Po mojem zadnjem blogerskem zapisu me je poklical prijatelj in predlagal, da bi za slovensko olimpijsko odpravo lahko pričel veljati slogan "Turizem smo ljudje", pač glede na ne ravno blesteče predstave naših v prvih dneh olimpijade in hočeš nočeš sem se moral z njim strinjati. Potem pa so hokejisti obrnili tekmo proti ZDA in 24 ur kasneje se je v naši bilanci pojavila prva kolajna. Če država, kot je naša, nima kolajne, potem na OI ne obstaja, kot da sploh ne sodeluje. Ok, nekateri eksoti pridejo na otvoritev kazat svoja naoljena telesa, ampak normalne države so na OI zato, da osvajajo kolajne. Včasih je za take epske preobrate potreben čudež in hokejisti so ga naredili potem, ko se je po dveh tretjinah zdelo že vse izgubljeno. Zmaga je toliko večja, ker agresivni igri Američanov naši tradicionalno težko parirajo, doslej smo z njimi samo enkrat uspeli izvleči remi, davnega 1973 na tekmi skupine B v Grazu (takrat je igrala tista generacija Rudi Hiti, Gorazd Hiti, gol, gol, gol); te tekme se dobro spominjam (bila je eden mojih prvih športnih dogodkov), vodili smo 4:1, potem so začeli Američani igrati grobo in nam poškodovali dva vratarja, končalo pa se je 6:6. Toda takratna ameriška ekipa še zdaleč ni bila na nivoju te, ki igra v Pyeongchangu; res da v njej ni NHL-ovcev, so pa to vse renomirani igralci iz evropskih lig (pa ne EBEL-a!) in prav lahko, da smo premagali bodoče olimpijske prvake. Še več možnosti za to imajo Slovaki, ki so prav tako obrnili zaostanek 0:2 proti Rusom, ti pa so potem proti nam odigrali v slogu kazenske ekspedicije. Ampak, saj vendar ne moremo premagovati eno stalno članico Varnostnega sveta za drugo…
Hokejski čudež je imel takojšen ripple učinek, najprej sta Čebašek in Poje z 12. mesti prišli do rezultatov kariere, nato pa je Faku končno uspel veliki met. Moram priznati, nisem verjel, da mu lahko še uspe, malo zaradi vsega, kar se mu je v zadnjem času dogajalo, še bolj pa zato, ker je v biatlonu konkurenca izjemna; pravzaprav je ni panoge na ZOI, kjer bi bilo na vsaki tekmi toliko kandidatov za visoke uvrstitve, vsaj 30 tekmovalcev lahko osvoji kolajno. Ob tistem zadnjem streljanju, ko je bilo jasno, da vseh pet zadetih strelov pomeni kolajno, sem prve štiri strele še nekako odgledal, pri petem pa sem zamižal, to res ni za moje živce. Ampak kako jeklene živce morajo šele imeti taki mojstri, kakršen je Jakov Fak; celo veliki Fourcade je zgrešil zadnja dva strela in že drugič ostal brez medalje. Oba bosta znova v igri na zasledovalni tekmi, vendar s povsem različnimi izhodišči: Fourcade mora zmagati, zgolj eno zlato je zanj neuspeh, po drugi strani pa bo Fak povsem neobremenjen, svoje (in naše) sanje je že izpolnil! In čeprav vsi tako radi govorimo o "naši" kolajni, v bistvu temu ni tako – ta kolajna pripada samo Jakovu Faku (in morda še malo Velepcu ter ostalim v strokovnem štabu), "mi" nismo k njej prispevali ničesar – je pa prav, da smo nanjo ponosni in se je veselimo.
V bistvu je vsak športnik sam, nihče si bolj ne želi uspeha in nihče ni bolj razočaran, kadar stvari ne gredo v želeno smer – le da v tem drugem primeru "nas" ni nikjer. Ločnica med uspehom in neuspehom je zelo zelo tanka, morda to še najbolje ve Latvijec Tomas Dukurs, ki velja za merilo stvari v svetu skeletona, podobno, kot Federer v svetu tenisa. Tip obvladuje skeletonsko sceno že kakih deset let, ima 50 zmag v svetovnem pokalu ter nešteto naslovov svetovnega in evropskega prvaka. Je edini skeletonist, ki je uspel zmagati na prav vseh progah svetovnega pokala, toda na ZOI mu to nikakor ne uspe. 2010 in 2014 je bil srebrn, vedno pa ga je premagal domači tekmovalec, ki je lahko progo natreniral do mile volje. Tokrat je Dukurs naletel na Korejca, ki se je tekem svetovnega pokala udeleževal le v toliko, da je izpolnil normo za nastop na ZOI, sicer pa tri leta do onemoglosti treniral na olimpijski progi. Po treh vožnjah (od štirih, kolikor jih v skeletonu vozijo) je bil Dukurs (že spet) drugi in z eno tako ziheraško četrto vožnjo bi zanesljivo osvojil novo srebro, a je tvegal vse, da bi vendarle nekako prehitel privilegiranega Korejca in osvojil tisto edino, kar mu v karieri še manjka, olimpijsko zlato. Toda tvegal je preveč, naredil hudo napako in na koncu ostal brez medalje, na najbolj nehvaležnem četrtem mestu. Zadeva je toliko bolj nerodna, ker sta bila z bratom Martinsom (ta je bil pa peti!) praktično edina latvijska upa za kako kolajno.
