Laskodrinker
  • DOMOV
    • FOTKE
    • KOMENTARJI
  • NOVICE
  • CELJE
  • ZGODOVINA
  • SPORT
    • SLOVENSKI USPEHI
    • OLIMPIJSKE IGRE >
      • SLOVENCI NA OI
      • PEKING 2022
      • PARIS 2024
      • MILANO-CORTINA 2026
    • SMUCANJE
    • ATLETIKA
    • NOGOMET >
      • SP >
        • QATAR 2022
        • CAN/USA/MEX 2026 KVALIFIKACIJE
      • VATRENI
    • KOSARKA >
      • YUGOBASKET
    • ROKOMET
    • HOKEJ
    • ODBOJKA
    • KOLESARSTVO
    • TENIS
    • CRICKET >
      • THE ASHES >
        • 2025/26 IN AUSTRALIA
        • LEGENDA
    • ARHIV
  • KUKIBLOG
    • YUGO 40
    • EUROBASKET 2013
    • SP BRASIL 2014
    • POI RIO 2016
    • ZOI PYEONGCHANG 2018
    • SP RUSIJA 2018
    • POI TOKYO 2021
    • ZOI PEKING 2022
    • SP KATAR 2022
    • POI PARIS 2024
    • ZOI MILANO CORTINA 2026

BREZ PIKE NA I

12/8/2024

0 Comments

 
Če bi slovenski rokometaši včeraj premagali Špance, bi si okrog vratu nadeli bronasto kolajno, današnji blog pa bi imel naslov Konec dober, vse dobro. Ampak rokometašem ni uspelo – Španci imajo ravno toliko večji nabor kvalitetnih igralcev – in o kakem dobrem koncu žal ne moremo govoriti. Tudi sicer zgolj tri medalje niso bogve kakšen izkupiček, vse od leta 2004 smo doslej osvojili vsaj štiri. Zadevo delno relativizira dejstvo, da sta dve od teh treh zlati, kar nas uvršča na še kolikor toliko spodobno 34. mesto med 202 državami udeleženkami letošnjih iger. Ni pa bilo tistega presežka, kakšnega presenečenja, izjema je seveda fantastičen nastop Andreje Leški. Kolajni Vodiška in še posebej Garnbretove sta bili bolj ali manj načrtovani, vedelo se je, da jima lahko zgolj huda smola (ali poškodba) prepreči vzpon na stopničke. Ta smola se je držala Savška, Čeha in tudi rokometašev, ki so tako polfinale kot tekmo za tretje mesto izgubili za gol, pri čemer so obakrat imeli zadnji napad za izenačenje in podaljšek.
 
Obe naši olimpijski zmagovalki krasita močna psihična pripravljenost in odločenost. Leški je to demonstrirala z zmago nad domačo prvo favoritinjo, ki je imela res bučno podporo občinstva. Malo ljudi je pričakovalo zlati scenarij, a sama je vanj verjela in ga s sproščenostjo ter zaupanjem v svoje sposobnosti tudi dosegla. Drugače je bilo z najboljšo tekmovalko v zgodovini športnega plezanja, Janjo Garnbret je vsa plezalna srenja videla kot nesporno favoritinjo številka ena. Svojo premoč je nenazadnje pokazala že v polfinalu, kjer je imela skoraj 40 točk prednosti pred vsemi. A pripetljaj s prstom na zadnjem finalnem balvanu je pokazal, kako je šport lahko nepredvidljiv in kako lahko ena sama poteza podre vse, kar si  gradil štiri leta. Korošica je vajena vseh možnih zmag, a olimpijske igre so ji spet predstavljale popolnoma novo raven izziva (in pritiska). Lani se na svetovnem prvenstvu niti ni toliko razveselila (osme!) zlate medalje kot pa dejstva, da ji je ta tudi uradno prinesla vstopnico za olimpijske igre. Misel, da bi ji poškodovan prst lahko vse to odnesel, se je demonstrirala v solzah, hvala Bogu so bile to potem na koncu solze sreče.
 
Zanimivo, judo in plezanje sta sploh edina športa na poletnih igrah, na katerih so slovenski športniki v času samostojne države osvojili več kot eno zlato medaljo. Bolj skrbijo trendi v nekaterih drugih panogah. Atleti so imeli v Atenah 21 nastopov, v Pekingu 18, tokrat le osem. Ali plavalci, ki so v Atenah zbrali 20 nastopov, še v Londonu 12, tokrat le štiri. Prvič na OI ni bilo nikogar izmed strelcev. Seveda so tudi pozitivne zgodbe, kot je prvenec odbojkarjev, ki se bodo lahko še dolgo spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo − edini so namreč premagali Francijo, dvakratnega zaporednega prvaka. In ko smo že ravno pri pozitivnih zgodbah, v enem svojih prejšnjih blogov sem plavalce in še nekatere naše športnike označil za turiste, obenem pa zapisal, da ne bo nihče bolj vesel od mene, če me bo kdo demantiral. In edina, ki me je demantirala (in to konkretno), je Neža Klančar. Uvrstila se je v finale na 50 m prosto, tam zasedla šesto mesto, za nameček pa trikrat popravila državni rekord. Njen dosežek je še toliko več vreden ker je to komaj četrto A finale slovenskih plavalcev in plavalk po osamosvojitvi (in prvo po 16 letih) – Igor Majcen je bil 6. na 1500 m prosto v Barceloni, Blaž Medvešek 8. na 200 m hrbtno v Atenah, nepozabno pa je seveda srebro Sare Isaković na 200 m prosto v Pekingu.
 
Pred leti sem bil trikrat v Parizu, nikoli me ni posebej navdušil in tudi tokrat me prek TV ekrana ni. Res so bile tribune polne in športniki (še posebej francoski) so bili deležni bučne podpore. Ampak za moj okus je bilo preveč tega rajanja in prepevanja, to je vendar tekmovanje za kolajne in ne vsesplošni žur. Tudi nekateri športi po mojem mnenju na OI nimajo kaj iskati, na primer breakdance. Geslo olimpijskih iger je vendarle višje, hitreje, močneje in ne glasneje, zabavneje, bolj odštekano.
 
100 let po prvih dveh zlatih kolajnah, ki jih je 1924 v Parizu osvojil Leon Štukelj, smo, znova v Parizu, spet osvojili 2 zlati medalji. Čez 100 let se bomo njunih dobitnic zagotovo spominjali in ju slavili, tako kot danes častimo spomin na legendarnega slovenskega Sokola. Leon Štukelj je v častitljivi starosti 101 leta umrl v Mariboru leta 1999. Istega leta se je v Šmartnem pri Slovenj Gradcu rodila Janja Garnbret. Dva bisera v slovenskem olimpijskem mozaiku. Od Pariza do Pariza. 

