Končan je skupinski del in dobili smo 16 ekip, ki bodo nadaljevale tekmovanje v izločilnem delu, ko popravnih izpitov ni več. 10 jih je iz Evrope, tri iz Azije (če tja štejemo tudi Avstralijo), po dve pa iz Južne Amerike in Afrike. Med temi šestnajstimi so tudi takšne, ki jih tam pravzaprav - sploh glede na sestavo skupin – nismo pričakovali (Japonska, Maroko, Avstralija). V mojem prejšnjem blogu sem jih pravilno napovedal 13, zgrešil sem pri Dancih, Gani in Nemcih, katerih usoda pa je bila napisana že vnaprej – najverjetneje ob kakšnem tapasu in litrčku La Rioje.
Ampak pojdimo lepo po vrsti:
ZDA so, tako kot že na prvih dveh tekmah, znova odigrale sijajen prvi polčas. Z visokim presingom in tempom lomijo nasprotnika, Iran so zbili v njihov kazenski prostor in jim tudi zabili en tak lep in atraktiven gol. V drugem polčasu pa so se spet, tako kot proti Walesu, potegnili nazaj in kaj lahko bi se jim zgodilo izenačenje, ki bi bilo v tem primeru zanje usodno. Ne vem ali kondicijsko padejo ali je bilo vse skupaj del taktike, ampak dejstvo je, da si takšnih nihanj v igri v osmini finala proti Nizozemcem ne bodo smeli privoščiti. Če bo ZDA uspelo držati visok ritem skozi celo tekmo, potem mislim, da imajo zelo dobre možnosti za zmago, Nizozemska me doslej ni impresionirala, igra takole bolj na horuk, malo gor, malo dol.
Tudi Senegal je moral zmagati in tudi njim je uspelo, čeprav so pri prejetem golu izpadli malodane smešni, ko se je bek »prilepil« za vratnico in zapacal nastavljeno ofsajd zanko. Ekvador vse preveč ležeren, premalo konkreten in ko je bilo treba še drugič odgovoriti na nasprotnikovo vodstvo, jih ni bilo nikjer. Za Afričane je uvrstitev v drugi krog velik uspeh, a pri tem bo tudi ostalo, ne vidim načina, kako bi lahko parirali impresivni Angliji, ki še nikoli ni igrala tako kombinatorno, na trenutke celo duhovito, veliko je vrtenja nasprotnika in vtekanja v prazen prostor; za Senegal več kot dovolj.
Med vsemi dvoboji med ekipami, ki so morale zmagati in tistimi, katerim je zadostoval neodločen rezultat se je zdela tekma med Dansko in Avstralijo še najbolj nagnjena v prid »izzivalcu«, ampak Dancem se je hudo zalomilo. Padli so tako rekoč brez izstreljenega naboja, celo sicer vedno zanesljivi motor danske igre Eriksen je bil povsem neviden. In to se jim ni zgodilo prvič, pred osmimi leti so morali na SP v Braziliji v zadnjem kolu za napredovanje »samo« premagati Japonce, a so gladko izgubili z 0:2. Tako kot takrat Japonska, je tokrat tudi Avstralija samo vzela ponujeno in poslala neprepoznavne vikinge domov. So pa Avstralci morali zmagati, ker je na drugi tekmi Tunis povsem nepričakovano premagal francoske rezerviste. Na tej tekmi se je spet zgodil tista VAR aktivacija pasivnega ofsajda (ogledate si jo lahko tule). Tokratna razlaga gre nekako v smislu, da obrambni igralec, ki je žogo »vrnil« Griezmanu ni bil v naravnem položaju in ni imel kontrole (spodaj v temle članku). Zame je to čisti bla bla, povsem nenogometno razmišljanje – lepo prosi, kateri bek, »ki je v naravnem položaju in ima kontrolo« pa vrne žogo napadalcu? A če to odločitev še lahko stiščijo v okvir pravil, kaj poreči na dosojen penal za Argentino? Prvič, žoga je bila že zdavnaj mimo, drugič, vse skupaj ni imelo nobenega vpliva na igro in