Zvonimir Boban in Dejan Savičević – prijatelja še iz skupnih igralskih časov pri Milanu – sta četrtfinalno tekmo med Hrvaško in Brazilijo gledala skupaj v VIP loži stadiona Education City v Dohi. Ko je v igro vstopil Bruno Petković (ki se v prvih kontaktih z žogo ni ravno proslavil), se je Savičević malo ponorčeval: »Ma gdje ste ovog našli?«. Ko je taisti Petković potem zabil gol za izenačenje in ga je Boban ruknil, češ, kaj praviš zdaj, pa sloviti Črnogorec enostavno ni več zdržal: »Pa vi i da kravu uvedete, zabila bi gol!« (LINK) In res, Zlatka Dalića se drži neka karma, karkoli stori, vedno zadene v polno. Že drugič zapored se je prebil v polfinale SP in to z reprezentanco, ki v svojih vrstah nima specialnega desnega krila, na poziciji klasičnega centerforja pa ima dva (za ta nivo) precej povprečna igralca (Livaja in Budimir), ki itak bolj malo igrata. Dalić se je v strokovnem štabu obdal s samimi bivšimi igralci, večina sploh nima trenerskega izpita: Pletikosa, Ćorluka, Olić, Mandžukić, vsi so še donedavna igrali s temi, ki igrajo zdaj. Ampak vse pač ni v strokovnem trenerskem znanju, na takih turnirjih potrebuješ tudi pravo atmosfero, tisto kemijo v ekipi, občutek da vsi dihajo kot eden. Dalić vedno govori o ponižnosti in skromnosti (ter zraven obvezno doda, da spoštujejo vse in se nikogar ne bojijo); od svojih igralcev zahteva brezpogojno privrženost reprezentanci, domovini in hrvaški zastavi ter narodu, kdor tega ne sprejme, leti ven, tako kot Kalinić na SP v Rusiji in Rebić na Euru. Odličen primer te kohezije je Domagoj Vida, tip sicer deluje malo odštekano, je pa en tak dobri duh in vicmaher te reprezentance. Tako kot se je njegov predhodnik Ćorluka v Rusiji sprijaznil z dejstvom, da se ob Vidi in Lovrenu ne bo ravno naigral, se je zdaj Vida sprijaznil, da bo ob Lovrenu in sijajnem Gvardiolu bolj ali manj grel klop, kljub temu skrbi za atmosfero in se nesebično podreja ekipi, ob prekinitvah streže vodo 15 let mlajšemu Gvardiolu in ga bodri; kdor ne ve, o čem govorim, naj se spomni Ronalda in njegovega odnosa do mlajšega soigralca, kateremu je moral prepustiti mesto v prvi postavi. Hrvaški je zdaj uspelo, kar ni še nobeni drugi reprezentanci: na SP je premagala / izločila že vse štiri članice »velike četvorke« svetovnega nogometa – 1998 je v nepozabnem četrtfinalu s 3:0 padla Nemčija (video), štiri leta kasneje je v skupini z 2:1 premagala Italijo (video), 2018 je razbila Argentino 3:0 (video), zdaj je končno padla še Brazilija!