0 Comments

VRNITEV ODPISANIH

8/8/2024

0 Comments

 
Če bi mi pred skoraj štirimi meseci, natančneje 14. aprila letos, kdo dejal, da se bodo slovenski rokometaši uvrstili v polfinale olimpijskih iger, bi se mu smejal in ga povprašal po duševnem zdravju. Tistega dne se je namreč Slovenija komaj uvrstila na OI, s srečno zmago v zadnji sekundi nad rokometno »velesilo« Brazilijo. Ta občutek se je še poglobil mesec dni kasneje, ko smo po 120-minutnem mučenju in sedemmetrovkah za mišjo dlako nekako izločili skromno Švico in se skozi šivankino uho uvrstili na SP 2025. Po dveh tako skromnih predstavah z drugorazrednima nasprotnikoma (da sploh ne omenjam španske batine na olimpijskih kvalifikacijah) smo slovenske rokometaše mnogi, vključno z mano, preprosto odpisali. Lepo, da gredo na OI, smo razglabljali, a tam nimajo nobenih možnosti, morda lahko v skupini premagajo Japonsko, vse ostalo pa bi že mejilo na čudež. Po prvi tekmi na OI proti Španiji sem bil besen kot ris, ker je bilo na dlani, da bi naši zlahka zmagali, če le ne bi bilo tistih »črnih« 10 minut v drugem polčasu, ko so Španci samo vzeli, kar so jim naši sami ponudili – splošno prepričanje med slovenskimi ljubitelji rokometa je bilo tisto, ah, spet vse po starem. To »vse po starem« je bilo tudi na začetku naslednje tekme s Hrvati, potem pa je nekje proti koncu prvega polčasu igra naših začela funkcionirati, Janc in Vlah sta prinesla preobrat in stvari so prišle na svoje mesto; v drugem polčasu smo dvakratne olimpijske prvake zmleli tako, kot jih že dolgo nihče ni. V naslednji tekmi so naši zmleli še Švede; z Japonci, ki igrajo en tak povsem atipičen rokomet, smo se dolgo mučili, a je na koncu kvaliteta vendarle prišla do izraza. V izogib Francozom je bilo z Nemci treba izgubiti in sledilo je včerajšnje četrtfinale proti favorizirani Norveški. Nasploh je že pred začetkom olimpijskega turnirja prevladovalo mnenje, da je naša skupina slabša in da se bo iz nje le stežka katera reprezentanca prebila do boja za medalje. Ampak ta četrtfinala imajo neke svoje zakonitosti in zdaj so kar tri ekipe iz na papirju slabše skupine v polfinalu, edino Danska je upravičila sloves favorita, pa še tam ni šlo vse gladko, Švedi so jih namučili, kot jih že dolgo nihče ni. Dobro, za Egipt se ve, da tekom turnirja padajo in da ne morejo ves čas držati visokega ritma (Špancem so ob polčasu vodili za štiri, potem pa začeli popuščati), ampak zmaga Nemcev nad (nikoli slabšimi) Francozi je vendarle prava senzacija. Sicer so imeli Nemci srečo, da jim je najboljši francoski igralec Mem (ki je skupaj z vratarjem Gerardom držal Francoze nad vodo) podaril tisto zadnjo žogo, toda lahko si štejejo v čast, da niti za trenutek niso popustili, tudi ko so Francozi vodili že za pet; to je sicer značilna črta nemškega karakterja, pa vendarle, kapa dol! Norvežani so se naših lotili na svoj tipičen način, izmed vseh ekip je prav Norveška tista, ki skuša pomanjkanje tehnične kvalitete najbolj nadomestiti s hitro igro in divjanjem gor in dol po igrišču. Ko smo jim v prvem polčasu zaprli sredino, je norveška mašina začela pokašljevati, ko smo jim v drugem odrezali krila, so ji odpadla kolesa in ko je potem Blagotinšek zalepil dva zaporedna bloka toliko opevanemu Sagossenu, se je norveški »bolid« spremenil v kup smrdeče, zarjavele pločevine. Pravzaprav sem kar vesel, da igramo polfinale z Danci. Res, da gre za najboljšo reprezentanco sveta in da bi bila slovenska zmaga prava senzacija, toda po drugi strani naši nimajo kaj izgubiti in lahko zaigrajo sproščeno, medtem, ko bi se proti Nemcem ali Špancem obremenjevali z vlogo favorita in težo ponujene priložnosti. Konec koncev bomo proti Nemcem ali Špancem na tem turnirju v vsakem primeru zagotovo še igrali!
 
Zgoraj omenjene četrtfinalne zakonitosti so se pokazale tudi pri drugih ekipnih športih. Na vaterpolskem turnirju sta tako Hrvaška kot Srbija odigrali katastrofalen redni del, v četrtfinale sta se komaj uvrstili kot četrti v svojih skupinah, potem pa so tam Hrvati izločili prvega favorita turnirja Špance, Srbi pa v eni taki ponovitvi nemško – francoske rokometne drame prav tako favorizirane Grke in zdaj se nam obeta »sanjski« finale med obema vaterpolskima jugovelesilama. Podobno kot Špancem v vaterpolu se je godilo Italijanom v odbojki – v skupini so z lahkoto zmagovali, nato pa so se v četrtfinalu najprej komaj izvlekli proti Japoncem (ki so vodili 2:0 in 24:21), nato pa v polfinalu dobesedno razpadli proti Francozom, ja tistim Francozom, ki smo jih mi premagali (lahko pa bi jih deklasirali) in ki so sami v četrtfinalu vstali od mrtvih po nemškem vodstvu 2:0 v nizih. Kaj reči o naših odbojkarjih, morda bi se karte malo drugače premešale, če bi dobili tisto tekmo s Francijo s 3:0 oziroma celo izgubili; morda so imeli smolo, da so naleteli na Poljake, ki so ravno proti nam pokazali svojo vrhunsko kvaliteto, ta je prišla do izraza tudi v lepotici turnirja, ki so jo odigrali proti ZDA v polfinalu; Poljaki korakajo proti svojemu drugemu olimpijskemu naslovu (po tistem legendarnem, ki so ga osvojili 1976 v Montrealu v nepozabnem finalu proti Rusom). Naj v tem četrtfinalnem kontekstu omenim še svetovne prvakinje, španske nogometašice – visele so že v četrtfinalu proti Kolumbiji (ki je povedla 2:0), a so se nekako rešile po penalih, v polfinalu pa so naletele na prerojene Brazilke, ki so presenetljivo izločile Francozinje. Španke in Brazilke so bile v isti skupini in v medsebojni tekmi so Španke gladko zmagale 2:0, tokrat pa so delale katastrofalne, zanje povsem netipične napake v obrambi, izgubile so 2:4 in zdaj jim ostane le še boj za bron.
 
