Bil je petek, 22.02.1980. Zbudil sem se ob osmih zjutraj in začel tuhtati, kaj se ima zgoditi na ta dan, ki je obetal postati zgodovinska prelomnica slovenskega športa. V moji razgreti najstniški glavi sem preigraval raznorazne scenarije, ki so vsi vodili le k enemu – prvi slovenski zimski olimpijski kolajni, vedel sem, da je blizu in da je to ta dan, ko se mora zgoditi. A vedel sem še nekaj drugega (in to je bila moja prva naloga dneva) – naj se zgodi karkoli, naj se prične okoli mene podirati svet, naj bom kaznovan, toda danes ne bom šel v šolo. Pričel se je moj najdaljši olimpijski dan.
Kaki dve leti poprej je Slovenijo zajela športna evforija, kakršne dotlej nismo poznali. Do takrat pri nas nekih razlogov zanjo niti ni bilo; saj ne, da ne bi imeli izjemnih športnikov, toda zvečine so nastopali v manj zanimivih športih (gimnastika) ali pa so bili člani močnih jugoslovanskih reprezentanc, kot npr. Daneu ali Oblak. V zimskih športih je bil položaj še slabši, vse je bilo omejeno na občasne prebliske skakalcev (Šlibar, Norčič) in na kakšen odmevnejši rezultat hokejske reprezentance, kot npr. 6:6 proti ZDA 1973 ali tista legendarna zmaga 10:4 nad ZRN v Tivoliju leto dni kasneje. Potem pa se je v drugi polovici sedemdesetih začel meteorski vzpon alpske smučarije, predvsem po zaslugi legendarnega dvojca Vogrinec – Križaj. Mejniki, ki so se nekoč zdeli nedosegljivi, so pričeli padati kot zrele hruške: prva točka svetovnega pokala 1976, prve stopničke 1977, prvo drugo mesto in prvič dva med deseterico 1979, pa trojica med peterico na uvodnem veleslalomu olimpijske sezone 1979/80 v Val d`Iseru (kar do današnjega dne ostaja največji ekipni uspeh alpskih smučarjev), ko je bil Križaj drugi, Strel četrti, Kuralt peti in za nameček še Franko 16.! Z zmagami je šlo malce težje, predvsem zaradi dominacije Stenmarka (ta je bil zaradi elank tudi malo "naš"), ki je konkurentom prepuščal le drobtinice; a kot logična posledica dobrega dela je 20.01.1980, le slab mesec pred ZOI, prišla tudi ta pika na i – prva zmaga v svetovnem pokalu, ki jo je Bojan Križaj dosegel na legendarnem slalomišču v Wengnu, pri čemer je sicer neprekosljivega Šveda ugnal brez da bi slednji naredil kako napako. Z vsakim takim mejnikom je evforija naraščala, prvič v zgodovini smo se Slovenci lahko tudi v tujini promovirali in se identificirali s športom in športniki, ki so bili res samo naši – preostali del takratne skupne države se za smučanje niti ni kaj dosti zanimal; v njihovih športnih poročilih so z uspehi "skijašev" opravili bolj na kratko ter nato hitro prešli na zanje precej bolj zanimivo temo: "A sada fudbal!". Pri nas pa je vladala prava norišnica – ob nedeljskih slalomih so ulice opustele, kadar so bile tekme na sporedu med tednom se je v šolah prekinil pouk, v tovarnah in podjetjih pa delo, samoupravljalci so prenehali samoupravljati in celo rdeči direktorji so sklicevali sestanke partijskih aktivov TOZD-a za "po drugem teku"; kdor je lahko, si je na delovnem mestu ali v šoli našel kako televizijo, kdor ne, se je skupaj z drugimi stiskal ob radijskih sprejemnikih ali si ob uho tiščal tranzistor iz katerega je donel glas Francija Pavšarja. In če koga smučanje slučajno res ni zanimalo, je lahko vsaj upal na srečo pri žrebanju bogatih nagrad v igri Podarim – Dobim.
Kot večina nadebudnih slovenskih mulcev sem bil seveda tudi jaz čisto "in", sam sem računal FIS točke za prvo jakostno skupino (matematike sicer nisem nikoli preveč oboževal, ampak tega mi pa ni bilo težko računati), spored sezone sem seveda vedel na pamet, vse rezultate pa vestno beležil v zvezke, ki so bili – jasno – precej bolj urejeni, sistematizirani in negovani od šolskih. Kadar na TV Ljubljana ni bilo prenosov (npr. ob žalovanju, ko je šel Kardelj rakom žvižgat), sem hodil gledat tekme k moji teti Mici (kjer se je lovila ORF) ter ob spoštljivem hvaljenju slovenskih dosežkov s strani avstrijskih komentatorjev spoznaval, kaj vse skupaj pravzaprav pomeni za majhen narod, ki se s smučarskimi velesilami ne more primerjati ne po bazi tekmovalcev in še manj po razpoložljivosti terenov.
