Funkcionarji krovne svetovne nogometne organizacije so zvečine prizadevni ljudje, ki se zavedajo, da se nogomet igra zaradi navijačev in ne zaradi njih samih, zato se v glavnem trudijo nogometno igro narediti še bolj zanimivo in atraktivno. Vendar pa obstaja izjema, pri kateri gledajo zgolj na svoj interes – ta izjema je količina denarja, ki jim kapne v žep. Kako si sicer drugače razložiti, da so šli organizacijo letošnjega SP dodeliti nogometno eksotičnemu Katarju, ki (razen petrodolarjev) nogometu in športu nasploh ne more ponuditi ničesar. Pogled na spodnjo tabelo je dovolj zgovoren, bogati katarski šejki bodo za organizacijo letošnjega SP zapravili več, kot organizatorji vseh dosedanjih SP skupaj in samo ugibamo lahko, koliko od tega denarja je pristalo v žepih Fifinih velmož. Več o tem pa TUKAJ.
STROŠKI ORGANIZACIJE IN GRADNJE OBJEKTOV ZADNJIH OSMIH SP V NOGOMETU (V MILIJARDAH EUR):
1994 ZDA: 0,5
1998 FRANCIJA: 2,3
2002 JAPONSKA / KOREJA: 7,0
2006 NEMČIJA: 4,3
2010 JUŽNA AFRIKA 3,6
2014 BRAZILIJA 15,0
2018 RUSIJA: 11,6
2022 KATAR: 200,0
FIFA je sicer deklarirana zagovornica vseh mogočih enakopravnosti, a tokrat je niso zanimale smrti delavcev na gradbiščih štadionov, niti diskriminacija istospolnih, niti dejstvo, da ženske v Katarju ne smejo voziti avtomobilov (bojda naj bi jih prijemanje prestavne ročice spolno vzburjalo!?). Ampak večine navijačev, ki se bodo podali na SP, vse našteto niti pretirano ne zanima, precej bolj jih moti odnos, ki ga v tem delu sveta gojijo do alkohola. Fuzbal in pir gresta enostavno skupaj, tako je pač vedno bilo in vedno bo, pa če kakšna zagrizena promotorka zdravega načina življenja zaradi zapisanega kar pade v nezavest. In tudi tisti, ki bomo tekme gledali doma, bomo zaradi nenavadnega termina prikrajšani za tradicionalno spremljanje tekem na vrtovih gostinskih lokalov! Sicer pa si lahko več o "režimu obnašanja" v Katarju preberete TUKAJ.
Ampak, da vas že v uvodnem blogu ne bi preveč moril s svojimi občutki in razmišljanji, vam tule ponujam nekaj zanimiv dejstev o nogometnih SP, ki lahko pomenijo veliko ali pa nič:
Naslov svetovnega prvaka je težko osvojiti, še težje pa ga je obraniti; to je doslej uspelo le Italiji (1934, 1938) in Braziliji (1958, 1962), kar šestkrat (vključno z zadnjimi tremi SP!) pa je branilec naslova izpadel že kar v skupinskem delu: Italija 1950, Brazilija 1966, Francija 2002 (brez doseženega gola!), Italija 2010, Španija 2014 in Nemčija 2018. Naslov je bil do sedaj samo trikrat osvojen s 100% izkupičkom (same zmage po rednem delu tekme): Urugvaj 1930, Brazilija 1970 in 2002, kar štirikrat (Nemčija 1954 in 1974, Argentina 1978, Španija 2010) pa je kasnejši prvak kakšno tekmo v predtekmovanju izgubil. Med vsemi prvaki so najmanj golov na prvenstvu (po 2) prejeli Francija 1998, Italija 2006 (en avtogol in ena enajstmetrovka!) in Španija 2010, največ (14) pa Nemčija 1954, ki pa jih je takrat med prvaki tudi največ dosegla (25). Najmanj golov (samo 8) je za naslov zadostovalo Španiji 2010.
Domačin prvenstva je doslej šestkrat postal svetovni prvak (Urugvaj 1930, Italija 1934, Anglija 1966, Nemčija 1974, Argentina 1978 in Francija 1998), razen 2010 (Južna Afrika) še nikoli ni izpadel v skupini, na petih od zadnjih šestih SP pa se je vedno uvrstil vsaj v četrtfinale.
»Velika četverica« (Brazilija, Nemčija, Italija, Argentina) je dominantna, samo na zadnjem SP 2018 nobena izmed njih ni bila med prvimi štirimi, samo dvakrat – 2010 (Španija-Nizozemska) in 2018 (Francija-Hrvaška) pa se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale.