tretjič, kam za vraga se je izgubilo tisto o vratarjevi prednosti v petercu? Ampak pravica se je skazala, in to kar dvakrat: najprej je Szczesny Messiju tisti penal obranil, nato pa so v drugem polčasu Argentinci več kot zasluženo (in brez sence dvoma, ki bi padla na zmago, če bi Messi zadel) premagali že naravnost patetične Poljake (včeraj sem se malo pošalil, da stojijo v formaciji 5 – 4 – Lewandowski). Pa saj tega niti ne zanikajo, takole sta »taktiko« sparkiranega avtobusa pred golom napovedala njihova selektor in vratar:
Ampak pojdimo lepo po vrsti:
ZDA so, tako kot že na prvih dveh tekmah, znova odigrale sijajen prvi polčas. Z visokim presingom in tempom lomijo nasprotnika, Iran so zbili v njihov kazenski prostor in jim tudi zabili en tak lep in atraktiven gol. V drugem polčasu pa so se spet, tako kot proti Walesu, potegnili nazaj in kaj lahko bi se jim zgodilo izenačenje, ki bi bilo v tem primeru zanje usodno. Ne vem ali kondicijsko padejo ali je bilo vse skupaj del taktike, ampak dejstvo je, da si takšnih nihanj v igri v osmini finala proti Nizozemcem ne bodo smeli privoščiti. Če bo ZDA uspelo držati visok ritem skozi celo tekmo, potem mislim, da imajo zelo dobre možnosti za zmago, Nizozemska me doslej ni impresionirala, igra takole bolj na horuk, malo gor, malo dol.
Tudi Senegal je moral zmagati in tudi njim je uspelo, čeprav so pri prejetem golu izpadli malodane smešni, ko se je bek »prilepil« za vratnico in zapacal nastavljeno ofsajd zanko. Ekvador vse preveč ležeren, premalo konkreten in ko je bilo treba še drugič odgovoriti na nasprotnikovo vodstvo, jih ni bilo nikjer. Za Afričane je uvrstitev v drugi krog velik uspeh, a pri tem bo tudi ostalo, ne vidim načina, kako bi lahko parirali impresivni Angliji, ki še nikoli ni igrala tako kombinatorno, na trenutke celo duhovito, veliko je vrtenja nasprotnika in vtekanja v prazen prostor; za Senegal več kot dovolj.
Med vsemi dvoboji med ekipami, ki so morale zmagati in tistimi, katerim je zadostoval neodločen rezultat se je zdela tekma med Dansko in Avstralijo še najbolj nagnjena v prid »izzivalcu«, ampak Dancem se je hudo zalomilo. Padli so tako rekoč brez izstreljenega naboja, celo sicer vedno zanesljivi motor danske igre Eriksen je bil povsem neviden. In to se jim ni zgodilo prvič, pred osmimi leti so morali na SP v Braziliji v zadnjem kolu za napredovanje »samo« premagati Japonce, a so gladko izgubili z 0:2. Tako kot takrat Japonska, je tokrat tudi Avstralija samo vzela ponujeno in poslala neprepoznavne vikinge domov. So pa Avstralci morali zmagati, ker je na drugi tekmi Tunis povsem nepričakovano premagal francoske rezerviste. Na tej tekmi se je spet zgodil tista VAR aktivacija pasivnega ofsajda (ogledate si jo lahko tule). Tokratna razlaga gre nekako v smislu, da obrambni igralec, ki je žogo »vrnil« Griezmanu ni bil v naravnem položaju in ni imel kontrole (spodaj v temle članku). Zame je to čisti bla bla, povsem nenogometno razmišljanje – lepo prosi, kateri bek, »ki je v naravnem položaju in ima kontrolo« pa vrne žogo napadalcu? A če to odločitev še lahko stiščijo v okvir pravil, kaj poreči na dosojen penal za Argentino? Prvič, žoga je bila že zdavnaj mimo, drugič, vse skupaj ni imelo nobenega vpliva na igro in tretjič, kam za vraga se je izgubilo