V takšnem vzdušju je torej vesoljna Slovenija dočakala ZOI 1980 v Lake Placidu. Prvič je obstajala realna možnost ne le za sodelovanje, ampak tudi za zmagovanje, torej za kako medaljo. Dotlej je bila najboljša posamična uvrstitev na ZOI osmo mesto skakalca Danila Pudgarja v Sapporu 1972, hokejisti pa so bili 4 leta poprej v Grenoblu deveti. Realno gledano sta bili možnosti za kolajno dve – moški veleslalom in slalom, v obeh disciplinah je Križaj štel v najožji krog favoritov – v tisti sezoni je na osmih tekmah v tehničnih disciplinah kar petkrat stal na stopničkah, poleg že omenjene zmage v Wengnu je bil še trikrat drugi in enkrat tretji; boljši izkupiček od njega je imel le Stenmark s petimi zmagami ter po enim drugim in tretjim mestom.
Najprej (18. in 19.02.) je bil na sporedu veleslalom, ki se je takrat na ZOI še vozil v dneh dneh, a že žreb štartnih številk je naznanjal smolo: Boris Strel je sicer izžrebal enko, toda naš glavni adut Križaj je dobil trinajstico, kar je vraževerne takoj navdalo s pesimizmom – splošno mnenje je bilo, da bi bilo precej bolje obratno. In res, prvi tek se je razpletel slabo – Križaj je bil šele šesti, z zaostankom več kot pol sekunde za tako želenim tretjim mestom. Tekme so bile popoldne po našem času, ravno v času pouka in naslednji dan smo v šoli z mešanimi občutki, a vendar z neko mero optimizma (morda pa kdo pade) pričakovali drugi tek. Prenos je bil seveda po šolskem zvočniku, a za vsak slučaj je imel prijatelj pripravljen tudi tranzistor, če bi se jim na šolskem radiu kaj zalomilo. Takrat so v drugem teku štartali od petega proti prvemu, potem pa naprej po uvrstitvah. Bežen pogled na čase prvih petih (ki smo jih seveda vestno beležili v zvezke) je razkril, da je Stenmark (ki je bil po prvem teku presenetljivo šele tretji) ostale štiri samo v drugem teku namahal za debelo sekundo in da je tu morda še nekaj prostora za Križaja, v kolikor bi se mu drugi tek zelo dobro posrečil. Res se mu je, ampak do medalje sta zmanjkali dve stotinki, razočaranju in jezi ni bilo ne konca ne kraja. Razpoloženja ni moglo popraviti niti smešno dejstvo, da je že po koncu prenosa prek šolskega zvočnika ves razred (vključno s profesorico, ki je mislila, da zvočnik še oddaja) poslušal prijateljev tranzistor in prve razočarane izjave naših. Že takrat sem se pri sebi odločil, da slaloma niti pod razno ne bom takole poslušal v šoli, ampak da si moram zadevo ogledati doma na televiziji, potem se bo gotovo vse skupaj bolje izšlo.
Moja priprava na petkovo špricanje šole se je pričela že v četrtek zvečer, ko sem dvakrat previdno potarnal, da me malo boli želodec; to je bila najbolj preizkušena in zanesljiva metoda, ker je njeno neresničnost nemogoče dokazati, spet pa ni tako hudo, da bi bilo treba k zdravniku. V petek zjutraj sem poskusil priklicati občutke, kadar me je želodec res bolel, dvakrat sem šel na WC, nakar sem se končno ulegel in oznanil, da me želodec zelo boli. Dedek ni rekel nobene, kot po navadi jo je točno ob 10h (po njem si lahko naravnal uro) mahnil v kavarno hotela Evropa; babica pa je vsa zaskrbljena hitela kuhat kamilični čaj, v katerega je kapnila še žličko švedske grenčice. Slednja je bila njeno univerzalno zdravilo (po nemško mu je rekla Schwedenbitter), katerega je (poleg kave, pralnega praška, mehčalca in vsega ostalega, česar je v našem socialističnem raju primanjkovalo) dedek moral obvezno "uvažati" iz Avstrije. No, dedek se je, kot vsak dan, ob 12h vrnil domov; vedel sem, da bo takrat tudi padla končna sodba (ob 12.30 je bilo treba iti v šolo), zato sem se še bolj zgrbil na kavču in po tiho tarnal. Ko je vstopil, je najprej vprašal babico "Ga še kar boli?" in po pritrdilnem odgovoru prišel k meni v sobo in rekel: "Kuki, če hočeš gledati smučanje, ti bom napisal opravičilo, samo ne delaj se bolnega, ker babico zelo skrbi. Če te pa res tako zelo boli, greva k zdravniku." Od same hvaležnosti bi ga bil najraje objel, vseeno sem previdno odvrnil, da me je zjutraj res malo bolelo, ampak da je zdaj že veliko bolje in ja, zelo rad bi ostal doma in gledal slalom. Nato je dedek babici razložil kako in kaj, da je danes olimpijski slalom, katerega pač "pob hoče na vsak način gledati". Babica (katere edini "kontakt" z olimpijskimi igrami je bilo umetnostno drsanje in njena Rodnina) je bila sicer potolažena, ker ni nič hudega, obenem pa oznanila, da "če mu zjutraj ni bilo dobro, je bolje, da danes za vsak slučaj je samo prepečenec!" To mi seveda ni bilo najbolj po godu, bil sem namreč že pošteno lačen (razen kamiličnega čaja nisem še ničesar zaužil) in kar je bilo še huje, ob petkih so bile pri nas na "sporedu" palačinke – babica je bila zelo verna in ob petkih ni bilo teorije za meso – in ko jih je babica pekla zase in za dedka (sam pa sem grizljal tisti nesrečni prepečenec), so se mi seveda cedile sline. Dedek, ki je opazil mojo stisko, se mi je namuznil rekoč: "Za vsako laž mora biti kazen, danes si jo s prepečencem še dobro odnesel, če bi takoj zjutraj povedal po resnici, bi babici prišparal sekiranje, zdajle pa bi jedel palačinke!" Toda to je bila nikakršna cena v primerjavi z veseljem, da bom lahko gledal slalom!