»Malo četverico« tvorijo preostali štirje svetovni prvaki (Urugvaj, Anglija, Francija, Španija), katerim vsekakor velja pridružiti še trikrat poraženo (1974, 1978, 2010) finalistko Nizozemsko.
V veliki finale se je doslej uvrstilo 13 reprezentanc, a v zadnjih 50 letih je to uspelo le osmim: Brazilija, Nemčija, Italija, Argentina, Nizozemska, Francija, Španija in Hrvaška.
V predtekmovanju po skupinah je brez izgubljene tekme težko izpasti, ni pa nemogoče; to se je doslej zgodilo štirikrat (Škotska 1974, Kamerun 1982, Belgija 1998 in Nova Zelandija 2010); obratno je napredovanje iz skupine brez ene same zmage uspelo šestkrat: Italija 1982 (ki je nato postala svetovni prvak), Bolgarija in Urugvaj 1986, Irska in Nizozemska 1990 ter Čile 1998; odkar so 2010 uvedli 3 točke za zmago, to ni uspelo še nikomur. Samo enkrat (Alžirija 1982) pa niti dve zmagi v skupini nista zadostovali za uvrstitev naprej; obratno je teoretično moč napredovati tudi z dvema porazoma, a to se doslej še ni zgodilo.
Goli sicer štejejo, a le, če jih dosežeš na »pravih« tekmah: Madžarska (1982) jih je v skupini zabila kar 12, a vseeno izpadla; Italija (1970) in Poljska (1986) pa sta napredovali s samo po enim doseženim golom. Obratno se je Nemčija (1954) uvrstila naprej s kar 11 prejetimi goli (in postala svetovni prvak), Škotska (1974), Kamerun (1982), Norveška (1994) in Švica (2010) pa so izpadli, čeprav so dobili le po enega. Pravi »podvig« pa je uspel Švici 2006, ko na vseh 4 odigranih tekmah sploh ni prejela gola, a vseeno izpadla v osmini finala po enajstmetrovkah. Obratno je Irska 1990 prišla do četrtfinala brez ene same zmage po rednem delu tekme. Zanimiv je tudi primer Brazilije 1978, ki ni izgubila niti ene izmed vseh sedmih možnih tekem, a je po argentinski šestici Peruju ostala brez finala in osvojila »samo« 3. mesto, podobno se je godilo tudi Italiji 1990, ki jih je od sedmih dobila šest, a izgubila polfinale po enajstmetrovkah. Svojevrsten fenomen je tudi Mehika, ki se je na zadnjih sedmih SP (1994-2018) vedno prebila iz skupine, a vselej izpadla že takoj v osmini finala.
Ekipe, ki niso ne iz Evrope (UEFA) in ne iz Južne Amerike (COMNEBOL), se doslej še niso uvrstile v veliki finale, v polfinale sta se uvrstili le ZDA 1930 in Koreja 2002 (doma). Afričanom so uspele tri uvrstitve v četrtfinale (Kamerun 1990, Senegal 2002 in Gana 2006), za Oceanijo pa se je še najbolje se je odrezala Avstralija z osmino finala 2006.
»Uvoženi« selektorji so na SP vodili mnoge reprezentance, a naslova svetovnega prvaka še niso osvojili, v veliki finale pa sta se doslej uspela uvrstiti le dva: Anglež George Raynor (Švedska 1958) in Avstrijec Ernst Happel (Nizozemska 1978).
Med uspešnejše udeleženke SP spada tudi bivša Jugoslavija, ki se je do svojega razpada 1991 uspela osemkrat (1930, 1950, 1954, 1958, 1962, 1974, 1982 in 1990) uvrstiti na SP. Dvakrat (1930, 1962) je bila v polfinalu in še štirikrat (1954, 1958, 1974, 1990) med prvimi osmimi, 1987 pa je osvojila naslov mladinskega svetovnega prvaka, kar je kasneje uspelo tudi Srbiji (2015). Če tem dosežkom dodamo še 2. in 3. mesto Hrvaške 2018 in 1998, je jasno, da se je na teh prostorih vedno igral dober nogomet, kar ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da so se po razpadu skupne države že kar štiri reprezentance (Hrvaška 1998, 2002, 2006, 2014, 2018, 2022; Srbija 1998, 2006, 2010, 2018, 2022; Slovenija 2002, 2010 ter Bosna 2014) uspele uvrstiti na sklepni del.