Ja, Brazilija, enkrat bo osvojila tisti tako željeni šesti naslov svetovnih prvakov, ampak ne tukaj in ne zdaj. Zato je poskrbela Hrvaška, ki je v tekmo vstopila taktično sijajno, držala Brazilce na 40 metrih od svojega gola in v protinapadih pretila prek izjemnega Juranovića, on in Sosa sta v mali žep pospravila obe brazilski krili, Rafinho in Viniciusa, ki ju je Tite moral zamenjati z bolj nevarnima Anthonyjem in Rodrigom. Srbski krvnik Richarlison je bil ob Gvardiolu tako neviden, da sem v nekem trenutku pomislil, da si je fant morda z glave spral tisti peroksid. V drugem polčasu so Brazilci potem prestavili v višjo prestavo, zaigrali hitreje in pričel se je drug ples. Neymar je dirigiral brazilski sambi in v podaljšku so Carioce končno izvedle eno res fantastično akcijo z dvema dvojnima podajama, Neymar je obšel sicer izjemnega Livakovića in zabil pod prečko. Kljub razočaranju in jezi si nisem mogel kaj, da ne bi občudoval te mojstrovine, nisem sicer skočil na noge in zaploskal (kot je to storil Max von Sydow ob Pelejevih škarjicah v filmu Pobeg v zmago), ampak vseeno, kaj takega pa res ne vidiš vsak dan. In to bi bilo to, če … če na nasprotni strani ne bi stala Hrvaška in tista Savičevićeva »krava« Petković. Brazilski stoper Marquinhos že tako ali tako ne vliva nekega pretiranega zaupanja, tukaj pa je bil trojni osmoljenec; najprej ga je »krava« Petković osmešil z izjemnim driblingom, potem je podstavil nogo, da je »kravja« žoga prevarala ubogega Allisona, na koncu pa je z zgrešenim penalom dokončno zapečatil brazilsko usodo.
Tekma med Argentino in Nizozemsko je bila ena taka klasika SP, prava drama, s kakršno lahko postrežejo le izločilni boji. Argentina je pod taktirko znova sijajnega Messija 80 minut lepo kontrolirala tekmo, vodila z 2:0 in zdelo se je, da je zadeva bolj ali manj zaključena. Toda Van Gaal je iz rokava potegnil še zadnjega aduta, visokega Weghorsta, ki je najprej zabil z glavo, potem pa v zadnji (10.) minuti sodnikovega podaljška še z nogo in to po šablonski kombinaciji iz prostega strela. Pri tem drugem golu je argentinska obramba izpadla zelo naivno in za njihove živce je bilo vse skupaj preveč. Že enkrat prej je bila tekma na meji pretepa, tokrat so Gauči navalili na sodnika, ki je postavil nov rekord in podelil kar 18 rumenih kartonov, po enajstmetrovkah pa še rdečega Dumfriesu. So pa Argentinci v podaljšku pokazali karakter in znova stisnili Nizozemce pred njihov gol, toda žoga ni hotela v mrežo. Čeprav so bili Nizozemci zagotovo v psihološki prednosti, je loterija penalov zasluženo pripadla gaučom, tako kot Hrvaška je tudi Argentina prava mojstrica izvajanja penalov, doslej so jih na SP izvajali šestkrat (kar je največ med vsemi) in le enkrat, v četrtfinalu 2006, so izgubili (jasno, proti Nemcem). Tule je lestvica uspešnosti izvajanja penalov na SP (upoštevane so le reprezentance, ki so penale v shootuotu izvajale vsaj trikrat): GER 4-0, CRO 4-0, ARG 5-1, BRA 3-2, FRA 2-2, ENG 1-3, NET 1-3, ITA 1-3, SPA 1-4. Argentini to SP (in seveda naslov prvakov) pomeni ogromno, več kot komu drugemu, to je bilo dobro vidno po tekmi, ko so se norčevali iz Nizozemcev in jih žalili. To se enostavno ne počne, če zaradi drugega ne, že zato, ker zna biti situacija naslednjič obratna. Tokrat se ni mogel vzdržati niti Messi, ki sicer slovi kot miren in discipliniran igralec. Vse skupaj je šlo tako daleč, da je FIFA odprla preiskavo, čeprav mislim, da razen kake finančne kazni nekih resnih posledic za Argentino ne bo. Seveda se zdaj postavlja vprašanje, ali lahko Hrvaška priredi še eno senzacijo in po Braziliji izloči še drugo južnoameriško velesilo? Človek bi rekel, da težko. Ampak pri Hrvatih je ta »težko« vedno prisoten. Težko se je bilo že uvrstiti na SP s tistim avtogolom Rusov na razmočenem Poljudu, težko je bilo mučenje z Marokom, težko je bilo, ko je Kanada povedla že v prvem napadu, težko, ko je Lukaku zapravljal eno priložnost za drugo, težko, ko so povedli Japonci in še bolj težko, ko je to uspelo Brazilcem. Prav, pa naj bo tudi tokrat težko. Ti dve reprezentanci sta se doslej na SP srečali dvakrat, prvič v skupini 1998, ko je Argentina zmagala z golom Batistute, drugič pa pred štirimi leti v Rusiji; po hudi napaki argentinskega vratarja, ki je Rebiću dobesedno serviral žogo za hrvaško vodstvo, sta povsem demoralizirane Argentince (in drogiranega Maradono, ki je tekmo spremljal iz VIP lože) dotolkla Modrić in Rakitić, teh 3:0 je eden najhujših porazov Gaučov na SP. Lahko Hrvati kaj takega ušpičijo tudi tokrat? No, saj že veste: težko! Ajmo, Vatreni!