tisto o vratarjevi prednosti v petercu? Ampak pravica se je skazala, in to kar dvakrat: najprej je Szczesny Messiju tisti penal obranil, nato pa so v drugem polčasu Argentinci več kot zasluženo (in brez sence dvoma, ki bi padla na zmago, če bi Messi zadel) premagali že naravnost patetične Poljake (včeraj sem se malo pošalil, da stojijo v formaciji 5 – 4 – Lewandowski). Pa saj tega niti ne zanikajo, takole sta »taktiko« sparkiranega avtobusa pred golom napovedala njihova selektor in vratar:
Vseeno se je Poljakom nekako uspelo uvrstiti naprej; Mehika je lovila tretji gol (tisti drugi je bil prava mojstrovina), ampak enostavno ji je zmanjkalo sreče; nekaj časa je celo kazalo, da bo o napredovanju odločalo število prejetih kartonov. Zanimivo je pa naslednje: ob golu Arabcev sta bili do konca sodnikovega podaljška še 2 minuti in sicer zelo soliden komentator na Planetu je Poljake že razglasil za udeležence osmine finala. Ampak če bi Mehičani še enkrat zadeli, bi šli naprej oni, zanje je bilo povsem vseeno ali zmagajo 3:0 ali 3:1 – v prvem primeru bi imeli gol razliko 3:2, v drugem pa 3:3; oboje bi bilo boljše od poljskih 2:2. Osmina finala nam torej iz skupin C in D prinaša dva izrazito neuravnotežena para, res ne vem, kako bi lahko Avstralci (ki sicer znajo »ubiti« igro) parirali zdaj že dodobra razigrani Argentini in še manj, kako bi to storili Poljaki proti Franciji, vsega pa tudi sijajni Szczesny ne more obraniti.
Kaj reči o Nemcih? Potem, ko se ena Italija že drugič zapored na SP sploh ni uvrstila, so zdaj Nemci že drugič izpadli v skupini! V bistvu so si krivi sami, morda bi se lahko malo manj ukvarjali s tistimi mavričnimi kapetanskimi trakovi in z zapiranjem ust. Take zadeve pomenijo nepotrebno trošenje energije in slabijo osredotočenost na tisto, kar edino šteje, to pa sta igra in rezultat. Eine KataRstrofe!! V skupini E je bilo v zadnjem kolu res dramatično, ampak po mojem skromnem mnenju je bil scenarij napisan že vnaprej – Španci so imeli možnost izbire in so se pač odločili (kdo se pa ne bi), da se izognejo ne toliko Hrvatom v osmini finala, kot potem Brazilcem v četrtfinalu. Edini x-faktor je bilo presenetljivo vodstvo Kostarike z 2:1 sredi drugega polčasa; zmaga Ticosov bi pomenila izpad Španije. Ampak tako daleč vseeno ni prišlo in Španci so lahko mirno izgubili. Toda take stvari se lahko maščujejo in morda se bo Furija še opekla proti »izbranemu« Maroku, ki je pravzaprav največje pozitivno presenečenje prvenstva, zmagal je v zelo težki skupini, ni dobil gola, dokler to pravzaprav ni bilo več pomembno. Maročanom je »štih« igre vsadil kasneje odslovljeni Vahid Halilhodžić, velik strokovnjak in še večji gospod; ko je bil nekoč trener Dinama in mu je vseprisotni Mamić prišel »pametovat« v garderobo, ga je napodil ven, naslednji dan pa je vrli Zdravko na svoji mizi našel Halilhodžićevo odpoved. Ampak ne glede na vso potentnost Maroka so Španci vendarle favoriti in bil bi kar presenečen, če bi izpadli. Na tem mestu moram znova omeniti VAR – sami presodite, ali je tole avt ali ne, iz te akcije je sledil drugi japonski gol. VAR je risal neke črte, češ, da je del žoge v nekakšni zračni liniji še vedno v igrišču, ampak če tole ni out, potem pa res ne vem, kaj je, pa če se v VAR sobi vsi postavijo na glavo!