Slalom se je pričel ob štirih popoldan in vse je bilo pripravljeno za dolgo pričakovano in tako želeno medaljo: proga je bila strma, dobro pripravljena in malce poledenela (to je Križaju nadvse ustrezalo – na položnejših in mehkejših progah se nikoli ni prav dobro znašel) in tudi štartna številka 8 je bila dokaj ugodna. Začel je v svojem prepoznavnem, mehkem slogu in vse je delovalo ok, dokler se ni tik pred vmesnim časom kar naenkrat ustavil. Kar tako, sredi proge! Mojemu razočaranju ni bilo ne konca ne kraja, v enem samem hipu se je podrl ves moj (in ne samo moj) svet. Toda že kmalu je vzniknilo novo upanje – reporter je poročal, da so se naši pritožili, češ, da vratca niso stala pravilno in da bo lahko Križaj ponovno štartal! In res, po številki 19 se je znova pojavil na štartu in tokrat je s progo izvrstno opravil, dosegel je četrti čas, zaostal le 9 stotink za dvema, ki sta si delila drugo mesto ter za desetinko prehitel znova nenavadno zadržanega Stenmarka. Ampak še med prenosom prvega teka so venomer prikazovali posnetek tiste prvotne napake in povsem jasno je bilo, da so vratca stala pravilno, da je šlo za Križajevo napako in da bo zagotovo diskvalificiran. Zadnje upanje se je razblinilo ob poslušanju radijskih poročil, diskvalifikacija je bila potrjena in vsega je bilo konec! Zastonj so bile vse moje muke in dileme, kako špricati šolo, zastonj moje večurno simuliranje in zastonj neprostovoljna odpoved slastnim palačinkam, medalje ne bo in pika. Dedek je stoično (in preroško) pripomnil, češ, kaj hočemo, očitno še ni napočil čas, jo bomo pa dobili v Sarajevu. Toda to je bila slaba tolažba, kje je še bilo Sarajevo 1984 in bogve, kaj vse se bo še zgodilo do takrat. Z današnje perspektive se seveda štiri leta ne zdijo več tako dolga doba, toda takrat so mejila na večnost! Majhno, ampak res zelo majhno tolažbo sem nekako našel v dejstvu, da je Stenmark v drugem teku znova, tako kot v veleslalomu, deklasiral konkurenco in zanesljivo osvojil zlato.
In to bi bilo to za ta dan, če ne bi kmalu sledila malce presenetljiva najava večernega prenosa hokejske tekme med ZDA in SZ. Do tedaj hokeja niso kaj dosti prenašali, nedvomno tudi zato, ker so bile zanimivejše tekme v večernih terminih, kar je pri nas pomenilo sredi noči. Ta tekma pa se je igrala že ob 17h po ameriškem času, po našem pa ob 23h. Rusi so bili seveda veliki favoriti, do tedaj so lomastili po olimpijskem turnirju (najhuje – 0:16 – so jo skupili Japonci) in že v pripravah teden dni pred ZOI je Zbornaja premagala selekcijo NHL ter tudi ameriško olimpijsko reprezentanco s kar 10:3. Po drugi strani so bili Američani outsiderji, ne le na tekmi z SZ, tudi možnosti za kolajno jim je le malokdo pripisoval. Ameriška ekipa je bila sestavljena iz igralcev študentske in podružničnih lig (NHL-ovci takrat na ZOI še niso smeli igrati), toda že v prvi tekmi je pokazala zobe in proti favoriziranim Švedom izenačila v zadnji minuti. Naslednje opozorilo je prišlo, ko so ti študenti s kar 7:3 razbili Čehe (ki so veljali za drugo najmočnejšo ekipo na turnirju). Za Čehe (pravzaprav takrat še Čehoslovake) sva z dedkom sicer vedno navijala z dušo in srcem; dedek je o njih govoril kot o naših slovanskih bratih in velikih prijateljih ter učiteljih še iz časa Avstroogrske. Toda Američani so jih gladko premagali in se skupaj s Švedi uvrstili v finalno skupino, kjer se je odločalo o medaljah. Rezultat se je prenesel, tako da so Američani in Švedi prišli v to finalno skupino s po 1 točko, Rusi pa z dvema za zmago nad Finci. Takoj prva tekma finalne skupine je bila med Američani in Rusi in zdelo se je, da je edino vprašanje, s kakšno razliko bodo Rusi zmagali. Gledano zgolj po imenih so imeli morda najmočnejšo postavo v zgodovini – v prvem napadu so še vedno igrali veterani Petrov, Mihailov in Harlamov, v drugem pa že Makarov in Krutov, na vratih je bil legendarni Tretjak, največ golov na turnirju pa je do tedaj zabila nova, vzhajajoča zvezda Helmut