Ko sem v svojem prejšnjem blogu izrazil »pobožno« željo po petih slovenskih medaljah (in eni zlati) se mi niti sanjalo ni, da se bo le-ta uresničila že po prvih štirih dneh olimpijskih iger. Res, naši športniki in športnice so presegli vsa pričakovanja in nam pričarali najlepši možen uvod v letošnje igre.
Če gremo lepo po vrsti, takoj prvi dan sta Urša Bogataj in Nika Križnar z zlatom in bronom nadgradili letošnjo fantastično sezono slovenskih skakalk. Dosežek ima še posebno veljavo, če vemo, da se je prvič v zgodovini olimpijskih iger zgodilo, da je Slovenija osvojila dve medalji v eni disciplini. Toda to bi se pravzaprav moralo zgoditi že zdavnaj, na ZOI Lillehammer 1994, ko sta imeli Alenka Dovžan in Špela Pretnar na olimpijskem superveleslalomu daleč najboljša vmesna časa, a sta nato obe odstopili na istem mestu, katerega se je kasneje oprijel vzdevek »slovenska luknja«. Razočaranju ni bilo ne konca ne kraja, takrat sem še hodil (saj komaj verjamem) v fitness in po tekmi sem se šel »izživljat« na vse tiste naprave za izgubljanje kilogramov in utrjevanje moči. Vse pač rabi svoj čas in moralo je miniti celih 28 let, da se je priložnost ponovila in tokrat je naši punci nista izpustili.
Na nedeljski moški tekmi je Petru Prevcu zmanjkal tisti drobec sreče, pol točke več enega od (zelo strogih) sodnikov bi že zadostovalo za delitev tretjega mesta; tudi tu mi je spomin splaval v preteklost, nekaj podobnega se nam je zgodilo pred davnimi 34 leti. Tako kot v Pekingu je bila tudi v Calgaryju 1988 prva tekma skakalcev na srednji skakalnici in po prvi seriji je bil vrstni red naravnost fantastičen – vodil je takrat nepremagljivi Matti Nykaenen, drugi je bil Čeh (pravzaprav takrat še Čehoslovak) Pavel Ploc, od tretjega do petega mesta pa so se zvrstili naši trije: Ulaga, Tepeš in Lotrič. Prepričan sem bil, da nam kolajna ne more uiti in ves živčen sem se v premoru med serijama (ti so bili takrat precej daljši, kot so zdaj) odpravil na sprehod po opustelem (pa saj dandanašnji ni kaj veliko drugačno) večernem Celju. No, potem pa sta ga v drugi seriji Lotrič in Ulaga krepko polomila, Mirana Tepeša pa je na tretjem mestu prehitel še en Čehoslovak, Jiri Malec. Razlika med njima je bila 0,6 točke, torej podobna, kot tokrat med Kubackim in nesrečnim Prevcem. Par dni kasneje je nekaj stotink do kolajne v veleslalomu zmanjkalo še Mateji Svet in kazalo je, da bomo spet ostali tako blizu in obenem tako daleč od željenega. Toda potem sta se zgodili tisti nepozabni tekmi skakalcev na veliki skakalnici, ko je najprej Matjaž Debelak osvojil bronasto medaljo, dan kasneje pa skupaj z Ulago, Tepešem in Zupanom še srebrno na ekipni tekmi – če bi takrat točkovali vseh osem skokov, bi dobili zlato, tako pa se je najslabši skok v vsaki seriji odštel od skupnega seštevka in zaradi fantastičnega Nykaenena so naši zaostali za Finci. Prepričan sem, da se lahko takšen scenarij ponovi tudi letos; na posamični tekmi bomo imeli v ognju štiri železa, na ekipni pa skoraj ne vidim načina, da bi ostali brez kolajne. In tokrat bo, za razliko od Calgaryja, štelo vseh osem skokov!
Ponedeljkova tekma mešanih ekip se je vsled številnih diskvalifikacij spremenila v farso in živčno napetost, ko sem samo čakal, kdaj bo diskvalificiran še kdo od naših. Res si nisem predstavljal, da bom po pol stoletja spremljanja olimpijskih iger dočakal tudi to, da me ne bo strah za nastope naših, ampak zaradi nekih obstranskih faktorjev. K sreči se je vse dobro izšlo, naši so bili tako dominantni (in to bi bili tudi brez diskvalifikacij glavnih tekmecev), da je bilo vse skupaj že skoraj smešno. Me je pa to jezilo, ker je mešana ekipna tekma najboljši prikaz realne moči skakalnih nacij – tako kot štafete v drugih športih, npr. v smučarskem teku – zdaj pa se bo namesto o absolutni dominaciji Slovenije v skakalnem svetu razpredalo o teh diskvalifikacijah. Pa še nekaj mi pride na misel: če sta bila dresa Takanashi in Althaus prevelika v ponedeljek, mar nista potemtakem bila takšna tudi 48 prej na posamični tekmi deklet? In če je temu res bilo tako, mar ne bi morali biti Križnar druga in Klinec tretja?
