Ja, težka bo za kako slovensko kolajno na teh igrah. Že po 4 dneh me vse skupaj precej spominja na tiste nesrečne igre v Naganu 1998 – celo smuk, ki je sicer lahek, ima en tak 90 stopinjski zavoj, na kakršnem je v Naganu poletel Hermann Maier. Nočni termini, stalne odpovedi in spremembe zaradi nestabilnega vremena in, kar je najhuje, zaporedni kiksi naših adutov. Zdi se, da imamo tokrat celo manj možnosti za tako želeno medaljo, kot pred dvajsetimi leti. Takrat smo brez nje ostali po hudi smoli – najprej je Andreja Grašič zgrešila tisti zadnji strel v tekmi na 20 km, nato se je veter obrnil ravno ob nastopu Peterke (in takrat seveda še ni bilo vetrovne izravnave) in na koncu je Jure Košir v veleslalomu tik pred ciljem naredil eno majhno napako, ki ga je stala medalje. Vsi trije so zasedli peta mesta in tako kot v Torinu 2006 smo ostali brez kolajne. Tudi na tisti vmesni olimpijadi med Naganom in Torinom smo osvojili en bron (skakalna ekipa), torej smo se s treh zaporednih ZOI vrnili z eno samo bronasto medaljo. Preporod se je pričel v Vancouvru 2010 z dvema kolajnama Tine Maze in z nepozabno bronasto epopejo Petre Majdič, kulminacija pa je bil Soči 2014 s kar osmimi kolajnami in s prvima dvema zlatima, ki ju je osvojila nepozabna Korošica. Ampak celo v zgodovinskem Sočiju se je začelo slabo, samo spomnimo se poškodbe Robija Kranjca, zaradi katere smo verjetno ostali še brez devete kolajne (skoki ekipno). A že naslednji dan je Prevc doskočil do srebra in potem se je vsul plaz, v razmaku ene ure sta dokaj nepričakovani kolajni osvojili Fabjan in Gregorin, ob koncu iger pa je piko na i postavil še Žan Košir.
Letos na take presežke ne moremo upati, še pred začetkom sezone se je poškodovala lanska speedqueen Ilka Štuhec, ostali potencialni aduti pa žal niso v povsem vrhunski formi. To predvsem velja za Petra Prevca, ki po tistem nesrečnem padcu na začetku lanske sezone nikakor ne najde več poti do konstantnih dobrih skokov. Nekaj prebliskov sicer ima, vendar je to daleč od zanesljivosti, s katero je dve leti nazaj dominiral in se tako rekoč poigraval s konkurenco. Sicer imajo skakalci naši edini letošnji zmagi na tekmah najvišje ravni (Damjan, Semenič), toda obe sta bili bolj plod srečnih okoliščin in razmer, manj pa odraz dejanskega stanja. Kljub temu bi se morda lahko komu na veliki skakalnici posrečil skok na oder (ampak spet bi se morale določene zadeve poklopiti), še največ možnosti pa imajo naši na ekipni tekmi, tukaj slabši kot četrti pravzaprav sploh ne moremo biti, bo pa zelo težko premagati katero od treh letos dominantnih reprezentanc – Norvežane, Nemce ali Poljake. Slednji so se mi od srca zasmilili, ko so na mali skakalnici na koncu ostali brez kolajne. Zgodilo se jim je nekaj podobnega kot nam davnega 1988 v Calgaryju, kjer so bili po prvi seriji Tepeš, Ulaga in Lotrič na tretjem, četrtem in petem mestu, na koncu pa smo ostali zgolj z leseno medaljo za četrto mesto Mirana Tepeša; nam se je to potem kasneje nekako povrnilo z bronom Debelaka in ekipnim srebrom, kdo ve, ali se bo tudi Poljakom.
Pravzaprav bi moral biti naš glavni adut Jakov Fak. Decembra je v svetovnem pokalu blestel, po bolezni se je med najboljše vrnil s tremi zaporednimi stopničkami in tudi v skupnem seštevku zavzema visoko tretje mesto. Toda potem je nekako uspel spet zboleti in januarja tekaško ni bil več na vrhunskem nivoju, sledila je še afera okrog nošenja zastave. Zdi se, da je bilo vse skupaj malce prenapihnjeno, kar precej sem brskal po medijih in iskal tisti "sovražni govor", toda našel nisem nič oprijemljivega. Na koncu se je izkazalo, da je šlo predvsem za en klic novinarja Ekipe, ki je našega biatlonca povprašal, za koga navija, kadar Slovenija igra proti Hrvaški. In zdi se tudi, da je Fak samo čakal na nek izgovor, da mu ne bi bilo treba zmrzovati na otvoritvi – konec koncev je to pri njegovem "zdravstvenem kartonu" tudi povsem razumljivo. Po neposrečenem nastopu v šprintu in popolnem fiasku na zasledovalni tekmi mu zdaj ostajata še dve priložnosti, da pokaže svoj pravi, zmagovalni obraz.
