Slovenski skakalni Dream Team je olimpijske igre končal s srebrno medaljo na ekipni tekmi in tako zaokrožil zbirko medalj na štiri. Toliko jih v skakalnem delu olimpijskega programa ni osvojila nobena druga država, nobena tudi nima dveh zlatih odličij, niti vseh treh barv medalj. Največjo premoč je Slovenija demonstrirala v tekmi mešanih ekip, verjetno bi zmagali (tudi brez diskvalifikacij glavnih tekmecev) celo z »B-postavo« (Kos, C. Prevc/Lanišek, Klinec, Rogelj). Nikoli poprej se še ni zgodilo, da bi Slovenija v eni disciplini osvojila dve kolajni in samo enkrat so slovenski športniki na enih OI v eni panogi osvojili več kolajn – to se je zgodilo davnega leta 1928 v Amsterdamu, ko se je gimnastična vrsta vrnila domov s kar petimi medaljami (po eno zlato in srebrno ter tremi bronastimi). Tudi dve zlati medalji Urše Bogataj in mešane ekipe pomenita izenačen »panožni« rekord – to je na enih igrah doslej uspelo le gimnastičarjem (Štukelj) 1924 in alpskim smučarkam (Maze) 2014. Da bo statistika popolna, dodajmo še, da se je Peter Prevc s tretjo in četrto osvojeno kolajno zdaj na drugem mestu večne lestvice slovenskih dobitnikov olimpijskih medalj izenačil s Tino Maze in Iztokom Čopom; več od te trojice – šest – jih je osvojil le legendarni Leon Štukelj.
Kljub temu se ni mogoče znebiti vtisa, da bi pravzaprav morali naši vzeti še več: Prevcu se je bron na mali skakalnici po sodniški »zaslugi« izmuznil za pol točke, na moški ekipni tekmi pa smo imeli neverjetno smolo z vetrom; Zajcu je močno zapihalo v hrbet, takoj naslednjemu – za nameček še glavnemu konkurentu za zlato Hoerlu – pa se je kar naenkrat dvignil vzgornik. Tista Prevčeva posamična kolajna je manjkala za popolno slovensko premoč v Pekingu, čeprav v skakalnem svetu velja nepisano pravilo, da so ekipni uspehi pomembnejši in bolj cenjeni od posamičnih.
Slovenska ekipa je odlična zmagovalna kombinacija izkušenosti in mladosti, zaradi množične kakovosti pa so celo interne kvalifikacije za posamične in ekipne nastope precej bolj stresne kot same tekme. Strokovnjaki upravičeno napovedujejo, da so slovenski moški in ženski smučarski skoki odlična svetovna sedanjost in prihodnost. Kar niti ni presenetljivo, sploh glede na to, da ima Slovenija na infrastrukturnem področju najboljši skakalni center na svetu (Planica) in najboljši šolski sistem v povezavi s skakalnim centrom (Kranj). Svojo vrednost bodo lahko slovenski skoki potrdili že prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju, ki ga bo gostila dolina pod Poncami. In ponovitev (ali celo presežek) Pekinga ne bi bilo naključje, ampak le še ena potrditev vrhunskega in sistematičnega dela v športnem ponosu Slovenije.