Balderis. Kot po navadi so Rusi tekmo začeli napadalno, s svojim prepoznavnim kombiniranjem, plošček je tekel kot po špagi. Američani so temu skušali parirati s pogostimi letečimi menjavami, kajti njihov selektor Herb Brooks je (vedoč, da je Rusom po tehnični plati nemogoče parirati) vse stavil na tempo in na branjenje lastne modre črte. Kljub temu so si Rusi ustvarjali eno priložnost za drugo, toda na ameriških vratih je stal izjemno razpoloženi Jim Craig, ki je branil vse, kar se je braniti dalo in še večino tistega, česar se po navadi ne da. Trikrat so Rusi povedli in trikrat so Američani kot po čudežu izenačili! Še posebej pomenljivo je bilo drugo izenačenje na 2:2 v zadnji sekundi prve tretjine: Američani so, kot že neštetokrat, izbili plošček iz svoje tretjine, povsem neogreti Tretjak ga je zgolj lenobno odbil, pridrsal je Johnson in mu ga še ravno pravi čas spravil za hrbet. Zaradi tega gola je sicer vedno hladni ruski selektor Tihonov (ta nama je bil z dedkom še posebej zoprn) morda edinkrat v svoji dolgi karieri reagiral čustveno in jezno ter zamenjal Tretjaka z Miškinom, ki vendarle ni bil na Tretjakovem nivoju. Drugo tretjino so Rusi dobili z 1:0 ter zraven zapravili še cel kup priložnosti, ko pa so Američani na začetku tretje tretjine še tretjič izenačili (in to ravno, ko se jim je iztekal powerplay), se je med Ruse naselil strah. Niso več igrali tako tekoče ter kolektivno, poskušali so z individualnimi akcijami in tekma se je sprevrgla ravno v tisto, česar si je Herb Brooks najbolj želel: trd boj mož na moža z veliko telesnega kontakta, igre ob ogradi in z veliko prekinitvami. Z dedkom sva seveda navijala za Američane (in še bolj proti Rusom) in dlje ko so Američani držali rezultatski stik, bolj je postajalo napeto. Po tretjem izenačenju moj dedek ni več zdržal, takrat je že bolehal za angino pectoris, ura je bila že zelo pozna in šel je spat. Točno na polovici tretje tretjine pa se je zgodilo nemogoče – strel Mika Eruzionea je končal za hrbtom nezanesljivega Miškina (ta je slabo posredoval, Tihonov pa se je zagotovo tolkel po glavi zaradi tiste čustvene menjave Tretjaka) in Američani so senzacionalno povedli 4:3. Tistih zadnjih desetih minut se pravzaprav komaj spominjam, če danes za koga tako zelo navijam, grem ves živčen v kabinet na čik, upajoč, da moji medtem ne dobijo gola ter da bo minilo nekaj časa in bo konec tekme malo bližji. Ko je bilo končno konec, sem poletel v spalnico k dedku in mu sporočil veselo novico, od same nejevere je šel v pižami do televizorja, na katerem so se vrstili prizori slavja Američanov in (ob tem sva še posebej uživala) poklapanih Rusov. Z današnje časovne distance se mi pravzaprav skoraj smilijo, takrat pa sem neizmerno in – priznam – zlobno užival. Nekdo je pač moral plačati za vse moje prestane bolečine in muke tistega dne in kdo bi bil bolj prikladen za to, kot zoprni Sovjeti. Naslednji dan so se Rusi znesli nad Švedi 9:2, Američani pa so premagali še Fince (tako kot na vseh tekmah jim je tudi na tej nasprotnik prvi povedel) ter osvojili zlato.
Ta tekma (gole si lahko ogledate tukaj, celotno tekmo pa tukaj) je šla v zgodovino kot največji športni čudež vseh časov (čeprav bi si človek mislil, da so zmaga Poljakov nad temi istimi Rusi 6:4, zmaga Japoncev nad Južno Afriko v ragbiju ali naš legendarni rokometni preobrat proti Hrvatom pravzaprav še večji čudeži), po njej so posneli kar dva filma v katerih v vlogi coacha Herba Brooksa nastopata Karl Malden in Kurt Russell. Toda ta tekma je imela še nek drug, globlji pomen. Mnogi celo menijo, da je bila (čeprav le športni dogodek) prvi izbiti kamenček iz Berlinskega zidu. Dobrega pol leta kasneje, avgusta 1980, so na Poljskem izbruhnile prve velike demonstracije Solidarnosti; med neštetimi fotografijami poljskega papeža je nekdo na ograjo ladjedelnice v Gdansku – v brk poljskim komunističnim oblastnikom in njihovim sovjetskim gospodarjem – nabil tudi fotografijo ameriškega vratarja Jima Craiga.