Ne morem se znebiti občutka, da smo bili »ogoljufani« za kar dve kolajni: Savšku jo je zagodla avstralska sodnica, Čehu (in še komu) pa Jamajčan, ki je v četrti seriji vrgel magičnih 70 metrov, njegovi ostali meti pa niso bili daljši od 66,16. Čehovih 68,41 bi na prejšnjih OI pomenilo zlato medaljo, doslej je ta daljava vedno zadostovala vsaj za bron. Škoda, res, ampak Čeh je bil v Tokiu peti, tukaj četrti in ni vrag, da ne bi čez štiri leta v Los Angelesu (ko bo tudi v najboljših metalskih letih) posegel po tako željeni kolajni. Atletika navdušuje, krona vsega sta bila sijajna moška teka na 1500 m in 400 m, kmalu se obetata še dva vrhunska spektakla – moški in ženski finale na 400 m z ovirami.
 
Po polemiki o otvoritvi se je zdaj razvnela nova debata o primernosti nastopa tistih dveh »boksark« v ženski konkurenci. Ponovimo za tiste, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso na tekočem: na olimpijskih igrah med ženskami boksata vsaj dva menda moška - Imane Khelif iz Alžirije in Lin Yu-Ting iz Tajvana.  Tisti, ki trdijo, da sta moška, citirajo odločitev Mednarodne boksarske zveze (IBA), ki jima je prepovedala nastop na svetovnem prvenstvu med ženskami. Oba/obe imata moške XY kromosome in povečane ravni testosterona, kar ju uvršča med športnike z motnjami spolnega razvoja (DSD - Disorders of Sexual Differentiation) in IBA je sklenila, da zaradi tega ne ustrezata pravilom za tekmovanje v ženski kategoriji. Po drugi plati pa tisti, ki verjamejo, da sta ženski, pravijo, da imata v potnem listu napisano, da sta ženski, da so ju vse življenje vzgajali kot ženski, da obstajajo fotografije, kjer nosita make-up in uhane in da testi IBA niso verodostojni. Naredili so teste testosterona, ki so bili v dovoljenih mejah, kromosomskih testov pa MOK ni naredil ali bolje rečeno, ni upal narediti. Če se kakšna ženska počuti moškega, ne vidim razloga, da se ne pomeri med moškimi, obratno pa seveda ne gre. Pomembno je namreč, da oseba z moškimi mišicami, kostmi in refleksi ne tekmuje v ženski konkurenci, pa kakorkoli se že oblači in karkoli si že misli, da je. Ženska konkurenca obstaja v športu zato, ker so moški močnejši, hitreje tečejo, dlje mečejo in višje skačejo. V prav nobenem športu absolutnega svetovnega rekorda nima ženska, ampak so ženski rekordi, takole čez palec, 10%-20% slabši od moških. Najhitrejša sprinterka sveta, novopečena olimpijska zmagovalka Julien Alfred, se s svojim izidom ne bi uvrstila v moški finale slovenskega državnega prvenstva na 100m. Če bi v ženski šport spustili moška telesa, bi tudi v ženski konkurenci zmagovale moške mišice oz. telesa, ki jih je izoblikoval in jih oblikuje moški hormon testosteron. Ta hormon v puberteti poskrbi, da nastanejo močnejše moške kosti, da se razvije več mišic, da so telesa večja in bolj robustna, kar kasneje pomaga k večji mišični masi; več mišic pa pomeni hitrejši tek, višje skoke in močnejše udarce. Vzhodna Nemčija je športnice že v puberteti zastrupljala s testosteronom, da bi pobirale medalje za slavo socializma. In res so Vzhodne Nemke pobirale medalje kot po tekočem traku, Vzhodni Nemci pa ne. Torej ni šlo za boljšo selekcijo v vzhodnonemškem športu, niti za boljše trenerje, ampak so tam iz žensk enostavno »delali« moške oz. poskušali narediti ženske čim bolj podobne moškim, da bi imele prednost pred »normalno« žensko konkurenco. Povsem jasno je torej, da v ženski konkurenci ne bi smele tekmovati osebe, ki so šle ali skozi moško puberteto ali pa imajo iz takšnih ali drugačnih razlogov visoke ravni testosterona. Te visoke ravni testosterona MOK sicer testira, toda z zdravili jih je mogoče učinkovito zbijati, zato takšen test ni merodajen. Obe omenjeni boksarki sta šli skozi moško puberteto, imata moda, ki so proizvajala testosteron, zato ni fair, da tekmujeta med ženskami. Ampak MOK in njegov predsednik Bach o tem nočeta ničesar slišati. Gospod ne bi rad dobil bodeče neže za kakšno resnico, ki bi bila zunaj pravovernega okvira, kakršnega določajo glasni woknjeni radikalci, niti za resnico, ki bi »prizadela čustva« osebe z motnjo spolnega razvoja. Ker imeti kakršnokoli motnjo (spolnega razvoja ali kako drugo) je v teh woknjenih časih poseben privilegij. V tekmovanju, kdo je večja žrtev in koga bi kakšna resnica lahko bolj prizadela, so take osebe v hierarhiji žrtev višje kot ženske. Zato je bolj važno ne prizadeti Imane Khelif kot ne prizadeti »normalnih« boksark.

V normalnih razmerah nihče, ne na levi in ne na desni, ne bi zagovarjal, da v ženski konkurenci tekmuje oseba, ki ima moško konstitucijo, moške mišice, moške reflekse. Ločeno tekmovanje za spola so namreč uvedli natanko zato, ker je en spol šibkejši. Ves cirkus in vse to pretvarjanje in sprenevedanje se odvija zato, ker si woknjena levica prizadeva uničiti doseženi civilizacijski red ter relativizirati najbolj osnovne pojme in vrednote. Če se v neki družbi ne ve več, kaj je moški in kaj ženska, kaj je mož in kaj žena, kaj je oče in kaj mati, potem tudi 2+2=4 ne bo več dolgo veljalo. Niti ne bo več veljalo, da je nekaj prav in nekaj narobe. Normalne razmere so bile, ko je levica poskušala uničiti samo ekonomski red, samo kapitalizem. Ker pa ta red – kot vidimo v trgovskih središčih – pravzaprav zelo dobro deluje tudi za manj premožne, so se oprijeli taktike, da mora najprej pasti kulturni red in bo temu avtomatično, kot zrela hruška, sledil še ekonomski.