Potem je tu Filip Flisar – letos mu sicer ne gre, toda ima eno tako sposobnost, da se zmotivira in se pripravi za velike tekme, a morda je življenjsko priložnost že zapravil v Sočiju, ko je bil v zares izvrstni formi. Zgodba zase so deskarji, če bi bil Žan Košir popolnoma zdrav in če bi imel na voljo dve disciplini (kot v Sočiju), sploh ne bi bilo dvoma, da bo domov prinesel vsaj eno kolajno. A zadnji dve sezoni je komajda kaj nastopal na tekmah najvišje ravni, MOK pa je iz sporeda zabrisal paralelni slalom. Snowboard je nasploh ena taka loterija, proga je iz nastopa v nastop bolj razrita, poleg tega pa je v neposrednih dvobojih s tekmeci potrebno imeti jeklene živce. Tvegal bom napoved in stavil na kolajno Glorije Kotnik, samo, da pred polfinalom ne naleti na nepremagljivo Ester Ledecko! Kotnikova namreč trenira s svojo ekipo, ne pod okriljem reprezentance, njen strokovni svetovalec pa je enfant terrible slovenskega smučanja Aco Sitar. Ta je že pred leti opozarjal na povsem napačen način smučanja naših v veleslalomu in po upoštevanju njegovih nasvetov je Kranjec v zadnjih dveh sezonah zelo napredoval in letos v Alti Badii dosegel prve moške veleslalomske stopničke po 15 letih. Toda vprašanje je, ali bo Kranjcu razmeroma lahka olimpijska proga ustrezala in tudi konkurenca je – s Hirscherjem na čelu – naravnost zastrašujoča. Tudi za smučarkami je zelo solidna sezona, če so bile stopničke Ane Bucik v kombinaciji bolj splet srečnih okoliščin, pa sem se toliko bolj razveselil napredka Mete Hrovat. Drevova in Robnikova sta verjetno že dosegli svoje limite, ta punca pa ima v sebi nekaj več, upa si smučati na meji odstopa. Realno gledano (tudi v ženskem veleslalomu je konkurenca izjemna) do kolajne verjetno ne more, toda na takih tekmah sta lahko mladost in neobremenjenost močna aduta, samo spomnimo se tistih zdaj že legendarnih kolajn Dovžanove in Korenove iz Lillehammerja 1994.
Na koncu se moram obregniti še ob slovenske medije. TV Slovenija se ob odpadlih prenosih (za razliko od npr. Eurosporta ali ORF) ne vključi na kako drugo prizorišče, temveč nam postreže z lamentiranji Jolande Bertole ob neskončnih posnetkih umetnostnega drsanja ali pa še stotič zavrtijo posnetek otvoritve. Kdaj bodo razumeli, da večine ljubiteljev športa ne zanima niti umetnostno drsanje, še manj pa bratenje obeh Korej. Večina komentatorjev je ostala doma (in komentira iz studia), v Korejo so namesto njih poslali ženski cvet športnega uredništva na čelu s Polono Bertoncelj, ki nas v večernih oddajah mori s kulturnimi navadami Korejcev in ostalimi zadevami, ki s športom nimajo nobene zveze. V večernem studiu pa neposrečeno duhoviči Saša Jerkovič, ki itak komaj čaka, da se prične liga prvakov. No, v soboto me je zbodel uvodnik v Delu izpod peresa Mihe Hočevarja, ki se zgraža nad dejstvom, da Rusi ne morejo nastopati pod svojo zastavo. In ker je ta neverjetna ljubezen do Rusije in Rusov pri nas nedvomno precej razširjena, se človek vpraša le kdaj je še k nam iz Rusije prišlo kaj dobrega? Aja, Soči…
Letos na take presežke ne moremo upati, še pred začetkom sezone se je poškodovala lanska speedqueen Ilka Štuhec, ostali potencialni aduti pa žal niso v povsem vrhunski formi. To predvsem velja za Petra Prevca, ki po tistem nesrečnem padcu na začetku lanske sezone nikakor ne najde več poti do konstantnih dobrih skokov. Nekaj prebliskov sicer ima, vendar je to daleč od zanesljivosti, s katero je dve leti nazaj dominiral in se tako rekoč poigraval s konkurenco. Sicer imajo skakalci naši edini letošnji zmagi na tekmah najvišje ravni (Damjan, Semenič), toda obe sta bili bolj plod srečnih okoliščin in razmer, manj pa odraz dejanskega stanja. Kljub temu bi se morda lahko komu na veliki skakalnici posrečil skok na oder (ampak spet bi se morale določene zadeve poklopiti), še največ možnosti pa imajo naši na ekipni tekmi, tukaj slabši kot četrti pravzaprav sploh ne moremo biti, bo pa zelo težko premagati katero od treh letos dominantnih reprezentanc – Norvežane, Nemce ali Poljake. Slednji so se mi od srca zasmilili, ko so na mali skakalnici na koncu ostali brez kolajne. Zgodilo se jim je nekaj podobnega kot nam davnega 1988 v Calgaryju, kjer so bili po prvi seriji Tepeš, Ulaga in Lotrič na tretjem, četrtem in petem mestu, na koncu pa smo ostali zgolj z leseno medaljo za četrto mesto Mirana Tepeša; nam se je to potem kasneje nekako povrnilo z bronom Debelaka in ekipnim srebrom, kdo ve, ali se bo tudi Poljakom.
