Izmed vseh petih največkrat omenjanih favoritov za naslov (Nemčija, Brazilija, Španija, Francija in Argentina) je v prvem krogu zmagala samo Francija, a je ravno ta pokazala najmanj!
Toda pojdimo lepo po vrsti, prvenstvo sta odprli Rusija in Savdska Arabija s pričakovano dolgočasno tekmo, Arabci so enostavno preskromna in preveč omejena ekipa za to raven tekmovanja. Rusi so sicer odigrali korektno in zanesljivo zmagali, toda ne morem se znebiti občutka, da tudi oni nimajo neke kvalitete s katero bi lahko kot domačini resneje posegli po kakem presežku. Jutri zvečer bodo proti Egiptu doživeli svoj trenutek resnice, sicer jim najverjetneje zadostuje že točka, a če se jih malo močneje pritisne, znajo klecniti; vprašanje pa je, ali je Egipt sposoben nekega kontinuiranega pritiska. Proti Urugvaju so se solidno držali vse do zadnje minute, če bo Salah nared, zna biti proti Rusom zelo zanimivo. Naslednjo uspavanko sta nam priredila Maroko in Iran, slednji je nezasluženo zmagal z avtogolom Maročanov v sodnikovem podaljšku. Je pa zdaj za ene in druge konec lepega, čakata ju tekmi proti Špancem in Portugalcem, ki so odigrali krasno medsebojno tekmo, vprašanje je, ali bomo na tem SP še videli kaj podobnega. Posebej Španija deluje impresivno, dobro, Ronaldo je pač Ronaldo, kadar je v taki formi, lahko sam potopi prav vsako ekipo, ampak izmed vseh papirnatih favoritov je samo Španija res navdušila. Po navadi se taki dvoboji med favoritoma skupine v prvem kolu odigrajo taktično in z veliko mero pazljivosti. Da temu tokrat ni bilo tako, sta razloga dva: prvič, oboji bodo z lahkoto napredovali iz skupine (in ne samo to, eni in drugi so tudi zelo blizu uvrstitvi v četrtfinale, saj se njihova skupina križa z rusko) in drugič, hitri gol Ronalda je dal tekmi tisti pravi štih, glave in noge so se sprostile in dobili smo eno tako klasično lepotico, ki bo šla v zgodovino svetovnih prvenstev.
Sobota je bil edini dan s kar štirimi odigranimi tekmami ob različnih terminih (štiri tekme na dan bodo sicer odigrane tudi v zadnjem kolu vsake skupine, a takrat se bosta po dve igrali sočasno). Najprej smo videli na delu Francoze, ja, bili so boljši od Avstralcev, a daleč od tega, da bi z igro navdušili. Res je, da je težko igrati te uvodne tekme – sploh proti takemu žilavemu nasprotniku, ki se zvečine brani in za povrh še nima kaj izgubiti – ampak od galskih petelinov se vendarle pričakuje precej več. Za Francozi so na sceno stopili Argentinci in takoj na začetku tekme je bilo videti, kako porozna je njihova obramba, pozna se odsotnost Garaya, ki je bil na prejšnjem SP vodja obrambne linije in čim so Islandci spravili žogo v argentinski kazenski prostor, je bilo nevarno, pri izenačenju sta dva Argentinca zgrešila celo žogo. V drugem polčasu je potem severnjakov začelo malce zmanjkovati, Gauči so dominirali in bi zmagali, če Messi (pa ravno on!) ne bi zapravil enajstmetrovke. Je pa Islandija neverjetna, tako kot na EP se celo tekmo brani, kadar končno krene v napad pa deluje kot dobro namazan stroj. Recept je enostaven, prvi -sson žogo brcne naprej (in to visoko, da imajo čas priteči pod njo), potem jo drugi -sson z glavo podaljša še malo naprej in potem od nekod prišprinta naslednji -sson, ki se skuša zabiti pred nasprotnikov gol. Njihov odstotek izkoriščenih priložnosti mora biti naravnost fenomenalen, po navadi si pribrcajo eno, največ dve na tekmo, ne pomnim pa, da na kaki tekmi ne bi dosegli gola. Bomo videli, kako dolgo se jim bo taka taktika obnesla. Naslednjo tekmo bodo Islandci igrali z Nigerijo, ki je proti Hrvaški, milo rečeno, razočarala. Do nasprotnikovih 20 metrov je še nekako šlo, potem pa je zmanjkalo kreativnosti in konkretnosti. Res pa je, da je Hrvaška uspela vsiliti svoj stil igre in uveljaviti svoje adute: igro hitrih, kratkih podaj, odpiranje po bokih in igro iz prekinitev, za slednjo se je vedelo, da je Nigerija v njej šibka in tako sta tudi padla oba gola. Ko je