Jugoslavija si z Madžarsko deli rekord za zmago z najvišjo razliko (1974 Zaire – 9:0), na tej tekmi pa se je med strelce vpisalo 7 igralcev, kar je rekord SP. Luka Modrić je bil 2018 proglašen za najboljšega igralca SP, dva Hrvata (Dražan Jerković 1962 in Davor Šuker 1998) pa sta bila tudi najboljša strelca SP. Poleg navedenih je bilo po raznih anketah še 8 (skupaj torej 11) igralcev uvrščenih v idealne postave SP, in sicer: vratar Milovan Jakšić in Milutin Ivković (1930), Bernard Vukas (1954), Dragoslav Šekularac (1962), Branko Oblak (1974), Dragan Stojković (1990), Robert Jarni (1998) in Šime Vrsaljko (2018). Robert Prosinečki je bil proglašen za najboljšega mladega igralca na SP 1990, skupaj s Stojkovićem pa sta na SP zadela tako za skupno (1990), kot tudi vsak za svojo državo (1998). 26 selektorjev z območja bivše države je na SP vodilo 17 različnih reprezentanc, največji uspeh je z drugim mestom dosegel Zlatko Dalić (Hrvaška 2018), poleg njega pa so se v polfinale uvrstili še Miroslav »Čiro« Blažević (Hrvaška 1998), Boško Simonović (Jugoslavija 1930) ter tandem Ljubomir Lovrić/Prvoslav Mihajlović (Jugoslavija 1962), med jugoselektorji pa izstopa tudi Srb Bora Milutinović, edini trener, ki je na petih zaporednih SP vodil kar pet različnih ekip (Mehika 1986, Kostarika 1990, ZDA 1994, Nigerija 1998 in Kitajska 2002), kar je tako rekoč neponovljiv dosežek. Neponovljivi so tudi 3 rumeni kartoni, ki jih je vsled sodniške malomarnosti kot edini v zgodovini SP na eni tekmi (Hrvaška-Avstralija 2006) prejel Hrvat Josip Šimunić, njegov rojak Mario Mandžukić pa je »strelec« doslej edinega avtogola v finalu SP (2018). Hrvaški vratar Danijel Subašić je na SP 2018 v shootoutu proti Danski obranil kar 3 enajstmetrovke, kar je uspelo le še Portugalcu Ricardu (Portugalska-Anglija 2006).
Slovenija se je na SP doslej uvrstila dvakrat – 2002 in 2010 ter obakrat izpadla v skupini, za reprezentanco bivše skupne države pa je poleg že omenjenega Oblaka (1974) zaigral še Srečko Katanec (1990). Katanec (2002) in Matjaž Kek (2010) sta slovensko reprezentanco vodila na SP kot selektorja, v trenerskem štabu Jugoslavije 1974 pa je bil tudi Ivan Toplak.
STROŠKI ORGANIZACIJE IN GRADNJE OBJEKTOV ZADNJIH OSMIH SP V NOGOMETU (V MILIJARDAH EUR):
1994 ZDA: 0,5
1998 FRANCIJA: 2,3
2002 JAPONSKA / KOREJA: 7,0
2006 NEMČIJA: 4,3
2010 JUŽNA AFRIKA 3,6
2014 BRAZILIJA 15,0
2018 RUSIJA: 11,6
2022 KATAR: 200,0
FIFA je sicer deklarirana zagovornica vseh mogočih enakopravnosti, a tokrat je niso zanimale smrti delavcev na gradbiščih štadionov, niti diskriminacija istospolnih, niti dejstvo, da ženske v Katarju ne smejo voziti avtomobilov (bojda naj bi jih prijemanje prestavne ročice spolno vzburjalo!?). Ampak večine navijačev, ki se bodo podali na SP, vse našteto niti pretirano ne zanima, precej bolj jih moti odnos, ki ga v tem delu sveta gojijo do alkohola. Fuzbal in pir gresta enostavno skupaj, tako je pač vedno bilo in vedno bo, pa če kakšna zagrizena promotorka zdravega načina življenja zaradi zapisanega kar pade v nezavest. In tudi tisti, ki bomo tekme gledali doma, bomo zaradi nenavadnega termina prikrajšani za tradicionalno spremljanje tekem na vrtovih gostinskih lokalov! Sicer pa si lahko več o "režimu obnašanja" v Katarju preberete TUKAJ.