Ampak ko sem se pozno ponoči končno odpravil spat, se mi o vsem tem seveda niti sanjalo ni; bil sem zgolj vesel, da se je po vseh razburjenjih tistega dne na koncu vsaj nekaj izšlo po mojih željah. In zadnja misel pred spancem je bila, da je v kuhinji vendarle ostalo še nekaj palačink za jutri.
Kaki dve leti poprej je Slovenijo zajela športna evforija, kakršne dotlej nismo poznali. Do takrat pri nas nekih razlogov zanjo niti ni bilo; saj ne, da ne bi imeli izjemnih športnikov, toda zvečine so nastopali v manj zanimivih športih (gimnastika) ali pa so bili člani močnih jugoslovanskih reprezentanc, kot npr. Daneu ali Oblak. V zimskih športih je bil položaj še slabši, vse je bilo omejeno na občasne prebliske skakalcev (Šlibar, Norčič) in na kakšen odmevnejši rezultat hokejske reprezentance, kot npr. 6:6 proti ZDA 1973 ali tista legendarna zmaga 10:4 nad ZRN v Tivoliju leto dni kasneje. Potem pa se je v drugi polovici sedemdesetih začel meteorski vzpon alpske smučarije, predvsem po zaslugi legendarnega dvojca Vogrinec – Križaj. Mejniki, ki so se nekoč zdeli nedosegljivi, so pričeli padati kot zrele hruške: prva točka svetovnega pokala 1976, prve stopničke 1977, prvo drugo mesto in prvič dva med deseterico 1979, pa trojica med peterico na uvodnem veleslalomu olimpijske sezone 1979/80 v Val d`Iseru (kar do današnjega dne ostaja največji ekipni uspeh alpskih smučarjev), ko je bil Križaj drugi, Strel četrti, Kuralt peti in za nameček še Franko 16.! Z zmagami je šlo malce težje, predvsem zaradi dominacije Stenmarka (ta je bil zaradi elank tudi malo "naš"), ki je konkurentom prepuščal le drobtinice; a kot logična posledica dobrega dela je 20.01.1980, le slab mesec pred ZOI, prišla tudi ta pika na i – prva zmaga v svetovnem pokalu, ki jo je Bojan Križaj dosegel na legendarnem slalomišču v Wengnu, pri čemer je sicer neprekosljivega Šveda ugnal brez da bi slednji naredil kako napako. Z vsakim takim mejnikom je evforija naraščala, prvič v zgodovini smo se Slovenci lahko tudi v tujini promovirali in se identificirali s športom in športniki, ki so bili res samo naši – preostali del takratne skupne države se za smučanje niti ni kaj dosti zanimal; v njihovih športnih poročilih so z uspehi "skijašev" opravili bolj na kratko ter nato hitro prešli na zanje precej bolj zanimivo temo: "A sada fudbal!". Pri nas pa je vladala prava norišnica – ob nedeljskih slalomih so ulice opustele, kadar so bile tekme na sporedu med tednom se je v šolah prekinil pouk, v tovarnah in podjetjih pa delo, samoupravljalci so prenehali samoupravljati in celo rdeči direktorji so sklicevali sestanke partijskih aktivov TOZD-a za "po drugem teku"; kdor je lahko, si je na delovnem mestu ali v šoli našel kako televizijo, kdor ne, se je skupaj z drugimi stiskal ob radijskih sprejemnikih ali si ob uho tiščal tranzistor iz katerega je donel glas Francija Pavšarja. In če koga smučanje slučajno res ni zanimalo, je lahko vsaj upal na srečo pri žrebanju bogatih nagrad v igri Podarim – Dobim.
Kot večina nadebudnih slovenskih mulcev sem bil seveda tudi jaz čisto "in", sam sem računal FIS točke za prvo jakostno skupino (matematike sicer nisem nikoli preveč oboževal, ampak tega mi pa ni bilo težko računati), spored sezone sem seveda vedel na pamet, vse rezultate pa vestno beležil v zvezke, ki so bili – jasno – precej bolj urejeni, sistematizirani in negovani od šolskih. Kadar na TV Ljubljana ni bilo prenosov (npr. ob žalovanju, ko je šel Kardelj rakom žvižgat), sem hodil gledat tekme k moji teti Mici (kjer se je lovila ORF) ter ob spoštljivem hvaljenju slovenskih dosežkov s strani avstrijskih komentatorjev spoznaval, kaj vse skupaj pravzaprav pomeni za majhen narod, ki se s smučarskimi velesilami ne more primerjati ne po bazi tekmovalcev in še manj po razpoložljivosti terenov.
V takšnem vzdušju je torej vesoljna Slovenija dočakala ZOI 1980 v Lake Placidu. Prvič je obstajala realna možnost ne le za sodelovanje, ampak tudi za zmagovanje, torej za kako medaljo. Dotlej je bila najboljša posamična uvrstitev na ZOI osmo mesto skakalca Danila Pudgarja v Sapporu 1972, hokejisti pa so bili 4 leta poprej v Grenoblu deveti. Realno gledano sta bili možnosti za kolajno dve – moški veleslalom in slalom, v obeh disciplinah je Križaj štel v najožji krog favoritov – v tisti sezoni je na osmih tekmah v tehničnih disciplinah kar petkrat stal na stopničkah, poleg že omenjene zmage v Wengnu je bil še trikrat drugi in enkrat tretji; boljši izkupiček od njega je imel le Stenmark s petimi zmagami ter po enim drugim in tretjim mestom.