Skratka, ta spor za olimpijske igre in za šport sploh ni pomemben - namreč, ali je spol nekaj poljubnega, kar si posameznik lahko sam izbere ali pa je spol biološko dejstvo, ki ga določimo na podlagi objektivnih meritev. Za šport je pomembno, ali imaš moške mišice, kosti in reflekse in to se da objektivno izmeriti z genskimi in hormonskimi testi. Je pa to, kaj je spol, pomembno civilizacijsko vprašanje. Ena stran (tiha večina) želi ohraniti resnico, da je spol stvar biologije. Druga stran (glasna manjšina) pa brani bolno domislico, da je spol stvar izbire ali vsaj debate; da imam, ko se zjutraj zbudim, pravico odločiti se, katerega spola sem.

0 Comments

SAJ BO ŠLO

31/7/2024

0 Comments

 
Uf, kako je odleglo, še posebej po zapravljenih kolajnah Terčeljeve in še bolj Savška. Lepo je namreč cel dan gledati olimpijado, ampak dokler je slovenska rubrika medalj prazna, ima vse skupaj malce grenak priokus. Res se nekaj mitskega, skoraj fatalnega drži teh »do 63 kg«;  prav neverjetno zveni dejstvo, da so se v zadnja štiri olimpijska finala v tej kategoriji vedno uvrstile Slovenke, ki so trikrat zmagale, enkrat pa osvojile srebro. Še bolj zanimivo je, da so bile vse tri zlate medalje obenem tudi prva slovenska kolajna na tistih igrah, obe dosedanji (2012 in 2016) sta za sabo »potegnili« ostale naše, ki se jim je potem odprlo, obakrat so sledile še po tri medalje. Ko sem si včeraj zjutraj ogledal žreb, sem si nekako predstavljal pot Leškijeve do polfinala, da bo pa tam vrgla še Clarisse Agbegnenou si pa nisem upal pomisliti. Ta polfinalna zmaga nad to, vsaj po videnem sodeč veliko športnico in šampionko, bo šla v anale slovenskega športa, premagala jo je na največji možni sceni, sredi Pariza in ko je Clarisse treščila na bok, je dvorana po dotlej huronskem navijanju naenkrat nejeverno utihnila in navijači so kar nekaj časa potrebovali, da so nekako prišli k sebi. Takole na hitro mi padeta na misel zgolj dve podobni slovenski športni zgodbi: tista rokometna zmaga nad Hrvati v Zagrebu (ter nepozabni skok na mizo Uroša Šerbca) in zmaga Jolande Čeplak na dvoranskem EP na Dunaju, ko je v finišu teka na 800m ugnala domačo favoritinjo Graf ter za nameček postavila svetovni rekord, ki velja še danes.
 
Saj je verjetno pri večini športnikov in športnic tako, ampak pri Leški je bila res nazorno vidna ta velika transformacija, ko je napetost po finalni zmagi popustila, iz mrkega stroja za metanje tekmic se je kar naenkrat spremenila v veselo in igrivo primorsko dekle, ki menda v prostem času rada brenka na kitaro; grem stavit, da v njenem repertoarju ne manjkata Kocjančič in Mlakar! Čustvene reakcije so na OI seveda še močnejše in intenzivnejše kot na drugih tekmovanjih, Beni Savšek se je tozadevno (čeprav razočaranja seveda ni mogel skriti) še kar dobro obvladal, za razliko od razvajene teniške zvezdnice Coco Gauff, ki je verbalno obračunavala s sodnico ali tistega gruzinskega sabljača, ki je to hotel storiti kar fizično; na njegovo srečo mu je to v zadnjem trenutku preprečil njegov trener. Ja, meja med uspehom in neuspehom je zelo, zelo tanka, morda to še najbolje ve mlada Splitčanka, ki je ležeč na tatamiju že proslavljala medaljo, potem pa jo je sodniška odločitev pahnila v 4 leta »dolg« prepad.
 
Danes sem na fb objavil naslednje: Slovenija je v dveh dneh nabunkala Hrvate v "njihovem" rokometu in Srbe v "njihovi" odbojki. Ni slabo za "skijaše", mar ne? Malo za hec, malo pa za res, čeprav nas v resnih športnih krogih bivše skupne države že dolgo ne obravnavajo več kot »skijaše«. Še posebej odbojkarji naravnost blestijo, dobra karma jih spremlja že celo sezono, nič jih ne spravi s tira, niti zlomljen prst fenomenalnega Tončka Šterna, a kmalu pride na vrsto najtežji izpit kariere, četrtfinalna tekma, ki te lahko dvigne dobesedno na Olimp ali pa te pahne v tisti zgoraj omenjeni štiriletni prepad. Ni še znano, kdo bo naš četrtfinalni tekmec, ampak sam bi si želel Japonce, so edini iz svetovnega vrha, ki jih letos še nismo premagali (jih pa po zakonu verjetnosti enkrat moramo), spet pa niso tako dobri, da to ne bi bilo izvedljivo. Samo da ne naletimo na ZDA, Italijo ali Francijo; ja, tudi s Francozi lahko še enkrat igramo, po skupinskem delu se bo naredila razvrstitev najboljših osmih reprezentanc po učinku, potem pa gre prvi na osmega, drugi na sedmega in tako naprej; prav lahko se zgodi, da se dve »kolegici« iz skupine ponovno srečata že v četrtfinalu.
 