Ampak, da vas že v uvodnem blogu ne bi preveč moril s svojimi občutki in razmišljanji, vam tule ponujam nekaj zanimiv dejstev o nogometnih SP, ki lahko pomenijo veliko ali pa nič:
Naslov svetovnega prvaka je težko osvojiti, še težje pa ga je obraniti; to je doslej uspelo le Italiji (1934, 1938) in Braziliji (1958, 1962), kar šestkrat (vključno z zadnjimi tremi SP!) pa je branilec naslova izpadel že kar v skupinskem delu: Italija 1950, Brazilija 1966, Francija 2002 (brez doseženega gola!), Italija 2010, Španija 2014 in Nemčija 2018. Naslov je bil do sedaj samo trikrat osvojen s 100% izkupičkom (same zmage po rednem delu tekme): Urugvaj 1930, Brazilija 1970 in 2002, kar štirikrat (Nemčija 1954 in 1974, Argentina 1978, Španija 2010) pa je kasnejši prvak kakšno tekmo v predtekmovanju izgubil. Med vsemi prvaki so najmanj golov na prvenstvu (po 2) prejeli Francija 1998, Italija 2006 (en avtogol in ena enajstmetrovka!) in Španija 2010, največ (14) pa Nemčija 1954, ki pa jih je takrat med prvaki tudi največ dosegla (25). Najmanj golov (samo 8) je za naslov zadostovalo Španiji 2010.
Domačin prvenstva je doslej šestkrat postal svetovni prvak (Urugvaj 1930, Italija 1934, Anglija 1966, Nemčija 1974, Argentina 1978 in Francija 1998), razen 2010 (Južna Afrika) še nikoli ni izpadel v skupini, na petih od zadnjih šestih SP pa se je vedno uvrstil vsaj v četrtfinale.
»Velika četverica« (Brazilija, Nemčija, Italija, Argentina) je dominantna, samo na zadnjem SP 2018 nobena izmed njih ni bila med prvimi štirimi, samo dvakrat – 2010 (Španija-Nizozemska) in 2018 (Francija-Hrvaška) pa se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale.
»Malo četverico« tvorijo preostali štirje svetovni prvaki (Urugvaj, Anglija, Francija, Španija), katerim vsekakor velja pridružiti še trikrat poraženo (1974, 1978, 2010) finalistko Nizozemsko.
V veliki finale se je doslej uvrstilo 13 reprezentanc, a v zadnjih 50 letih je to uspelo le osmim: Brazilija, Nemčija, Italija, Argentina, Nizozemska, Francija, Španija in Hrvaška.
V predtekmovanju po skupinah je brez izgubljene tekme težko izpasti, ni pa nemogoče; to se je doslej zgodilo štirikrat (Škotska 1974, Kamerun 1982, Belgija 1998 in Nova Zelandija 2010); obratno je napredovanje iz skupine brez ene same zmage uspelo šestkrat: Italija 1982 (ki je nato postala svetovni prvak), Bolgarija in Urugvaj 1986, Irska in Nizozemska 1990 ter Čile 1998; odkar so 2010 uvedli 3 točke za zmago, to ni uspelo še nikomur. Samo enkrat (Alžirija 1982) pa niti dve zmagi v skupini nista zadostovali za uvrstitev naprej; obratno je teoretično moč napredovati tudi z dvema porazoma, a to se doslej še ni zgodilo.
Goli sicer štejejo, a le, če jih dosežeš na »pravih« tekmah: Madžarska (1982) jih je v skupini zabila kar 12, a vseeno izpadla; Italija (1970) in Poljska (1986) pa sta napredovali s samo po enim doseženim golom. Obratno se je Nemčija (1954) uvrstila naprej s kar 11 prejetimi goli (in postala svetovni prvak), Škotska (1974), Kamerun (1982), Norveška (1994) in Švica (2010) pa so izpadli, čeprav so dobili le po enega. Pravi »podvig« pa je uspel Švici 2006, ko na vseh 4 odigranih tekmah sploh ni prejela gola, a vseeno izpadla v osmini finala po enajstmetrovkah. Obratno je Irska 1990 prišla do četrtfinala brez ene same zmage po rednem delu tekme. Zanimiv je tudi primer Brazilije 1978, ki ni izgubila niti ene izmed vseh sedmih možnih tekem, a je po argentinski šestici Peruju ostala brez finala in osvojila »samo« 3. mesto, podobno se je godilo tudi Italiji 1990, ki jih je od sedmih dobila šest, a izgubila polfinale po enajstmetrovkah. Svojevrsten fenomen je tudi Mehika, ki se je na zadnjih sedmih SP (1994-2018) vedno prebila iz skupine, a vselej izpadla že takoj v osmini finala.
