KALIMEROTI

Se spomnite Kalimerota? Tistega piščančka, ki se mu vedno godi »krivica«? Pri nas jih je na tone, vsaj tak občutek dobim, ko berem reakcije na družbenih omrežjih po porazu hokejistov z Norveško. »Bil je prekršek nad Krošljem«, »Jegliču so podtaknili doping«, pa tista mantra »goljufajo nas, ker smo mali«. Nedvomno je vse skupaj delno tudi posledica nedavne svinjarije na EP v rokometu, ampak pri nas je vedno bilo tako; že ko so reprezentanca ali klubi bivše države na »knap« izgubili kako pomembno tekmo se je vedno vsulo – po goljufivih sodnikih, nešportnih nasprotnikih, skratka, nezaslišano! Je bilo pa precej manj nezaslišano, ko je Juanito dobil flašo v glavo, prav mu je, prascu, kaj pa izziva. Moram biti pošten, tudi sam sem velikokrat zapadel v tako razmišljanje, še posebej ob izpadih Celja v dodatnih kvalifikacijah za prvo ligo. Ko si nekaj tako zelo želiš, ko bi dal vse za ta uspeh, potem pač ne zmoreš več razmišljati racionalno! Ja, napake se dogajajo in včasih smo upravičeno jezni na sodniške odločitve – npr. nekoč davno na danskega sodnika Sorensena, ki je tisti faul Zajeca »prestavil« v kazenski prostor (in potem še ponavljal penal, ko ga je Španec zgrešil) ali pa na že omenjeno nedavno rokometno »zadevo« v Zagrebu. Ampak na splošno je preveč tega neprestanega jamranja, najbolj mi gre na živce tista »ker smo mali«. Mali si, če se za malega imaš! Športne krivice se dogajajo tudi tistim, ki so v naši zaplankani miselnosti »veliki«. Npr. Nemcem v finalu SP 1966 ali, obratno, Angležem toliko let kasneje, ko je bomba Lamparda evidentno pristala za gol črto. Da sploh ne omenjam božje roke Maradone ali tiste bolj človeške Thierryja Henryja, ki je izločila Irce (pa so to primeri samo iz fuzbala, za druge športe bi lahko porabil ure in ure). Na zadevo je moč gledati tudi takole: če se nam velikokrat zdi, da se nam je zgodila krivica, pomeni, da smo velikokrat zraven, ko se odloča o čem pomembnem. Da se vrnem k hokeju, norveški gol je bil regularen, pa naj si bedaki na družbenih omrežjih mislijo, karkoli si že hočejo – sem pa prepričan, da bi bilo takih zapisov precej manj, če bi nam tak gol dali Rusi; »krivico« nam namreč vedno delajo proti »zahodnim«. Prav tako sem prepričan, da prav nihče ne bi podvomil v regularnost takega gola, v kolikor bi ga bili dosegli mi. Lahko mi verjamete, da si nihče ni bolj želel zmage naših kot jaz, ampak ko je Muršak zadel tisto štango v podaljšku, sem nekako slutil, da ne bo šlo; ta štanga nam bo še dolgo zvenela, tako kot Nizozemcem že 40 let zveni tista Rensenbrinkova v zadnji minuti finala SP 1978 proti Argentini. Enkrat se nam je pač moralo v podaljšku tudi zalomiti, dobili smo tistega daleč najpomembnejšega v Minsku, dobili smo jih proti ZDA in Slovaški, tokrat je bila sreča na nasprotnikovi strani. So pa naši igrali odlično, sploh prva tretjina je morda najboljša tretjina v zgodovini slovenske reprezentance, nasprotniku nismo dali dihati in če ne bi norveški golman branil kot v transu, bi morda zadevo lahko že tedaj razrešili v naš prid. Dobili smo tri nove vrhunske igralce: Verliča, ta je kot tank pred nasprotnikovim golom in v napadu z mojstroma Muršakom in Urbasom je lahko pokazal vse svoje kvalitete; Kuralta, ki je impresioniral z agresivnim forecheckingom, ter Blaža Gregorca, ki se hitro razvija v najboljšega slovenskega branilca vseh časov. Če bodo vsi v takšni formi kot tukaj, se bomo aprila v Budimpešti sprehodili skozi B skupino.
 
Ob hokejistih se mi zdi potrebno omeniti še dve pozitivni presenečenji med našimi olimpijci. Prvo je Žan Kranjec – iz občasnega člana prve jakostne skupine se je prelevil v vrhunskega veleslalomista, v drugem teku ne brani več solidnih mest med 10 in 20, temveč napada stopničke. To je pomemben preskok v načinu razmišljanja in, kot je včeraj rekel Massi, če bo dodal še super G bo lahko te stopničke napadal tudi na hitrejših, tehnično manj zahtevnih progah. Vzor pri tem mu je lahko denimo Viktoria Rebensburg, nekoč je vozila samo veleslalom, ko je dodala še super G (in posledično se temu vedno pridruži še smuk), je postala konkurenčna v treh disciplinah.
 
Drugo res lepo in pozitivno presenečenje sta tekačici Lampič in Čebašek. Dosedanji potek sezone tega sicer ni nakazoval, toda očitno je bilo tempiranje forme pravo in skrbno načrtovano. Trener Saracco je dobil dvoboj na daljavo z večno upornico Vesno Fabjan; njej in Katji Višnar se je potrebno zahvaliti za vse, kar sta dobrega (in tega je bilo veliko) naredili za slovenski tek. Na sceno stopajo mlajše, ko (če) se bosta na nivo Lampičeve in Čebaškove dvignili še dve bivši dobitnici kolajn z mladinskih SP, Einfalt in Razinger, bomo imeli močno in konkurenčno ekipo za najvišje dosežke.  
 
No, in ker se je ravnokar dramatično končal moški slalom, mi pride na misel še ena krivica, ki se nam je zgodila. Ne zato, ker sta Hirscher in Kristoffersson odstopila v slalomu, ampak ker ni nihče od njiju odstopil v veleslalomu. Nezaslišano!