Rokometaši so malce drugačna zgodba, redno se jim dogajajo tiste črne minute, zaradi katerih so se proti nikoli slabšim Špancem premagali kar sami. Na tekmi s Hrvati nam je šlo na roko dvoje: prvič, selektor je končno uvidel, da kapetan Dolenec in Bombač ne moreta (več) igrati na zahtevanem nivoju, če bi bila ta dva kolikor toliko pri stvari, bi se Janc še naprej dolgočasil na krilu, Vlah pa bi bolj ali manj sedel na klopi. In drugič, Hrvati še tam iz Balićevih in Červarjevih časov prisegajo na obrambo 3-2-1, ki je voda na mlin Jančevi hitrosti, eksplozivnosti in tehnični podkovanosti. Danes igramo s Švedi, ki so pri načinu obrambe ravno tako rigidni, kot Hrvati, le da za razliko od njih ne odstopajo od zelo gibljive 6-0, ta pa našim ravno najbolj ne ustreza; če odštejemo redke prebliske Mačkovška, namreč nimamo bombarderja z 10, 11 metrov. Moram pa naše vseeno pohvaliti za vzorno igro v obrambi, ki potem za sabo potegne tudi odlične obrambe vratarja, posebej prvi polčas proti Špancem (ko smo prejeli zgolj osem golov) je bila odlična demonstracija moderne, gibljive rokometne obrambe, ki pravočasno izpada na beke in playa, obenem pa dobro zapira pivota in krila. Morda nam bo za napredovanje zadostovala že zgolj zmaga z Japonsko; bojim pa se, da je četrtfinale tudi skrajni domet, druga skupina je neprimerno močnejša od naše, poleg Dancev, Francozov in Norvežanov je tam še čvrsti in neugodni Egipt. Francozi so, povsem netipično, dobili dve batini od Skandinavcev, toda sam jih še zdaleč ne bi odpisal iz boja za medalje, v izločilnih dvobojih se znajo karte na novo premešati.
 
Na koncu se moram dotakniti še najbolj viralne olimpijske teme, ki na žalost ni športna; gre seveda za otvoritveno slovesnost, ki je bila katastrofalno nekulturna in zanič, ker neomarksistični wokerji v svoji ihtavi potrebi po »vključevanju« in »različnosti« pač ne znajo ponuditi kaj boljšega. Za njimi so desetletja sovraštva do vsega, kar presega povprečje in ni dostopno ravno vsakemu butlu. To njihovo sovraštvo ne zajema le tehnoloških inovacij, medicinskih dosežkov (cepiva!) in poslovne odličnosti, ampak kar vse dobrobiti zahodne civilizacije, še posebej pa njeno tradicionalno umetnost. In ker so resnični umetniki kot npr. Michelangelo ali Mozart zelo redki in posebni in se ne rodijo ravno vsak dan, se mora pač kriterij umetnosti prilagoditi tako, da bo čisto vsak, ki si to želi, imel pravico biti umetnik in bodo vsi umetniki enaki; še najbolj tisti, katerih performansev in inštalacij »neuke množice« nikakor nočejo razumeti in jim posledično »umetniki« niti slučajno ne morejo prodati kake vstopnice. Ta vsegliharska miselnost enakosti (namesto enakopravnosti!) je odlično opisana v kratki futuristični noveli Kurta Vonneguta Jr. z naslovom Harrison Bergeron o baletkah, ki so obtežene zato, da slučajno ne bi katera postala prima balerina in zasenčila druge baletke. Komur se ljubi, si jo lahko prebere tule.
 
Dolgoletni cikel negativne selekcije in »obteževanja baletk« je pripeljal do otvoritvene polomije v Parizu, ki je bila polna grotesknih aluzij in spak, vse pod krinko nekakšnega vključevanja in slavljenja različnosti, v bistvu pa se je – tako kot letošnja podelitev evrovizijske nagrade tisti švicarski kreaturi – sprevrgla v vsesplošni napad na tradicionalne vrednote, še posebej krščanske, drugih »opijev za ljudstvo« se seveda ne lotevajo. Sicer pa, si predstavljate, kakšna štala bi nastala, če bi prikazali denimo kakega tipa s turbanom in brado, ki se baše s kračo in pije viski; ali pa – če že sicer tako ihtavo slavijo »žensko enakopravnost in svobodo« – razgaljeno žensko, s katere visi demonstrativno strgana burka?


0 Comments

OD PARIZA DO PARIZA

25/7/2024

0 Comments

 
V teh dneh mineva natanko 100 let od prve posamične slovenske olimpijske kolajne (zlato v gimnastičnem mnogoboju), ki jo je v Parizu 1924 osvojil legendarni Leon Štukelj. Sicer je prva slovenska medalja »padla« že na OI 1912, ko je Rudolf Cvetko osvojil srebro kot član avstrijske sabljaške ekipe, vendar se bomo tukaj skoncentrirali na posamične medalje, se pravi na tiste, ki so v času, ko so slovenski športniki nastopali pod jugoslovansko (kraljevo in maršalovo) zastavo, res bile samo in zgolj slovenske. V obdobju med obema vojnama je bilo teh medalj sedem, prav vse pa so osvojili telovadci, ali bolje rečeno, slovenski Sokoli, ki so v tistem času predstavljali cvetober slovenskega in jugoslovanskega športa – slovenske kolajne so bile tudi edine, ki jih je osvojila takratna kraljevina.  Pet jih je osvojil Štukelj, po eno pa Primožič in Derganc. Tem sedmim posamičnim medaljam lahko mirne duše kot slovensko prištejemo še osmo, tisti ekipni bron gimnastične vrste v Amsterdamu 1928, saj je bilo izmed osmih članov tiste ekipe kar sedem Slovencev in tudi tisti osmi (sicer Hrvat) je bil član slovenskega sokolskega društva. In zagotovo bi bilo teh gimnastičnih kolajn še več, če se na športni zvezi takratne države ne bi odločili, da se zaradi pomanjkanja sredstev jugoslovanski športniki ne bodo udeležili OI 1932 v Los Angelesu. Če povzamemo, slovenski športniki so v obdobju med obema vojnama osvojili osem medalj na štirih poletnih OI, na katerih so nastopili (1920, 1924, 1928 in 1936).
 
Precej slabše je šlo v povojnem obdobju do osamosvojitve. Sicer je devet Slovencev in Slovenk (Pušnik, Cuderman, Puc, Daneu, Žorga, Zdovc, Dornig, Elsner in Katanec) osvojilo medalje v jugoslovanskih ekipah, a posamične kolajne so osvojili zgolj trije: telovadec Miro Cerar (dve zlati na konju in eno bronasto na bradlji – 1964 in 1968) ter blejski veslaški dvojec Prešern – Mujkić (bron 1988). Za dobro mero (in ker je bila konkurenca na povojnih igrah vendarle močnejša od tiste na predvojnih) bomo tukaj našteli še slovenske uvrstitve med prvo peterico; teh je bilo v obdobju 1948-88 devet: četrto mesto je osvojil blejski osmerec 1964, peti pa so bili plavalca Tone Cerer (1948) ter Borut Petrič (1980), telovadec Miro Cerar (1960 na drogu), judoist Filip Leščak (1984) ter celjski atleti Stanko Lorger (1956), Draga Stamejčič (1964), Nataša Urbančič (1972) in Rok Kopitar (1980). Torej kar malce presenetljivo skromna bera – na enajstih poletnih OI zgolj štiri posamične medalje in še devet uvrstitev med prvih pet.
 
