Med šestnajstimi ekipami, ki so »preživele« skupinski del jih je bila polovica (osem) iz Evrope, tri iz Azije (če tja štejemo tudi Avstralijo, ker pač igra v njihovih kvalifikacijah), po dve iz Južne Amerike in Afrike ter ena iz Severne Amerike; med osmerico veličastnih jih je pet iz Evrope, dve iz Južne Amerike, Maroko pa je prva arabska in komaj četrta afriška ekipa po Kamerunu 1990, Senegalu 2002 in Gani 2010, ki se ji je uspelo uvrstiti v četrtfinale. Pri svoji napovedi četrtfinalistov sem se v prejšnjem blogu zmotil kar pri treh, izpadli so ZDA, Španija in Švica. Na šestih od osmih tekem je zmagala ekipa, ki je prva povedla, ena se je končala brez golov, le Hrvatom pa je uspelo po zaostanku tudi zmagati.
Nizozemska v skupini ni delovala najbolj prepričljivo, zdaj pa je prvič pokazala svojo resnično moč. Van Gaal je star lisjak, ki je odlično preanaliziral ameriško igro ter našel njen najšibkejši člen – levega branilca Desta. Ta se zelo rad pridodaja napadu in večkrat pozabi na obrambne obveznosti, zato mu je Van Gaal tam nastavil hitronogega Humphriesa, ki je podal povratno žogo za prva dva nizozemska gola in zabil tretjega; v vseh treh primerih tistega Desta ni bilo niti blizu. Američani so imeli izjemno priložnost na začetku, a je Pulišić zgrešil, bolje rečeno, odlični 203 cm dolgi vratar Noppert (ki je tukaj debitiral v reprezentančnem dresu) je sijajno obranil. Ko so se Nizozemci enkrat postavili, pa Američani enostavno niso našli odgovora na njihov čvrsti blok. Argentina je proti Avstraliji dominirala še precej bolj kot Nizozemska proti Američanom, a je na koncu le malo manjkalo, pa bi se Socceroos rešili v podaljšek. Predvsem Alvarez je zapravljal eno priložnost za drugo in ko gre ekipa v končnico z le enim golom zaostanka, ima praviloma potem v zadnjih minutah še vsaj eno zrelo priložnost za izenačenje. Tudi Avstralija jo je imela, a če bi jo izkoristila, bi bilo to res nepravično. Četrtfinale med Nizozemsko in Argentino bo ena taka SP klasika. Doslej sta se ti dve reprezentanci na SP namreč srečali že kar štirikrat, prvič v polfinalni skupini 1974 in takrat so bili Oranje pod taktirko Cruyffa gladko boljši s 4:0. Zato se Argentinci raje spominjajo finala 1978 na domačem terenu v Buenos Airesu, ko so prav po zmagi nad Nizozemsko osvojili svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Prvi zvezdnik njihove zasedbe je bil takrat Mario Kempes in z njegovim golom je Argentina povedla v prvem polčasu; Nizozemci so bili potem cel drugi polčas boljši, a izenačili šele v 85. minuti, odločilni detajl pa se je zgodil v zadnji minuti rednega dela, ko je Rensenbrink zadel vratnico. Če bi nizozemski golgeter zabil, bi bili Nizozemci prvaki, Rensenbrink pa prvi strelec tistega SP, tako pa je ta čast pripadla Kempesu, ki je skupaj z Bertonijem Argentincem v podaljšku zagotovil zmago s 3:1. Naslednjič sta se ekipi pomerili v četrtfinalu SP 1998, kjer je sta Ortegina neumnost in Bergkampova mojstrovina tehtnico prevesili na stran Evropejcev, zadnje medsebojno srečanje pa je bilo v polfinalu SP 2014 v Braziliji in takrat so Nizozemci po taktični nulanula uspavanki zmagali po izvajanju enajstmetrovk. Težko se je odločiti, to sta izenačeni ekipi, ampak takole čez palec bi majhno prednost vseeno dal Argentini, če ne zaradi drugega pa vsaj zaradi Messijeve genialnosti.
Bilo je pričakovati, da bosta Francija in Anglija z lahkoto opravili s Poljsko in Senegalom in tako se je tudi zgodilo. Angleži so si sicer v prve pol ure malce komplicirali življenje, ampak prvi gol je stvari postavil na svoje mesto. Angleži igrajo takole »na refule«, podobno, kot Francija pred štirimi leti. Takrat je bil Pogba tisti, ki je kar naenkrat vžgal motor in potegnil, pri Angliji zdaj to počne Bellingham. A čeprav si v četrtfinalu srčno želim angleške zmage, moram vseeno prednost dati Franciji. Angleška težava sta oba relativno počasna osrednja branilca (Stones in Maguire), katerima lahko Mbappe s svojo hitrostjo še kako zagreni življenje; če jima ga bodo ostali pomagali zaustavljati, potem imajo Angleži morda možnosti za uspeh, sicer bo težko. Na svetovnih prvenstvih sta se ti dve reprezentanci doslej srečali zgolj dvakrat, obakrat pa je bila še v skupinskem delu tekmovanja boljša Anglija – na domačem SP-ju 1966 z 2:0 in v Španiji 1982 s 3:1, ko so Angleži z golom Briana Robsona povedli že po pol minute igre.
