Če sem svoj uvodni blog s prejšnjih ZOI posvetil mojim spominom na Lake Placid 1980 (LINK), se bom tokrat za začetek razglabljanj o Pekingu 2022 spomnil na ZOI 1984 v Sarajevu, ali bolje rečeno, kako sem bil prikrajšan za uživanje ob prvi slovenski zimski olimpijski kolajni Jureta Franka. Še nikoli nisem bil (in verjetno tudi nikoli več ne bom) geografsko tako blizu prizorišču kakšnih Olimpijskih iger, kot tistega davnega februarja 1984. Takrat sem namreč služil vojaški rok v Mostarju, ki je od Sarajeva oddaljen le kakih 80 km zračne črte, ampak zaradi mene bi lahko bile ZOI tudi na Marsu, tako malo sem imel od njih.
Seveda sem že pred odhodom v vojsko (oktobra 1983) vedel, da bo moje spremljanje ZOI zelo oteženo in ta občutek se je med sezono 83/84 samo še poglabljal. Prej je bilo zame popolnoma nepredstavljivo, da ne bi gledal vsake, ampak prav vsake tekme alpskega svetovnega pokala (in še večino tistih skakalnega), v vojski pa za kaj takega ni bilo nobenih možnosti. Edini šport, ki se je tam gledal, je bil seveda neizbežni nogomet in tako je bil moj »največji« športni dogodek v vojski slej ko prej tista znamenita tekma kvalifikacij za EP med Jugoslavijo in Bolgarijo v Splitu, tista neverjetna drama ob koncu katere je Mladen Delić izustil svoj sloviti stavek »Ljudi, zar je to moguće?«
V dneh pred igrami so oficirji na »dnevnem informiranju« igre sicer vedno bolj pogosto omenjali, ampak seveda vse v kontekstu mednarodne promocije našega čudovitega socialističnega raja, športni vidik pa je bil zanje povsem postranskega pomena. Otvoritev smo seveda lahko (pravzaprav morali) gledati, jasno, tam je kvasal takratni predsednik predsedstva tovariš Mika Špiljak. Naslednji dan nam je butasti jugooficir na dnevnem informiranju ves vzhičen povedal, da je Jugoslavija igrala hokej proti ZRN in iztržila neodločen izid 1:1. Seveda je bil to le rezultat prve tretjine, tekmo so naši izgubili 1:7. Tip se je pač spoznal na hokej približno toliko, kot jaz na ritmično gimnastiko!
Nekaj časa sem premišljeval o možnosti kake samopoškodbe, s katero bi se lahko izležaval v stacionarju (vojaški bolnišnici), tam sem namreč že novembra preležal par dni (in vedel, da je moč do mile volje gledati televizijo), ampak bilo si je praktično nemogoče NAMERNO povzročiti tako poškodbo, ki bi po eni strani zagotavljala sprejem v stacionar, po drugi pa spet ne bi bila dejansko nevarna za zdravje; zato sem to misel brž opustil. Vse skupaj je še oteževalo dejstvo, da se je bližal konec obuke (obveznega usposabljanja) in odhod v prekomando (to se je potem zgodilo prvega marca). Ob koncu te obuke je seveda sledilo ocenjevanje usposobljenosti vojske s strani GINE (Generalna Inšpekcija Narodne Armije), ta GINA pa je bila strah in trepet vseh oficirjev, saj so bile od njene ocene naše usposobljenosti odvisne tudi njihove ocene, ki so jim posledično povečevale ali zmanjševale možnosti za napredovanje in s tem za višjo plačo. Zato so nas »pešadince« tisti zadnji mesec obuke oficirji gonili gor in dol po poligonu, vod u napadu, vod u odbrani, četa u napadu, četa u odbrani, bataljon u napadu, bataljon u odbrani, atomski s lijeva, atomski s desna, atomski s fronta, pa uzbuna ob 3h ponoči in podobne bedarije. Na poligonu je bilo vroče, kakih 20 stopinj v senci, mi pa smo bili še v zimski opremi in vsak dan kot cunje premočeni od potu. Februarja se namreč v Mostarju pogosto zgodi, da pride do vdora toplega sredozemskega zraka po dolini Neretve, spomnim se, da sta tisti dve limoni na vhodu v kasarno že pričenjali cveteti. Je pa zimska oprema prišla še kako prav, ko so nas prvi teden olimpiade naložili na kamione in hajd na taborjenje (tudi to je bil sestavni del zaključka usposabljanja) na 1700 m visoko planoto Mačipolje nad Nevesinjem. Tam smo tri dni jurišali, se vkopavali, spet jurišali in tako dalje. Spali smo v šotorih, ves čas pa je neumorno padal en tak moker in težek sneg, pomešan z dežjem – že tako bedno in nagravžno hrano smo jedli iz menažk in bolj ko si jedel, več je bilo v njih, seveda ne hrane, marveč tiste brozge, ki je padala z neba.