Najprej (18. in 19.02.) je bil na sporedu veleslalom, ki se je takrat na ZOI še vozil v dneh dneh, a že žreb štartnih številk je naznanjal smolo: Boris Strel je sicer izžrebal enko, toda naš glavni adut Križaj je dobil trinajstico, kar je vraževerne takoj navdalo s pesimizmom – splošno mnenje je bilo, da bi bilo precej bolje obratno. In res, prvi tek se je razpletel slabo – Križaj je bil šele šesti, z zaostankom več kot pol sekunde za tako želenim tretjim mestom. Tekme so bile popoldne po našem času, ravno v času pouka in naslednji dan smo v šoli z mešanimi občutki, a vendar z neko mero optimizma (morda pa kdo pade) pričakovali drugi tek. Prenos je bil seveda po šolskem zvočniku, a za vsak slučaj je imel prijatelj pripravljen tudi tranzistor, če bi se jim na šolskem radiu kaj zalomilo. Takrat so v drugem teku štartali od petega proti prvemu, potem pa naprej po uvrstitvah. Bežen pogled na čase prvih petih (ki smo jih seveda vestno beležili v zvezke) je razkril, da je Stenmark (ki je bil po prvem teku presenetljivo šele tretji) ostale štiri samo v drugem teku namahal za debelo sekundo in da je tu morda še nekaj prostora za Križaja, v kolikor bi se mu drugi tek zelo dobro posrečil. Res se mu je, ampak do medalje sta zmanjkali dve stotinki, razočaranju in jezi ni bilo ne konca ne kraja. Razpoloženja ni moglo popraviti niti smešno dejstvo, da je že po koncu prenosa prek šolskega zvočnika ves razred (vključno s profesorico, ki je mislila, da zvočnik še oddaja) poslušal prijateljev tranzistor in prve razočarane izjave naših. Že takrat sem se pri sebi odločil, da slaloma niti pod razno ne bom takole poslušal v šoli, ampak da si moram zadevo ogledati doma na televiziji, potem se bo gotovo vse skupaj bolje izšlo.
Moja priprava na petkovo špricanje šole se je pričela že v četrtek zvečer, ko sem dvakrat previdno potarnal, da me malo boli želodec; to je bila najbolj preizkušena in zanesljiva metoda, ker je njeno neresničnost nemogoče dokazati, spet pa ni tako hudo, da bi bilo treba k zdravniku. V petek zjutraj sem poskusil priklicati občutke, kadar me je želodec res bolel, dvakrat sem šel na WC, nakar sem se končno ulegel in oznanil, da me želodec zelo boli. Dedek ni rekel nobene, kot po navadi jo je točno ob 10h (po njem si lahko naravnal uro) mahnil v kavarno hotela Evropa; babica pa je vsa zaskrbljena hitela kuhat kamilični čaj, v katerega je kapnila še žličko švedske grenčice. Slednja je bila njeno univerzalno zdravilo (po nemško mu je rekla Schwedenbitter), katerega je (poleg kave, pralnega praška, mehčalca in vsega ostalega, česar je v našem socialističnem raju primanjkovalo) dedek moral obvezno "uvažati" iz Avstrije. No, dedek se je, kot vsak dan, ob 12h vrnil domov; vedel sem, da bo takrat tudi padla končna sodba (ob 12.30 je bilo treba iti v šolo), zato sem se še bolj zgrbil na kavču in po tiho tarnal. Ko je vstopil, je najprej vprašal babico "Ga še kar boli?" in po pritrdilnem odgovoru prišel k meni v sobo in rekel: "Kuki, če hočeš gledati smučanje, ti bom napisal opravičilo, samo ne delaj se bolnega, ker babico zelo skrbi. Če te pa res tako zelo boli, greva k zdravniku." Od same hvaležnosti bi ga bil najraje objel, vseeno sem previdno odvrnil, da me je zjutraj res malo bolelo, ampak da je zdaj že veliko bolje in ja, zelo rad bi ostal doma in gledal slalom. Nato je dedek babici razložil kako in kaj, da je danes olimpijski slalom, katerega pač "pob hoče na vsak način gledati". Babica (katere edini "kontakt" z olimpijskimi igrami je bilo umetnostno drsanje in njena Rodnina) je bila sicer potolažena, ker ni nič hudega, obenem pa oznanila, da "če mu zjutraj ni bilo dobro, je bolje, da danes za vsak slučaj je samo prepečenec!" To mi seveda ni bilo najbolj po godu, bil sem namreč že pošteno lačen (razen kamiličnega čaja nisem še ničesar zaužil) in kar je bilo še huje, ob petkih so bile pri nas na "sporedu" palačinke – babica je bila zelo verna in ob petkih ni bilo teorije za meso – in ko jih je babica pekla zase in za dedka (sam pa sem grizljal tisti nesrečni prepečenec), so se mi seveda cedile sline. Dedek, ki je opazil mojo stisko, se mi je namuznil rekoč: "Za vsako laž mora biti kazen, danes si jo s prepečencem še dobro odnesel, če bi takoj zjutraj povedal po resnici, bi babici prišparal sekiranje, zdajle pa bi jedel palačinke!" Toda to je bila nikakršna cena v primerjavi z veseljem, da bom lahko gledal slalom!