na začetku drugega polčasa vse skupaj malo zaškripalo, je Dalić znal odreagirati in potem po neumnem prekršku nasprotnika za enajstmetrovko tekmo tudi mirno pripeljati do konca. Najlepšo sobotno tekmo sta odigrala Peru in Danska, oziroma bolje rečeno, odigral jo je Peru, a kaj, ko je nogomet igra, v kateri lahko slabši premaga boljšega. Za nezaslužen poraz so si Južnoameričani krivi sami, zapravili so cel kup priložnosti in še enajstmetrovko (spet se je potrdilo staro pravilo, da igralec, nad katerim je bil storjen prekršek, kazenski strel potem praviloma slabo izvede) in Danci (ki niso pokazali nič posebnega) so ne krivi ne dolžni prišli do zlata vrednih treh točk.
Nedeljske tekme so bile lepše kot sobotne; Srbija je proti Kostariki dominirala in slednjo je reševal Navas, a mojstrovine Kolarova niti on ni mogel obraniti. Nemčija in Mehika sta odigrali sijajen prvi polčas, ki je bil celo boljši od »pirinejske lepotice«. Mehika ima bliskovito transformacijo iz obrambe v napad; prek Layuna in Chicharitta so prihajali pred nemški gol in tam sejali paniko. Ne vem, ali je v nemški obrambi vgrajena sistemska napaka, ampak Hummels je prepočasen, skupaj s Plattenhardtom sta bila venomer na prepihu, med njima je zeval ogromen prazen prostor. Pred štirimi leti je ta prostor krpal Lahm, tukaj bi naj to počel Kimmich, a zdi se, da ni pravi tip igralca za take naloge, bomo videli, kako bo Löw odreagiral na naslednji tekmi. V prvem polčasu tudi ni bilo tistega pravega, »nemškega« pritiska na mehiški izhod iz obrambe, ravno ta pritisk je Nemcem pred štirimi leti prinesel naslov prvakov. V drugem polčasu so Mehičani nekoliko padli in popustili (takega tempa celo tekmo ni mogoče narekovati), Nemci so lažje prihajali do (pol)priložnosti, a tistega pregovornega nemškega gola v zadnjih minutah tokrat ni bilo in prvič po letu 1982 (takrat jih je zaskočila Alžirija Belloumija in Madjerja) so Nemci izgubili uvodno tekmo na SP. Če danes Švedi premagajo Korejo, jim bo proti Nemcem za napredovanje zadostoval že remi. A Nemcev še zdaleč ne gre odpisati, iz izkušenj vemo, da so mačka s sto življenji, na SP so igrali tudi že precej slabše, kot včeraj in se potem »prišlepali« do velikega finala. Se pa čisto lahko zgodi, da bomo že v osmini finala videli tekmo vseh tekem, obračun obeh na stavnicah glavnih favoritov za naslov prvaka, namreč Nemčije in Brazilije. Slednja je proti Švici dominirala in povedla s zares krasnim golom Coutinha. Na tem prvenstvu smo videli že nekaj takih lepih golov s strelom od daleč ali iz prostega strela. Nogometna žoga ima v osnovi trojno gibanje: prvič rotacijo okrog lastne osi, drugič »felš«, katerega ji z udarcem da igralec (videli smo, kako je Coutinhova bomba zavila najprej desno stran od gola, potem pa se vračala v okvir gola) in, tretjič, zaradi naravnih zakonov gravitacije še padanje proti tlom; gol je širok sedem metrov in pravilno odmerjen ter plasiran strel je zelo težko, če ne kar nemogoče obraniti. Po vodstvu so se Brazilci prehitro zadovoljili in se pustili uspavati s strani povsem nenevarne Švice, ki pa je potem v drugem polčasu iz tako rekoč edine prave priložnosti zabila gol za izenačenje (pa še ta je bil po mojem mnenju neregularen; če bi sodnik šel gledat videoposnetek, bi gol moral razveljaviti!). Nato je Brazilija spet dvignila tempo in do konca pretila, a žoga nikakor ni hotela mimo odličnega Sommerja. Ta tekma je lahko lekcija za Tito, da mora venomer forsirati močan tempo in pritiskati na nasprotnika. Brazilija je močna, o tem ni dvoma, precej bolj kompaktna kot je bila doma pred štirimi leti. Obramba je boljša, »večnega« Luisa Gustava (ki je ob dodajanju napadu prepogosto pozabljal na svojo obrambno vlogo) je zamenjal Thiago Silva, čvrstost obrambne linije pa zagotavljata še Casemiro in Miranda. Na splošno je vtis, da je Tita dobro opravil svoje delo, ko se bo Neymar razigral (in se manj afnal), bo Brazilija zelo, zelo nevarna.