Kaj reči o Nemcih? Potem, ko se ena Italija že drugič zapored na SP sploh ni uvrstila, so zdaj Nemci že drugič izpadli v skupini! V bistvu so si krivi sami, morda bi se lahko malo manj ukvarjali s tistimi mavričnimi kapetanskimi trakovi in z zapiranjem ust. Take zadeve pomenijo nepotrebno trošenje energije in slabijo osredotočenost na tisto, kar edino šteje, to pa sta igra in rezultat. Eine KataRstrofe!! V skupini E je bilo v zadnjem kolu res dramatično, ampak po mojem skromnem mnenju je bil scenarij napisan že vnaprej – Španci so imeli možnost izbire in so se pač odločili (kdo se pa ne bi), da se izognejo ne toliko Hrvatom v osmini finala, kot potem Brazilcem v četrtfinalu. Edini x-faktor je bilo presenetljivo vodstvo Kostarike z 2:1 sredi drugega polčasa; zmaga Ticosov bi pomenila izpad Španije. Ampak tako daleč vseeno ni prišlo in Španci so lahko mirno izgubili. Toda take stvari se lahko maščujejo in morda se bo Furija še opekla proti »izbranemu« Maroku, ki je pravzaprav največje pozitivno presenečenje prvenstva, zmagal je v zelo težki skupini, ni dobil gola, dokler to pravzaprav ni bilo več pomembno. Maročanom je »štih« igre vsadil kasneje odslovljeni Vahid Halilhodžić, velik strokovnjak in še večji gospod; ko je bil nekoč trener Dinama in mu je vseprisotni Mamić prišel »pametovat« v garderobo, ga je napodil ven, naslednji dan pa je vrli Zdravko na svoji mizi našel Halilhodžićevo odpoved. Ampak ne glede na vso potentnost Maroka so Španci vendarle favoriti in bil bi kar presenečen, če bi izpadli. Na tem mestu moram znova omeniti VAR – sami presodite, ali je tole avt ali ne, iz te akcije je sledil drugi japonski gol. VAR je risal neke črte, češ, da je del žoge v nekakšni zračni liniji še vedno v igrišču, ampak če tole ni out, potem pa res ne vem, kaj je, pa če se v VAR sobi vsi postavijo na glavo!
Dramatično je bilo tudi v skupini H, Koreja se je uvrstila naprej po eni taki šolski kontri v sodnikovem podaljšku, ko je zabila zmagoviti gol Portugalcem in s tem spravila v obup Urugvajce, ki so se že videli v osmini finala. Možnosti je imela tudi Gana, proti Urugvaju je potrebovala samo remi, a je pri 0:0 zastreljala penal, nato pa kasirala dva pacerska gola. Korejci bodo imeli zdaj en lep vikend, potem pa gredo na noge Brazilcem, kjer se bo njihova katarska pustolovščina tudi končala!
Hrvaška je visela, nevarno visela, bilo je na dlani, da Belgija enostavno ne more zaporedoma odigrati še tretje tako katastrofalno slabe tekme. Martinez je tudi malo premešal postavo in začel brez »nepogrešljivega« Hazarda, ko je v drugem polčasu vstopil Lukaku so Rdeči vragi postali konkretnejši tudi v napadu in na koncu je bilo stani – pani. Vatreni so eno uro kontrolirali tekmo, imeli tudi nekaj lepih situacij, ampak bolj ko je tekma šla h koncu, bolj so viseli. Saj, igralci se podzavestno potegnejo nazaj branit rezultat, ampak glavna hrvaška težava se, vsaj po mojem mnenju, skriva drugje: vsi selektorji naredijo tam okrog 65. minute menjave in med drugim zamenjajo tudi kakega »veznjaka«, Dalić pa adekvatne menjave na tem položaju enostavno nima. Saj morda je vezna linija Brozović – Kovačić – Modrić res med najboljšimi na svetu, ampak vsak še tako dober igralec se utrudi, ti trije pa tudi niso več najmlajši. Dalić ima kot alternativo v bistvu na voljo le Majerja, ampak ta ni na nivoju omenjene trojice, pa tudi nogometna filozofija takih mulcev je povsem drugačna, kot pri teh treh »senatorjih«, ki lahko igrajo skupaj tudi z zavezanimi očmi. To bo tudi glavni hrvaški problem proti ekspresno hitrim Japoncem, potrebno jih bo stisniti že na začetku in jim, za razliko od Nemcev in Špancev, zabiti več kot le en gol, potem bo mir. Ajmo Vatreni!