Slovenci smo si z inženirjema Bloudkom in Rožmanom nekoč izmislili novo disciplino, smučarske polete in ji udarili temelje v Planici, kamor so naši skakalci spočetka bolj kot tekmovat hodili občudovat norveške velemojstre in Bradla. Tu pa tam je kak Polda, Šlibar ali Norčič poskrbel za kakšen preblisk, prava uveljavitev pa je prišla šele s tisto prej omenjeno srebrno generacijo iz Calgaryja, ki je Slovenijo dokončno utrdila na zemljevidu skakalnih velesil in postavila temelje za nadaljnje uspehe Petka, Peterke, Benkoviča in Kranjca, vse do veličastne sezone Petra Prevca in tistega nepozabnega zaključka poletov v Planici 2016. Ko je Nika Križnar lani osvojila svetovni pokal, so svoj košček v mozaik prispevale še punce in ta ekipna zmaga na ZOI je krona, zgodovinski vrhunec slovenske skakalne šole.
V ponedeljek smo imeli v boju za kolajne tudi Meto Hrovat v veleslalomu, ampak že pogled na postavitev druge proge mi je dal vedeti, da se bo vse skupaj le težko izšlo. Obenem je treba pošteno povedati, da Meta letos ni povsem pri stvari in da bi bila kolajna pravzaprav bolj mali čudež, kot odraz realnega stanja v tej sezoni. To slednje se je vzpostavilo z zmago izjemne Sare Hector; menda ga v belem cirkusu ni človeka, ki ji tega ne bi privoščil – tako kot nekoč Tania Poutianinen namreč tudi Švedinja velja za simpatično, odprto in vedno nasmejano dekle, vsi jo imajo radi, tako tekmice kot predstavniki sedme sile, za katere je Sara prava osvežitev v primerjavi z muhastima Mikaelo in Petro. Podobno velja za zmagovalca prestižnega smuka, Beata Feuza, ta je en tak dobrodušni švicarski hrust, ki je v spodnjem delu (presenetljivo) dokaj zahtevne proge v svojem slogu ugnal tekmece.
Še preden smo si dobro opomogli od skakalnih razburjanj, sta nam novo veselje pripravila deskarja Mastnak in Kotnikova. In če je Mastnak veljal za eno naših najmočnejših orožij, je kolajna Glorie Kotnik pravi mali športni čudež, če vemo, da je punca komaj pred letom dni rodila. V mojem bloganju pred ZOI 2018 sem jo sicer bežno omenil kot potencialno presenečenje, tokrat pa nanjo prav gotovo ni nihče resno računal. Ampak to je ena izmed zgodb, kakršne šport pogosto spiše na olimpiadah, podobna tisti Ester Ledecke izpred štirih let, ko je svojo nesporno dominacijo v deskanju nadgradila še s senzacionalno zmago v superveleslalomu. Kdo ve, če se ji bo letos spet posrečilo v kaki hitri disciplini, ampak v deskanju je tako rekoč nepremagljiva; celo progo »mleje« tekmico, ki v želji po dohitevanju Čehinje prej ali slej stori napako in potem sledi neizbežno bližnje srečanje s snežno podlago. Mastnak je bil zelo blizu zmagi, deskarskega »fosila« Karla (ki je bil, mimogrede, Mastnakov vzornik) je že imel v podrejenem položaju, a potem je storil napako. Danes se to morda ne zdi tako zelo pomembno, a olimpijsko zlato je olimpijsko zlato, in starejši ko bo, bolj bo prvi celjski dobitnik zimske olimpijske medalje obžaloval izpuščeno priložnost, kdo ve, če se mu bo še kdaj ponudila!
Žal se ni izšlo Lampičevi, njo sem štel med naše glavne adute za kolajno, ampak že v kvalifikacijah ni bila »prava«. Morda ne bomo nikoli izvedeli, kaj je šlo narobe – ali slabo načrtovane priprave, ali slabo pripravljene smuči za agresivni kitajski umetni sneg. Ampak ta punca ima to kolajno v sebi, znova jo bo naskakovala čez štiri leta, ko bodo igre na manj skrivnostnem evropskem snegu, morda niti ne v teku, marveč v biatlonu. Sicer pa se lahko tudi na teh igrah še vse spremeni, čaka jo še nastop v moštvenem sprintu v paru z komaj ozdravljeno Evo Urevc. Kakšna zgodba bi to bila, nikoli ne reci nikoli!