Ko smo se po tistih treh nečloveških dneh končno vrnili v kasarno, je najprej sledil pravi balzam v obliki tuširanja – in bilo mi je povsem vseeno, ali bom ujel tistih par minut tople vode, ki jo je v kriznih časih stabilizacije svojim potencialnim branilcem namenila naša skupna domovina – ampak že naslednji dan se je nadaljevala tortura na poligonu, osvojeno »znanje« je bilo pač potrebno utrditi!
Ta dril se je seveda dogajal tudi tistega zdaj že zgodovinskega 14. februarja, ko je bil na sporedu moški veleslalom. Na poligon smo jo mahnili takoj po zajtrku in za ogled tekme seveda ni bilo niti najmanjše možnosti, tako da mi ni preostalo drugega, kot da sem v duhu stiskal pesti za naše. (Mnogo let kasneje sem razmišljal, kaj bi bilo, če bi že takrat imeli mobitele in prenos podatkov, ampak verjetno tega v vojski itak ne bi smeli imeti, kaj šele na poligonu – se je pa bilo zanimivo poigravati s to idejo in si zamišljati različne – tudi smešne – scenarije). Na kosilu sem potem od nekega slovenskega kuharja le izvedel, da imajo naši po prvem teku dobro izhodišče za napad na medaljo - četrti je bil Franko, peti Strel in sedmi Križaj. Samo, da bi uspelo, sem si mislil, poligon in vojska bosta nekega dne že minila, medalja pa bo ostala, tudi če sam ne bom deležen tistega pravega užitka. V četi smo imeli nekega slovenskega vodnika stažista, ki je bil zelo strog, vsi vojaki smo se ga bali kot hudič križa in tudi z nami Slovenci ni nikoli hotel govoriti slovensko, zdelo se je celo, da je do nas še bolj strog, kot do drugih. Ampak ko smo prišli v kasarno in čakali v vrsti na večerjo, je prišel mimo in mi tako mimogrede navrgel »Franko je dobu srebrno!« Bog ve, zakaj ravno meni in kako je pravzaprav sploh vedel za mojo »obsedenost« s smučarijo! Njegovega imena tukaj nalašč ne bom zapisal, leta kasneje – že po osamosvojitvi – je postal zelo znan novinar in celo pisec uvodnikov v enem vodilnih slovenskih dnevnikov; z njegovimi političnimi stališči se nisem nikoli strinjal, sem mu pa še danes hvaležen za tisti en neprecenljiv trenutek. Naslednji dan je na jutranjem informiranju tisti jugooficirski »strokovnjak« za hokej na vse pretege hvalil našega Frankota in kaj da to pomeni za ugled Jugoslavije v svetu. Že mogoče, sem si mislil, ti kar nakladaj, bolj važno je, da imamo našo prvo slovensko zimsko medaljo in da so izpolnjene sanje, ki so se tako nesrečno razblinile štiri leta poprej v Lake Placidu.
Če je bilo veleslalom nemogoče gledati, je šlo s slalomom bistveno lažje. Na sporedu je bil namreč zadnji dan iger, v nedeljo, 19. februarja. Ob nedeljah dopoldne smo bili po zajtrku in čiščenju prostorov namreč bolj kot ne prosti, sicer je bil predviden ogled matineje v kasarniškem kinu, ki pa nikakor ni bil obvezen. Čiščenje se je končalo okrog pol desetih in kmalu sem našel neko TV sobo, kjer je prevladovala slovenska, pravzaprav primorska govorica – južnih bratov slalom ni preveč zanimal, raje so jo mahnili na matinejo, kjer so ob vsakem malce bolj erotičnem prizoru hiteli z izvajanjem manualne aplikacije na spolovilo. Sam slalom je bil precejšnje razočaranje, naš edini adut je bil seveda Križaj, ki pa tisto sezono ni bil v ravno vrhunski formi, razen tega pa s štartno številko 7 na hitro načeti progi ni imel nobenih možnosti za boj za kolajne. Vseeno smo se dobro zabavali; neki čato iz Nove Gorice – s pravim primorskim priimkom Vovk – je v čast kolajne svojega someščana privlekel kanister merlota, malček pršuta se je tudi našlo in še pred drugim tekom je zadonela Kadore. Tisti dan menda edinkrat v celotnem služenju vojske nisem šel ne na kosilo in ne na večerjo, ko se je po drugem teku vesela družba razšla, sem se okajen zleknil v posteljo in spal spanje zadovoljnega vse do ponedeljkove jutranje budnice.