Takšen Traumlauf (sanjski tek), kakršen je Žana Kranjca popeljal do srebrne veleslalomske medalje, večini smučarjev in smučark po navadi uspe enkrat v karieri. Takšen je bil npr. tisti znameniti drugi tek Bojana Križaja v slalomu v Wengnu 1981, ko ga je navdihnil Girardellijev nastop in se je prebil iz desetega na prvo mesto. Na velikih tekmovanjih je pred Kranjcem slovenskim smučarjem in smučarkam nekaj podobnega doslej uspelo trikrat. Že pokojni Boris Strel je bil na SP v Schladmingu 1982 po prvem teku veleslaloma sedmi; za tretjeuvrščenim je zaostajal debelo sekundo in dvanajst stotink, v drugem pa je z daleč najboljšim časom prismučal do bronaste medalje, kar je bila sploh prva slovenska medalja na velikih tekmovanjih. Strelov dosežek je še toliko bolj vreden spoštovanja, ker so takrat v drugih tekih štartali od petega proti prvemu in po teh petih nastopih so bile stvari po navadi že bolj ali manj jasne. Devet let kasneje (ko so v drugem teku štartali od petnajstega mesta navzdol), se je nekaj podobnega posrečilo Nataši Bokal na SP v Saalbachu, po prvem teku je bila šele deveta z zaostankom več kot sekunde za tako željenimi stopničkami, v drugem pa je postavila izjemen čas, ki je na koncu zadostoval celo za srebrno medaljo, le 16 stotink za zmagovalko, takrat neprekosljivo Vreni Schneider. Največji pomik navzgor pa je v drugem teku uspel Tini Maze na veleslalomu na SP 2009 v Val`d Isere-u, ko je drugi tek že potekal po današnjem sistemu od 30. mesta navzdol. Po prvem teku je bila 15. z zaostankom 2,01 sekunde za vodilno Katrin Zettel (to je sploh največji zaostanek po prvem teku, s katerim je kdorkoli še prišel do kolajne na velikih tekmovanjih); v odmoru med tekoma je med njo in Massijem menda padlo kar nekaj »sočnih« besed in vse skupaj jo je tako razjezilo in zmotiviralo, da je potem v drugem teku vso konkurenco »nažgala« za več kot sekundo in pol ter na koncu osvojila srebro z minimalnim (0,09) zaostankom za zmagovalko Kathrin Hoelzl. To je bila prva Tinina medalja na velikih tekmovanjih in obenem tudi velika prelomnica v njeni karieri, ki se je od takrat naprej vzpenjala samo še strmo navzgor.
Kranjčeva medalja je češnja na torti tudi sicer zelo solidnih slovenskih nastopov v alpskem smučanju; še posebej velja izpostaviti peto mesto Andreje Slokar v slalomu, ki ji je le droben zdrs v spodnjem delu drugega teka preprečil pot do medalje, morda kar zlate. Slokarjeva se je v svetovni vrh začela prebijati v drugem delu lanske sezone, ko je navduševala z brezkompromisnimi in napadalnimi vožnjami; težava je bila v tem, da nikakor ni mogla sestaviti dveh enakovrednih tekov. To ji je potem prvič uspelo na uvodnem slalomu letošnje sezone, ko je bila v Leviju četrta. Sledilo je nekaj slabših prestav, v kombinaciji s COVID okužbo je to posledično pomenilo izpad iz prve jakostne skupine, v katero se bo zdaj spet vrnila, srčno upam, da ji že v tej sezoni uspe preboj na stopničke. Iz te punce še nekaj bo! Poleg nje in Kranjca sta uvrstitvi v prvo deseterico dosegla še Meta Hrovat (7.) in Boštjan Kline (10.), Ana Bucik je bila dvakrat 11. in morda lahko Kranjec še preseneti v slalomu ali pa se podvig posreči ekipi na paralelni tekmi. Lepim dosežkom navkljub pa nas lahko prihodnost slovenske smučarije vseeno skrbi – ta generacija ima pri moških v sebi še en olimpijski ciklus, pri ženskah morda še celo dva, toda za njo zeva globoka luknja. Alpsko smučanje je bilo nekoč paradni konj slovenskega športa, zdaj pa je kot panoga v zatonu – mladih, ki bi se resno ukvarjali s tem športom, je iz leta v leto manj. Vzrok je predvsem finančne narave, saj morajo otroke od prvih korakov naprej praktično v celoti financirati starši. Smučanje je eden najdražjih športov in to si pri nas danes lahko privoščijo le bogate družine. Npr. Andreja Slokar - oče je eden najbogatejših Slovencev (sladoledi Leone); Meta Hrovat - oče je župan Kranjske Gore; Neja Dvornik - družinsko podjetje Dvornik transport; Žan Kranjec - družinsko podjetje Krantes, ki ga je do tragične smrti vodil njegov oče; Ana Bucik - oče je podjetnik in predsednik smučarskega kluba Gorica. SZS namreč krije stroške treningov in tekmovanj šele, ko tekmovalec pride na najvišji reprezentančni nivo. Ampak da se pride do takega nivoja, je potrebno vsaj 10, 15 let. Otroci so sicer člani smučarskih klubov, vendar je glavnina stroškov na plečih staršev. Ker so pogoji za trening pri nas sila skromni, se morajo že najmlajši voziti na treninge v tujino (Avstrija, Italija) in to seveda stane. Mnogo talentiranih odneha, ker pač enostavno finančno ne zmorejo več. Če pogledamo npr. Avstrijo, je tam baza že mnogo večja, večino stvari (vključno s šolanjem) financira zveza preko klubov in posledično pridejo na vrh res najbolj talentirani in sposobni in ko enkrat imajo rezultate, pridejo tudi sponzorji, ki jih v Avstriji ne manjka. Dobro, Avstrija je prva alpska smučarska velesila in nima si smisla delati utvar, da se bomo lahko kdaj kosali z njo. Ampak naša država bi tu vendarle morala bolj pomagati - lahko bi, npr., manj radodarno zalagala neštete nevladne organizacije in ta sredstva raje namenila za slovenski šport (ne le smučanje). Če se kdo s tem slučajno ne strinja, naj se vpraša, kaj mu (ji) pomeni več – veselje ob uspehih slovenskih športnikov in športnic ali dolgovezna lamentiranja obskurnih nevladnih organizacij, npr. Inštituta za študije prekariata ali Metine Liste.