Kot na vseh drugih področjih je osamosvojitev tudi na športnem prinesla bistven napredek: na osmih poletnih OI (1992-2021) so slovenski športniki in športnice osvojili 28 kolajn, od tega osem zlatih. Sicer so stvari tudi tu šle postopoma – po bronasti (1992) in srebrni (1996) dobi je prišla tista nepozabna zlata Sydneyska noč (2000), ko smo v razmaku parih ur osvojili dve zlati medalji in ko je na OI prvič zadonela naša Zdravljica. Atene 2004 so bile potem zadnje OI, na katerih Slovenija ni osvojila zlate medalje, so se pa od takrat naprej naši športniki v domovino vedno vrnili z vsaj štirimi kolajnami. Presežka sta vsekakor Peking 2008 (1-2-2) in še posebej zadnje OI v Tokiu (3-1-1), ko so prvič »padle« kar tri zlate medalje.
 
In kaj lahko pričakujemo od Pariza? Slovenija tja pošilja najštevilčnejšo ekipo doslej, naše barve bo zastopalo kar 90 športnikov in športnic, kar gre seveda na račun dejstva, da so se na OI uvrstile kar tri ekipe – obe rokometni in moška odbojkarska – in nekateri tem dodajajo še moško namiznoteniško, ki pa vendarle šteje zgolj tri člane (od katerih bosta Jorgić in Kožul tako ali tako nastopila v posamični konkurenci). Še nikoli doslej se na OI ni uvrstila več kot ena slovenska ekipa, trikrat je to uspelo rokometašem (2000, 2004 in 2016) in enkrat košarkarjem (2020).
 
In kaj bi zadovoljilo slovenske športne apetite? Recimo, da bi za lep uspeh lahko šteli šest osvojenih medalj (kar nam na poletnih OI še nikoli ni uspelo) in od tega dve zlati (tiste tri iz Tokia bo težko doseči, kaj šele preseči), čeprav sem sam nepopravljiv optimist in še vedno sanjam o desetih slovenskih medaljah. Najbolj zanesljiv obet za kolajno je seveda Janja Garnbret, sijajna Korošica je že vrsto let merilo vseh stvari v športnem plezanju in pravzaprav bi bilo veliko presenečenje, če ne bi zmagala; če bi ostala brez kolajne, bi pa to bil že pravi čudež. Potem je tu metalec diska Kristjan Čeh – letos je sicer (tako kot že pred Tokiom) znova zamenjal trenerja in tudi 70-metrsko znamko je presegel le enkrat, toda na EP je premagal oba največja tekmeca, novopečenega svetovnega rekorderja Litovca Alekno in švedskega »dedka« Stahla. Ti trije so tudi največji favoriti za odličja, morda se lahko v ta boj vmešata še Avstralec Denny in nepredvidljivi Avstrijec Weisshaidinger. Bo pa treba za medaljo verjetno vreči prek magične meje 70 metrov, sploh ne dvomim, da je ptujski hrust tega sposoben, če mu le uspe tehnična plat metov. Tretji »evidentni« kandidat za slovensko medaljo naj bi bil kajtar Toni Vodišek, ki kolajno tudi povsem odkrito in samozavestno napoveduje – to mi je všeč, nisem namreč kak pretiran ljubitelj športnikov, ki pred samostalnik medalja venomer postavljajo besedico »celo«. Vendar se ne bi spodobilo, da bi tukaj komentiral njegove možnosti za osvojitev odličja, na kajtanje se namreč spoznam približno toliko, kot na ritmično gimnastiko, to se pravi nič, null koma Josef. Na kajak / kanu na divjih vodah se sicer spoznam komaj kaj bolje, a toliko že vem, da kanuist Savšek ne bo kar tako prepustil zlate medalje, ki jo je osvojil v Tokiu, pravzaprav sem prepričan, da bo osvojil eno od kolajn. Njegov kajakaški kolega Kauzer je sicer že malo v letih, vendar ga tekmeci neizmerno spoštujejo, nekateri mlajši pa menda kar malo »zmrznejo«, kadar se ta živa legenda pojavi na štartu, tako, da tudi on ni brez možnosti za medaljo. Tudi kajakašica Eva Terčelj je lahko zelo nevarna tekmicam, sploh če bosta proga in postavitev malce lažji, to ji še posebej ustreza. Je pa Terčeljeva bojda zelo močna tudi v novi olimpijski disciplini, kajakaškem krosu, nekakšni kajakaški verziji smučarskega krosa, v katerem je njega dni blestel Filip Flisar. Fabjanove judoistke so z zadnjih petih OI vedno prinesle kako medaljo, toda tokrat Fabjana in njegovih punc na OI ne bo in temu primerno manjše so tudi slovenske možnosti za medaljo. Vseeno je Andreja Leški v svoji kategoriji v širšem krogu favoritinj, morda lahko preseneti tudi borbena in samozavestna Kaja Kajzer, je pa pri judu veliko odvisno od sreče pri žrebu, za medaljo se je potrebno najprej uvrstiti v četrtfinale, potem pa vsaj še dvakrat zmagati.  Žal na OI ne bo obeh naših kolesarskih adutov, nosilcev kolajn iz Tokia, Rogliča in Pogačarja. Prvi je poškodovan, drugi pa preutrujen, čeprav se mi nekako dozdeva, da je k tej utrujenosti poleg zmagoslavno končanega Toura dobršen delež prispevala tudi neuvrstitev njegove srčne izbranke v olimpijsko ekipo. Vse skupaj deluje malo neresno, če lahko ima Dončić ob sebi svojega kvartopirskega partnerja, zakaj ne bi Pogačarju na OI krajšala čas njegova Urška, ki je edina slovenska kolesarka v kaki profesionalni ekipi, za nameček pa je na svetovni lestvici uvrščena svetlobna leta pred tekmico. Saj razumem, da se je treba držati nekih kriterijev, a ti so bili postavljeni lani, letos je položaj popolnoma drugačen in selektorju Penkotu malo fleksibilnosti zagotovo ne bi škodilo. Med ekipami imajo seveda daleč največ možnosti odbojkarji, ki so letos že blesteče opravili s kvalifikacijami. Je pa odbojkarska konkurenca strašna, tukaj je enajst reprezentanc (izjema je Egipt), ki lahko premagajo vsaka vsako, vseeno bi se naši morali prebiti iz skupine s Francijo, Kanado in Srbijo, potem pa bi si sam v četrtfinalu želel Japonce, enkrat jih vendar moramo premagati in zakaj se ne bi to zgodilo ravno na OI. Rokometaši mi ne delujejo najbolje, že na tisti infarktni odločilni tekmi za uvrstitev na OI proti Brazilcem so imeli zvrhano mero sreče, sledilo je grozljivo 7m mučenje s Švico v kvalifikacijah za SP in tudi pripravljalne tekme jim niso šle ravno od rok. Ampak nikoli se ne ve, že prva tekma proti močni, a nikakor ne nepremagljivi Španiji, bo dala številne odgovore. Podobno velja za rokometašice, tudi one se na pripravljalnih tekmah niso ravno proslavile, so pa suvereno opravile s kvalifikacijami.  Vseeno pa so tokrat prvič v (skoraj) popolni zasedbi (manjka le Zulič, ki se je odločila za naraščaj) in doslej so še na vsakem velikem tekmovanju vsaj eno tekmo odigrale izvrstno, po navadi kar prvo. Bomo videli, kako bo tokrat, ko vas bo večina tole brala, bo uvodna tekma z Dankami že mimo, morda jih lahko naše znova zaskočijo, tako kot na domačem EP, selektor Adžić je en tak izkušen rokometni lisjak, ki zna nasprotnicam nastaviti kako nagazno mino.
 
