Po 20 letih smo dobili novo, komaj trinajsto udeleženko finala. Doslej jih je bilo dvanajst, poleg osmih svetovnih prvakov še Madžarska, Češkoslovaška, Švedska in Nizozemska; po površini in prebivalstvu je samo Urugvaj manjši od Hrvaške. Zadnja, ki se je pred Hrvaško uvrstila na ta ekskluzivni spisek, je bila Francija, ki se je v finale uvrstila tudi letos, in to na točno enak način, kot se je že v polfinale, zanašajoč se na atletske sposobnosti svojih igralcev, predvsem maratonca Kanteja in šprinterjev Mbappeja in Griezmanna. Ko so v težavah, jih rešujeta stoperja Varane in Umtiti, kadar ta dva storita kako napako, je tu izjemni Lloris, ki brani iz tekme v tekmo bolje. Prej ali slej izsilijo napako nasprotnika in potem poti nazaj ni več. In tako kot v četrtfinalu je – pri vseh toliko hvaljenih napadalcih – odločilni gol zabil štoper. Tu in tam sicer odigrajo kako potezo za oči (tista podaja s peto Mbappeja), ampak na splošno ta njihov taktičen nogomet ne navdušuje. Toda cilj pač posvečuje sredstva. Belgija je skušala igrati svojo igro, ki je mnogo bolj dopadljiva od francoske, Hazard in De Bruyne sta menjavala strani, ampak tokrat v Lukakuju nista imela prave podpore. V belgijski obrambi tokrat ni bilo porumenelega Meunierja in Martinez se je spet zatekel k 3-5-2. S tem je sicer dobil višek na desni strani v obliki De Bruynea in Chadlija, toda kadarkoli so Francozi vključili turbo sta se Witsel in še posebej Dembele znašla v hudih težavah. Po prejetem golu so potrebovali nekaj časa za konsolidacijo, po vstopu Mertensa so si pripravili nekaj polpriložnosti; Hazard se je res trudil, ampak v bistvu so bili na koncu Francozi bližje drugemu golu, kot Belgijci izenačenju.
V drugem polfinalu je bila Anglija blizu uspeha, po zgodnjem vodstvu je 60 minut kontrolirala igro, Hrvaško je imela na pladnju, a je zapravila vsaj dve izjemni priložnosti za povečanje vodstva. Tista Kaneova je bila lep primer uporabe novih pravil s pomočjo VAR: sodnik je počakal do konca akcije in potem oznanil ofsajd – če bi Kane zadel, bi šli gledati VAR, ugotovili, da ofsajda ni bilo in gol priznali. Ampak Kane ni zadel in ko je v drugem polčasu začelo zmanjkovati Sterlinga, je začelo zmanjkovati tudi Anglije, čakali so, da bo drugi gol – tako, kot proti Švedom – prišel sam od sebe. Hrvati so končno zaigrali tako, kot znajo, njihova sredina je pritisnila in izpostavila ključno slabost angleške 3-5-2 formacije, ta sicer odlično funkcionira, dokler imaš večjo posest žoge, toda ko je posest na strani nasprotnika, se prično v njej kazati razpoke. Vatreni so celo prvenstvo čakali Perišića, zdaj pa je v samo desetih minutah nanizal tri priložnosti, prva je bila blokiran strel, druga gol, tretja pa vratnica. Vse to je bil rezultat dela sredine, Modrić (ima največ pretečenih km na SP, 63 na 6 tekmah) je znova odigral fenomenalno tekmo in je gotovo v najožjem izboru za Zlato žogo, Brozović je včeraj pretekel neverjetnih 14 km, Mandžukić in Rebić pa sta s šprinti (pogosto v prazno, kdor je igral nogomet, ve, koliko moči taki šprinti poberejo) razvlekla angleške linije. Angleži so po šoku potrebovali 15 minut, da so prišli k sebi in tekmo odpeljali v podaljšek, tam so spet bolje začeli, a ko je strel Stonesa Vrsaljko odbil z golove črte, je postalo jasno, da ima naslov današnjega bloga še kako velik smisel in da je angleški Tekel-mene-fares že napisan. Na koncu je na sceno stopil Mandžukić, najprej mu je Pickford obranil strel iz obrata, nato še boljšo priložnost po predložku, a v tretje ga je Mandžo zabil in football is not coming, but going home!
Verjetno bo strokovna komisija FIFE že pred finalom objavila nagrade, za Zlato žogo (najkoristnejšega igralca prvenstva) so po mojem mnenju v igri trije, poleg Modrića še Hazard in Pogba. Mbappe bo proglašen za najboljšega mladega igralca prvenstva, Lloris, Courtois in Pickford pa so v konkurenci za Zlato rokavico. Zlata kopačka (najboljši strelec) bo po vsej verjetnosti Harry Kane, ki ima dva gola prednosti pred zasledovalci. Moje postave prvenstva tudi po finalu ne bom več spreminjal, tule je: Lloris – Vrsaljko, Granquist, Varane, Marcelo – Pogba, Modrić, De Bruyne – Hazard, Mbappe, Kane. Trener prvenstva je prav gotovo Zlatko Dalić, v 8 mesecih je iz ekipe, ki je bila v kvalifikacijah že skoraj odpisana, naredil finalista svetovnega prvenstva. Od Kijeva do Moskve!