Na koncu moram seveda omeniti še letošnjo novost, to slovito videotehnologijo. Zadeva je dobra, le koncept se mi zdi malo zgrešen. Ne vem sicer, KDO je tisti, ki določi ali se bo gledal posnetek – sodnik sam ali mu to sugerirajo prek slušalk (zdi se mi, da gre za to drugo varianto), toda po mojem bi videoposnetek morala zahtevati ekipa, ki meni, da je bila oškodovana. Recimo, da ima vsaka ekipa po enkrat na polčas pravico zahtevati tak pregled (imenujmo ga videochallenge), če s tem videochallengem uspe, potem to pravico za tisti polčas zadrži, če ne, jo potroši (zato tudi ne bodo vlagali tega za vsako malenkost). Seveda, če je v prvem polčasu ne potroši, potem to ne pomeni, da ima v drugem pravico do dveh, bi pa v tekmah na izločanje vsaka ekipa tudi v podaljšku imela pravico do enega videochallenga.
Toda pojdimo lepo po vrsti, prvenstvo sta odprli Rusija in Savdska Arabija s pričakovano dolgočasno tekmo, Arabci so enostavno preskromna in preveč omejena ekipa za to raven tekmovanja. Rusi so sicer odigrali korektno in zanesljivo zmagali, toda ne morem se znebiti občutka, da tudi oni nimajo neke kvalitete s katero bi lahko kot domačini resneje posegli po kakem presežku. Jutri zvečer bodo proti Egiptu doživeli svoj trenutek resnice, sicer jim najverjetneje zadostuje že točka, a če se jih malo močneje pritisne, znajo klecniti; vprašanje pa je, ali je Egipt sposoben nekega kontinuiranega pritiska. Proti Urugvaju so se solidno držali vse do zadnje minute, če bo Salah nared, zna biti proti Rusom zelo zanimivo. Naslednjo uspavanko sta nam priredila Maroko in Iran, slednji je nezasluženo zmagal z avtogolom Maročanov v sodnikovem podaljšku. Je pa zdaj za ene in druge konec lepega, čakata ju tekmi proti Špancem in Portugalcem, ki so odigrali krasno medsebojno tekmo, vprašanje je, ali bomo na tem SP še videli kaj podobnega. Posebej Španija deluje impresivno, dobro, Ronaldo je pač Ronaldo, kadar je v taki formi, lahko sam potopi prav vsako ekipo, ampak izmed vseh papirnatih favoritov je samo Španija res navdušila. Po navadi se taki dvoboji med favoritoma skupine v prvem kolu odigrajo taktično in z veliko mero pazljivosti. Da temu tokrat ni bilo tako, sta razloga dva: prvič, oboji bodo z lahkoto napredovali iz skupine (in ne samo to, eni in drugi so tudi zelo blizu uvrstitvi v četrtfinale, saj se njihova skupina križa z rusko) in drugič, hitri gol Ronalda je dal tekmi tisti pravi štih, glave in noge so se sprostile in dobili smo eno tako klasično lepotico, ki bo šla v zgodovino svetovnih prvenstev.