Ekipe, ki niso ne iz Evrope (UEFA) in ne iz Južne Amerike (COMNEBOL), se doslej še niso uvrstile v veliki finale, v polfinale sta se uvrstili le ZDA 1930 in Koreja 2002 (doma). Afričanom so uspele tri uvrstitve v četrtfinale (Kamerun 1990, Senegal 2002 in Gana 2006), za Oceanijo pa se je še najbolje se je odrezala Avstralija z osmino finala 2006.
»Uvoženi« selektorji so na SP vodili mnoge reprezentance, a naslova svetovnega prvaka še niso osvojili, v veliki finale pa sta se doslej uspela uvrstiti le dva: Anglež George Raynor (Švedska 1958) in Avstrijec Ernst Happel (Nizozemska 1978).
Med uspešnejše udeleženke SP spada tudi bivša Jugoslavija, ki se je do svojega razpada 1991 uspela osemkrat (1930, 1950, 1954, 1958, 1962, 1974, 1982 in 1990) uvrstiti na SP. Dvakrat (1930, 1962) je bila v polfinalu in še štirikrat (1954, 1958, 1974, 1990) med prvimi osmimi, 1987 pa je osvojila naslov mladinskega svetovnega prvaka, kar je kasneje uspelo tudi Srbiji (2015). Če tem dosežkom dodamo še 2. in 3. mesto Hrvaške 2018 in 1998, je jasno, da se je na teh prostorih vedno igral dober nogomet, kar ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da so se po razpadu skupne države že kar štiri reprezentance (Hrvaška 1998, 2002, 2006, 2014, 2018, 2022; Srbija 1998, 2006, 2010, 2018, 2022; Slovenija 2002, 2010 ter Bosna 2014) uspele uvrstiti na sklepni del.
Jugoslavija si z Madžarsko deli rekord za zmago z najvišjo razliko (1974 Zaire – 9:0), na tej tekmi pa se je med strelce vpisalo 7 igralcev, kar je rekord SP. Luka Modrić je bil 2018 proglašen za najboljšega igralca SP, dva Hrvata (Dražan Jerković 1962 in Davor Šuker 1998) pa sta bila tudi najboljša strelca SP. Poleg navedenih je bilo po raznih anketah še 8 (skupaj torej 11) igralcev uvrščenih v idealne postave SP, in sicer: vratar Milovan Jakšić in Milutin Ivković (1930), Bernard Vukas (1954), Dragoslav Šekularac (1962), Branko Oblak (1974), Dragan Stojković (1990), Robert Jarni (1998) in Šime Vrsaljko (2018). Robert Prosinečki je bil proglašen za najboljšega mladega igralca na SP 1990, skupaj s Stojkovićem pa sta na SP zadela tako za skupno (1990), kot tudi vsak za svojo državo (1998). 26 selektorjev z območja bivše države je na SP vodilo 17 različnih reprezentanc, največji uspeh je z drugim mestom dosegel Zlatko Dalić (Hrvaška 2018), poleg njega pa so se v polfinale uvrstili še Miroslav »Čiro« Blažević (Hrvaška 1998), Boško Simonović (Jugoslavija 1930) ter tandem Ljubomir Lovrić/Prvoslav Mihajlović (Jugoslavija 1962), med jugoselektorji pa izstopa tudi Srb Bora Milutinović, edini trener, ki je na petih zaporednih SP vodil kar pet različnih ekip (Mehika 1986, Kostarika 1990, ZDA 1994, Nigerija 1998 in Kitajska 2002), kar je tako rekoč neponovljiv dosežek. Neponovljivi so tudi 3 rumeni kartoni, ki jih je vsled sodniške malomarnosti kot edini v zgodovini SP na eni tekmi (Hrvaška-Avstralija 2006) prejel Hrvat Josip Šimunić, njegov rojak Mario Mandžukić pa je »strelec« doslej edinega avtogola v finalu SP (2018). Hrvaški vratar Danijel Subašić je na SP 2018 v shootoutu proti Danski obranil kar 3 enajstmetrovke, kar je uspelo le še Portugalcu Ricardu (Portugalska-Anglija 2006).
Slovenija se je na SP doslej uvrstila dvakrat – 2002 in 2010 ter obakrat izpadla v skupini, za reprezentanco bivše skupne države pa je poleg že omenjenega Oblaka (1974) zaigral še Srečko Katanec (1990). Katanec (2002) in Matjaž Kek (2010) sta slovensko reprezentanco vodila na SP kot selektorja, v trenerskem štabu Jugoslavije 1974 pa je bil tudi Ivan Toplak.
RSS Feed