Seveda sem že pred odhodom v vojsko (oktobra 1983) vedel, da bo moje spremljanje ZOI zelo oteženo in ta občutek se je med sezono 83/84 samo še poglabljal. Prej je bilo zame popolnoma nepredstavljivo, da ne bi gledal vsake, ampak prav vsake tekme alpskega svetovnega pokala (in še večino tistih skakalnega), v vojski pa za kaj takega ni bilo nobenih možnosti. Edini šport, ki se je tam gledal, je bil seveda neizbežni nogomet in tako je bil moj »največji« športni dogodek v vojski slej ko prej tista znamenita tekma kvalifikacij za EP med Jugoslavijo in Bolgarijo v Splitu, tista neverjetna drama ob koncu katere je Mladen Delić izustil svoj sloviti stavek »Ljudi, zar je to moguće?«
V dneh pred igrami so oficirji na »dnevnem informiranju« igre sicer vedno bolj pogosto omenjali, ampak seveda vse v kontekstu mednarodne promocije našega čudovitega socialističnega raja, športni vidik pa je bil zanje povsem postranskega pomena. Otvoritev smo seveda lahko (pravzaprav morali) gledati, jasno, tam je kvasal takratni predsednik predsedstva tovariš Mika Špiljak. Naslednji dan nam je butasti jugooficir na dnevnem informiranju ves vzhičen povedal, da je Jugoslavija igrala hokej proti ZRN in iztržila neodločen izid 1:1. Seveda je bil to le rezultat prve tretjine, tekmo so naši izgubili 1:7. Tip se je pač spoznal na hokej približno toliko, kot jaz na ritmično gimnastiko!
Nekaj časa sem premišljeval o možnosti kake samopoškodbe, s katero bi se lahko izležaval v stacionarju (vojaški bolnišnici), tam sem namreč že novembra preležal par dni (in vedel, da je moč do mile volje gledati televizijo), ampak bilo si je praktično nemogoče NAMERNO povzročiti tako poškodbo, ki bi po eni strani zagotavljala sprejem v stacionar, po drugi pa spet ne bi bila dejansko nevarna za zdravje; zato sem to misel brž opustil. Vse skupaj je še oteževalo dejstvo, da se je bližal konec obuke (obveznega usposabljanja) in odhod v prekomando (to se je potem zgodilo prvega marca). Ob koncu te obuke je seveda sledilo ocenjevanje usposobljenosti vojske s strani GINE (Generalna Inšpekcija Narodne Armije), ta GINA pa je bila strah in trepet vseh oficirjev, saj so bile od njene ocene naše usposobljenosti odvisne tudi njihove ocene, ki so jim posledično povečevale ali zmanjševale možnosti za napredovanje in s tem za višjo plačo. Zato so nas »pešadince« tisti zadnji mesec obuke oficirji gonili gor in dol po poligonu, vod u napadu, vod u odbrani, četa u napadu, četa u odbrani, bataljon u napadu, bataljon u odbrani, atomski s lijeva, atomski s desna, atomski s fronta, pa uzbuna ob 3h ponoči in podobne bedarije. Na poligonu je bilo vroče, kakih 20 stopinj v senci, mi pa smo bili še v zimski opremi in vsak dan kot cunje premočeni od potu. Februarja se namreč v Mostarju pogosto zgodi, da pride do vdora toplega sredozemskega zraka po dolini Neretve, spomnim se, da sta tisti dve limoni na vhodu v kasarno že pričenjali cveteti. Je pa zimska oprema prišla še kako prav, ko so nas prvi teden olimpiade naložili na kamione in hajd na taborjenje (tudi to je bil sestavni del zaključka usposabljanja) na 1700 m visoko planoto Mačipolje nad Nevesinjem. Tam smo tri dni jurišali, se vkopavali, spet jurišali in tako dalje. Spali smo v šotorih, ves čas pa je neumorno padal en tak moker in težek sneg, pomešan z dežjem – že tako bedno in nagravžno hrano smo jedli iz menažk in bolj ko si jedel, več je bilo v njih, seveda ne hrane, marveč tiste brozge, ki je padala z neba.