Hrvaška počasi postaja to, kar je nekoč bila Nemčija – mačka s sto življenji. Če odštejemo finale prejšnjega SP je zdaj zaostajala že na štirih zaporednih izločilnih tekmah (Danska, Rusija in Anglija 2018 ter Japonska 2022), a se vedno vrnila in na koncu zmagala ter se uvrstila naprej. Tokrat se je mučila s hitrimi Japonci, ki tečejo kot naviti električni zajci na Duracell baterije, sam Bog ve, koliko je prešprintal tisti Ito, povsod ga je bilo polno. Vsak japonski predložek je pomenil nevarnost in prej ali slej je kaka žoga morala končati v mreži. Dalić je še ravno pravi čas dojel, da z značilno hrvaško igro kratkih podaj tokrat ne bo šlo in v drugem polčasu so Vatreni začeli malo preskakovati igro, branilci so prišli višje in en tak Lovrenov centeršut je Perišić mojstrsko pospravil v mrežo – redko vidimo gol z glavo z roba kazenskega prostora; Perišić je zdaj zabil gol že na treh zaporednih SP, kar doslej ni uspelo še nobenemu igralcu s teh prostorov. In potem penali, vsi, ki me poznajo, vedo za moje mnenje o strelih z bele točke – penala ni mogoče obraniti, lahko pa se slabo strelja in točno to so eden za drugim počeli Japonci; najslabši, ampak res najslabši način streljanja penalov je tisto počasno plasiranje žoge v spodnji kot gola in upanje, da bo vratar poletel v nasprotnega. Če si že ne upaš zabiti žoge pod štango, potem streljaj vsaj tako, kot je to storil Brozović – polvisoko po sredini gola, vratar se bo v večini primerov itak vrgel levo ali desno. Tule je grafični prikaz vseh doslej izvedenih penalov v izločilnih bojih na SP:
Nizozemska v skupini ni delovala najbolj prepričljivo, zdaj pa je prvič pokazala svojo resnično moč. Van Gaal je star lisjak, ki je odlično preanaliziral ameriško igro ter našel njen najšibkejši člen – levega branilca Desta. Ta se zelo rad pridodaja napadu in večkrat pozabi na obrambne obveznosti, zato mu je Van Gaal tam nastavil hitronogega Humphriesa, ki je podal povratno žogo za prva dva nizozemska gola in zabil tretjega; v vseh treh primerih tistega Desta ni bilo niti blizu. Američani so imeli izjemno priložnost na začetku, a je Pulišić zgrešil, bolje rečeno, odlični 203 cm dolgi vratar Noppert (ki je tukaj debitiral v reprezentančnem dresu) je sijajno obranil. Ko so se Nizozemci enkrat postavili, pa Američani enostavno niso našli odgovora na njihov čvrsti blok. Argentina je proti Avstraliji dominirala še precej bolj kot Nizozemska proti Američanom, a je na koncu le malo manjkalo, pa bi se Socceroos rešili v podaljšek. Predvsem Alvarez je zapravljal eno priložnost za drugo in ko gre ekipa v končnico z le enim golom zaostanka, ima praviloma potem v zadnjih minutah še vsaj eno zrelo priložnost za izenačenje. Tudi Avstralija jo je imela, a če bi jo izkoristila, bi bilo to res nepravično. Četrtfinale med Nizozemsko in Argentino bo ena taka SP klasika. Doslej sta se ti dve reprezentanci na SP namreč srečali že kar štirikrat, prvič v polfinalni skupini 1974 in takrat so bili Oranje pod taktirko Cruyffa gladko boljši s 4:0. Zato se Argentinci raje spominjajo finala 1978 na domačem terenu v Buenos Airesu, ko so prav po zmagi nad Nizozemsko osvojili svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Prvi zvezdnik njihove zasedbe je bil takrat Mario Kempes in z njegovim golom je Argentina povedla v prvem polčasu; Nizozemci so bili potem cel drugi polčas boljši, a izenačili šele v 85. minuti, odločilni detajl pa se je zgodil v zadnji minuti rednega dela, ko je Rensenbrink zadel vratnico. Če bi nizozemski golgeter zabil, bi bili Nizozemci prvaki, Rensenbrink pa prvi strelec tistega SP, tako pa je ta čast pripadla Kempesu, ki je skupaj z Bertonijem Argentincem v podaljšku zagotovil zmago s 3:1. Naslednjič sta se ekipi pomerili v četrtfinalu SP 1998, kjer je sta Ortegina neumnost in Bergkampova mojstrovina tehtnico prevesili na stran Evropejcev, zadnje medsebojno srečanje pa je bilo v polfinalu SP 2014 v Braziliji in takrat so Nizozemci po taktični nulanula uspavanki zmagali po izvajanju enajstmetrovk. Težko se je odločiti, to sta izenačeni ekipi, ampak takole čez palec bi majhno prednost vseeno dal Argentini, če ne zaradi drugega pa vsaj zaradi Messijeve genialnosti.
