Vedno, ko se bližajo olimpijske igre, poslušamo modrovanja raznih takšnih in drugačnih »strokovnjakov«, kako da se izgublja olimpijski duh, da je vse podrejeno rezultatom in da ni prav, da štejejo le medalje. Ne vem, kdaj je ta »olimpijski duh« obstajal, kdaj ni bilo vse podrejeno rezultatom in kdaj niso štele samo in zgolj medalje! Saj se najde tu pa tam kdo iz kake eksotične države, ki pride na OI bolj ali manj le zato, da paradira na otvoritvi, po možnosti v kakih plemenskih cunjah. Ali pa kdo, ki svoj trenutek slave doživi ob svojem nastopu, ko je prepričljivo zadnji – kot npr. Eddy »The Eagle« Edwards ali pa tisti kenijski smučarski tekač, kateremu je pri zaustavitvi v cilju pomagal sloviti Bjoern Daehlie. In ja, tudi Slovenski Olimpijski Komite redno pošilja na OI športnike in športnice, ki tam, objektivno gledano, nimajo kaj početi; nekateri v svoji disciplini še niso osvojili niti ene točke svetovnega pokala in potem končajo pri repu razpredelnice, par mest pred zgoraj omenjenimi eksoti in pred nastopajočimi iz republik bivše skupne države (ki so v zimskih športih tudi zvečine eksoti). Eden izmed uporabnikov športnega portala MMC se je iz takšne »prakse« takole duhovito ponorčeval:
"A mogoče vzamete na OI še mojega soseda. Sankanja sicer ne trenira, se pa po hribu dol spusti z glavo naprej, kot kakšen norec. Če je za vse prostora na avionu, ga bo pa ja menda še za njega."
In kakšne so letos možnosti naših? Pričakovati je bero medalj, ki bo nekje vmes med tisto rekordno iz Sočija (2-2-4) in tisto skromno izpred štirih let v Pyongchangu (0-1-1). Recimo, da bi pet kolajn (med katerimi bi se svetila vsaj ena zlata) že lahko šteli za lep uspeh. Vse kar bo več, bo presežek, kar bo manj pa neuspeh. Za uspeh ali neuspeh slovenske olimpijske odprave bodo bržkone ključni že prvi štirje dnevi. Takoj prvi dan (sobota 5.2.)je namreč na sporedu edina ženska skakalna posamična tekma in tu bi pravzaprav morali vzeti vsaj eno, če ne kar dve medalji, še posebej, ker na štartu ne bo korona-obolele Marite Kramer. Slednja je imela smolo z virusom že lani na finalu svetovnega pokala, ki ga je potem osvojila Nika Križnar; zakaj se ne bi tudi tokrat stvari obrnile v naš prid! Na vseh petih skokih za trening je bila vsaj ena naša med prvimi tremi, na treh pa celo dve.
Naslednji dan (nedelja, 6.2) bo na vrsti moška tekma na srednji skakalnici, tukaj je krog favoritov bržkone precej širši kot pri puncah, izstopata pa slej ko prej zmagovalec novoletne turneje Kobayashi in vodilni v svetovnem pokalu Geiger. Ta slednji mi je še posebej zoprn, treba pa je priznati, da iz vsakega skoka izvleče maksimum, tudi, ko se zaradi nizke krivulje leta že zdi, da ga je polomil. Prebujata se Stoch in Kraft, potem so tu Norvežani in seveda naši, z izjemo nosilca dveh olimpijskih medalj Petra Prevca so na tekmah svetovnega pokala letos že vsi stali na stopničkah. So pa tu napovedi izredno nehvaležne, že zaradi dejstva, da v tej sezoni še ni bilo tekme na srednji skakalnici, še tista na najmanjši v Innsbrucku je odpadla. Razen tega na teh manjših napravah pogosto igrajo odločilno vlogo sodniške ocene, ki po navadi niso ravno na naši strani. Bo pa imel selektor Hrgota precej nehvaležno nalogo, kajti enega izmed petih mora za tekmo izločiti. Težava je v tem, da je ravno tisti (Lanišek), na katerega smo najbolj računali, na treningih izmed vseh naših pokazal daleč najmanj. Res, da niso imeli vsi enakih vetrovnih pogojev in da so skakali z različnih zaletišč, ampak uvrstitve naših na treningih so dovolj zgovorne:
P. Prevc 10, 11, 3, 9, 1, 6
C. Prevc 3, 22, 20, 10, 43, 3
T. Zajc 5, 6, 19, 7, 10, 10
L. Kos 17, 14, 4, 16, 4, 1
A. Lanišek 21, 32, 23, 26, 29, 18
Dan kasneje, v ponedeljek, 7.2. sledi še zadnja tekma na srednji skakalnici, tekma mešanih ekip in tudi tu bi medaljo naši pravzaprav morali osvojiti, imamo daleč najbolj izenačeno ekipo med vsemi in veliko bo odvisno od selektorskega navdiha, koga postaviti v ekipo – tako v ženski del, kot tudi v moškega. Taisti dan, torej v ponedeljek, je na sporedu tudi ženski veleslalom; čeprav njeni letošnji rezultati tega ne kažejo, pa sam verjamem, da je Meta Hrovat sposobna presenetiti in se boriti za medaljo!