Ko smo se po tistih treh nečloveških dneh končno vrnili v kasarno, je najprej sledil pravi balzam v obliki tuširanja – in bilo mi je povsem vseeno, ali bom ujel tistih par minut tople vode, ki jo je v kriznih časih stabilizacije svojim potencialnim branilcem namenila naša skupna domovina – ampak že naslednji dan se je nadaljevala tortura na poligonu, osvojeno »znanje« je bilo pač potrebno utrditi!
Ta dril se je seveda dogajal tudi tistega zdaj že zgodovinskega 14. februarja, ko je bil na sporedu moški veleslalom. Na poligon smo jo mahnili takoj po zajtrku in za ogled tekme seveda ni bilo niti najmanjše možnosti, tako da mi ni preostalo drugega, kot da sem v duhu stiskal pesti za naše. (Mnogo let kasneje sem razmišljal, kaj bi bilo, če bi že takrat imeli mobitele in prenos podatkov, ampak verjetno tega v vojski itak ne bi smeli imeti, kaj šele na poligonu – se je pa bilo zanimivo poigravati s to idejo in si zamišljati različne – tudi smešne – scenarije). Na kosilu sem potem od nekega slovenskega kuharja le izvedel, da imajo naši po prvem teku dobro izhodišče za napad na medaljo - četrti je bil Franko, peti Strel in sedmi Križaj. Samo, da bi uspelo, sem si mislil, poligon in vojska bosta nekega dne že minila, medalja pa bo ostala, tudi če sam ne bom deležen tistega pravega užitka. V četi smo imeli nekega slovenskega vodnika stažista, ki je bil zelo strog, vsi vojaki smo se ga bali kot hudič križa in tudi z nami Slovenci ni nikoli hotel govoriti slovensko, zdelo se je celo, da je do nas še bolj strog, kot do drugih. Ampak ko smo prišli v kasarno in čakali v vrsti na večerjo, je prišel mimo in mi tako mimogrede navrgel »Franko je dobu srebrno!« Bog ve, zakaj ravno meni in kako je pravzaprav sploh vedel za mojo »obsedenost« s smučarijo! Njegovega imena tukaj nalašč ne bom zapisal, leta kasneje – že po osamosvojitvi – je postal zelo znan novinar in celo pisec uvodnikov v enem vodilnih slovenskih dnevnikov; z njegovimi političnimi stališči se nisem nikoli strinjal, sem mu pa še danes hvaležen za tisti en neprecenljiv trenutek. Naslednji dan je na jutranjem informiranju tisti jugooficirski »strokovnjak« za hokej na vse pretege hvalil našega Frankota in kaj da to pomeni za ugled Jugoslavije v svetu. Že mogoče, sem si mislil, ti kar nakladaj, bolj važno je, da imamo našo prvo slovensko zimsko medaljo in da so izpolnjene sanje, ki so se tako nesrečno razblinile štiri leta poprej v Lake Placidu.
Če je bilo veleslalom nemogoče gledati, je šlo s slalomom bistveno lažje. Na sporedu je bil namreč zadnji dan iger, v nedeljo, 19. februarja. Ob nedeljah dopoldne smo bili po zajtrku in čiščenju prostorov namreč bolj kot ne prosti, sicer je bil predviden ogled matineje v kasarniškem kinu, ki pa nikakor ni bil obvezen. Čiščenje se je končalo okrog pol desetih in kmalu sem našel neko TV sobo, kjer je prevladovala slovenska, pravzaprav primorska govorica – južnih bratov slalom ni preveč zanimal, raje so jo mahnili na matinejo, kjer so ob vsakem malce bolj erotičnem prizoru hiteli z izvajanjem manualne aplikacije na spolovilo. Sam slalom je bil precejšnje razočaranje, naš edini adut je bil seveda Križaj, ki pa tisto sezono ni bil v ravno vrhunski formi, razen tega pa s štartno številko 7 na hitro načeti progi ni imel nobenih možnosti za boj za kolajne. Vseeno smo se dobro zabavali; neki čato iz Nove Gorice – s pravim primorskim priimkom Vovk – je v čast kolajne svojega someščana privlekel kanister merlota, malček pršuta se je tudi našlo in še pred drugim tekom je zadonela Kadore. Tisti dan menda edinkrat v celotnem služenju vojske nisem šel ne na kosilo in ne na večerjo, ko se je po drugem teku vesela družba razšla, sem se okajen zleknil v posteljo in spal spanje zadovoljnega vse do ponedeljkove jutranje budnice.
RSS Feed