In kaj bo v finalu? Nič ne bom napovedoval in analiziral, Francija je seveda po vsej nogometni logiki velik favorit, praktično nima slabe točke, ima dan več počitka in na prvenstvu je odigrala 90 minut (torej eno celo tekmo) manj kot Hrvaška. Toda poleg nogometne obstaja še druga logika, ta pravi, da v takih tekmah vseh tekem, ki se igrajo enkrat v življenju, ne zmagujejo vedno le kvaliteta, taktika in strategija, ampak tudi srce in odnos, ki ga igralci kažejo do dresa, v katerem igrajo, do grba na njem in do države, katero predstavljajo. In že proti Angliji se je pokazalo, da je ta odnos povsem drugačen, če si pripadnik naroda neke države, kot pa zgolj njen državljan, čigar predniki so pripluli na ladji, ki je švercala rum z Jamajke. Sretno, Vatreni!
V drugem polfinalu je bila Anglija blizu uspeha, po zgodnjem vodstvu je 60 minut kontrolirala igro, Hrvaško je imela na pladnju, a je zapravila vsaj dve izjemni priložnosti za povečanje vodstva. Tista Kaneova je bila lep primer uporabe novih pravil s pomočjo VAR: sodnik je počakal do konca akcije in potem oznanil ofsajd – če bi Kane zadel, bi šli gledati VAR, ugotovili, da ofsajda ni bilo in gol priznali. Ampak Kane ni zadel in ko je v drugem polčasu začelo zmanjkovati Sterlinga, je začelo zmanjkovati tudi Anglije, čakali so, da bo drugi gol – tako, kot proti Švedom – prišel sam od sebe. Hrvati so končno zaigrali tako, kot znajo, njihova sredina je pritisnila in izpostavila ključno slabost angleške 3-5-2 formacije, ta sicer odlično funkcionira, dokler imaš večjo posest žoge, toda ko je posest na strani nasprotnika, se prično v njej kazati razpoke. Vatreni so celo prvenstvo čakali Perišića, zdaj pa je v samo desetih minutah nanizal tri priložnosti, prva je bila blokiran strel, druga gol, tretja pa vratnica. Vse to je bil rezultat dela sredine, Modrić (ima največ pretečenih km na SP, 63 na 6 tekmah) je znova odigral fenomenalno tekmo in je gotovo v najožjem izboru za Zlato žogo, Brozović je včeraj pretekel neverjetnih 14 km, Mandžukić in Rebić pa sta s šprinti (pogosto v prazno, kdor je igral nogomet, ve, koliko moči taki šprinti poberejo) razvlekla angleške linije. Angleži so po šoku potrebovali 15 minut, da so prišli k sebi in tekmo odpeljali v podaljšek, tam so spet bolje začeli, a ko je strel Stonesa Vrsaljko odbil z golove črte, je postalo jasno, da ima naslov današnjega bloga še kako velik smisel in da je angleški Tekel-mene-fares že napisan. Na koncu je na sceno stopil Mandžukić, najprej mu je Pickford obranil strel iz obrata, nato še boljšo priložnost po predložku, a v tretje ga je Mandžo zabil in football is not coming, but going home!
Verjetno bo strokovna komisija FIFE že pred finalom objavila nagrade, za Zlato žogo (najkoristnejšega igralca prvenstva) so po mojem mnenju v igri trije, poleg Modrića še Hazard in Pogba. Mbappe bo proglašen za najboljšega mladega igralca prvenstva, Lloris, Courtois in Pickford pa so v konkurenci za Zlato rokavico. Zlata kopačka (najboljši strelec) bo po vsej verjetnosti Harry Kane, ki ima dva gola prednosti pred zasledovalci. Moje postave prvenstva tudi po finalu ne bom več spreminjal, tule je: Lloris – Vrsaljko, Granquist, Varane, Marcelo – Pogba, Modrić, De Bruyne – Hazard, Mbappe, Kane. Trener prvenstva je prav gotovo Zlatko Dalić, v 8 mesecih je iz ekipe, ki je bila v kvalifikacijah že skoraj odpisana, naredil finalista svetovnega prvenstva. Od Kijeva do Moskve!
In kaj bo v finalu? Nič ne bom napovedoval in analiziral, Francija je seveda po vsej nogometni logiki velik favorit, praktično nima slabe točke, ima dan več počitka in na prvenstvu je odigrala 90 minut (torej eno celo tekmo) manj kot Hrvaška. Toda poleg nogometne obstaja še druga logika, ta pravi, da v takih tekmah vseh tekem, ki se igrajo enkrat v življenju, ne zmagujejo vedno le kvaliteta, taktika in strategija, ampak tudi srce in odnos, ki ga igralci kažejo do dresa, v katerem igrajo, do grba na njem in do države, katero predstavljajo. In že proti Angliji se je pokazalo, da je ta odnos povsem drugačen, če si pripadnik naroda neke države, kot pa zgolj njen državljan, čigar predniki so pripluli na ladji, ki je švercala rum z Jamajke. Sretno, Vatreni!
RSS Feed