Če bi se nam v teh prvih treh dneh izšlo za, recimo tri kolajne, bi bil storjen velik korak proti zgoraj omenjenemu cilju petih, kajti že v torek (8.2.) bo še en udarni slovenski dan, ko bo v sprintu nastopala Anamarija Lampič, v deskarskem veleslalomu pa Mastnak, Košir in Marguč. Za Lampičevo sem prepričan, da se bo uvrstila v finale in da bo tam povsem konkurenčna tudi za zlato medaljo. S trenerjem Saraccom vedno natempirata formo za vrhunec sezone in doslej se jima je še vselej posrečilo. Je pa v šprintu seveda vedno prisoten tisti faktor rizika, prerivanja in padca – zato je najbolje že od začetka teči spredaj in na polno. Ampak še preden pa bo Anamarija tekla v finalu, bomo izvedeli, ali smo Celjani dobili prvo zimsko olimpijsko medaljo! To možnost ima Tim Mastnak, vsaj sodeč po rezultatih v tej sezoni, čeprav bi sam vendarle bolj stavil na Žana Koširja (ravno je prišel iz izolacije), ki ima eno tako »žbogarjevsko« lastnost, da ravno na ZOI iztisne iz sebe največ. In ko smo že ravno pri Celjanih, Roka Marguča je doletela velika čast, da bo danes skupaj s Štuhčevo nosil slovensko zastavo na otvoritvi, kar je najavil s temle lepim tweetom:
"A mogoče vzamete na OI še mojega soseda. Sankanja sicer ne trenira, se pa po hribu dol spusti z glavo naprej, kot kakšen norec. Če je za vse prostora na avionu, ga bo pa ja menda še za njega."
In kakšne so letos možnosti naših? Pričakovati je bero medalj, ki bo nekje vmes med tisto rekordno iz Sočija (2-2-4) in tisto skromno izpred štirih let v Pyongchangu (0-1-1). Recimo, da bi pet kolajn (med katerimi bi se svetila vsaj ena zlata) že lahko šteli za lep uspeh. Vse kar bo več, bo presežek, kar bo manj pa neuspeh. Za uspeh ali neuspeh slovenske olimpijske odprave bodo bržkone ključni že prvi štirje dnevi. Takoj prvi dan (sobota 5.2.)je namreč na sporedu edina ženska skakalna posamična tekma in tu bi pravzaprav morali vzeti vsaj eno, če ne kar dve medalji, še posebej, ker na štartu ne bo korona-obolele Marite Kramer. Slednja je imela smolo z virusom že lani na finalu svetovnega pokala, ki ga je potem osvojila Nika Križnar; zakaj se ne bi tudi tokrat stvari obrnile v naš prid! Na vseh petih skokih za trening je bila vsaj ena naša med prvimi tremi, na treh pa celo dve.