Če se za konec še malo ozremo po preostanku naše olimpijske zasedbe – bilo bi presenečenje (ne pa tudi senzacija), če bi se v boj za odličja vmešali denimo atletinja Šutej (če ne bi bilo poškodbe, bi sodila med top favoritinje), kolesarja Mohorič in Tratnik, mešana jadralska dvojica Mrak – Božič, namiznoteniški igralec Jorgić, taekwondoist Divković, plezalca Potočar in Kramplova, precej optimistično pa v intervjuju zveni tudi golfistka Babnik. Vse ostalo bi bila prava športna senzacija, kakršna je na zadnjih ZOI uspela Gloriji Kotnik.  Je pa merilo uspeha seveda od panoge do panoge različno, denimo v atletiki je konkurenca izjemna in za Gučka, Lukanovo, Horvatovo, Filipičevo in Lio Apostolovski velja, da bomo še kako zadovoljni, če dosežejo osebne rekorde, vsaj pri Liji in Aniti bi to skoraj zagotovo pomenilo tudi uvrstitev v finale. Žal se zdi, da plavalci in plavalke v primerjavi s konkurenco vedno bolj stagnirajo, kaj stagnirajo, nazadujejo. Dober pokazatelj tega je zgolj ena (Klančar na 50 prosto) izpolnjena (pravzaprav izenačena) A norma za nastop na OI, ženska štafeta 4x100 prosto pa se je tja uvrstila bolj slučajno, zaradi diskvalifikacije drugih. Sicer sem navajen, da v našem plavanju prevladuje Mankočeva malobazenska miselnost, ampak zadnje čase niti tam ni uspehov, pa naj se Jolanda Bertole še tako trudi kot uspeh »prodati« že uvrstitev v polfinale. Poleg plavalcev je v naši zasedbi še kar nekaj turistov, ki so se na OI uvrstili po bogvekakšnem ključu, ampak vsaj na začetku bom ostal pozitivno naravnan, nihče ne bo bolj vesel od mene, če me bodo s svojimi nastopi demantirali!
 
Tako, bodi dovolj mojih modrovanj, naj se Igre pričnejo in dajmo naši!


0 Comments

OLIMPIJSKI DUH

22/7/2024

0 Comments

 
Po navadi svoje olimpijske bloge pričnem s spomini na katero od prejšnjih olimpijad, tokrat pa sem se za spremembo odločil za zgodbo, ki bolj kot karkoli povzema besedno zvezo iz naslova. To je zgodba o prijateljstvu med Jessejem Owensom in Luzom Longom. Veliko ljubiteljev atletike in športa pozna dogodke iz OI 1936, ko je temnopolti Američan Jesse Owens osvojil štiri zlate kolajne ter osmešil naciste in njihove rasne teorije, le malo pa jih ve za veliko prijateljstvo, ki ga je Owens tam skoval s svojim največjim tekmecem.

Owens je bil vnuk nekdanjih sužnjev in najmlajši izmed 10 otrok v družini kmetov najemnikov v Alabami. Njegovo pravo ime je bilo James Cleveland Owens, a klicali so ga po začetnicah JC in ga registrirali kot Jesseja. Leto dni pred OI je Owens na atletskem mitingu v Ann Arbourju v eni uri postavil štiri svetovne rekorde, med katerimi je najbolj izstopal za tisti čas naravnost neverjeten rezultat 8.13 v skoku v daljino; ta svetovni rekord je nato veljal še celih 25 let (za primerjavo - drug "vesoljski" svetovni rekord v skoku v daljavo, tistih 8.90 Boba Beamona je "zdržal" 23 let).
 
Za razliko od svojega tekmeca je Carl Ludwig »Luz« Long užival privilegirano vzgojo, rojen je bil v družini srednjega razreda v Leipzigu. Njegov oče Karl je imel lekarno v središču mesta, mati Johanna pa je bila diplomirana učiteljica angleščine. Izhajala je iz ugledne akademske družine, v kateri je bil tudi znanstvenik Justus von Liebig, znan kot utemeljitelj organske kemije. Le nekaj tednov pred olimpijskimi igrami v Berlinu je Long na nemški izbirni tekmi postavil nov evropski rekord v skoku v daljino – 7.82 m.
 
Na olimpijski tekmi je v kvalifikacijah Owens najprej dvakrat prestopil, nato pa mu je Long za tretji skok pomagal izmeriti zalet in Owens se je zlahka kvalificiral v finale. Tam sta tekmeca uprizorila izjemen dvoboj, v katerem sta kar petkrat presegla dotedanji olimpijski rekord. Owens je vodil vse do pete serije, ko je Long izenačil njegovo daljavo 7.87, kar je bil nov evropski rekord, Long pa je bil v prednosti zaradi boljšega drugega poskusa. Toda takoj nato je Owens skočil 7.94 in znova prevzel vodstvo. V zadnjem, šestem skoku je najprej Long prestopil, Owens pa je – z zlatom že v žepu – svoj izid še popravil na 8.06. Long mu je prvi čestital in po podelitvi sta se z roko v roki družno sprehodila po berlinskem olimpijskem stadionu.