Kljub temu se ni mogoče znebiti vtisa, da bi pravzaprav morali naši vzeti še več: Prevcu se je bron na mali skakalnici po sodniški »zaslugi« izmuznil za pol točke, na moški ekipni tekmi pa smo imeli neverjetno smolo z vetrom; Zajcu je močno zapihalo v hrbet, takoj naslednjemu – za nameček še glavnemu konkurentu za zlato Hoerlu – pa se je kar naenkrat dvignil vzgornik. Tista Prevčeva posamična kolajna je manjkala za popolno slovensko premoč v Pekingu, čeprav v skakalnem svetu velja nepisano pravilo, da so ekipni uspehi pomembnejši in bolj cenjeni od posamičnih.
Slovenska ekipa je odlična zmagovalna kombinacija izkušenosti in mladosti, zaradi množične kakovosti pa so celo interne kvalifikacije za posamične in ekipne nastope precej bolj stresne kot same tekme. Strokovnjaki upravičeno napovedujejo, da so slovenski moški in ženski smučarski skoki odlična svetovna sedanjost in prihodnost. Kar niti ni presenetljivo, sploh glede na to, da ima Slovenija na infrastrukturnem področju najboljši skakalni center na svetu (Planica) in najboljši šolski sistem v povezavi s skakalnim centrom (Kranj). Svojo vrednost bodo lahko slovenski skoki potrdili že prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju, ki ga bo gostila dolina pod Poncami. In ponovitev (ali celo presežek) Pekinga ne bi bilo naključje, ampak le še ena potrditev vrhunskega in sistematičnega dela v športnem ponosu Slovenije.
Takšen Traumlauf (sanjski tek), kakršen je Žana Kranjca popeljal do srebrne veleslalomske medalje, večini smučarjev in smučark po navadi uspe enkrat v karieri. Takšen je bil npr. tisti znameniti drugi tek Bojana Križaja v slalomu v Wengnu 1981, ko ga je navdihnil Girardellijev nastop in se je prebil iz desetega na prvo mesto. Na velikih tekmovanjih je pred Kranjcem slovenskim smučarjem in smučarkam nekaj podobnega doslej uspelo trikrat. Že pokojni Boris Strel je bil na SP v Schladmingu 1982 po prvem teku veleslaloma sedmi; za tretjeuvrščenim je zaostajal debelo sekundo in dvanajst stotink, v drugem pa je z daleč najboljšim časom prismučal do bronaste medalje, kar je bila sploh prva slovenska medalja na velikih tekmovanjih. Strelov dosežek je še toliko bolj vreden spoštovanja, ker so takrat v drugih tekih štartali od petega proti prvemu in po teh petih nastopih so bile stvari po navadi že bolj ali manj jasne. Devet let kasneje (ko so v drugem teku štartali od petnajstega mesta navzdol), se je nekaj podobnega posrečilo Nataši Bokal na SP v Saalbachu, po prvem teku je bila šele deveta z zaostankom več kot sekunde za tako željenimi stopničkami, v drugem pa je postavila izjemen čas, ki je na koncu zadostoval celo za srebrno medaljo, le 16 stotink za zmagovalko, takrat neprekosljivo Vreni Schneider. Največji pomik navzgor pa je v drugem teku uspel Tini Maze na veleslalomu na SP 2009 v Val`d Isere-u, ko je drugi tek že potekal po današnjem sistemu od 30. mesta navzdol. Po prvem teku je bila 15. z zaostankom 2,01 sekunde za vodilno Katrin Zettel (to je sploh največji zaostanek po prvem teku, s katerim je kdorkoli še prišel do kolajne na velikih tekmovanjih); v odmoru med tekoma je med njo in Massijem menda padlo kar nekaj »sočnih« besed in vse skupaj jo je tako razjezilo in zmotiviralo, da je potem v drugem teku vso konkurenco »nažgala« za več kot sekundo in pol ter na koncu osvojila srebro z minimalnim (0,09) zaostankom za zmagovalko Kathrin Hoelzl. To je bila prva Tinina medalja na velikih tekmovanjih in obenem tudi velika prelomnica v njeni karieri, ki se je od takrat naprej vzpenjala samo še strmo navzgor.