Naslednji dan (nedelja, 6.2) bo na vrsti moška tekma na srednji skakalnici, tukaj je krog favoritov bržkone precej širši kot pri puncah, izstopata pa slej ko prej zmagovalec novoletne turneje Kobayashi in vodilni v svetovnem pokalu Geiger. Ta slednji mi je še posebej zoprn, treba pa je priznati, da iz vsakega skoka izvleče maksimum, tudi, ko se zaradi nizke krivulje leta že zdi, da ga je polomil. Prebujata se Stoch in Kraft, potem so tu Norvežani in seveda naši, z izjemo nosilca dveh olimpijskih medalj Petra Prevca so na tekmah svetovnega pokala letos že vsi stali na stopničkah. So pa tu napovedi izredno nehvaležne, že zaradi dejstva, da v tej sezoni še ni bilo tekme na srednji skakalnici, še tista na najmanjši v Innsbrucku je odpadla. Razen tega na teh manjših napravah pogosto igrajo odločilno vlogo sodniške ocene, ki po navadi niso ravno na naši strani. Bo pa imel selektor Hrgota precej nehvaležno nalogo, kajti enega izmed petih mora za tekmo izločiti. Težava je v tem, da je ravno tisti (Lanišek), na katerega smo najbolj računali, na treningih izmed vseh naših pokazal daleč najmanj. Res, da niso imeli vsi enakih vetrovnih pogojev in da so skakali z različnih zaletišč, ampak uvrstitve naših na treningih so dovolj zgovorne:
P. Prevc 10, 11, 3, 9, 1, 6
C. Prevc 3, 22, 20, 10, 43, 3
T. Zajc 5, 6, 19, 7, 10, 10
L. Kos 17, 14, 4, 16, 4, 1
A. Lanišek 21, 32, 23, 26, 29, 18
Dan kasneje, v ponedeljek, 7.2. sledi še zadnja tekma na srednji skakalnici, tekma mešanih ekip in tudi tu bi medaljo naši pravzaprav morali osvojiti, imamo daleč najbolj izenačeno ekipo med vsemi in veliko bo odvisno od selektorskega navdiha, koga postaviti v ekipo – tako v ženski del, kot tudi v moškega. Taisti dan, torej v ponedeljek, je na sporedu tudi ženski veleslalom; čeprav njeni letošnji rezultati tega ne kažejo, pa sam verjamem, da je Meta Hrovat sposobna presenetiti in se boriti za medaljo!
Če bi se nam v teh prvih treh dneh izšlo za, recimo tri kolajne, bi bil storjen velik korak proti zgoraj omenjenemu cilju petih, kajti že v torek (8.2.) bo še en udarni slovenski dan, ko bo v sprintu nastopala Anamarija Lampič, v deskarskem veleslalomu pa Mastnak, Košir in Marguč. Za Lampičevo sem prepričan, da se bo uvrstila v finale in da bo tam povsem konkurenčna tudi za zlato medaljo. S trenerjem Saraccom vedno natempirata formo za vrhunec sezone in doslej se jima je še vselej posrečilo. Je pa v šprintu seveda vedno prisoten tisti faktor rizika, prerivanja in padca – zato je najbolje že od začetka teči spredaj in na polno. Ampak še preden pa bo Anamarija tekla v finalu, bomo izvedeli, ali smo Celjani dobili prvo zimsko olimpijsko medaljo! To možnost ima Tim Mastnak, vsaj sodeč po rezultatih v tej sezoni, čeprav bi sam vendarle bolj stavil na Žana Koširja (ravno je prišel iz izolacije), ki ima eno tako »žbogarjevsko« lastnost, da ravno na ZOI iztisne iz sebe največ. In ko smo že ravno pri Celjanih, Roka Marguča je doletela velika čast, da bo danes skupaj s Štuhčevo nosil slovensko zastavo na otvoritvi, kar je najavil s temle lepim tweetom:
Seveda pa bo – kot je to že v navadi – absolutni vrhunec prvega olimpijskega vikenda moški smuk. Favoriti so znani: Kilde, Odermatt, Feuz, Mayer, Kriechmaier, pa še kdo bi se našel. Proga je, kot smo na prizoriščih Daljnega vzhoda že vajeni, tako – tako, ni ne vem kako težka, ima nekaj skokov in precej drsalnega terena. Ravno zaradi tega so možna tudi presenečenja, nenazadnje je bil na zadnjem treningu Miha Hrobat kar četrti in neki Španec šesti.
Prihajajo torej »naši« dnevi, držimo pesti!
Prihajajo torej »naši« dnevi, držimo pesti!