Bilo je pričakovati, da bosta Francija in Anglija z lahkoto opravili s Poljsko in Senegalom in tako se je tudi zgodilo. Angleži so si sicer v prve pol ure malce komplicirali življenje, ampak prvi gol je stvari postavil na svoje mesto. Angleži igrajo takole »na refule«, podobno, kot Francija pred štirimi leti. Takrat je bil Pogba tisti, ki je kar naenkrat vžgal motor in potegnil, pri Angliji zdaj to počne Bellingham. A čeprav si v četrtfinalu srčno želim angleške zmage, moram vseeno prednost dati Franciji. Angleška težava sta oba relativno počasna osrednja branilca (Stones in Maguire), katerima lahko Mbappe s svojo hitrostjo še kako zagreni življenje; če jima ga bodo ostali pomagali zaustavljati, potem imajo Angleži morda možnosti za uspeh, sicer bo težko. Na svetovnih prvenstvih sta se ti dve reprezentanci doslej srečali zgolj dvakrat, obakrat pa je bila še v skupinskem delu tekmovanja boljša Anglija – na domačem SP-ju 1966 z 2:0 in v Španiji 1982 s 3:1, ko so Angleži z golom Briana Robsona povedli že po pol minute igre.
Hrvaška počasi postaja to, kar je nekoč bila Nemčija – mačka s sto življenji. Če odštejemo finale prejšnjega SP je zdaj zaostajala že na štirih zaporednih izločilnih tekmah (Danska, Rusija in Anglija 2018 ter Japonska 2022), a se vedno vrnila in na koncu zmagala ter se uvrstila naprej. Tokrat se je mučila s hitrimi Japonci, ki tečejo kot naviti električni zajci na Duracell baterije, sam Bog ve, koliko je prešprintal tisti Ito, povsod ga je bilo polno. Vsak japonski predložek je pomenil nevarnost in prej ali slej je kaka žoga morala končati v mreži. Dalić je še ravno pravi čas dojel, da z značilno hrvaško igro kratkih podaj tokrat ne bo šlo in v drugem polčasu so Vatreni začeli malo preskakovati igro, branilci so prišli višje in en tak Lovrenov centeršut je Perišić mojstrsko pospravil v mrežo – redko vidimo gol z glavo z roba kazenskega prostora; Perišić je zdaj zabil gol že na treh zaporednih SP, kar doslej ni uspelo še nobenemu igralcu s teh prostorov. In potem penali, vsi, ki me poznajo, vedo za moje mnenje o strelih z bele točke – penala ni mogoče obraniti, lahko pa se slabo strelja in točno to so eden za drugim počeli Japonci; najslabši, ampak res najslabši način streljanja penalov je tisto počasno plasiranje žoge v spodnji kot gola in upanje, da bo vratar poletel v nasprotnega. Če si že ne upaš zabiti žoge pod štango, potem streljaj vsaj tako, kot je to storil Brozović – polvisoko po sredini gola, vratar se bo v večini primerov itak vrgel levo ali desno. Tule je grafični prikaz vseh doslej izvedenih penalov v izločilnih bojih na SP:
Hrvati se bodo v četrtfinalu pomerili z Brazilci, ki so Korejce že po dvajsetih minutah razstavili na prafaktorje (tretji brazilski gol je bila prava poezija) in vse, kar je sledilo, je bilo samo še čakanje na konec tekme. Težko si je predstavljati, kako se naj Hrvati zoperstavijo Cariocam, ena od možnosti bi bila Dinamova igra iz Lige prvakov, kontre prek Petkovića, ki spusti žogo Oršiću (video), morda pa ima pastirček z Velebita v žepu skrito še kakšno drugo presenečenje. Doslej sta se ti dve reprezentanci na SP srečali dvakrat – prvič v Berlinu na SP 2006, ko je tekmo odločil Kaka s preciznim strelom s kakih dvajsetih metrov, drugič pa na otvoritvi SP 2014 na sloviti Maracani; po vodstvu Hrvatov je izenačil Neymar, tekmo pa je odločil japonski sodnik, ki je dosodil neobstoječ penal za Brazilce (le kje je bil takrat VAR?). Na to drugo tekmo imam sploh bolj slabe spomine, gledali smo jo v bifeju in na poti domov so me ustavili možje postave, bolje, da ne povem, koliko sem napihal. Ena statistika pa gre vendarle v prid Hrvatov: po osvojenem naslovu 2002 so Brazilci na naslednjih štirih SP izgubili prav vsako izločilno tekmo proti evropskim ekipam – 2006 jih je v četrtfinalu izločila Francija, 2010 so bili zanje (prav tako v četrtfinalu) usodni Nizozemci, 2014 se jim je v polfinalu »zgodil« nemški Elf in tista 1:7 sramota, na zadnjem SP v Rusiji pa so jih v sijajni tekmi v četrtfinalu izločili Belgijci. Torej, da se, samo verjeti je treba, ajmo Vatreni!