Pravzaprav bi moral biti naš glavni adut Jakov Fak. Decembra je v svetovnem pokalu blestel, po bolezni se je med najboljše vrnil s tremi zaporednimi stopničkami in tudi v skupnem seštevku zavzema visoko tretje mesto. Toda potem je nekako uspel spet zboleti in januarja tekaško ni bil več na vrhunskem nivoju, sledila je še afera okrog nošenja zastave. Zdi se, da je bilo vse skupaj malce prenapihnjeno, kar precej sem brskal po medijih in iskal tisti "sovražni govor", toda našel nisem nič oprijemljivega. Na koncu se je izkazalo, da je šlo predvsem za en klic novinarja Ekipe, ki je našega biatlonca povprašal, za koga navija, kadar Slovenija igra proti Hrvaški. In zdi se tudi, da je Fak samo čakal na nek izgovor, da mu ne bi bilo treba zmrzovati na otvoritvi – konec koncev je to pri njegovem "zdravstvenem kartonu" tudi povsem razumljivo. Po neposrečenem nastopu v šprintu in popolnem fiasku na zasledovalni tekmi mu zdaj ostajata še dve priložnosti, da pokaže svoj pravi, zmagovalni obraz.
Potem je tu Filip Flisar – letos mu sicer ne gre, toda ima eno tako sposobnost, da se zmotivira in se pripravi za velike tekme, a morda je življenjsko priložnost že zapravil v Sočiju, ko je bil v zares izvrstni formi. Zgodba zase so deskarji, če bi bil Žan Košir popolnoma zdrav in če bi imel na voljo dve disciplini (kot v Sočiju), sploh ne bi bilo dvoma, da bo domov prinesel vsaj eno kolajno. A zadnji dve sezoni je komajda kaj nastopal na tekmah najvišje ravni, MOK pa je iz sporeda zabrisal paralelni slalom. Snowboard je nasploh ena taka loterija, proga je iz nastopa v nastop bolj razrita, poleg tega pa je v neposrednih dvobojih s tekmeci potrebno imeti jeklene živce. Tvegal bom napoved in stavil na kolajno Glorije Kotnik, samo, da pred polfinalom ne naleti na nepremagljivo Ester Ledecko! Kotnikova namreč trenira s svojo ekipo, ne pod okriljem reprezentance, njen strokovni svetovalec pa je enfant terrible slovenskega smučanja Aco Sitar. Ta je že pred leti opozarjal na povsem napačen način smučanja naših v veleslalomu in po upoštevanju njegovih nasvetov je Kranjec v zadnjih dveh sezonah zelo napredoval in letos v Alti Badii dosegel prve moške veleslalomske stopničke po 15 letih. Toda vprašanje je, ali bo Kranjcu razmeroma lahka olimpijska proga ustrezala in tudi konkurenca je – s Hirscherjem na čelu – naravnost zastrašujoča. Tudi za smučarkami je zelo solidna sezona, če so bile stopničke Ane Bucik v kombinaciji bolj splet srečnih okoliščin, pa sem se toliko bolj razveselil napredka Mete Hrovat. Drevova in Robnikova sta verjetno že dosegli svoje limite, ta punca pa ima v sebi nekaj več, upa si smučati na meji odstopa. Realno gledano (tudi v ženskem veleslalomu je konkurenca izjemna) do kolajne verjetno ne more, toda na takih tekmah sta lahko mladost in neobremenjenost močna aduta, samo spomnimo se tistih zdaj že legendarnih kolajn Dovžanove in Korenove iz Lillehammerja 1994.
Na koncu se moram obregniti še ob slovenske medije. TV Slovenija se ob odpadlih prenosih (za razliko od npr. Eurosporta ali ORF) ne vključi na kako drugo prizorišče, temveč nam postreže z lamentiranji Jolande Bertole ob neskončnih posnetkih umetnostnega drsanja ali pa še stotič zavrtijo posnetek otvoritve. Kdaj bodo razumeli, da večine ljubiteljev športa ne zanima niti umetnostno drsanje, še manj pa bratenje obeh Korej. Večina komentatorjev je ostala doma (in komentira iz studia), v Korejo so namesto njih poslali ženski cvet športnega uredništva na čelu s Polono Bertoncelj, ki nas v večernih oddajah mori s kulturnimi navadami Korejcev in ostalimi zadevami, ki s športom nimajo nobene zveze. V večernem studiu pa neposrečeno duhoviči Saša Jerkovič, ki itak komaj čaka, da se prične liga prvakov. No, v soboto me je zbodel uvodnik v Delu izpod peresa Mihe Hočevarja, ki se zgraža nad dejstvom, da Rusi ne morejo nastopati pod svojo zastavo. In ker je ta neverjetna ljubezen do Rusije in Rusov pri nas nedvomno precej razširjena, se človek vpraša le kdaj je še k nam iz Rusije prišlo kaj dobrega? Aja, Soči…
RSS Feed
