega videli kar štiri nulanule. Še najbolj gledljiva je bila tista med Poljsko in Mehiko. Mehičani po tradiciji razigrani, Poljaki pa so ena taka fizična, rovokopaška ekipa, ki zasleduje samo eno in edino idejo: kako spraviti žogo do Lewandowskega. Enkrat jim je to tudi uspelo in sodnik je – po mojem mnenju prestrogo – s pomočjo VAR ocenil, da gre za penal. A vrli Robert je stvar zapacal, podcenil je Ochoo, ki je znan kot pravi specialist za obrambo penalov. Ostale tri nulanule so bile bolj kot ne uspavanke, favoriti (Danska, Hrvaška in Urugvaj) so bili sicer za odtenek boljši od svojih nasprotnikov, a vse skupaj ni bilo dovolj za kaj več kot točko. Posebej sem razočaran nad plašnim pristopom Vatrenih, vse skupaj budi neugodne spomine (o tem bom pisal v enem od prihodnjih blogov) na davno SP 1982, ko je takratni jugoselektor, legendarni Miljan Miljanić, podobno prestrašeno pristopil k uvodni tekmi Jugoslavije s Severno Irsko. Takrat se ni dobro končalo, tokrat pa Hrvati za napredovanje pravzaprav morajo premagati Kanado, kar sodeč po videnem niti slučajno ne bo enostavno. Kanada je čvrsta in fizično sijajno pripravljena ekipa, ki neprestano juriša in igra zelo visok presing na nasprotnikovi polovici; proti neprepoznavni Belgiji jih je enostavno zapustila sreča, razen tega so bili okradeni za vsaj še en penal. Ampak morda se hrvaška priložnost skriva ravno v omenjenem kanadskem načinu igre: zadaj namreč puščajo ogromno praznega prostora v katerega lahko vteka kak hitronogi napadalec tipa Oršić. Ajmo, Vatreni!
RSS Feed