Sobota je bil edini dan s kar štirimi odigranimi tekmami ob različnih terminih (štiri tekme na dan bodo sicer odigrane tudi v zadnjem kolu vsake skupine, a takrat se bosta po dve igrali sočasno). Najprej smo videli na delu Francoze, ja, bili so boljši od Avstralcev, a daleč od tega, da bi z igro navdušili. Res je, da je težko igrati te uvodne tekme – sploh proti takemu žilavemu nasprotniku, ki se zvečine brani in za povrh še nima kaj izgubiti – ampak od galskih petelinov se vendarle pričakuje precej več. Za Francozi so na sceno stopili Argentinci in takoj na začetku tekme je bilo videti, kako porozna je njihova obramba, pozna se odsotnost Garaya, ki je bil na prejšnjem SP vodja obrambne linije in čim so Islandci spravili žogo v argentinski kazenski prostor, je bilo nevarno, pri izenačenju sta dva Argentinca zgrešila celo žogo. V drugem polčasu je potem severnjakov začelo malce zmanjkovati, Gauči so dominirali in bi zmagali, če Messi (pa ravno on!) ne bi zapravil enajstmetrovke. Je pa Islandija neverjetna, tako kot na EP se celo tekmo brani, kadar končno krene v napad pa deluje kot dobro namazan stroj. Recept je enostaven, prvi -sson žogo brcne naprej (in to visoko, da imajo čas priteči pod njo), potem jo drugi -sson z glavo podaljša še malo naprej in potem od nekod prišprinta naslednji -sson, ki se skuša zabiti pred nasprotnikov gol. Njihov odstotek izkoriščenih priložnosti mora biti naravnost fenomenalen, po navadi si pribrcajo eno, največ dve na tekmo, ne pomnim pa, da na kaki tekmi ne bi dosegli gola. Bomo videli, kako dolgo se jim bo taka taktika obnesla. Naslednjo tekmo bodo Islandci igrali z Nigerijo, ki je proti Hrvaški, milo rečeno, razočarala. Do nasprotnikovih 20 metrov je še nekako šlo, potem pa je zmanjkalo kreativnosti in konkretnosti. Res pa je, da je Hrvaška uspela vsiliti svoj stil igre in uveljaviti svoje adute: igro hitrih, kratkih podaj, odpiranje po bokih in igro iz prekinitev, za slednjo se je vedelo, da je Nigerija v njej šibka in tako sta tudi padla oba gola. Ko je na začetku drugega polčasa vse skupaj malo zaškripalo, je Dalić znal odreagirati in potem po neumnem prekršku nasprotnika za enajstmetrovko tekmo tudi mirno pripeljati do konca. Najlepšo sobotno tekmo sta odigrala Peru in Danska, oziroma bolje rečeno, odigral jo je Peru, a kaj, ko je nogomet igra, v kateri lahko slabši premaga boljšega. Za nezaslužen poraz so si Južnoameričani krivi sami, zapravili so cel kup priložnosti in še enajstmetrovko (spet se je potrdilo staro pravilo, da igralec, nad katerim je bil storjen prekršek, kazenski strel potem praviloma slabo izvede) in Danci (ki niso pokazali nič posebnega) so ne krivi ne dolžni prišli do zlata vrednih treh točk.