Če gremo lepo po vrsti, takoj prvi dan sta Urša Bogataj in Nika Križnar z zlatom in bronom nadgradili letošnjo fantastično sezono slovenskih skakalk. Dosežek ima še posebno veljavo, če vemo, da se je prvič v zgodovini olimpijskih iger zgodilo, da je Slovenija osvojila dve medalji v eni disciplini. Toda to bi se pravzaprav moralo zgoditi že zdavnaj, na ZOI Lillehammer 1994, ko sta imeli Alenka Dovžan in Špela Pretnar na olimpijskem superveleslalomu daleč najboljša vmesna časa, a sta nato obe odstopili na istem mestu, katerega se je kasneje oprijel vzdevek »slovenska luknja«. Razočaranju ni bilo ne konca ne kraja, takrat sem še hodil (saj komaj verjamem) v fitness in po tekmi sem se šel »izživljat« na vse tiste naprave za izgubljanje kilogramov in utrjevanje moči. Vse pač rabi svoj čas in moralo je miniti celih 28 let, da se je priložnost ponovila in tokrat je naši punci nista izpustili.
Na nedeljski moški tekmi je Petru Prevcu zmanjkal tisti drobec sreče, pol točke več enega od (zelo strogih) sodnikov bi že zadostovalo za delitev tretjega mesta; tudi tu mi je spomin splaval v preteklost, nekaj podobnega se nam je zgodilo pred davnimi 34 leti. Tako kot v Pekingu je bila tudi v Calgaryju 1988 prva tekma skakalcev na srednji skakalnici in po prvi seriji je bil vrstni red naravnost fantastičen – vodil je takrat nepremagljivi Matti Nykaenen, drugi je bil Čeh (pravzaprav takrat še Čehoslovak) Pavel Ploc, od tretjega do petega mesta pa so se zvrstili naši trije: Ulaga, Tepeš in Lotrič. Prepričan sem bil, da nam kolajna ne more uiti in ves živčen sem se v premoru med serijama (ti so bili takrat precej daljši, kot so zdaj) odpravil na sprehod po opustelem (pa saj dandanašnji ni kaj veliko drugačno) večernem Celju. No, potem pa sta ga v drugi seriji Lotrič in Ulaga krepko polomila, Mirana Tepeša pa je na tretjem mestu prehitel še en Čehoslovak, Jiri Malec. Razlika med njima je bila 0,6 točke, torej podobna, kot tokrat med Kubackim in nesrečnim Prevcem. Par dni kasneje je nekaj stotink do kolajne v veleslalomu zmanjkalo še Mateji Svet in kazalo je, da bomo spet ostali tako blizu in obenem tako daleč od željenega. Toda potem sta se zgodili tisti nepozabni tekmi skakalcev na veliki skakalnici, ko je najprej Matjaž Debelak osvojil bronasto medaljo, dan kasneje pa skupaj z Ulago, Tepešem in Zupanom še srebrno na ekipni tekmi – če bi takrat točkovali vseh osem skokov, bi dobili zlato, tako pa se je najslabši skok v vsaki seriji odštel od skupnega seštevka in zaradi fantastičnega Nykaenena so naši zaostali za Finci. Prepričan sem, da se lahko takšen scenarij ponovi tudi letos; na posamični tekmi bomo imeli v ognju štiri železa, na ekipni pa skoraj ne vidim načina, da bi ostali brez kolajne. In tokrat bo, za razliko od Calgaryja, štelo vseh osem skokov!
Ponedeljkova tekma mešanih ekip se je vsled številnih diskvalifikacij spremenila v farso in živčno napetost, ko sem samo čakal, kdaj bo diskvalificiran še kdo od naših. Res si nisem predstavljal, da bom po pol stoletja spremljanja olimpijskih iger dočakal tudi to, da me ne bo strah za nastope naših, ampak zaradi nekih obstranskih faktorjev. K sreči se je vse dobro izšlo, naši so bili tako dominantni (in to bi bili tudi brez diskvalifikacij glavnih tekmecev), da je bilo vse skupaj že skoraj smešno. Me je pa to jezilo, ker je mešana ekipna tekma najboljši prikaz realne moči skakalnih nacij – tako kot štafete v drugih športih, npr. v smučarskem teku – zdaj pa se bo namesto o absolutni dominaciji Slovenije v skakalnem svetu razpredalo o teh diskvalifikacijah. Pa še nekaj mi pride na misel: če sta bila dresa Takanashi in Althaus prevelika v ponedeljek, mar nista potemtakem bila takšna tudi 48 prej na posamični tekmi deklet? In če je temu res bilo tako, mar ne bi morali biti Križnar druga in Klinec tretja?