Slalom se je pričel ob štirih popoldan in vse je bilo pripravljeno za dolgo pričakovano in tako želeno medaljo: proga je bila strma, dobro pripravljena in malce poledenela (to je Križaju nadvse ustrezalo – na položnejših in mehkejših progah se nikoli ni prav dobro znašel) in tudi štartna številka 8 je bila dokaj ugodna. Začel je v svojem prepoznavnem, mehkem slogu in vse je delovalo ok, dokler se ni tik pred vmesnim časom kar naenkrat ustavil. Kar tako, sredi proge! Mojemu razočaranju ni bilo ne konca ne kraja, v enem samem hipu se je podrl ves moj (in ne samo moj) svet. Toda že kmalu je vzniknilo novo upanje – reporter je poročal, da so se naši pritožili, češ, da vratca niso stala pravilno in da bo lahko Križaj ponovno štartal! In res, po številki 19 se je znova pojavil na štartu in tokrat je s progo izvrstno opravil, dosegel je četrti čas, zaostal le 9 stotink za dvema, ki sta si delila drugo mesto ter za desetinko prehitel znova nenavadno zadržanega Stenmarka. Ampak še med prenosom prvega teka so venomer prikazovali posnetek tiste prvotne napake in povsem jasno je bilo, da so vratca stala pravilno, da je šlo za Križajevo napako in da bo zagotovo diskvalificiran. Zadnje upanje se je razblinilo ob poslušanju radijskih poročil, diskvalifikacija je bila potrjena in vsega je bilo konec! Zastonj so bile vse moje muke in dileme, kako špricati šolo, zastonj moje večurno simuliranje in zastonj neprostovoljna odpoved slastnim palačinkam, medalje ne bo in pika. Dedek je stoično (in preroško) pripomnil, češ, kaj hočemo, očitno še ni napočil čas, jo bomo pa dobili v Sarajevu. Toda to je bila slaba tolažba, kje je še bilo Sarajevo 1984 in bogve, kaj vse se bo še zgodilo do takrat. Z današnje perspektive se seveda štiri leta ne zdijo več tako dolga doba, toda takrat so mejila na večnost! Majhno, ampak res zelo majhno tolažbo sem nekako našel v dejstvu, da je Stenmark v drugem teku znova, tako kot v veleslalomu, deklasiral konkurenco in zanesljivo osvojil zlato.
In to bi bilo to za ta dan, če ne bi kmalu sledila malce presenetljiva najava večernega prenosa hokejske tekme med ZDA in SZ. Do tedaj hokeja niso kaj dosti prenašali, nedvomno tudi zato, ker so bile zanimivejše tekme v večernih terminih, kar je pri nas pomenilo sredi noči. Ta tekma pa se je igrala že ob 17h po ameriškem času, po našem pa ob 23h. Rusi so bili seveda veliki favoriti, do tedaj so lomastili po olimpijskem turnirju (najhuje – 0:16 – so jo skupili Japonci) in že v pripravah teden dni pred ZOI je Zbornaja premagala selekcijo NHL ter tudi ameriško olimpijsko reprezentanco s kar 10:3. Po drugi strani so bili Američani outsiderji, ne le na tekmi z SZ, tudi možnosti za kolajno jim je le malokdo pripisoval. Ameriška ekipa je bila sestavljena iz igralcev študentske in podružničnih lig (NHL-ovci takrat na ZOI še niso smeli igrati), toda že v prvi tekmi je pokazala zobe in proti favoriziranim Švedom izenačila v zadnji minuti. Naslednje opozorilo je prišlo, ko so ti študenti s kar 7:3 razbili Čehe (ki so veljali za drugo najmočnejšo ekipo na turnirju). Za Čehe (pravzaprav takrat še Čehoslovake) sva z dedkom sicer vedno navijala z dušo in srcem; dedek je o njih govoril kot o naših slovanskih bratih in velikih prijateljih ter učiteljih še iz časa Avstroogrske. Toda Američani so jih gladko premagali in se skupaj s Švedi uvrstili v finalno skupino, kjer se je odločalo o medaljah. Rezultat se je prenesel, tako da so Američani in Švedi prišli v to finalno skupino s po 1 točko, Rusi pa z dvema za zmago nad Finci. Takoj prva tekma finalne skupine je bila med Američani in Rusi in zdelo se je, da je edino vprašanje, s kakšno razliko bodo Rusi zmagali. Gledano zgolj po imenih so imeli morda najmočnejšo postavo v zgodovini – v prvem napadu so še vedno igrali veterani Petrov, Mihailov in Harlamov, v drugem pa že Makarov in Krutov, na vratih je bil legendarni Tretjak, največ golov na turnirju pa je do tedaj zabila nova, vzhajajoča zvezda Helmut Balderis. Kot po navadi so Rusi tekmo začeli napadalno, s svojim prepoznavnim kombiniranjem, plošček je tekel kot po špagi. Američani so temu skušali parirati