Kot zadnja se je v osmino finala uvrstila Švica in to celo precej lažje, kot s(m)o mnogi domnevali, srbska obramba je enostavno preslaba za ta nivo (nenazadnje je samo Kostarika kasirala več golov kot Srbija). Že takoj v prvem napadu Švice Srbi niso razčistili pred svojim golom in le sreča jih je rešila zgodnjega nasprotnikovega vodstva. Malo kasneje je do tega vodstva vseeno prišlo, potem pa so se Švicarji – zanje precej netipično – malo uspavali in Srbi so jih dvakrat zaskočili s polkontrami. Ampak Švica si je hitro opomogla, desna stran srbske obrambe je puščala kot kak preluknjan čeber in ko so Švicarji v začetku drugega polčasa povedli, je bila zadeva kočana. Znova torej lekcija, ki se je ekipe s teh naših prostorov (izjema sta Hrvaška in pa tista Katančeva Slovenija) nikakor ne morejo naučiti: lahko imaš še tako dobre posameznike a brez čvrste obrambe in discipline v igri ni nič; ne mogu svi biti Sušići! Švica se bo zdaj srečala s Portugalsko, to je zame najbolj nepredvidljiv par osmine finala, če bi se že moral opredeliti, bi se za Švico, morda tudi malo pod vtisom včerajšnje sijajne predstave.
V teh tekmah na izpadanje zna priti tudi do izvajanja penalov, tule je nekaj tozadevne statistike:
Enajstmetrovke (ki so doslej 28x odločale o napredovanju in 2x o naslovu prvaka) so sicer loterija, vendar enim »ležijo« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: GER 4-0, ARG 4-1, BRA 3-1, FRA 2-2, ITA 1-3, SPA 1-3, NET 1-2, ENG 1-3, CRO 2-0, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, RUS 1-1, YUG 0-1, SUI 0-1, JAP 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1, DEN 0-1, COL 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« le FRA in ITA (1-1). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 279 na 30 tekmah (od tega 2x v finalu – 1994 in 2006). Strelci so zadeli 196x (70%), zgrešili (obramba, mimo gola, vratnica) pa so 83 strelov. Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma tri na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER:FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE:ROM 1994). Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet, Sneijder, Eriksen. Med vratarji sta se doslej najbolj izkazala Portugalec Ricardo (POR:ENG 2006) in Hrvat Subašić (CRO:DEN 2018), ki sta obranila kar po 3 enajstmetrovke.
In za konec še fotka, ki mi je dala navdih za naslov današnjega bloga, tole je tisti razveljavljen penal s tekme Hrvaška – Belgija. Lepo se vidi, da ima Belgijec spredaj glavo, roko in nogo, ampak VAR se je osredotočil na ramo. Le kaj bo štelo ob naslednji taki marginalni dilemi – kdo ima daljšega?