Slovenci smo si z inženirjema Bloudkom in Rožmanom nekoč izmislili novo disciplino, smučarske polete in ji udarili temelje v Planici, kamor so naši skakalci spočetka bolj kot tekmovat hodili občudovat norveške velemojstre in Bradla. Tu pa tam je kak Polda, Šlibar ali Norčič poskrbel za kakšen preblisk, prava uveljavitev pa je prišla šele s tisto prej omenjeno srebrno generacijo iz Calgaryja, ki je Slovenijo dokončno utrdila na zemljevidu skakalnih velesil in postavila temelje za nadaljnje uspehe Petka, Peterke, Benkoviča in Kranjca, vse do veličastne sezone Petra Prevca in tistega nepozabnega zaključka poletov v Planici 2016. Ko je Nika Križnar lani osvojila svetovni pokal, so svoj košček v mozaik prispevale še punce in ta ekipna zmaga na ZOI je krona, zgodovinski vrhunec slovenske skakalne šole.
V ponedeljek smo imeli v boju za kolajne tudi Meto Hrovat v veleslalomu, ampak že pogled na postavitev druge proge mi je dal vedeti, da se bo vse skupaj le težko izšlo. Obenem je treba pošteno povedati, da Meta letos ni povsem pri stvari in da bi bila kolajna pravzaprav bolj mali čudež, kot odraz realnega stanja v tej sezoni. To slednje se je vzpostavilo z zmago izjemne Sare Hector; menda ga v belem cirkusu ni človeka, ki ji tega ne bi privoščil – tako kot nekoč Tania Poutianinen namreč tudi Švedinja velja za simpatično, odprto in vedno nasmejano dekle, vsi jo imajo radi, tako tekmice kot predstavniki sedme sile, za katere je Sara prava osvežitev v primerjavi z muhastima Mikaelo in Petro. Podobno velja za zmagovalca prestižnega smuka, Beata Feuza, ta je en tak dobrodušni švicarski hrust, ki je v spodnjem delu (presenetljivo) dokaj zahtevne proge v svojem slogu ugnal tekmece.
Še preden smo si dobro opomogli od skakalnih razburjanj, sta nam novo veselje pripravila deskarja Mastnak in Kotnikova. In če je Mastnak veljal za eno naših najmočnejših orožij, je kolajna Glorie Kotnik pravi mali športni čudež, če vemo, da je punca komaj pred letom dni rodila. V mojem bloganju pred ZOI 2018 sem jo sicer bežno omenil kot potencialno presenečenje, tokrat pa nanjo prav gotovo ni nihče resno računal. Ampak to je ena izmed zgodb, kakršne šport pogosto spiše na olimpiadah, podobna tisti Ester Ledecke izpred štirih let, ko je svojo nesporno dominacijo v deskanju nadgradila še s senzacionalno zmago v superveleslalomu. Kdo ve, če se ji bo letos spet posrečilo v kaki hitri disciplini, ampak v deskanju je tako rekoč nepremagljiva; celo progo »mleje« tekmico, ki v želji po dohitevanju Čehinje prej ali slej stori napako in potem sledi neizbežno bližnje srečanje s snežno podlago. Mastnak je bil zelo blizu zmagi, deskarskega »fosila« Karla (ki je bil, mimogrede, Mastnakov vzornik) je že imel v podrejenem položaju, a potem je storil napako. Danes se to morda ne zdi tako zelo pomembno, a olimpijsko zlato je olimpijsko zlato, in starejši ko bo, bolj bo prvi celjski dobitnik zimske olimpijske medalje obžaloval izpuščeno priložnost, kdo ve, če se mu bo še kdaj ponudila!
Žal se ni izšlo Lampičevi, njo sem štel med naše glavne adute za kolajno, ampak že v kvalifikacijah ni bila »prava«. Morda ne bomo nikoli izvedeli, kaj je šlo narobe – ali slabo načrtovane priprave, ali slabo pripravljene smuči za agresivni kitajski umetni sneg. Ampak ta punca ima to kolajno v sebi, znova jo bo naskakovala čez štiri leta, ko bodo igre na manj skrivnostnem evropskem snegu, morda niti ne v teku, marveč v biatlonu. Sicer pa se lahko tudi na teh igrah še vse spremeni, čaka jo še nastop v moštvenem sprintu v paru z komaj ozdravljeno Evo Urevc. Kakšna zgodba bi to bila, nikoli ne reci nikoli!