Toda to »prijateljevanje« je pritegnilo pozornost nemških oblasti. Kmalu po olimpijskih igrah je Long prejel pisno opozorilo s podpisom Rudolfa Hessa, da ne sme nikoli več objeti temnopolte osebe. Nacistični režim ga je označil za "rasno nezavednega"; vse skupaj je očitno razjezilo naciste, ki so se bali, da bi Owensovo in Longovo prijateljstvo lahko spodkopalo njihovo bebavo propagando.

Luz Long pa ni bil edini Nemec, ki je zaradi Owensa šel nacistom v nos. Že ob prihodu ameriške olimpijske ekipe v Nemčijo sta Owensa namreč obiskala brata Adolf in Rudi Dassler, proizvajalca športne obutve iz Herzogenraucha in zanj izdelala posebne šprinterice, v katerih je Owens potem osvojil svoje štiri zlate kolajne. Bratov pač niso zanimale rasistične nebuloze, ampak sta – kot prava podjetnika – začutila veliko marketinško priložnost za prodor na ameriški trg. Kmalu po OI sta bila »povabljena« na razgovor k lokalnemu nacističnemu vodji. Tam sta se nekako izgovorila, češ Owens bi itak zmagal in če je že temu tako, potem bolje, da zmaga v nemških šprintericah. Brata sta vojno preživela in se potem skregala ter postala konkurenta – Adolf je ustanovil Adidas, Rudi pa Pumo.
 
Jesse in Luz sta si po OI redno dopisovala, a videla se nista nikoli več. Owens je o svojem prijateljstvu z Longom dejal: »Potreboval je veliko poguma, da se je spoprijateljil z mano pred Hitlerjem. Vse moje medalje in pokali ne pomenijo nič v primerjavi s prijateljstvom, ki sem ga čutil do Luza Longa.” Po izbruhu II. svetovne vojne dopisovanje seveda ni bilo več mogoče, toda Long je vseeno pisal pisma svojemu prijatelju in jih hranil za lepše čase. Zadnjega je napisal par dni pred smrtjo, padel je 14.07.1943 na Siciliji. Takole se je glasilo, v Longovi malce polomljeni angleščini:


I am here, Jesse, where it seems there is only the dry sand and the wet blood. I do not fear so much for myself, my friend Jesse, I fear for my woman who is home, and my young son Karl, who has never really known his father. My heart tells me, if I be honest with you, that this is the last letter I shall ever write. If it is so, I ask you something. It is a something so very important to me. It is you go to Germany when this war done, someday find my Karl, and tell him about his father. Tell him, Jesse, what times were like when we not separated by war. I am saying — tell him how things can be between men on this earth.
 
If you do this something for me, this thing that I need the most to know will be done, I do something for you, now. I tell you something I know you want to hear.  And it is true.  That hour in Berlin when I first spoke to you, when you had your knee upon the ground, I knew that you were in prayer.  Then I not know how I know. Now I do. I know it is never by chance that we come together. I come to you that hour in 1936 for purpose more than the Berliner Olympiade.
 
And you, I believe, will read this letter, I believe this shall come about because I think now that God will make it come about. This is what I have to tell you, Jesse.
 
I think I might believe in God.  And I pray to him that, even while it should not be possible for this to reach you ever, these words I write will still be read by you.
 
Your brother,
Luz


V slovenskem prevodu bi se glasilo takole:

Tukaj sem, Jesse, kjer se zdi, da sta samo suh pesek in mokra kri. Ne bojim se toliko zase, moj prijatelj Jesse, bojim se za svojo ženo, ki je doma, in svojega mladega sina Karla, ki nikoli ni zares poznal svojega očeta. Moje srce mi pravi, če sem iskren s tabo, da je to zadnje pismo, ki ga bom napisal. Če bo temu tako, te nekaj prosim. To je zame nekaj zelo pomembnega. Ko se bo ta vojna končala, pojdi nekega dne v Nemčijo, najdi mojega Karla in mu povej o njegovem očetu. Povej mu, Jesse, kakšni so bili časi, ko naju ni ločila vojna. Pravim – povej mu, kakšne so lahko stvari med ljudmi na tem svetu.
 
Če narediš to zame in bo ta stvar, za katero najbolj potrebujem vedeti, da bo storjena, tudi res storjena, naredim nekaj zate zdaj. Povem ti nekaj, kar vem, da želiš slišati. In res je. Takrat v Berlinu, ko sem prvič govoril s tabo, ko si imel kolena na tleh, sem vedel, da moliš. Takrat nisem vedel, kako vem. Zdaj pa že. Vem, da nikoli ne pridemo skupaj po naključju. Tisto uro leta 1936 sva se srečala z namenom, večjim od berlinske olimpijade.
 
In verjamem, da boš ti prebral to pismo, verjamem, da se bo to zgodilo, ker zdaj mislim, da bo Bog poskrbel, da se bo to zgodilo. To je to, kar ti moram povedati, Jesse.
 
Mislim, da verjamem v Boga. In molim k njemu, da bi ti prebral te besede, ki jih pišem, če tudi te to pismo ne bi nikoli doseglo.
 
Tvoj brat,
Luz


Longova pisma je nek njegov soborec odnesel domov njegovi vdovi, ta pa jih je izročila Owensu, ko je leta 1951 obiskal Nemčijo ter izpolnil Luzovo željo in Karlu Longu povedal, kakšne so lahko stvari med ljudmi na tem svetu.

Jesse Owens je umrl 31.03.1980 v Tucsonu v Arizoni, toda zgodba o prijateljstvu med Jessejem in Luzom se je nadaljevala s prijateljstvom, stkanim med njunima družinama. Od 15. do 23. avgusta 2009 je na berlinskem olimpijskem stadionu, kjer so leta 1936 potekale olimpijske igre, potekalo 12. svetovno prvenstvo v atletiki. Vnukinja Jesseja Owensa, Marlene (Owens) Dortch, Luzov sin Karl in njegova hči Julia so zastopali družini Owens in Long na podelitvi nagrad za skok v daljino. Jesse in Luz bi bila ponosna in vesela, da tudi njuni potomci razumejo, kakšne so lahko stvari med ljudmi na tem svetu.

0 Comments
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture

    RSS Feed

    counter for blog
Powered by Create your own unique website with customizable templates.