Hrvaška je visela, nevarno visela, bilo je na dlani, da Belgija enostavno ne more zaporedoma odigrati še tretje tako katastrofalno slabe tekme. Martinez je tudi malo premešal postavo in začel brez »nepogrešljivega« Hazarda, ko je v drugem polčasu vstopil Lukaku so Rdeči vragi postali konkretnejši tudi v napadu in na koncu je bilo stani – pani. Vatreni so eno uro kontrolirali tekmo, imeli tudi nekaj lepih situacij, ampak bolj ko je tekma šla h koncu, bolj so viseli. Saj, igralci se podzavestno potegnejo nazaj branit rezultat, ampak glavna hrvaška težava se, vsaj po mojem mnenju, skriva drugje: vsi selektorji naredijo tam okrog 65. minute menjave in med drugim zamenjajo tudi kakega »veznjaka«, Dalić pa adekvatne menjave na tem položaju enostavno nima. Saj morda je vezna linija Brozović – Kovačić – Modrić res med najboljšimi na svetu, ampak vsak še tako dober igralec se utrudi, ti trije pa tudi niso več najmlajši. Dalić ima kot alternativo v bistvu na voljo le Majerja, ampak ta ni na nivoju omenjene trojice, pa tudi nogometna filozofija takih mulcev je povsem drugačna, kot pri teh treh »senatorjih«, ki lahko igrajo skupaj tudi z zavezanimi očmi. To bo tudi glavni hrvaški problem proti ekspresno hitrim Japoncem, potrebno jih bo stisniti že na začetku in jim, za razliko od Nemcev in Špancev, zabiti več kot le en gol, potem bo mir. Ajmo Vatreni!
Kot zadnja se je v osmino finala uvrstila Švica in to celo precej lažje, kot s(m)o mnogi domnevali, srbska obramba je enostavno preslaba za ta nivo (nenazadnje je samo Kostarika kasirala več golov kot Srbija). Že takoj v prvem napadu Švice Srbi niso razčistili pred svojim golom in le sreča jih je rešila zgodnjega nasprotnikovega vodstva. Malo kasneje je do tega vodstva vseeno prišlo, potem pa so se Švicarji – zanje precej netipično – malo uspavali in Srbi so jih dvakrat zaskočili s polkontrami. Ampak Švica si je hitro opomogla, desna stran srbske obrambe je puščala kot kak preluknjan čeber in ko so Švicarji v začetku drugega polčasa povedli, je bila zadeva kočana. Znova torej lekcija, ki se je ekipe s teh naših prostorov (izjema sta Hrvaška in pa tista Katančeva Slovenija) nikakor ne morejo naučiti: lahko imaš še tako dobre posameznike a brez čvrste obrambe in discipline v igri ni nič; ne mogu svi biti Sušići! Švica se bo zdaj srečala s Portugalsko, to je zame najbolj nepredvidljiv par osmine finala, če bi se že moral opredeliti, bi se za Švico, morda tudi malo pod vtisom včerajšnje sijajne predstave.
V teh tekmah na izpadanje zna priti tudi do izvajanja penalov, tule je nekaj tozadevne statistike:
Enajstmetrovke (ki so doslej 28x odločale o napredovanju in 2x o naslovu prvaka) so sicer loterija, vendar enim »ležijo« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: GER 4-0, ARG 4-1, BRA 3-1, FRA 2-2, ITA 1-3, SPA 1-3, NET 1-2, ENG 1-3, CRO 2-0, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, RUS 1-1, YUG 0-1, SUI 0-1, JAP 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1, DEN 0-1, COL 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« le FRA in ITA (1-1). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 279 na 30 tekmah (od tega 2x v finalu – 1994 in 2006). Strelci so zadeli 196x (70%), zgrešili (obramba, mimo gola, vratnica) pa so 83 strelov. Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma tri na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER:FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE:ROM 1994). Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet, Sneijder, Eriksen. Med vratarji sta se doslej najbolj izkazala Portugalec Ricardo (POR:ENG 2006) in Hrvat Subašić (CRO:DEN 2018), ki sta obranila kar po 3 enajstmetrovke.
In za konec še fotka, ki mi je dala navdih za naslov današnjega bloga, tole je tisti razveljavljen penal s tekme Hrvaška – Belgija. Lepo se vidi, da ima Belgijec spredaj glavo, roko in nogo, ampak VAR se je osredotočil na ramo. Le kaj bo štelo ob naslednji taki marginalni dilemi – kdo ima daljšega?
Še moja postava skupinskega dela (3-5-2): Szczesny – Hernandez, Gvardiol, Casemiro – Bellingham, Busquets, Musiala, Olmo, Messi – Richarlison, Mbappe
RSS Feed