Nedeljske tekme so bile lepše kot sobotne; Srbija je proti Kostariki dominirala in slednjo je reševal Navas, a mojstrovine Kolarova niti on ni mogel obraniti. Nemčija in Mehika sta odigrali sijajen prvi polčas, ki je bil celo boljši od »pirinejske lepotice«. Mehika ima bliskovito transformacijo iz obrambe v napad; prek Layuna in Chicharitta so prihajali pred nemški gol in tam sejali paniko. Ne vem, ali je v nemški obrambi vgrajena sistemska napaka, ampak Hummels je prepočasen, skupaj s Plattenhardtom sta bila venomer na prepihu, med njima je zeval ogromen prazen prostor. Pred štirimi leti je ta prostor krpal Lahm, tukaj bi naj to počel Kimmich, a zdi se, da ni pravi tip igralca za take naloge, bomo videli, kako bo Löw odreagiral na naslednji tekmi. V prvem polčasu tudi ni bilo tistega pravega, »nemškega« pritiska na mehiški izhod iz obrambe, ravno ta pritisk je Nemcem pred štirimi leti prinesel naslov prvakov. V drugem polčasu so Mehičani nekoliko padli in popustili (takega tempa celo tekmo ni mogoče narekovati), Nemci so lažje prihajali do (pol)priložnosti, a tistega pregovornega nemškega gola v zadnjih minutah tokrat ni bilo in prvič po letu 1982 (takrat jih je zaskočila Alžirija Belloumija in Madjerja) so Nemci izgubili uvodno tekmo na SP. Če danes Švedi premagajo Korejo, jim bo proti Nemcem za napredovanje zadostoval že remi. A Nemcev še zdaleč ne gre odpisati, iz izkušenj vemo, da so mačka s sto življenji, na SP so igrali tudi že precej slabše, kot včeraj in se potem »prišlepali« do velikega finala. Se pa čisto lahko zgodi, da bomo že v osmini finala videli tekmo vseh tekem, obračun obeh na stavnicah glavnih favoritov za naslov prvaka, namreč Nemčije in Brazilije. Slednja je proti Švici dominirala in povedla s zares krasnim golom Coutinha. Na tem prvenstvu smo videli že nekaj takih lepih golov s strelom od daleč ali iz prostega strela. Nogometna žoga ima v osnovi trojno gibanje: prvič rotacijo okrog lastne osi, drugič »felš«, katerega ji z udarcem da igralec (videli smo, kako je Coutinhova bomba zavila najprej desno stran od gola, potem pa se vračala v okvir gola) in, tretjič, zaradi naravnih zakonov gravitacije še padanje proti tlom; gol je širok sedem metrov in pravilno odmerjen ter plasiran strel je zelo težko, če ne kar nemogoče obraniti. Po vodstvu so se Brazilci prehitro zadovoljili in se pustili uspavati s strani povsem nenevarne Švice, ki pa je potem v drugem polčasu iz tako rekoč edine prave priložnosti zabila gol za izenačenje (pa še ta je bil po mojem mnenju neregularen; če bi sodnik šel gledat videoposnetek, bi gol moral razveljaviti!). Nato je Brazilija spet dvignila tempo in do konca pretila, a žoga nikakor ni hotela mimo odličnega Sommerja. Ta tekma je lahko lekcija za Tito, da mora venomer forsirati močan tempo in pritiskati na nasprotnika. Brazilija je močna, o tem ni dvoma, precej bolj kompaktna kot je bila doma pred štirimi leti. Obramba je boljša, »večnega« Luisa Gustava (ki je ob dodajanju napadu prepogosto pozabljal na svojo obrambno vlogo) je zamenjal Thiago Silva, čvrstost obrambne linije pa zagotavljata še Casemiro in Miranda. Na splošno je vtis, da je Tita dobro opravil svoje delo, ko se bo Neymar razigral (in se manj afnal), bo Brazilija zelo, zelo nevarna.
Na koncu moram seveda omeniti še letošnjo novost, to slovito videotehnologijo. Zadeva je dobra, le koncept se mi zdi malo zgrešen. Ne vem sicer, KDO je tisti, ki določi ali se bo gledal posnetek – sodnik sam ali mu to sugerirajo prek slušalk (zdi se mi, da gre za to drugo varianto), toda po mojem bi videoposnetek morala zahtevati ekipa, ki meni, da je bila oškodovana. Recimo, da ima vsaka ekipa po enkrat na polčas pravico zahtevati tak pregled (imenujmo ga videochallenge), če s tem videochallengem uspe, potem to pravico za tisti polčas zadrži, če ne, jo potroši (zato tudi ne bodo vlagali tega za vsako malenkost). Seveda, če je v prvem polčasu ne potroši, potem to ne pomeni, da ima v drugem pravico do dveh, bi pa v tekmah na izločanje vsaka ekipa tudi v podaljšku imela pravico do enega videochallenga.
RSS Feed