Torej, če se bo komu izmed "nas" ob koncu iger morda zazdelo, da je ena kolajna premalo, naj malo pomisli na uboge Latvijce in kako se počutijo oni!
Hokejski čudež je imel takojšen ripple učinek, najprej sta Čebašek in Poje z 12. mesti prišli do rezultatov kariere, nato pa je Faku končno uspel veliki met. Moram priznati, nisem verjel, da mu lahko še uspe, malo zaradi vsega, kar se mu je v zadnjem času dogajalo, še bolj pa zato, ker je v biatlonu konkurenca izjemna; pravzaprav je ni panoge na ZOI, kjer bi bilo na vsaki tekmi toliko kandidatov za visoke uvrstitve, vsaj 30 tekmovalcev lahko osvoji kolajno. Ob tistem zadnjem streljanju, ko je bilo jasno, da vseh pet zadetih strelov pomeni kolajno, sem prve štiri strele še nekako odgledal, pri petem pa sem zamižal, to res ni za moje živce. Ampak kako jeklene živce morajo šele imeti taki mojstri, kakršen je Jakov Fak; celo veliki Fourcade je zgrešil zadnja dva strela in že drugič ostal brez medalje. Oba bosta znova v igri na zasledovalni tekmi, vendar s povsem različnimi izhodišči: Fourcade mora zmagati, zgolj eno zlato je zanj neuspeh, po drugi strani pa bo Fak povsem neobremenjen, svoje (in naše) sanje je že izpolnil! In čeprav vsi tako radi govorimo o "naši" kolajni, v bistvu temu ni tako – ta kolajna pripada samo Jakovu Faku (in morda še malo Velepcu ter ostalim v strokovnem štabu), "mi" nismo k njej prispevali ničesar – je pa prav, da smo nanjo ponosni in se je veselimo.
V bistvu je vsak športnik sam, nihče si bolj ne želi uspeha in nihče ni bolj razočaran, kadar stvari ne gredo v želeno smer – le da v tem drugem primeru "nas" ni nikjer. Ločnica med uspehom in neuspehom je zelo zelo tanka, morda to še najbolje ve Latvijec Tomas Dukurs, ki velja za merilo stvari v svetu skeletona, podobno, kot Federer v svetu tenisa. Tip obvladuje skeletonsko sceno že kakih deset let, ima 50 zmag v svetovnem pokalu ter nešteto naslovov svetovnega in evropskega prvaka. Je edini skeletonist, ki je uspel zmagati na prav vseh progah svetovnega pokala, toda na ZOI mu to nikakor ne uspe. 2010 in 2014 je bil srebrn, vedno pa ga je premagal domači tekmovalec, ki je lahko progo natreniral do mile volje. Tokrat je Dukurs naletel na Korejca, ki se je tekem svetovnega pokala udeleževal le v toliko, da je izpolnil normo za nastop na ZOI, sicer pa tri leta do onemoglosti treniral na olimpijski progi. Po treh vožnjah (od štirih, kolikor jih v skeletonu vozijo) je bil Dukurs (že spet) drugi in z eno tako ziheraško četrto vožnjo bi zanesljivo osvojil novo srebro, a je tvegal vse, da bi vendarle nekako prehitel privilegiranega Korejca in osvojil tisto edino, kar mu v karieri še manjka, olimpijsko zlato. Toda tvegal je preveč, naredil hudo napako in na koncu ostal brez medalje, na najbolj nehvaležnem četrtem mestu. Zadeva je toliko bolj nerodna, ker sta bila z bratom Martinsom (ta je bil pa peti!) praktično edina latvijska upa za kako kolajno.
Torej, če se bo komu izmed "nas" ob koncu iger morda zazdelo, da je ena kolajna premalo, naj malo pomisli na uboge Latvijce in kako se počutijo oni!