s pogostimi letečimi menjavami, kajti njihov selektor Herb Brooks je (vedoč, da je Rusom po tehnični plati nemogoče parirati) vse stavil na tempo in na branjenje lastne modre črte. Kljub temu so si Rusi ustvarjali eno priložnost za drugo, toda na ameriških vratih je stal izjemno razpoloženi Jim Craig, ki je branil vse, kar se je braniti dalo in še večino tistega, česar se po navadi ne da. Trikrat so Rusi povedli in trikrat so Američani kot po čudežu izenačili! Še posebej pomenljivo je bilo drugo izenačenje na 2:2 v zadnji sekundi prve tretjine: Američani so, kot že neštetokrat, izbili plošček iz svoje tretjine, povsem neogreti Tretjak ga je zgolj lenobno odbil, pridrsal je Johnson in mu ga še ravno pravi čas spravil za hrbet. Zaradi tega gola je sicer vedno hladni ruski selektor Tihonov (ta nama je bil z dedkom še posebej zoprn) morda edinkrat v svoji dolgi karieri reagiral čustveno in jezno ter zamenjal Tretjaka z Miškinom, ki vendarle ni bil na Tretjakovem nivoju. Drugo tretjino so Rusi dobili z 1:0 ter zraven zapravili še cel kup priložnosti, ko pa so Američani na začetku tretje tretjine še tretjič izenačili (in to ravno, ko se jim je iztekal powerplay), se je med Ruse naselil strah. Niso več igrali tako tekoče ter kolektivno, poskušali so z individualnimi akcijami in tekma se je sprevrgla ravno v tisto, česar si je Herb Brooks najbolj želel: trd boj mož na moža z veliko telesnega kontakta, igre ob ogradi in z veliko prekinitvami. Z dedkom sva seveda navijala za Američane (in še bolj proti Rusom) in dlje ko so Američani držali rezultatski stik, bolj je postajalo napeto. Po tretjem izenačenju moj dedek ni več zdržal, takrat je že bolehal za angino pectoris, ura je bila že zelo pozna in šel je spat. Točno na polovici tretje tretjine pa se je zgodilo nemogoče – strel Mika Eruzionea je končal za hrbtom nezanesljivega Miškina (ta je slabo posredoval, Tihonov pa se je zagotovo tolkel po glavi zaradi tiste čustvene menjave Tretjaka) in Američani so senzacionalno povedli 4:3. Tistih zadnjih desetih minut se pravzaprav komaj spominjam, če danes za koga tako zelo navijam, grem ves živčen v kabinet na čik, upajoč, da moji medtem ne dobijo gola ter da bo minilo nekaj časa in bo konec tekme malo bližji. Ko je bilo končno konec, sem poletel v spalnico k dedku in mu sporočil veselo novico, od same nejevere je šel v pižami do televizorja, na katerem so se vrstili prizori slavja Američanov in (ob tem sva še posebej uživala) poklapanih Rusov. Z današnje časovne distance se mi pravzaprav skoraj smilijo, takrat pa sem neizmerno in – priznam – zlobno užival. Nekdo je pač moral plačati za vse moje prestane bolečine in muke tistega dne in kdo bi bil bolj prikladen za to, kot zoprni Sovjeti. Naslednji dan so se Rusi znesli nad Švedi 9:2, Američani pa so premagali še Fince (tako kot na vseh tekmah jim je tudi na tej nasprotnik prvi povedel) ter osvojili zlato.
Ta tekma (gole si lahko ogledate tukaj, celotno tekmo pa tukaj) je šla v zgodovino kot največji športni čudež vseh časov (čeprav bi si človek mislil, da so zmaga Poljakov nad temi istimi Rusi 6:4, zmaga Japoncev nad Južno Afriko v ragbiju ali naš legendarni rokometni preobrat proti Hrvatom pravzaprav še večji čudeži), po njej so posneli kar dva filma v katerih v vlogi coacha Herba Brooksa nastopata Karl Malden in Kurt Russell. Toda ta tekma je imela še nek drug, globlji pomen. Mnogi celo menijo, da je bila (čeprav le športni dogodek) prvi izbiti kamenček iz Berlinskega zidu. Dobrega pol leta kasneje, avgusta 1980, so na Poljskem izbruhnile prve velike demonstracije Solidarnosti; med neštetimi fotografijami poljskega papeža je nekdo na ograjo ladjedelnice v Gdansku – v brk poljskim komunističnim oblastnikom in njihovim sovjetskim gospodarjem – nabil tudi fotografijo ameriškega vratarja Jima Craiga.
Ampak ko sem se pozno ponoči končno odpravil spat, se mi o vsem tem seveda niti sanjalo ni; bil sem zgolj vesel, da se je po vseh razburjenjih tistega dne na koncu vsaj nekaj izšlo po mojih željah. In zadnja misel pred spancem je bila, da je v kuhinji vendarle ostalo še nekaj palačink za jutri.
RSS Feed