Kranjčeva medalja je češnja na torti tudi sicer zelo solidnih slovenskih nastopov v alpskem smučanju; še posebej velja izpostaviti peto mesto Andreje Slokar v slalomu, ki ji je le droben zdrs v spodnjem delu drugega teka preprečil pot do medalje, morda kar zlate. Slokarjeva se je v svetovni vrh začela prebijati v drugem delu lanske sezone, ko je navduševala z brezkompromisnimi in napadalnimi vožnjami; težava je bila v tem, da nikakor ni mogla sestaviti dveh enakovrednih tekov. To ji je potem prvič uspelo na uvodnem slalomu letošnje sezone, ko je bila v Leviju četrta. Sledilo je nekaj slabših prestav, v kombinaciji s COVID okužbo je to posledično pomenilo izpad iz prve jakostne skupine, v katero se bo zdaj spet vrnila, srčno upam, da ji že v tej sezoni uspe preboj na stopničke. Iz te punce še nekaj bo! Poleg nje in Kranjca sta uvrstitvi v prvo deseterico dosegla še Meta Hrovat (7.) in Boštjan Kline (10.), Ana Bucik je bila dvakrat 11. in morda lahko Kranjec še preseneti v slalomu ali pa se podvig posreči ekipi na paralelni tekmi. Lepim dosežkom navkljub pa nas lahko prihodnost slovenske smučarije vseeno skrbi – ta generacija ima pri moških v sebi še en olimpijski ciklus, pri ženskah morda še celo dva, toda za njo zeva globoka luknja. Alpsko smučanje je bilo nekoč paradni konj slovenskega športa, zdaj pa je kot panoga v zatonu – mladih, ki bi se resno ukvarjali s tem športom, je iz leta v leto manj. Vzrok je predvsem finančne narave, saj morajo otroke od prvih korakov naprej praktično v celoti financirati starši. Smučanje je eden najdražjih športov in to si pri nas danes lahko privoščijo le bogate družine. Npr. Andreja Slokar - oče je eden najbogatejših Slovencev (sladoledi Leone); Meta Hrovat - oče je župan Kranjske Gore; Neja Dvornik - družinsko podjetje Dvornik transport; Žan Kranjec - družinsko podjetje Krantes, ki ga je do tragične smrti vodil njegov oče; Ana Bucik - oče je podjetnik in predsednik smučarskega kluba Gorica. SZS namreč krije stroške treningov in tekmovanj šele, ko tekmovalec pride na najvišji reprezentančni nivo. Ampak da se pride do takega nivoja, je potrebno vsaj 10, 15 let. Otroci so sicer člani smučarskih klubov, vendar je glavnina stroškov na plečih staršev. Ker so pogoji za trening pri nas sila skromni, se morajo že najmlajši voziti na treninge v tujino (Avstrija, Italija) in to seveda stane. Mnogo talentiranih odneha, ker pač enostavno finančno ne zmorejo več. Če pogledamo npr. Avstrijo, je tam baza že mnogo večja, večino stvari (vključno s šolanjem) financira zveza preko klubov in posledično pridejo na vrh res najbolj talentirani in sposobni in ko enkrat imajo rezultate, pridejo tudi sponzorji, ki jih v Avstriji ne manjka. Dobro, Avstrija je prva alpska smučarska velesila in nima si smisla delati utvar, da se bomo lahko kdaj kosali z njo. Ampak naša država bi tu vendarle morala bolj pomagati - lahko bi, npr., manj radodarno zalagala neštete nevladne organizacije in ta sredstva raje namenila za slovenski šport (ne le smučanje). Če se kdo s tem slučajno ne strinja, naj se vpraša, kaj mu (ji) pomeni več – veselje ob uspehih slovenskih športnikov in športnic ali dolgovezna lamentiranja obskurnih nevladnih organizacij, npr. Inštituta za študije prekariata ali Metine Liste.
RSS Feed