Težko, zelo težko mora biti tudi Portugalcem, ki nikakor niso našli poti do maroške mreže. Neverjetno, ampak ta Maroko od nasprotnikov še vedno ni prejel gola, so prva afriška ekipa, ki se je uspela uvrstiti v polfinale SP, šlepajo se iz kroga v krog, kot Grki na tistem EURU 2004. Pa ne, da si Portugalci ne bi ustvarjali priložnosti, ampak na prejšnji tekmi proti Švici jim šlo vse noter, tokrat pa jim je sreča obrnila hrbet. Ko je potem Maroko po katastrofalni napaki portugalskega vratarja zadel, sem dobil tisti občutek fatalizma, da Portugalcem in Ronaldu enostavno ni usojeno in da ne bi zabili gola, pa če bi igrali še 3 tekme. Maroko in Hrvaška sta torej v polfinalu, doslej se je že večkrat zgodilo, da sta se v polfinale prebili ekipi iz iste skupine - nazadnje na zadnjem SP 2018, ko sta se v polfinale uvrstili »kolegici« iz skupine Anglija in Belgija.
Zadnje četrtfinale med Francijo in Anglijo je ponudilo vse, kar krasi sodobni nogomet, poleg tekme Nemčija : Španija je bila to zame najboljša tekma turnirja, le z napačnim zmagovalcem. Anglija je opravila domačo nalogo, vzpostavili so premoč na sredini terena, kolikor toliko zaustavili prodore Mbappeja in večino tekme dominirali. Pokopali sta jih dve katastrofalni napaki, takega gola na tem nivoju ne smeš kasirati (saj strel je bil izjemno natančen in tudi močan, a vratar Pickfordovega kalibra bi to moral obraniti) in pa seveda tisti drugi penal Harryja Kanea, tip sodi med najbolj zanesljive izvajalce enajstmetrovk, a tukaj je zgrešil morda napomembnejšo v življenju; Angleži so (že spet) ostali prekratki, čeprav so morda prvič po 1990 (Gascoigne) igrali dopadljiv in gledljiv nogomet. Pri Francozih je blestel Griezman, ki na tem SP igra tisto »lažno« devetko, ki odpira prostor in asistira »pravemu« centerforju Giroudu, je pa tokrat bila njihova obramba prvič na resnih preizkušnjah; z malce sreče jih je tudi prestala. V polfinalu bodo zdaj Francozi šli nad maroški bunker; nisem ravno ljubitelj galskih petelinov ampak Maroka si pa finalu res ne želim gledati in še manj si želim poslušati tisto arabsko dretje na štadionu. Vsaka zgodba se mora nekje končati, maroška se bo v polfinalu in tekmi za tretje mesto.