Španci so pravi giant-killerji, najprej so izločili Nemce, zdaj pa še sami sebe in to na pravzaprav enak način, kot pred štirimi leti v Rusiji, spet so se 120 minut izgubljali v neštetih podajah in kombinacijah, od katerih je le redko katera rezultirala v konkretni priložnosti; penale pa so Španci streljali katastrofalno, kot kakšni neizkušeni mladinci. Odlično organiziran maroški bunker je španske napade večinoma zlahka odbijal, so pa Afričani izvedli kar nekaj nevarnih protinapadov. Maroška zgodba začenja po malem spominjati na tisto grško iz Eura 2004; na štirih tekmah so dobili en sam gol (pa še tisti je bil avtogol) in nasploh je zanje uvrstitev v četrtfinale naravnost senzacionalen uspeh. Zadnja tekma osmine finala je na papirju obetala najbolj izenačen boj, toda Portugalci so pod taktirko sijajnega Felixa povsem razmontirali švicarsko obrambo, ki je v skupinskem delu (še posebej proti Braziliji) delovala zelo čvrsto in disciplinirano. Ampak vsake toliko časa pride taka tekma, ko ti gre vse noter in uboge Švicarje je počasi začelo minevati veselje do igre, na koncu so komaj čakali na odrešitev v obliki zadnjega sodnikovega žvižga. Portugalska se je s svojim bodočim četrtfinalnim nasprotnikom na SP doslej srečala dvakrat, obakrat v skupinskem delu. 1986 so zmagali Maročani s 3:1 in se takrat edinkrat doslej uvrstili naprej (Portugalci pa so izpadli), pred štirimi leti pa so zmagali Portugalci 1:0 z golom Ronalda že v 5. minuti. Tokrat si upam napovedati gladko zmago Portugalcev, igrajo precej bolj raznovrstno od Špancev (še posebej, kadar Ronaldo lepo sedi na klopi), pri Maroku sta se poškodovala oba centerhalfa, tokrat njihov bunker ne bo vzdržal!
Španci so pravi giant-killerji, najprej so izločili Nemce, zdaj pa še sami sebe in to na pravzaprav enak način, kot pred štirimi leti v Rusiji, spet so se 120 minut izgubljali v neštetih podajah in kombinacijah, od katerih je le redko katera rezultirala v konkretni priložnosti; penale pa so Španci streljali katastrofalno, kot kakšni neizkušeni mladinci. Odlično organiziran maroški bunker je španske napade večinoma zlahka odbijal, so pa Afričani izvedli kar nekaj nevarnih protinapadov. Maroška zgodba začenja po malem spominjati na tisto grško iz Eura 2004; na štirih tekmah so dobili en sam gol (pa še tisti je bil avtogol) in nasploh je zanje uvrstitev v četrtfinale naravnost senzacionalen uspeh. Zadnja tekma osmine finala je na papirju obetala najbolj izenačen boj, toda Portugalci so pod taktirko sijajnega Felixa povsem razmontirali švicarsko obrambo, ki je v skupinskem delu (še posebej proti Braziliji) delovala zelo čvrsto in disciplinirano. Ampak vsake toliko časa pride taka tekma, ko ti gre vse noter in uboge Švicarje je počasi začelo minevati veselje do igre, na koncu so komaj čakali na odrešitev v obliki zadnjega sodnikovega žvižga. Portugalska se je s svojim bodočim četrtfinalnim nasprotnikom na SP doslej srečala dvakrat, obakrat v skupinskem delu. 1986 so zmagali Maročani s 3:1 in se takrat edinkrat doslej uvrstili naprej (Portugalci pa so izpadli), pred štirimi leti pa so zmagali Portugalci 1:0 z golom Ronalda že v 5. minuti. Tokrat si upam napovedati gladko zmago Portugalcev, igrajo precej bolj raznovrstno od Špancev (še posebej, kadar Ronaldo lepo sedi na klopi), pri Maroku sta se poškodovala oba centerhalfa, tokrat njihov bunker ne bo vzdržal!
RSS Feed