Ja, Brazilija, enkrat bo osvojila tisti tako željeni šesti naslov svetovnih prvakov, ampak ne tukaj in ne zdaj. Zato je poskrbela Hrvaška, ki je v tekmo vstopila taktično sijajno, držala Brazilce na 40 metrih od svojega gola in v protinapadih pretila prek izjemnega Juranovića, on in Sosa sta v mali žep pospravila obe brazilski krili, Rafinho in Viniciusa, ki ju je Tite moral zamenjati z bolj nevarnima Anthonyjem in Rodrigom. Srbski krvnik Richarlison je bil ob Gvardiolu tako neviden, da sem v nekem trenutku pomislil, da si je fant morda z glave spral tisti peroksid. V drugem polčasu so Brazilci potem prestavili v višjo prestavo, zaigrali hitreje in pričel se je drug ples. Neymar je dirigiral brazilski sambi in v podaljšku so Carioce končno izvedle eno res fantastično akcijo z dvema dvojnima podajama, Neymar je obšel sicer izjemnega Livakovića in zabil pod prečko. Kljub razočaranju in jezi si nisem mogel kaj, da ne bi občudoval te mojstrovine, nisem sicer skočil na noge in zaploskal (kot je to storil Max von Sydow ob Pelejevih škarjicah v filmu Pobeg v zmago), ampak vseeno, kaj takega pa res ne vidiš vsak dan. In to bi bilo to, če … če na nasprotni strani ne bi stala Hrvaška in tista Savičevićeva »krava« Petković. Brazilski stoper Marquinhos že tako ali tako ne vliva nekega pretiranega zaupanja, tukaj pa je bil trojni osmoljenec; najprej ga je »krava« Petković osmešil z izjemnim driblingom, potem je podstavil nogo, da je »kravja« žoga prevarala ubogega Allisona, na koncu pa je z zgrešenim penalom dokončno zapečatil brazilsko usodo.
Tekma med Argentino in Nizozemsko je bila ena taka klasika SP, prava drama, s kakršno lahko postrežejo le izločilni boji. Argentina je pod taktirko znova sijajnega Messija 80 minut lepo kontrolirala tekmo, vodila z 2:0 in zdelo se je, da je zadeva bolj ali manj zaključena. Toda Van Gaal je iz rokava potegnil še zadnjega aduta, visokega Weghorsta, ki je najprej zabil z glavo, potem pa v zadnji (10.) minuti sodnikovega podaljška še z nogo in to po šablonski kombinaciji iz prostega strela. Pri tem drugem golu je argentinska obramba izpadla zelo naivno in za njihove živce je bilo vse skupaj preveč. Že enkrat prej je bila tekma na meji pretepa, tokrat so Gauči navalili na sodnika, ki je postavil nov rekord in podelil kar 18 rumenih kartonov, po enajstmetrovkah pa še rdečega Dumfriesu. So pa Argentinci v podaljšku pokazali karakter in znova stisnili Nizozemce pred njihov gol, toda žoga ni hotela v mrežo. Čeprav so bili Nizozemci zagotovo v psihološki prednosti, je loterija penalov zasluženo pripadla gaučom, tako kot Hrvaška je tudi Argentina prava mojstrica izvajanja penalov, doslej so jih na SP izvajali šestkrat (kar je največ med vsemi) in le enkrat, v četrtfinalu 2006, so izgubili (jasno, proti Nemcem). Tule je lestvica uspešnosti izvajanja penalov na SP (upoštevane so le reprezentance, ki so penale v shootuotu izvajale vsaj trikrat): GER 4-0, CRO 4-0, ARG 5-1, BRA 3-2, FRA 2-2, ENG 1-3, NET 1-3, ITA 1-3, SPA 1-4. Argentini to SP (in seveda naslov prvakov) pomeni ogromno, več kot komu drugemu, to je bilo dobro vidno po tekmi, ko so se norčevali iz Nizozemcev in jih žalili. To se enostavno ne počne, če zaradi drugega ne, že zato, ker zna biti situacija naslednjič obratna. Tokrat se ni mogel vzdržati niti Messi, ki sicer slovi kot miren in discipliniran igralec. Vse skupaj je šlo tako daleč, da je FIFA odprla preiskavo, čeprav mislim, da razen kake finančne kazni nekih resnih posledic za Argentino ne bo. Seveda se zdaj postavlja vprašanje, ali lahko Hrvaška priredi še eno senzacijo in po Braziliji izloči še drugo južnoameriško velesilo? Človek bi rekel, da težko. Ampak pri Hrvatih je ta »težko« vedno prisoten. Težko se je bilo že uvrstiti na SP s tistim avtogolom Rusov na razmočenem Poljudu, težko je bilo mučenje z Marokom, težko je bilo, ko je Kanada povedla že v prvem napadu, težko, ko je Lukaku zapravljal eno priložnost za drugo, težko, ko so povedli Japonci in še bolj težko, ko je to uspelo Brazilcem. Prav, pa naj bo tudi tokrat težko. Ti dve reprezentanci sta se doslej na SP srečali dvakrat, prvič v skupini 1998, ko je Argentina zmagala z golom Batistute, drugič pa pred štirimi leti v Rusiji; po hudi napaki argentinskega vratarja, ki je Rebiću dobesedno serviral žogo za hrvaško vodstvo, sta povsem demoralizirane Argentince (in drogiranega Maradono, ki je tekmo spremljal iz VIP lože) dotolkla Modrić in Rakitić, teh 3:0 je eden najhujših porazov Gaučov na SP. Lahko Hrvati kaj takega ušpičijo tudi tokrat? No, saj že veste: težko! Ajmo, Vatreni!
Težko, zelo težko mora biti tudi Portugalcem, ki nikakor niso našli poti do maroške mreže. Neverjetno, ampak ta Maroko od nasprotnikov še vedno ni prejel gola, so prva afriška ekipa, ki se je uspela uvrstiti v polfinale SP, šlepajo se iz kroga v krog, kot Grki na tistem EURU 2004. Pa ne, da si Portugalci ne bi ustvarjali priložnosti, ampak na prejšnji tekmi proti Švici jim šlo vse noter, tokrat pa jim je sreča obrnila hrbet. Ko je potem Maroko po katastrofalni napaki portugalskega vratarja zadel, sem dobil tisti občutek fatalizma, da Portugalcem in Ronaldu enostavno ni usojeno in da ne bi zabili gola, pa če bi igrali še 3 tekme. Maroko in Hrvaška sta torej v polfinalu, doslej se je že večkrat zgodilo, da sta se v polfinale prebili ekipi iz iste skupine - nazadnje na zadnjem SP 2018, ko sta se v polfinale uvrstili »kolegici« iz skupine Anglija in Belgija.
Zadnje četrtfinale med Francijo in Anglijo je ponudilo vse, kar krasi sodobni nogomet, poleg tekme Nemčija : Španija je bila to zame najboljša tekma turnirja, le z napačnim zmagovalcem. Anglija je opravila domačo nalogo, vzpostavili so premoč na sredini terena, kolikor toliko zaustavili prodore Mbappeja in večino tekme dominirali. Pokopali sta jih dve katastrofalni napaki, takega gola na tem nivoju ne smeš kasirati (saj strel je bil izjemno natančen in tudi močan, a vratar Pickfordovega kalibra bi to moral obraniti) in pa seveda tisti drugi penal Harryja Kanea, tip sodi med najbolj zanesljive izvajalce enajstmetrovk, a tukaj je zgrešil morda napomembnejšo v življenju; Angleži so (že spet) ostali prekratki, čeprav so morda prvič po 1990 (Gascoigne) igrali dopadljiv in gledljiv nogomet. Pri Francozih je blestel Griezman, ki na tem SP igra tisto »lažno« devetko, ki odpira prostor in asistira »pravemu« centerforju Giroudu, je pa tokrat bila njihova obramba prvič na resnih preizkušnjah; z malce sreče jih je tudi prestala. V polfinalu bodo zdaj Francozi šli nad maroški bunker; nisem ravno ljubitelj galskih petelinov ampak Maroka si pa finalu res ne želim gledati in še manj si želim poslušati tisto arabsko dretje na štadionu. Vsaka zgodba se mora nekje končati, maroška se bo v polfinalu in tekmi za tretje mesto.
RSS Feed
